VDSS Sodba Pdp 597/2017

Jedro

Tožnik (vojak na misiji v tujini) je bil tako kot vsak delavec do tedenskega počitka upravičen. Če mu tožena stranka njegove izrabe ni omogočila, mu je dolžna izplačati odškodnino. Na tožnikovo upravičenje do tedenskega počitka ne vpliva dejstvo, da mu je tožena stranka zagotavljala fiksno plačo, redni in še posebni dopust. Gre za različne pravne institute, ki se med seboj ne izključujejo in jih tudi ni mogoče enačiti s pravico do tedenskega počitka.

Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 sprejelo stališče, ki odstopa od dosedanje sodne prakse, da sodišče v delovnem sporu (kot sporu med delavcem in delodajalcem) ne odloča tudi o tem, ali je delodajalec ob prisojenem prejemku delavcu iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem dolžan obračunati in plačati davke in prispevke, oziroma od katerih osnov jih je dolžan obračunati in plačati (v tem obsegu gre namreč za javnopravno razmerje). Ob izplačilu prejemka je to stvar izplačevalca (delodajalca oziroma tožene stranke) oziroma pristojnih davčnih organov. Pri tem pa je dolžan upoštevati tudi naravo plačila, ki je v konkretnem primeru odškodnina za premoženjsko škodo zaradi kršitve pogodbenih obveznosti, ki izvira iz nezagotovljene pravice delavca do tedenskega počitka.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni v II. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna na neto znesek 10.746,24 EUR obračunati in plačati pripadajoče prispevke in davek.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo toženi stranki naložilo, naj v roku osmih dni tožniku plača 13.721,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 5. 2015 dalje do plačila (I. točka izreka) in naj na neto znesek 10.746,24 EUR obračuna in plača pripadajoče prispevke in davek (II. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna v roku osmih dni plačati stroške postopka v znesku 1.125,97 EUR, v primeru zamude izpolnitvenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da zahtevek zavrne. Navaja, da je materialnopravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je treba na dosojeni neto znesek obračunati in plačati pripadajoče davke in prispevke. Znesek odškodnine, računan na podlagi plače za delo v tujini, ne more biti upoštevan pri določanju višine prispevkov in davkov, saj se ti obračunavajo od plače v domovini. Upoštevati je treba tudi, da so bili tožniku prispevki za celotno obdobje že enkrat plačani. Navaja, da se od odškodnin prispevki ne plačujejo, plača se sicer dohodnina, vendar od dosojenega zneska in ne nad njim. Materialnopravno zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je plačilo zaradi neizrabljenega tedenskega počitka posebna odškodninska terjatev, za utemeljenost katere naj bi zadoščalo že protipravno ravnanje. Za takšno stališče ni podlage ne v splošnih pravilih odškodninskega prava ne v kakšnem specialnem zakonu. Ker bi morale biti tudi v konkretnem primeru izpolnjene vse štiri predpostavke odškodninske odgovornosti, sodišče prve stopnje pa jih ni obrazložilo, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do ugovorov tožene stranke v tej smeri, zato sta podani kršitvi iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedeni kršitvi sta podani tudi zato, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovorov tožene stranke, da posebna ureditev delovnega časa vključuje tudi posebni misijski dopust. Slednji namreč pomeni nadomestni počitek v skladu s 17. členom Direktive 2003/88/ES. Navaja še, da tedenski počitek na vojaških misijah v tujini ni mogoč oziroma ne more imeti enake izraznosti kot v domovini. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar je deloma zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je v tem sporu odločalo o nadomestilu za neizrabljen tedenski počitek. Iz dejanskih ugotovitev sodišča izhaja, da je bil tožnik kot pripadnik stalne sestave Slovenske vojske napoten na opravljanje nalog v tujini v času od 31. 8. 2010 do 24. 3. 2011 in v času od 16. 9. 2012 do 22. 3. 2013. Ugotovilo je, da v tem času tožena stranka tožniku ni zagotovila tedenskega počitka v trajanju 24 ur, do katerega je tožnik upravičen na podlagi Pravilnika o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadnikov Slovenske vojske pri opravljanju nalog v tujini, s katerim je tožena stranka konkretizirala vsebinsko odprt pojem "potrebnega počitka" iz drugega odstavka 53. člena Zakona o slovenski vojski (ZSSloV, Ur. l. RS, št. 68/07 in nasl.), zato je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

7. Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo posebne narave dela na misiji. Tožnik je bil tako kot vsak delavec do tedenskega počitka upravičen. Če mu tožena stranka njegove izrabe ni omogočila, mu je dolžna izplačati odškodnino¹. Na tožnikovo upravičenje do tedenskega počitka prav tako ne vpliva dejstvo, da mu je tožena stranka zagotavljala fiksno plačo, redni in še posebni dopust. Gre za različne pravne institute, ki se med seboj ne izključujejo in jih tudi ni mogoče enačiti s pravico do tedenskega počitka².

8. Utemeljeno pa se tožena stranka pritožuje zoper odločitev v II. točki izreka izpodbijane sodbe, da je dolžna na neto znesek 10.746,24 EUR obračunati in plačati pripadajoče prispevke in davek. Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018³ sprejelo stališče, ki odstopa od dosedanje sodne prakse, da sodišče v delovnem sporu (kot sporu med delavcem in delodajalcem) ne odloča tudi o tem, ali je delodajalec ob prisojenem prejemku delavcu iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem dolžan obračunati in plačati davke in prispevke, oziroma od katerih osnov jih je dolžan obračunati in plačati (v tem obsegu gre namreč za javnopravno razmerje). Ob izplačilu prejemka je to stvar izplačevalca (delodajalca oziroma tožene stranke) oziroma pristojnih davčnih organov. Pri tem pa je dolžan upoštevati tudi naravo plačila, ki je v konkretnem primeru odškodnina za premoženjsko škodo zaradi kršitve pogodbenih obveznosti, ki izvira iz nezagotovljene pravice delavca do tedenskega počitka⁴.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo, kot izhaja iz izreka te sodbe. V preostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Kljub delni spremembi prvostopenjske odločitve pritožbeno sodišče ni posegalo v odločitev o stroških postopka (III. točka izreka), saj se uspeh strank ni bistveno spremenil.

10. Tožena stranka je s pritožbo uspela le v sorazmerno majhnem delu, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje pritožbene stroške (tretji odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odgovor na pritožbo tožnika ni bistveno pripomogel k pravilni rešitvi v obravnavani zadevi, zato te stroške kot nepotrebne krije tožnik sam (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Ustaljeno stališče sodne prakse; primerjaj odločbe pritožbenega in revizijskega sodišča opr. št. Pdp 361/2015, Pdp 105/2015, VIII Ips 30/2016, VIII Ips 226/2017 idr.
² Prav tako ustaljeno stališče sodne prakse; primerjaj npr. odločbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1158/2015.
³ Enako stališče je Vrhovno sodišče RS nato zavzelo še v odločbah opr. št. VIII Ips 38/2018, VIII Ips 310/2017, VIII Ips 43/2018, VIII Ips 225/2017, VIII Ips 230/2017, VIII Ips 32/2018, VIII Ips 227/2017, VIII Ips 44/2018 in VIII Ips 39/2018, vse z dne 10. 4. 2018.
⁴ Primerjaj tudi odločbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 313/2015 in VIII Ips 11/2018.

Datum zadnje spremembe:

01.06.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba VIII Ips 226/2017, enako tudi VSRS Sodba VIII Ips 230/2017, VSRS Sodba VIII Ips 43/2018, VSRS Sodba VIII Ips 38/2018, VSRS Sodba VIII Ips 1/2018, VSRS Sodba VIII Ips 310/2017, VSRS Sodba VIII Ips 39/2018, VSRS Sodba VIII Ips 225/2017, VSRS Sodba VIII Ips 32/2018, VSRS Sodba VIII Ips 227/2017, VSRS Sodba VIII Ips 265/2017, VSRS Sodba VIII Ips 42/2018, VSRS Sodba VIII Ips 37/2018, VSRS Sodba VIII Ips 323/2017, VSRS Sodba VIII Ips 36/2018, VSRS Sodba VIII Ips 297/2017, VSRS Sodba VIII Ips 71/2018
• VDSS Sodba Pdp 468/2017
• VDSS Sodba Pdp 176/2018