VDSS Sodba Pdp 883/2017

Jedro

Po drugem odstavku 84. člena ZDR-1 je pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi obstoj odpovednega razloga dolžna dokazati stranka, ki odpoveduje pogodbo o zaposlitvi. To sicer res ne pomeni, da v delovnem sporu zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne veljajo določbe ZPP o (procesnem) dokaznem bremenu in da tožnik ni dolžan dokazovati, da je bil odsoten z dela opravičeno. Vendar pa tožena stranka dokazov, s katerimi bi izpodbijala navedbe in dokaze tožnika, ni predlagala. Zato sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je odločilo izključno na podlagi neprepričljive izpovedi tožnika. Sodišče prve stopnje je odločilo na podlagi dokazov, ki potrjujejo zatrjevana dejstva tožnika, ta pa lahko pripeljejo le do zaključka, da tožnik, v očitanem spornem času, ni neopravičeno izostal z dela in o razlogih za svoj izostanek ni obvestil delodajalca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 4. 2017 nezakonita in da tožeči stranki ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki ter jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, ji od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z osnovno plačo, na ta znesek vse dodatke ter od tako dobljenega zneska odvesti predpisane davke in prispevke, neto znesek pa izplačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec ter posredovati za tožečo stranko Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije podatke za vpis v matično evidenco in jo prijaviti v zavarovanje. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 363,99 EUR, v roku 8 dni brezobrestno, po poteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi tožene stranke ugodi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da je tožnik trdil, da je po zaključku staleža dne 22. 3. 2017 prišel na delo in delal od 24. 3. 2017 naprej ter da je od 3. 4. 2017 do 7. 4. 2017 delal na dvorišču tožene stranke. Tožena stranka je navedena dejstva zanikala in trdila, da tožnik v času od 3. 4. do 14. 3. 2017 ni prišel na delo in ni delal in o tem, da na delo ne bo prišel in o razlogih svojega izostanka ni obvestil delodajalca (negativno dejstvo), torej tudi ne A.A.. Zato ne drži izpoved tožnika, da je A.A. poklical dne 7. 4. 2017 in ga vprašal, če lahko ostane doma, ker ima na sodišču obravnavo in da bi naj A.A. tožniku dejal, naj ostane doma, dokler ga ne pokliče. Tožnik za svoje trditve, da bi naj delal v času med 3. 4. in 14. 4. 2017 ni ponudil nobenega dokaza. Dejstva, ki so odločilna za presojo, ali je tožnik izostal z dela opravičeno ali neopravičeno, bi moral glede na trditveno in dokazno breme dokazati tožnik. S tem je presoja sodišča, da bi tožena stranka, v skladu s pravilom o dokaznem bremenu morala dokazati, da je bil tožnik z dela odsoten neopravičeno, nepravilna in predstavlja relativno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je tožena stranka pred seznanitvijo s sodbo ni mogla grajati, je pa takšna, da je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Tudi sicer je dokazna ocena sodišča neprepričljiva. Sodišče je očitno tožniku verjelo zgolj zato, ker je izpoved tožene stranke in priče A.A. ocenilo za neverodostojne in neprepričljive in to zaradi manjših in nebistvenih neskladnosti o tem, ali je tožnik še delal po zaključku staleža ali ne. Odločilna okoliščina je, ali je tožnik delal po 3. 4. 2017, kot se mu je očitalo v izredni odpovedi. In medtem ko zaradi manjših in nebistvenih nedoslednosti v izpovedi, sodišče ni verjelo toženki in priči A.A., pa je nekritično sledilo izpovedi tožnika in njegovim z ničemer izkazanim trditvam. Glede na navedeno pa je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje. Tožena stranka pa je s pripravljalno vlogo z 21. 6. 2017 podala obsežen predlog po prvem odstavku 118. člena ZDR-1, da naj torej sodišče v primeru, da bi ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke vendarle nezakonita, sodno razveže pogodbo o zaposlitvi, ker je razmerje med tožnikom in toženo stranko v celoti porušeno in nadaljnje sodelovanje ni mogoče. O tem predlogu sodišče ni odločilo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 2. in 4. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Tožniku je očitala, da je neopravičeno izostal z dela od 3. 4. 2017 dalje in o razlogih za svojo odsotnost delodajalca ni obvestil. Pravilno sicer pritožba opozarja, da je napačna obrazložitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka, v skladu s pravilom o obrnjenem dokaznem bremenu ni dokazala, da je bil tožnik z dela odsoten neupravičeno v smislu, da bi samovoljno izostal z dela. Razloge za odsotnost z dela je vsekakor moral navesti tožnik in dokazati, da je upravičeno izostal z dela, kar pa je tožnik tudi dokazal. Tožnik je izpovedal, da je z dela izostal, ker mu je nadrejeni delavec A.A. izostanek dovolil, ko ga je tožnik prosil, da bi lahko ostal doma, ker ga boli poškodovana noga in ker ima dne 10. 4. 2017 obravnavno na sodišču. Tožnik je izpovedal, da mu je A.A. dovolil, da ostane doma in da mu je dejal, da ga bo poklical, ko bo moral priti na delo.

6. Sodišče prve stopnje je verjelo izpovedi tožnika, ker je ocenilo, da priča A.A. v svoji izpovedi ni bil prepričljiv in verodostojen, glede prihoda na delo tožnika po zaključku bolniškega staleža. Izpovedal je, da tožnika po zaključku bolniškega staleža sploh ni bilo na delo, medtem ko je tožnik izpovedal, da je po zaključku bolniškega staleža delal pri toženi stranki v času od 3. do 7. 4. 2017 in navedeno je potrdila tudi tožena stranka B.B.

7. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je dokazna ocena sodišča neprepričljiva že zato, ker izpoved tožnika ni potrjena s kakšnimi drugimi dokazi ter je sodišče prve stopnje enostavno verjelo tožniku. Tudi tožena stranka ni predložila nobenih drugih dokazov za svoje trditve, da je tožnik neopravičeno izostal z dela. Tožena stranka bi vsekakor lahko dokazala neopravičeno odsotnost tožnika tudi na podlagi evidenc prisotnosti delavcev na delu, katero je tožena stranka kot delodajalec bila dolžna voditi. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da je sodišče nekritično sledilo izpovedi tožnika in njegovim trditvam. Sodišče je ocenilo izpovedi prič in strank ter zaključilo, da verjame tožniku, ker je njegovo izpoved potrdila tudi zakonita zastopnica B.B., medtem ko je izpoved priče A.A. ocenilo kot neprepričljivo. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je dokazna ocena sodišča prve stopnje pravilna. Po drugem odstavku 84. člena ZDR-1 je pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi obstoj odpovednega razloga dolžna dokazati stranka, ki odpoveduje pogodbo o zaposlitvi. To sicer res ne pomeni, da v delovnem sporu zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne veljajo določbe ZPP o (procesnem) dokaznem bremenu in da tožnik ni dolžan dokazovati, da je bil odsoten z dela opravičeno. Vendar pa tožena stranka dokazov, s katerimi bi izpodbijala navedbe in dokaze tožnika, ni predlagala. Zato sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je odločilo izključno na podlagi neprepričljive izpovedi tožnika. Sodišče prve stopnje je odločilo na podlagi dokazov, ki potrjujejo zatrjevana dejstva tožnika, ta pa lahko pripeljejo le do zaključka, da tožnik, v očitanem spornem času, ni neopravičeno izostal z dela in o razlogih za svoj izostanek ni obvestil delodajalca.

8. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zaključilo, da tožena stranka ni dokazala odpovednega razloga iz 2. in 4. točke prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je tožena stranka kršila drugi odstavek 85. člena ZDR-1, ker tožniku ni zagotovila minimalnega roka za pripravo na zagovor, vendar tožnik tega ni ugovarjal na samem zagovoru. Sodišče je tudi pravilno zapisalo, da je od okoliščin primera odvisno, ali je kršitev vplivala na delavčevo pravico do zagovora. Glede na izpoved zakonite zastopnice B.B., da tožnik ni uveljavljal daljšega roka za pripravo na zagovor, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da določitev krajšega roka ni vplivala na pravico tožnika do zagovora. Vendar je B.B. tudi izpovedala, da se na zagovoru dne 20. 4. 2017 sploh niso pogovarjali o kršitvi delovnih obveznosti in razlogih za odpoved, temveč so se s tožnikom dogovorili le, kako bo tožnik vrnil plačo za tri mesece, ki jo je dobil izplačano, čeprav ni delal. Izpovedala je, da je tega dne tožnik podpisal dogovor o vračilu nakazanih plač in med drugim tudi izredno odpoved, kar pa kaže na to, da sam zagovor, čeprav mu je tožena stranka formalno vročila vabilo na zagovor, sploh ni bil izveden. Glede na navedeno pa je že iz tega razloga izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

9. Neutemeljena je pritožbena trditev tožene stranke, da sodišče prve stopnje ni odločilo o predlogu tožene stranke o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, ker je razmerje med tožnikom in toženo stranko v celoti porušeno in nadaljnje sodelovanje ni mogoče. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo ter mu za čas, od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo, priznati delovno dobo ter druge pravice iz delovnega razmerja. Glede na to, da je sodišče odločilo o reintegraciji tožnika, ni bilo dolžno odločiti še o predlogu za sodno razvezo, saj je delavca vrnilo nazaj na delo.

10. Pritožbeno sodišče je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker niso podani zatrjevani pritožbeni razlogi, niti ne tisti na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

11. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu s 154. členom v povezavi s 165. členom ZPP krije sama svoje pritožbene stroške.

Datum zadnje spremembe:

18.06.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 479/2020
• VDSS sodba Pdp 403/2015
• VDSS sodba Pdp 849/2012