VDSS Sklep Pdp 882/2017

Jedro

Sodišče prve stopnje ni odločilo o pobotnem ugovoru tožene stranke. Štelo je, da je tožena stranka v postopku uveljavljala, da je morebitna terjatev tožnika iz naslova premalo obračunanih in izplačanih plač prenehala zaradi materialnopravnega pobota s terjatvijo tožene stranke do tožnika iz naslova povzročene škode na objektu, zato je v obrazložitvi zapisalo, da pobot po 136. členu ZDR-1 brez soglasja delavca ni dopusten. Tožena stranka je uveljavljala procesni pobotni ugovor, zato bi moralo sodišče prve stopnje najprej ugotoviti ali so izpolnjene procesne predpostavke za meritorno odločanje o njem, in če so, ugotoviti ali so izpolnjeni vsi materialnopravni pogoji za pobot določeni v 311. členu OZ. Ker sodišče o pobotnem ugovoru v izreku sploh ni odločilo, v obrazložitvi pa je navedlo, da brez soglasja delavca ta pobotni ugovor ni dopusten, je s tem storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je izrek v nasprotju z obrazložitvijo.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (I., II., IV. in V. točka izreka) razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče je s sklepom, ki ni pod pritožbo, ustavilo postopek glede zahtevka za plačilo regresa za letni dopust za leto 2013 v višini 261,22 EUR bruto. S sodbo je toženi stranki naložilo, da tožniku v 8 dneh obračuna bruto razliko v plači in izplača po odvodu davkov in prispevkov neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19 v mesecu za znesek iz preteklega meseca za obdobje od decembra 2011 do vključno aprila 2013, kot izhaja iz točke I izreka sodbe in plača zakonske zamudne obresti od zneska 221,41 EUR za čas od 27. 4. 2013 do 30. 6. 2016 (točka II izreka sodbe). Zavrnilo je tožbeni zahtevek v delu, v katerem je tožnik zahteval plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska sorazmernega dela regresa za letni dopust, ki presega znesek 221,41 EUR neto (točka III izreka sodbe). Toženi stranki je tudi naložilo, da tožniku v 15 dneh povrne stroške postopka v znesku 850,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka do plačila (točka IV izreka sodbe) ter v 8 dneh plača takso za postopek v višini 130,00 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani (točka V izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta obe stranki.

3. Tožnik se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka, saj mu sodišče ni priznalo priglašenih stroškov za odsotnost iz pisarne za čas potovanja na obravnavo iz A. v B. in nazaj za dva naroka za glavno obravnavo in sicer 13. 6. 2017 in 7. 9. 2017, pri čemer sploh ni navedlo razlogov, zakaj teh stroškov ni priznalo. Meni, da je na podlagi člena 6 Odvetniške tarife upravičen do 20 točk za vsake začete pol ure odsotnosti iz pisarne, tako da je skupno upravičen do 200 točk in ob vrednosti točke 0,459 EUR do povračila še 93,64 EUR stroškov postopka.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in predlaga, da ji pritožbeno sodišče ugodi ter sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek in tožniku naloži v plačilo vse stroške postopka, podredno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V zvezi s pobotnim ugovorom navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da gre v obravnavani zadevi za materialni pobot medsebojnih terjatev in da na podlagi 2. odstavka 136. člena ZGD-1 (pravilno ZDR-1) tožena stranka ne more pobotati svojega zahtevka do tožnika brez njegovega pisnega soglasja. Ker tožena stranka svoje terjatve do tožnika v pobot ni uveljavljala zunaj sodnega postopka, ampak pobotni ugovor uveljavljala kot procesni dogovor, določba 136. člena ZDR-1 ne velja. zaradi tega bi moralo sodišče prve stopnje presojati obstoj v pobot dane terjatve s strani tožene stranke, ugotoviti predpostavke za dopustnost pobotnega ugovora in terjatvi med seboj pobotati. V zvezi s tem tožena stranka poudarja, da je bil tožnik s škodo v višini 1.465,30 EUR, ki jo v pobot uveljavlja tožena stranka, seznanjen že ob njenem nastanku, saj mu je bil vročen zapisnik o nastali škodi na gradbišču C., D., ponovno pa je bil nanjo opozorjen z odgovorom njegovemu pooblaščencu, ki ga je tožena stranka poslala kot odgovor na poziv pooblaščenca za povrnitev premalo izplačanih plač.

Glede osnovne bruto plače tožena stranka navaja, da je bilo v 9. členu pogodbe o zaposlitvi navedeno, da je tožnik upravičen do dodatka k osnovni plači, ki je bila določena v višini 1.203,00 EUR, glede na pričakovani delovni rezultat in delovno uspešnost, zato dogovorjeni znesek 1.203,00 EUR zajema vse dodatke razen stimulacije. Da je bilo temu tako izhaja tudi iz tožnikovih plačilnih list za prve tri mesece leta 2012. Od septembra 2012 pa se je osnovna plača znižala na 1.004,00 EUR, zato je napačno pavšalno zatrjevanje v dokaznem postopku, da se je plača znižala za 15 %.

Navaja, da se je tožnik z znižanjem plače strinjal, saj je dogovor podpisal, z znižanjem plače pa je bil tudi seznanjen, kljub trditvam, da mu obseg znižanja ni bil znan, saj je po drugi strani zatrjeval, da je direktorja tožene stranke ves čas opozarjal na napačen obračun plač, dejstvo pa je, da se zoper obračunane plače ni nikoli pritožil.

5. Tožnik v odgovoru na pritožbo v celoti prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje ter tožniku povrne pritožbene stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

8. Sodišče prve stopnje ni odločilo o pobotnem ugovoru tožene stranke. Štelo je, da je tožena stranka v postopku uveljavljala, da je morebitna terjatev tožnika iz naslova premalo obračunanih in izplačanih plač prenehala zaradi materialnopravnega pobota s terjatvijo tožene stranke do tožnika v višini 1.465,30 EUR iz naslova povzročene škode na objektu C., D., zato je v obrazložitvi zapisalo, da pobot po 136. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS št. 21/2013 in naslednji) brez soglasja delavca ni dopusten. Tožena stranka je uveljavljala procesni pobotni ugovor, zato bi moralo sodišče prve stopnje najprej ugotoviti ali so izpolnjene procesne predpostavke za meritorno odločanje o njem, in če so, ugotoviti ali so izpolnjeni vsi materialnopravni pogoji za pobot določeni v 311. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji). Ker sodišče o pobotnem ugovoru v izreku sploh ni odločilo, v točki 10 obrazložitve pa je navedlo, da brez soglasja delavca ta pobotni ugovor ni dopusten, je s tem storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je izrek v nasprotju z obrazložitvijo.

9. Od odločitve sodišča prve stopnje o pobotnem ugovoru tožene stranke, je odvisna tudi odločitev o tožnikovem tožbenem zahtevku, saj bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi v pobot postavljeno terjatev tožene stranke, če bo ugotovilo, da ta dejansko obstaja. Pritožbeno sodišče zato tudi pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje o tožbenem zahtevku ni moglo preizkusiti.

10. V zvezi z ostalimi pritožbenimi navedbami tožene stranke, pritožbeno sodišče navaja, da se višina osnovne plače določi ob upoštevanju zahtevnosti dela, za katero je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi, da se delovna uspešnost delavca določi upoštevaje gospodarnost, kvaliteto in obseg opravljenega dela, za katero je sklenil delovno razmerje, poleg tega pa delavcu pripadajo še drugi dodatki (127. člen ZDR-1). Zato v osnovno plačo ne morejo biti všteti dodatki in je drugačno sklicevanje tožene stranke glede vsebine 9. člena tožnikove pogodbe o zaposlitvi neutemeljeno. Prav tako ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb o tem, da se je tožnik strinjal z znižanjem osnovne plače. V dogovoru ni navedeno kolikšno znižanje je dogovorjeno, sodišče prve stopnje pa je po izvedenem dokaznem postopku pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala, da je bil tožnik z višino znižanja seznanjen. Neutemeljena so tudi navajanja, da tožnik mesečnim plačam po višini pri toženi stranki ni ugovarjal. Mesečna plača je čisti denarni zahtevek, zanj pa notranje varstvo delavčevih pravic pri delodajalcu ni obvezno in jih lahko delavec uveljavlja neposredno pred sodiščem (4. odstavek 200. člena ZDR-1).

11. Tožnik v pritožbi tudi utemeljeno navaja, da bi moralo sodišče v odločitvi o stroških postopka pojasniti razloge, zaradi katerih njegovemu pooblaščencu ni priznalo priglašenih stroškov za odsotnost iz pisarne po določbi 6. člena Odvetniške tarife.

12. Zaradi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti. Te kršitve pritožbeno sodišče ne more odpraviti, ker se sodišče prve stopnje o pobotnem ugovoru sploh ni izreklo. Zaradi navedenega je pritožbama ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem naj najprej odloči o pobotnem ugovoru, nato pa skladno z ugotovitvijo o obstoju ali neobstoju v pobot postavljene terjatve tožene stranke, še o tožnikovem tožbenem zahtevku (1. odstavek 354. člena ZPP).

13. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

18.06.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 1520/2006
• VSL sklep I Cpg 945/2011
• VSL sklep II Cp 471/2012