VDSS Sodba Pdp 72/2018

Jedro

Denarno povračilo namesto reintegracije po 118. členu ZDR-1, prisojeno v višini 10.404,48 EUR, je bilo odmerjeno v višini tožničinih 12 plač. Ne drži pritožbena navedba, da je denarno povračilo odmerjeno v previsoki višini, prav tako sodišče prve stopnje ni ravnalo v nasprotju s sodno prakso, po kateri sta za odmero denarnega povračila ključni predvsem dve okoliščini iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1 - trajanje zaposlitve ter zaposljivost oziroma možnost za novo zaposlitev. Sodišče prve stopnje je ustrezno upoštevalo tožničino 24-letno delo pri toženi stranki oziroma njenem predniku ter okoliščino, da je starejša delavka, ki je zaradi III. kategorije invalidnosti še težje zaposljiva. Pritožbeno sodišče poleg tožničine dolgoletne zaposlitve izpostavlja tudi okoliščino, da je pri odmeri denarnega povračila, ki ga prvi odstavek 118. člena ZDR-1 omejuje na največ 18 mesečnih plač delavca, relevantna tudi višina delavčeve plače, ta pa je bila v tožničinem primeru sorazmerno nizka - zgolj v višini 867,04 EUR bruto, zato 12-kratnik plače v tej višini ne pomeni previsokega denarnega povračila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnica krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 8. 2015 nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka), da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z 29. 8. 2015, temveč ji traja do odločitve sodišča prve stopnje z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja (II. točka izreka), da je tožena stranka dolžna prijaviti tožnico v roku 8 dni v zavarovanje za vpis v matično evidenco od 30. 8. 2015 dalje do odločitve prvostopenjskega sodišča (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici v roku 8 dni za čas od 30. 8. 2015 do odločitve sodišča prve stopnje obračunati bruto zneske nadomestila plače v višini 867,04 EUR mesečno, od tega plačati ustrezne davke in prispevke in tožnici izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (IV. točka izreka), ter, da je dolžna tožnici v roku 8 dni obračunati denarno povračilo zaradi odpovedi reintegraciji v višini 10.404,48 EUR ter ji po obračunu in plačilu davkov in prispevkov izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek V. točke izreka), v presežku pa je tožbeni zahtevek iz tega naslova zavrnilo (drugi odstavek V. točke izreka sodbe). Zavrnilo je tudi zahtevek iz naslova regresa za letni dopust za leto 2015 (VI. točka izreka). V VII. točki izreka sodbe (popravljeni s popravnim sklepom) pa je še odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 8 dni plačati stroške postopka v višini 1.525,95 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo (dejansko pa zoper njen ugodilni del) se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da temelji sodba na zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju ter na zmotni uporabi materialnega prava. Sodišče je storilo tudi kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in se je ne da preizkusiti. Sodišče odločitev očitno utemeljuje na izpovedi tožnice in dveh prič, ne pa toženca. Iz listinskih dokazov, ki jih je predložil toženec, izhaja, da je odpoved zakonita. Ni pomembno, da je priča A.A. potrdila tožničine trditve o tem, da toženec ni plačeval plač v enkratnem znesku in da ni plačeval davkov in prispevkov. Ne zanika, da je zapadel v slabo finančno stanje, kar pa ni v povezavi z odpovedjo. Sodišče ne bi smelo s tega vidika ocenjevati dokazov. To je v nasprotju s procesnimi pravili in z določbami ZDR-1 glede presoje odpovedi. Navedena priča je prenehala delati pri njem leta 2009, zato njena izpoved ne more biti relevantna. V vmesnem času se je marsikaj spremenilo - npr. cene, popis blaga, odnos med strankama. Od tedaj dalje sta v lokalu delala le tožnica in toženec. Sicer pa je lokal njegov - tudi, če je vzel denar iz blagajne, je vedel, koliko ga je vzel in zaradi tega ni bilo težav. Na nepravilnosti so ga pričeli opozarjati gostje, predvsem B.B., glede katerega mu ni jasna njegova odločitev, da na sodišču ne bo pričal, ter da o zadevi ničesar ne ve. Sodišče je verjelo tožnici, da oznaka "brez prodaje" na kontrolnem traku pomeni odpiranje blagajne v primeru, ko je gost račun plačal kasneje kot mu ga je izdala. Gre le za eno od možnosti, da se na kontrolnem mestu izpiše "brez prodaje", pa je sodišče vseeno verjelo le tožnici. Tudi upoštevaje čas odpiranja blagajne tožničine trditve ne držijo. Če bi držale, bi se oznaka "brez prodaje" pokazala pri vsakem prodanem artiklu, pa se ni. Glede prodaje artikla medu, ki je stal 0,50 EUR in je razviden iz kontrolnih trakov, sodišče ugotavlja, da je bil registriran trikrat – po enkrat 30. 7. 2015, 1. 8. 2015 in 2. 8. 2015. Sodišče je verjelo tožnici, da je med prodajala s čajem, ki so ga pili zlasti šoferji v jutranjih urah. Vendar pa iz predloženih popisov izhaja, da naj bi bila zaloga medu 31. 7. 2015 le en kos in tudi 2. 8. 2015 le en kos, poraba pa nič, kar ni logično. Noben drug artikel ni stal 0,50 EUR. Sodišče je ocenilo, da je popis artiklov netočen. To, da ni sprejelo listin kot dokaz, je v nasprotju z zakonom. Ker je bil vse od 23. 7. 2015 dalje na zalogi en sam artikel medu, ta v spornem času očitno ni bil prodan. Tudi ni bil prodan noben čaj. Toženec je imel 22. 7. 2015 davčno inšpekcijo in bilo je ugotovljeno, da je formalno nepravilno vodil evidence in zaloge, za kar je tudi plačal globo. Od tedaj je vodil evidenco na način, kot mu je bilo naloženo, zato bi sodišče listine moralo upoštevati. Iz samih kontrolnih listov seveda ni razvidno, da bi tožnica karkoli odtujila ali da bi prodala neblokirane artikle, v povezavi s toženčevim popisom blaga, ki ga je naredil 1. 7. 2015 ter nato 2. 8. 2015, pa je ugotoviti kršitve in manjko v višini 21,50 EUR. Sodišče je razvezalo pogodbo o zaposlitvi in tožnici na podlagi napačnih okoliščin priznalo previsoko denarno povračilo v nasprotju s sodno prakso. Ne drži, da je tožnica starejša delavka, ki je težko zaposljiva, saj se je kmalu po odpovedi zaposlila. Ni dokazala, da je invalidka. Sodišče ji je prisodilo 10.404,48 EUR, pri čemer je na enem mestu navedlo, da gre za 15-kratnik, na drugem pa, da gre za 12-kratnik tožničinih plač. To je neskladje, ki ga je treba odpraviti. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevek zavrne oziroma da izpodbijani del sodbe razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je neutemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje, ki pri svojem razlogovanju v izpodbijani sodbi tudi ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne drži pritožbeni očitek, ki pa niti ni obrazložen, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in da se je ne da preizkusiti. Pritožba navedeno kršitev določb pravdnega postopka smiselno uveljavlja z navedbo, da je potrebno odpraviti nasprotje v zvezi s tem, da je sodišče prve stopnje glede odmerjenega denarnega povračila po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) na enem mestu obrazložitve sodbe navedlo, da je tožnici prisodilo 15-kratnik, na drugem mestu pa, da ji je prisodilo 12-kratnik tožničinih plač. Ker je iz prisojenega zneska v višini 10.404,48 EUR, glede katerega se sodišče prve stopnje sklicuje na višino tožničine plače po predloženih plačilnih listah, sklepati, da gre za 12-kratnik tožničinih plač, pomotni zapis o 15-kratniku ne pomeni takšne pomanjkljivosti v obrazložitvi sodbe, ki bi onemogočala njen preizkus. Zato bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP tudi s tem v zvezi ni podana.

7. Prav tako pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev procesnih pravil (katerih pravil - niti ne navede), češ da sodišče prve stopnje dokazov ne bi smelo ocenjevati z upoštevanjem dejstva, da je toženec zapadel v slabo finančno stanje, zaradi česar tožnici ter priči A.A. ni plačeval plač v enkratnem znesku, pri tem pa jima tudi ni plačeval davkov in prispevkov. Glede na to, da je tožnica v tožbenih navedbah poudarila, da dejanski razlog za podajo izredne odpovedi ni v tem, kar ji očita toženec, ampak v tem, da je zaradi neplačevanja davkov in prispevkov zoper njega podala kazensko ovadbo, navedene okoliščine niso nerelevantne, ni pa jim sodišče prve stopnje dalo tolikšnega pomena, kot prikazuje pritožba - v smislu, komu je zaradi tega bolj verjeti - tožencu ali tožnici ter omenjeni priči. Sodišče prve stopnje je namreč svoje zaključke oprlo tudi na druga ugotovljena dejstva. Na podlagi izvedenih dokazov je oblikovalo pravilno dokazno oceno ter pravilno presodilo zakonitost odpovedi. Pritožba sodišču prve stopnje glede tega pavšalno očita zmotno uporabo določil ZDR-1, kar pa ne drži. Pravzaprav je bistvo pritožbe nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, glede česar pa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pravilo iz prvega odstavka 84. člena ZDR-1, da je dokazno breme glede dokazovanja zakonitosti odpovedi na delodajalcu, pri čemer pa toženec ni bil uspešen.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi z dne 17. 8. 2015, podane po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja), ker naj bi tožnica, zaposlena kot natakarica, v času od 30. 7. 2015 do 2. 8. 2015 odtujila 21,50 EUR, kar je povezano z napačnim blokiranjem artiklov, z vsebino kontrolnega traku ter s podatki iz popisov blaga.

9. Toženec je v dokaz zakonitosti podane odpovedi poleg svojega zaslišanja predlagal še zaslišanje priče B.B., ki naj bi kot gost lokala toženca največkrat opozarjal na tožničine nepravilnosti. V pritožbi navaja, da mu ni jasna odločitev navedenega (o čemer je obvestil sodišče 25. 5. 2017 po prejemu vabila na pričanje), da ne bo pričal ter da o zadevi ne ve ničesar. Vendar pa takšna navedba ne more privesti do drugačnih dokaznih zaključkov, kot jih je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi listinskih dokazov, zaslišanja toženca, tožnice, omenjene priče ter priče C.C. (gost toženčevega lokala).

10. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je toženec občasno jemal denar iz blagajne. Ni bila torej le tožnica tista, ki je imela opravka z blagajno, glede katere se ji očita manko, ampak tudi toženec. Pomena te okoliščine, ki je tožnici v korist, ne zmanjšuje navedba toženca v pritožbi, da je lokal vendarle njegov, ter da je, tudi če je denar iz blagajne vzel, vedel koliko ga je vzel in da zaradi tega po njegovem mnenju ni bilo težav.

11. Glede priče A.A. pritožba navaja, da je nehala delati pri tožencu leta 2009, vendar zgolj zaradi tega njeno pričanje ne more biti docela nerelevantno, četudi pritožba poudarja, da se je v vmesnem času marsikaj spremenilo - npr. cene, popis blaga, odnos med pravdnima strankama. Našteto ni ključno, saj je sodišče prve stopnje na izpoved te priče (kot skladno s tožničino izpovedjo in izpovedjo preostale zaslišane priče) vezalo predvsem ugotovitev, da je toženec imel dostop do blagajne, česar pa toženec v pritožbi niti ne zanika.

12. Sodišče prve stopnje je sledilo navedbam tožnice, da do oznake "brez prodaje" na kontrolnem traku pride v primeru odpiranja blagajne, ko je gost lokala račun plačal kasneje kot mu ga je izdala. Pritožba te možnosti ne zanika. S tem, ko pojasnjuje, da gre le za eno od možnosti, da se na kontrolnem mestu izpiše "brez prodaje", katere pa ne zanika, ne more omajati dokaznih zaključkov, ki so tožnici v korist. Prav tako ne s pavšalno pritožbeno navedbo, da tudi čas odpiranja blagajne kaže na to, da tožničine trditve ne držijo.

13. Tožnici je bilo v odpovedi očitano, da je na kontrolnem traku registrirano ''0,50 EUR'', čeprav da tožena stranka nima artikla po tej ceni. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da 0,50 EUR v toženčevem lokalu stane le artikel medu, s čimer se tudi toženec v pritožbi strinja, vseeno pa vztraja, da ni bil prodan noben med, pri čemer se sklicuje na podatke iz svojih popisov blaga.

14. Toženec sam v pritožbi navaja, da iz samih kontrolnih listov seveda ni razvidno, da bi tožnica karkoli odtujila ali da bi prodala neblokirane artikle, vseeno pa se zavzema za to, da bi bilo treba v povezavi s popisom blaga, ki ga je naredil 1. 7. 2015 ter nato 2. 8. 2015, ugotoviti kršitve in manko v višini 21,50 EUR.

15. Takšno zavzemanje pritožbe ni utemeljeno. Toženec se sklicuje na listine, v katerih je sam navedel, koliko artiklov medu naj bi bilo na zalogi v spornih dneh, pri čemer vztraja, da je bil vseskozi na zalogi le en artikel, ki torej ni mogel biti večkrat prodan. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zaradi tega, ker ni sledilo vsebini teh listin (gre za toženčeve ročne zapise o zalogah, kar ni npr. potrjeno s strani koga tretjega), ravnalo v nasprotju z zakonom. Tudi v tem primeru toženec ne pojasni, katera zakonska določila naj bi bila kršena, pritožbeno sodišče pa dodaja, da niti ne obstajajo dokazna pravila, ki bi sodišču nalagala, katerim dokazom mora nujno slediti. Katera dejstva šteje za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP), kar je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo.

16. Kot toženec sam navaja v pritožbi, je imel 22. 7. 2015 davčno inšpekcijo, ki je ugotovila, da je napačno vodil evidence zalog, za kar je tudi plačal globo. V pritožbi skuša v zvezi s tem doseči zaključek, da je od tedaj dalje začel voditi evidence pravilno, po presoji pritožbenega sodišča pa je v zvezi z navedenim inšpekcijskim nadzorom bistvena predvsem ugotovitev, da je toženec vodil napačne popise zalog blaga, in to celo v času neposredno pred spornim obdobjem odpovedi.

17. Toženec ni dokazal pravilnega popisovanja zalog, kar bi moral biti eden od pogojev za ugotovitev, da je tožnica storila očitane kršitve, česar pa toženec ni dokazal, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo nezakonitost odpovedi ter posledično ugodilo tožničinemu zahtevku za priznanje delovnega razmerja in pravic iz tega naslova za čas do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi (z dnem odločitve sodišča prve stopnje), to je z dnem 30. 5. 2017.

18. V zvezi z denarnim povračilom namesto reintegracije po 118. členu ZDR-1, prisojenim v višini 10.404,48 EUR, je bilo že zgoraj pojasnjeno, da je bilo odmerjeno v višini tožničinih 12 plač. Ne drži pritožbena navedba, da je denarno povračilo odmerjeno v previsoki višini, prav tako sodišče prve stopnje ni ravnalo v nasprotju s sodno prakso, po kateri sta za odmero denarnega povračila ključni predvsem dve okoliščini iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1 - trajanje zaposlitve ter zaposljivost oziroma možnost za novo zaposlitev. Sodišče prve stopnje je ustrezno upoštevalo tožničino 24-letno delo pri toženi stranki oziroma njenem predniku ter okoliščino, da je starejša delavka, ki je zaradi III. kategorije invalidnosti še težje zaposljiva. Pritožba neutemeljeno navaja, da tožnica invalidnosti ni dokazala. Čeprav glede tega ni predložila listinskih dokazov, je o tem izpovedala, kar je prav tako upošteven dokaz. Tudi to, da je tožnica trenutno zaposlena, ne more privesti do zaključka, da je sodišče prve stopnje denarno povračilo odmerilo v previsoki višini, pri čemer pritožbeno sodišče poleg tožničine dolgoletne zaposlitve izpostavlja tudi okoliščino, da je pri odmeri denarnega povračila, ki ga prvi odstavek 118. člena ZDR-1 omejuje na največ 18 mesečnih plač delavca, relevantna tudi višina delavčeve plače, ta pa je bila v tožničinem primeru sorazmerno nizka - zgolj v višini 867,04 EUR bruto, zato 12-kratnik plače v tej višini nikakor ne pomeni previsokega denarnega povračila.

19. Ker niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani del sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

20. Tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni bistveno prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča o pritožbi toženca (155, 165. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

04.06.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 721/2016
• VDSS Sodba Pdp 925/2016
• VDSS Sodba Pdp 801/2017