VDSS Sodba in sklep Psp 475/2017

Jedro

Pritožba v delu, ki se nanaša na odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti, ni utemeljena. Za pritožbeno rešitev zadeve v tem delu je namreč edino relevantno, da se je tožnica eksplicitno strinjala s toženčevim obračunom odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti v določenem znesku, torej v znesku, kot ga je sodišče prve stopnje tudi priznalo.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da podredni tožbeni zahtevek, postavljen 13. 1. 2001 v drugem socialnem sporu, ne predstavlja zahteve za novo odmero pokojnine v smislu obravnavane ustavne odločbe, zato ji pred 1. 7. 2011 ni mogoče priznati višjega sorazmernega dela starostne pokojnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (del I. in del II. točke izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožba v delu glede stroškov postopka se šteje za predlog za izdajo dopolnilnega sklepa.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s I. točko izreka odpravilo odločbo toženca, št. ... z dne 5. 1. 2016 in 3. odstavek izreka odločbe, št. ... z dne 16. 11. 2015 ter ta odstavek nadomestilo z besedilom: "Izplačani zneski pokojnine za obdobje od 1. 7. 2011 do 30. 6. 2015 se poračunajo. Tožnici se izplača 781,30 EUR iz naslova odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od zapadlosti vsakega posameznega premalo izplačanega zneska pokojnine od 1. 7. 2011 do 30. 6. 2015 do plačila 21. 12. 2015".

Z II. točko izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek v delu na plačilo nove odmere pokojnine od 1. 4. 1998, podrejeno od 13. 1. 2001 dalje, do 30. 6. 2011, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od razlike, ki tečejo od zapadlosti posameznega mesečnega izplačila pokojnine dalje do plačila.

2. Iz vseh pritožbenih razlogov se zoper sodbo v delu, s katerim niso priznane zakonske zamudne obresti od 21. 12. 2015 dalje do dneva plačila, in v delu zavrnitve tožbenega zahtevka za novo odmero pokojnine od 1. 2. 2001 do 30. 6. 2011 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter v delu nepriznanja sodnih stroškov pritožuje tožnica. Predlaga, da se pritožbi ugodi in priglaša stroške postopka v višini sodnih taks za pritožbo.

Odločitev o obrestnem zahtevku je delno napačna glede datuma plačila 21. 12. 2015. Obresti je namreč zahtevala do dneva plačila, ne le do 21. 12. 2015. Tožbeni zahtevek je postavila v vlogi z dne 21. 2. 2017, tako da je zahtevala odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od zapadlosti posameznega premalo izplačanega zneska pokojnine v obdobju od 1. 7. 2011 do 21. 12. 2015, do dneva plačila. V kasnejši vlogi je zahtevala zakonske zamudne obresti od te vsote od 22. 12. 2015 do dneva plačila. Toženec je v zamudi tudi po 21. 12. 2015, zato je zmotno uporabljeno materialno pravo, podana pa je tudi kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Že sodišče prve stopnje je opozorila na neenakopravnost strank v postopku in navedla konkretne upokojence, katerim je toženec novo odmero priznal, vse od kar so ga z dopisom prvič opozorili na napako. Soglasja upokojencev za priložitev teh odločb, razen ene, ni prejela, zato bi se o tem moral izjasniti toženec. Predlagala je, da bi te odločbe pridobilo sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti, vendar temu ni bilo ugodeno. V postopku ni imela enakovrednega položaja s toženko, ker teh podatkov ni predložila, pa je z njimi razpolagala. Zato je podana kršitev iz 1. odstavka 339. člena v zvezi z 286. členom ZPP. Kršeni so 22. in 23. člen URS ter 6. in 14. člen EKČP ter 1. člen Protokola št. 12. Pri tem dokaznem predlogu vztraja. Podana je tudi kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče prve stopnje ni upoštevalo ustavne odločbe, št. U-I-239/14, da je pokojnina odvisna od plačanih prispevkov in varovana s 33. členom URS. Zaradi napačnega izhodišča, da je bil zahtevek le podreden in zavržen, narava in pomen vloge z dne 13. 1. 2001 nista bili pravilno ocenjeni. Te spore je povzročil zakonodajalec, ustavno sodišče je poseglo v zakonodajo, toženec pa se je spremembi prakse upiral in zavlačeval s postopki. Teh okoliščin sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, zato ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti. Pošteno sojenje ji ni bilo omogočeno.

Novo odmero pokojnine je zahtevala že 13. 1. 2001. Drugačni zaključki sodišča prve stopnje so preuranjeni, ker ni dejanskih ugotovitev o vlogi, ki jo je njen pooblaščenec podal na sodišču 13. 1. 2001. Ni ugotovljena vsebina vloge, ali jo je toženec prejel, ali se je o njej izjasnil in ali je vsebovala zahtevek za novo odmero. Ta zahtevek izpolnjuje vse pogoje zahtevka iz ustavne odločbe št. U-I-239/2014. Pošteno sojenje terja vsebinsko reševanje sporov. Pokojnina ni le socialna, temveč tudi premoženjska pravica. Pravni razlogi v 8. točki obrazložitve zato niso popolni. Zahteva z dne 13. 1. 2001 terja novo odmero pokojnine od 1. 2. 2001 dalje. Za nazaj, vse od upokojitve dalje, se ne pritožuje. ZPIZ-1 ni urejal posebnega izrednega pravnega sredstva, zato ji ni bila dana možnost doseči ponovno odločanje o dokončno in pravnomočno priznani ter odmerjeni pokojnini z uporabo tega pravnega sredstva. Upravičena je do razlike po ustavni odločbi U‑I-239/14-10. Od toženca je po pooblaščencu zahtevala ponovno odmero pokojnine že leta 2001. Ustavno sodišče oblike zahteve ni formaliziralo. Vlogo z dne 13. 1. 2001 je toženec nedvomno prejel. Z njo je določno zahtevala, da je toženec pri odmeri dolžan upoštevati sporna vplačila. Čeprav je bila vložena na sodišče in zavržena, gre za zahtevo za novo odmero pokojnine. Čeprav je bil toženec že v letu 1997 seznanjen z ustavno spornostjo 4. alineje 46. člena ZPIZ, ji ni izdal začasne odločbe. Tudi ustavno sodišče je odločalo nerazumno dolgo.

3. Pritožba v delu zoper izpodbijani del sodbe ni utemeljena. V delu glede stroškov postopka pa se šteje za predlog za izdajo dopolnilnega sklepa.

4. Po preizkusu zadeve v izpodbijanem delu, torej v delu I. točke izreka glede odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti, ki naj bi tekle tudi od 21. 12. 2015 dalje do plačila, v delu II. točke izreka glede zavrnitve tožbenega zahtevka za novo odmero pokojnine v obdobju od 13. 1. 2001 do 30. 6. 2011, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in glede stroškov postopka, ter v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)¹ pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijani del sodbe izdan na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja in pravilno uporabljenega materialnega prava, med tem ko o stroških postopka sodišče prve stopnje sploh ni odločalo.

V postopku ni prišlo do procesnih kršitev, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti do zatrjevanih. Podane niso niti zatrjevane kršitve 22., 23. in 33. člena Ustave RS², 6. in 14. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin³ (EKČP) ter 1. člena Protokola št. 12 k EKČP⁴ iz razlogov, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

K očitanim procesnim kršitvam

5. Večkrat zatrjevana kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ni bila storjena. Podana je, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom ali če sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Sodba sodišča prve stopnje takšnih pomanjkljivosti ne vsebuje in jo je mogoče preizkusiti. Vsebuje odločilne dejanske in utemeljene pravne razloge za razsojo zadeve.

6. Čeprav sodišče prve stopnje zaradi prekluzije ni upoštevalo tožničinega dokaznega predloga, da se od toženca pridobi odločbe nekaterih zavarovancev, katerim naj bi bila po njenem zatrjevanju pokojnina priznana drugače kot tožnici, zatrjevana kršitev iz 1. odstavka 339. člena v zvezi z 286. členom ZPP in v tej zvezi zatrjevane kršitve Ustave RS in EKČP niso podane. Po 286. členu ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov in ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev navedb. Ta dokazni predlog je tožnica podala z vlogo z dne 6. 3. 2017, kar je po prvem naroku.

Tudi sicer gre za nepotreben dokaz, ki ga sodišče po sodni in celo ustavno sodni praksi ni dolžno izvesti. Po pritožničinem zatrjevanju naj bi toženec novo odmero nekaterim drugim zavarovancem priznal, vse od kar naj bi ga z dopisom prvič opozorili na napako. Tudi v obravnavani zadevi je toženec tožnici pokojninsko dajatev na novo odmeril od vložitve zahteve dalje, pred tem pa ustrezna zahteva pri tožencu, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, ni bila podana. Tudi sicer je potrebno pojasniti, da četudi bi v nekaterih drugih primerih prišlo do nezakonitega priznanja dajatve, za katerega ni podlage v pokojninski zakonodaji, kršitve enakosti pred zakonom iz 22. člena Ustave RS ni mogoče uspešno uveljavljati. V nepravu se namreč ni mogoče sklicevati na enakost pred zakonom.

Predmet spora in relevantne dejanske okoliščine konkretnega primera

7. Predmet tega socialnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe z dne 5. 1. 2016 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 16. 11. 2015, s katero je bil tožnici ponovno odmerjen sorazmerni del starostne pokojnine v znesku 1.204,30 EUR od 1. 7. 2011 dalje, ki se izplačuje do 30. 6. 2015.

Toženec je v ponovljenem upravnem odločanju⁵ že pravnomočno priznano pokojninsko dajatev⁶ ponovno odmeril z upoštevanjem odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-239/14-10, Up1169/12-24 z dne 26. 3. 2015, tako da je v pokojninsko osnovo upošteval tudi del plače, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup in jo priznal od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve 6. 6. 2011. Predhodno je toženec na podlagi iste ustavne odločbe po uradni dolžnosti tožnici že priznal višji sorazmerni del starostne pokojnine od 1. 7. 2015 dalje,⁷ to je od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe. Čeprav je bila tožnici z izpodbijanima posamičnima upravnima aktoma za nazaj priznana višja pokojninska dajatev, ji odškodnina v višini zakonskih zamudnih obresti v obravnavanem predsodnem upravnem postopku ni bila priznana.

8. Z ugoditveno I. točko izreka sodbe je sodišče prve stopnje tožnici priznalo odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti v znesku 781,30 EUR. Obenem je priznanje višje pokojninske dajatve vse od upokojitve dalje oziroma podredno od 13. 1. 2001 z II. točko izreka zavrnilo.

9. V pritožbenem postopku je sporno zlasti, ali je tožnica upravičena do še višje odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti in, ali je do na novo odmerjene oziroma višje pokojninske dajatve upravičena že od 13. 1. 2001, ko je kot ena od več tožečih strank v drugem socialnem sporu⁸ poleg primarnega zahtevka za povrnitev vplačanih prispevkov postavila tudi podredni zahtevek, da se vplačane zneske za pokojninsko in invalidsko zavarovanje upošteva pri izračunu pokojninske osnove.⁹

K pritožbi v delu zoper del II. točke izreka (odškodnina v višini zakonskih zamudnih obresti)

10. Pritožba v delu, ki se nanaša na odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti, ni utemeljena. Za pritožbeno rešitev zadeve v tem delu je namreč edino relevantno, da se je tožnica eksplicitno strinjala s toženčevim obračunom odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti v znesku 781,30 EUR, torej v znesku, kot ga je sodišče prve stopnje tudi priznalo.

11. Po s tožbo¹⁰ postavljenem in z vlogo¹¹ modificiranem tožbenem zahtevku, ko je sicer uveljavljala plačilo odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od zapadlosti posameznega premalo izplačanega zneska pokojnine v obdobju od 1. 7. 2011 do 21. 12. 2015 dalje do dneva plačila, je tožnica namreč sprejela toženčev izračun¹² odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od zapadlosti vsakega posameznega mesečnega zneska premalo izplačane pokojnine v obdobju od 1. 7. 2011 do 30. 6. 2015 dalje do plačila 21. 12. 2015, ki znaša 781,30 EUR, in z njim uskladila predhodno postavljen tožbeni zahtevek¹³. Torej je iz naslova odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti po 2. odstavku 276. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1)¹⁴ uveljavljala znesek 781,30 EUR.

12. Čeprav je sodišče prve stopnje ob priznanju odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti v znesku 781,30 EUR, že v izreku, namesto le v obrazložitvi sodbe pojasnilo, da ta znesek predstavlja zakonske zamudne obresti, ki tečejo od zapadlosti vsakega posameznega premalo izplačanega zneska pokojnine v obdobju od 1. 7. 2011 do 30. 6. 2015 do plačila 21. 12. 2015, je edino takšna odločitev skladna tako z materialnim pravom kot postavljenim tožbenim zahtevkom. Izrecnega tožbenega zahtevka v smislu plačila zakonskih zamudnih obresti, ki bi tekle od odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti, ni postavila. V pritožbi je z morebitno modifikacijo tožbenega zahtevka seveda prekludirana.

K pritožbi v delu zoper del II. točke izreka (nova odmera pokojninske dajatve od 13. 1. 2001 dalje)

13. Utemeljena ni niti pritožba v delu, ki se nanaša na zavrnitev podrednega tožbenega zahtevka na priznanje višje pokojninske dajatve od 13. 1. 2001 dalje. Sodišče prve stopnje je povsem pravilno zaključilo, da podredni tožbeni zahtevek, postavljen 13. 1. 2001 v drugem socialnem sporu, ne predstavlja zahteve za novo odmero pokojnine v smislu obravnavane ustavne odločbe, zato ji pred 1. 7. 2011 ni mogoče priznati višjega sorazmernega dela starostne pokojnine.

14. Z že navedeno ustavno odločbo je bilo izrečeno, da je bil ZPIZ-1 v neskladju z Ustavo RS zaradi pomanjkanja ureditve posebnega izrednega pravnega sredstva, ki bi omogočal ponovno odmero pokojnine. Tožencu je bilo naloženo, da mora v roku 60 dni po objavi odločbe v Uradnem listu RS ponovno odmeriti pokojnino zavarovancem oziroma uživalcem pokojnine, za katere je v postopkih revizije ugotovil, da so bile delnice za notranji odkup vplačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet zaradi protiustavne 4. alineje 46. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ)¹⁵. Zavarovanci oziroma uživalci pokojnine, o podatkih katerih revizija ni bila opravljena, lahko v roku, določenem v 2. točki izreka odločbe zahtevajo revizijo podatkov o plačah in pokojninskih osnovah za obdobje, v katerem so bile vplačane delnice za notranji odkup, ter ponovno odmero pokojnine na podlagi ugotovitev revizije. Toženec izda odločbo o ponovni odmeri pokojnine v postopku z izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe iz 1. odstavka 183. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2; Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami) ne glede na pretečen čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine (1. do 4. točka izreka). Odločba o ponovni odmeri pokojnine iz 4. točke izreka učinkuje od prvega dne naslednjega meseca od njene izdaje, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti oziroma od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, če je bila dana zahteva. Za zavarovance oziroma uživalce pokojnine, ki so že pred objavo te odločbe v Uradnem listu RS zahtevali ponovno odmero, pa od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi (5. točka izreka).

Ustavno sodišče RS je utemeljilo, da je bilo ponovno odmero pokojnine možno doseči v postopku s posebnim izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe, kot je bil urejen v 270. členu ZPIZ. Dokončna odločba se je lahko po tej določbi na zahtevo zavarovanca ali po uradni dolžnosti razveljavila ali spremenila z učinkom za naprej. Tudi veljavni ZPIZ-2 v 183. členu pod določenimi pogoji omogoča razveljavitev ali spremembo dokončne odločbe.¹⁶ Nova odločba učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi. Če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, pa učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe. Ker ZPIZ-1 takšne določbe oziroma posebnega izrednega pravnega sredstva, ki bi ob izpolnjenih pogojih omogočal ponovno odmero pokojnine za naprej, ni vseboval, je ugotovilo, da različna obravnava zavarovancev ni skladna z načelom enakosti iz 2. odstavka 14. člena Ustave RS.

15. Ob ugotovitvi neustavnosti ZPIZ-1 je Ustavno sodišče RS torej določilo tudi način izvršitve svoje odločbe. To pa je za odločitev v zadevi glede nove odmere pokojnine tudi edino relevantno. Ob tem, ko je tožencu naložilo izdajo odločb o novi odmeri pokojnine, je namreč izrecno določilo, od kdaj naprej takšna odločba učinkuje. Le na takšen način je mogoče pravilno uporabiti in razlagati relevantno ustavno odločbo. Zatrjevana kršitev 33. člena Ustave RS zato ni podana. Da odločba o novi odmeri lahko učinkuje le za naprej, jasno izhaja tudi iz obrazložitve ustavne odločbe. Kot pravno podlago za ponovno odmero pokojnine je Ustavno sodišče RS uporabilo prav določbo 183. člena ZPIZ-2. V vsebino navedene določbe je poseglo le v toliko, da ni odločilen čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine.¹⁷ V celoti pa se je sklicevalo na 3. odstavek 183. člena ZPIZ-2, ki torej učinke izdane odločbe veže šele na dano zahtevo ali datum izdaje odločbe po uradni dolžnosti. V primeru dane zahteve torej nova odločba učinkuje s prvim dnem naslednjega meseca po dani zahtevi. Vendar je tožnica takšno zahtevo podala šele 6. 6. 2011. Pred tem namreč zahteve za ponovno odmero pokojnine oziroma niti za upoštevanje dela plač, namenjenih za vplačilo delnic za notranji odkup v pokojninsko osnovo, ni vložila.

16. Stališče, da podredno postavljenega tožbenega zahtevka v vlogi z dne 13. 1. 2001 ni mogoče šteti za zahtevo, podano pri tožencu, je bilo v sodni praksi pritožbenega sodišča v identični zadevi že zavzeto.¹⁸ Zahtevek je bil podan v sodno socialnem sporu, torej v postopku pred sodiščem, kjer je bil postavljen primarni tožbeni zahtevek za povračilo plačanih prispevkov ter nato še podredni zahtevek, da se plačani zneski upoštevajo pri izračunu pokojninske osnove. Tožba v tem delu, torej delu, ki se nanaša na podredno postavljeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožečim strankam vplačane zneske za pokojninsko in invalidsko zavarovanje upoštevati pri izračunu pokojninske osnove, je bila pravnomočno zavržena¹⁹ zaradi neizpolnjenih procesnih predpostavk za meritorno sojenje iz 30. člena takrat veljavnega Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS)²⁰. Tožbo v sporih o pravici do in iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja je bilo namreč dopustno vložiti zoper dokončno odločbo pristojnega organa. Tožeče stranke pa v sodnem postopku niso z ničemer izkazale oziroma dokazale, da so pri tožencu v predhodnem upravnem postopku zahtevale vštevanje zneskov delnic v pokojninsko osnovo in da bi jim bila v zvezi s tem izdana negativna odločba. Že takrat je bilo tudi pojasnjeno, da so tožniki upravičeni pri nosilcu obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja začeti postopek za vštevanje zneskov obveznic v pokojninsko osnovo in v primeru negativne odločitve nato zahtevek uveljavljati v socialnem sporu.

17. Iz vseh predhodno navedenih razlogov je morala pritožba tudi v delu zoper del II. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje glede priznanja višje pokojninske dajatve že od 13. 1. 2001 dalje ostati brezuspešna.

K pritožbi v delu glede stroškov postopka

18. Utemeljeno pa pritožba opozarja, da sodišče prve stopnje, ob obrazložitvi, da je izrek o stroških odpadel, ker jih tožnica ni pravočasno priglasila²¹, o stroških postopka v izreku sodbe ni odločilo.

19. Po 4. odstavku 163. člena ZPP je sodišče hkrati z odločitvijo o glavni stvari dolžno odločiti tudi o stroških postopka. Če ni odločilo o vseh zahtevkih, o katerih bi moralo odločiti ali ni odločilo o delu zahtevka, lahko stranka v 15 dneh od prejema sodbe predlaga, naj se sodba dopolni. Če se sodba sodišča prve stopnje s pritožbo izpodbija samo zaradi tega, ker ni bilo odločeno o vseh zahtevkih, ki so bili predmet spora, se šteje pritožba za predlog stranke za izdajo dopolnilne sodbe (3. odstavek 327. člena ZPP). Prav takšno procesno stanje je glede stroškov postopka podano v obravnavani zadevi.

20. Tožnica je vlogo, s katero je priglasila stroške sodnih taks, res vložila šele po zaključku glavne obravnave, torej prepozno (3. odstavek 163. člena ZPP). Vendar je že s tožbo uveljavljala povračilo materialnih stroškov, dodatno pa še z vlogo z dne 2. 2. 2017 tudi sodne takse za tožbo in sodbo po odmeri sodišča.²²

21. Povračilo teh stroškov postopka je torej tožnica uveljavljala pravočasno, zato bi moralo sodišče prve stopnje o njih odločiti. Tožničin ugovor zoper nalog za plačilo sodne takse za tožbo z dne 22. 5. 2017 je že bil pravnomočno zavrnjen.²³

Odločitev pritožbenega sodišča

22. Glede na vse predhodno navedeno je bilo potrebno na temelju 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijani del, torej del I. in del II. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje. Pritožbo v delu glede stroškov postopka pa je bilo potrebno na podlagi 3. odstavka 327. člena ZPP šteti za predlog za izdajo dopolnilnega sklepa. O predlogu za izdajo dopolnilnega sklepa, ki se nanaša samo na stroške postopka, odloči predsednik senata brez naroka (4. odstavek 326. člena ZPP). Ostale pritožbene navedbe za rešitev zadeve pravno niso relevantne, zato se pritožbeno sodišče do njih ni posebej opredeljevalo.²⁴

23. Čeprav je tožnica priglasila povrnitev pritožbenih stroškov v višini sodnih taks za pritožbo, pritožbeno sodišče o teh stroških ni odločalo. Plačilni nalog za plačilo sodne takse za pritožbo z dne 14. 6. 2017 je namreč pritožbeno sodišče predhodno že razveljavilo in ugotovilo, da taksna obveznost ni nastala.²⁵

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami.
² Ur. l. RS, št. 33/91 s spremembami.
³ Ur. l. RS - MP, št. 7-14/94.
⁴ Ur. l. RS - MP, št. 8/2010.
⁵ S sodbo in sklepom sodišča prve stopnje, opr. št. II Ps 921/2015 z dne 31. 8. 2015 je bila med drugim odpravljena odločba z dne 20. 2. 2012 o predhodni zavrnitvi tožničine zahteve za novo odmero pokojnine z dne 6. 6. 2011 in zadeva vrnjena v ponovno upravno odločanje.
⁶ Z odločbo z dne 7. 4. 1998 je bil tožnici priznan sorazmerni del starostne pokojnine od 1. 4. 1998 dalje v znesku 133.514,88 SIT mesečno.
⁷ Z odločbo z dne 15. 6. 2015 je bil tožnici priznan sorazmerni del starostne pokojnine v višini 1.205,50 EUR od 1. 7. 2015 dalje.
⁸ Voden pred sodiščem prve stopnje pod opr. št. Ps 1654/96.
⁹ Tak zahtevek je bil postavljen s pripravljalno vlogo, datirano s 13. 1. 2001 in se nahaja v prilogah sodnega spisa pod A/6.
¹⁰ V sodnem spisu na listovni številki 3.
¹¹ V sodnem spisu na listovni številki 19.
¹² Priloga B/2 sodnega spisa.
¹³ V sodnem spisu na listovni številki 25.
¹⁴ Ur. l. RS. št. 106/1999 s spremembami.
¹⁵ Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami.
¹⁶ Po 1. odstavku 183. člena ZPIZ-2 dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca ali uživalca pravic ali zavoda, lahko razveljavi ali spremeni pristojna enota zavoda, ki je odločbo izdala.
¹⁷ V 2. odstavku 183. člena ZPIZ-2 je določen rok 10 let od vročitve dokončne odločbe zavarovancu ali uživalcu pravic, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta.
¹⁸ Psp 275/2017.
¹⁹ Sodba in sklep sodišča prve stopnje, opr. št. Ps 1654/96 z dne 20. 6. 2002.
²⁰ Ur. l. RS, št. 19/94.
²¹ 12. točka obrazložitve izpodbijane sodbe.
²² V sodnem spisu na listovni številki 3 in 22.
²³ Sklep sodišča prve stopnje, opr. št. II Ps 176/2016 z dne 14. 6. 2017.
²⁴ V obrazložitvi sodbe mora sodišče druge stopnje po 360. členu ZPP presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena.
²⁵ Sklep pritožbenega sodišča opr. št. Psp 297/2017 z dne 5. 10. 2017.

Datum zadnje spremembe:

16.04.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 114/2011
• VDSS sodba Psp 129/2011
• VDSS sodba Psp 300/2014