VDSS Sodba Psp 349/2017

Jedro

Pridobljeno izvedensko mnenje predstavlja dovolj prepričljivo in objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožnici, poleg že v predsodnem upravnem postopku priznanih fizičnih razbremenitev, časovna razbremenitev ni utemeljena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica stroške pritožbe krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. ... z dne 6. 5. 2016 in št. ... z dne 8. 12. 2015, razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni ter priznanje pravice do dela v krajšem delovnem času od polnega 4 ure dnevno na drugem delovnem mestu z ustreznimi fizičnimi omejitvami od 23. 11. 2015 dalje in povračilo stroškov upravnega ter sodnega postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Določene razbremenitve niso primerne, poleg fizičnih je namreč utemeljena tudi časovna razbremenitev. Sodna izvedenca ortopedije in medicine dela, ki sta jo pregledala, nista specialista nevrologije, da bi se lahko ustrezno opredelila do nevroloških težav, zaradi katerih ne zmore dela s polnim delovnim časom. Čeprav se je zaslišan izvedenec medicine dela opredelil tudi do nevroloških težav, je prav specializacija potrebna za poznavanje težav z določenega zdravstvenega področja. Zato bi bilo potrebno angažirati še izvedenca nevrologa, čemur pa sodišče prve stopnje ni sledilo. Ne strinja se z mnenjem izvedenca medicine dela, da bolečine zaradi subjektivne narave nimajo vpliva na invalidnost. Dolgotrajne telesne bolečine, ki jih lajša z analgetiki, ji onemogočajo opravljanje dela s polnim delovnim časom. Ne gre le za subjektivno dojemanje bolečin, temveč so objektivno izkazane. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo njene izpovedi niti je ni dokazno ocenilo, zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zaključek, da je tožnica zmožna za delo v polnem delovnem času, je nesprejemljiv tudi glede na delo, ki ga opravlja. Ni zmožna dvigovati niti prenašati 8 kg bremen, tega sodišče ni ustrezno obrazložilo. Predlaga spremembo sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku, podredno razveljavitev in ponovno sojenje ter povračilo stroškov.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)¹ pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku tudi ni prišlo do procesnih kršitev, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti do zatrjevanih.

5. Zaradi zavrnitve predlaganega dokaza s postavitvijo drugega sodnega izvedenca v obravnavanem primeru ni prišlo do kršitve določb postopka in posledično ne do nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Sicer bi lahko šlo za kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, vendar je naveden dokazni predlog sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo. Za to je namreč imelo sprejemljive in ustavno dopustne razloge. Sodišče ni dolžno izvajati dokazov, ki so nepotrebni, ker je neko dejstvo že dokazano, ki so nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi se ga dokazovalo za razsojo ni pravno odločilno, ali so neprimerni za dokazovanje določenega dejstva.

6. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog, da se pridobi izvedensko mnenje drugega sodnega izvedenca nevrologa utemeljeno zavrnilo, kar je tudi ustrezno obrazložilo. Na naroku 13. 6. 2017 je izvedbo tega dokaznega predloga zavrnilo kot nepotreben, kar je utemeljilo v izpodbijani sodbi.² Po tem, ko je pridobilo izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja A. fakultete v B. (v nadaljevanju Komisija), v kateri sta sodelovala izvedenca medicine dela in ortopedije, je izvedenca medicine dela še zaslišalo. Pri zaslišanju sta bila prisotna tožnica in njen pooblaščenec, ki sta mu imela možnost postavljati vprašanja. Vprašanja sta tudi dejansko postavljala, posebej tudi v smeri nevroloških težav, do katerih se je, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, tudi prepričljivo opredelil. Po sodni praksi³ prav izvedenec medicine dela lahko najbolj kompententno oceni vpliv zdravstvenega stanja na preostalo delovno zmožnost, med tem ko zgolj nestrinjanje z izvedenskim mnenjem ni razlog za angažiranje drugega izvedenca. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je bilo v okoliščinah konkretnega primera dejansko stanje glede tožničine delovne zmožnosti dovolj razčiščeno z izvedenimi dokazi.

7. Predmet tega socialnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih odločb o tožničini razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do premestitve na drugo delovno mesto, kjer bo opravljala fizično lažje delo, brez pogostega globokega pripogibanja, stalne prisilne drže ledvene hrbtenice, bremena pri dvigovanju in prenašanju ne presegajo 8 kg, brez hoje po neravnem terenu in občasno sede, s polnim delovnim časom od 23. 11. 2015 dalje. Invalidski komisiji I. in II. stopnje sta v predsodnem upravnem postopku ocenili, da tožnica pri delu potrebuje fizične razbremenitve. Sporno je, ali je utemeljena tudi časovna razbremenitev, torej delo v skrajšanem oziroma polovičnem delovnem času.

8. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2),⁴ ki invalidnost definira in kategorizira v 63. členu. Skladno s 1. odstavkom 63. člena ZPIZ-2 je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Po 3. alineji 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2 se v III. kategorijo razvrsti zavarovanec, ki ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj štiri ure dnevno; če je delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 %; ali če še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela. Kot svoj poklic se šteje delo na delovnem mestu, na katerem zavarovanec dela, in vsa dela, ki ustrezajo telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela, v skladu z zakoni ali kolektivnimi pogodbami (3. odstavek 63. člena ZPIZ-2).

9. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje razčiščevalo s sodno izvedenskim mnenjem Komisije, ki je še dodatno potrdila oceno invalidskih komisij iz predsodnega upravnega postopka. Ocenila je, da je od 23. 11. 2015 dalje podana III. kategorija invalidnosti zaradi posledic bolezni, ker ni zmožna za delo na delovnem mestu, na katerem je delala, to je proizvodni delavec ... I. S polnim delovnim časom je zmožna opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma na drugem delovnem mestu, kjer bo opravljala fizično lažje delo, brez pogostega globokega pripogibanja, stalne prisilne drže ledvene hrbtenice, bremena pri dvigovanju in prenašanju ne presegajo 8 kg, brez hoje po neravnem terenu in občasno sede. Predlagane obremenitve so primerne, dodatne oziroma vtoževane, torej časovna razbremenitev, pa niso strokovno utemeljene. Pojasnila je, da je bila tožnica operirana na hrbtenici, zaradi pareze stopala ji je bila predpisana peroneonalna opornica. EMG je pokazal koreninsko okvaro L5, kar je bilo ugotovljeno tudi na osebnem pregledu, ko je bila ugotovljena nekoliko omejena gibljivost ledvene hrbtenice. Izrecno je bilo pojasnjeno, da z upoštevanjem fizičnih razbremenitev, torej tudi omejitvijo dvigovanja in prenašanja bremen do 8 kg, dodatna časovna razbremenitev ni strokovno utemeljena.

10. Pri takšni oceni je član Komisije, izvedenec medicine dela, vztrajal tudi na zaslišanju. Prepričljivo je izpovedal, da so bile upoštevane tudi tožničine nevrološke težave oziroma status, kot je opisan v medicinski dokumentaciji, zlasti zmanjšana moč, fiziološki in simetrični refleksi, negativen lasegue. Pri oceni invalidnosti je pomembna gibljivost in eventuelni nevrološki deficit, ki predstavljata podlago za oceno funkcionalnih zmogljivosti. Prav na podlagi teh ugotovitev so pri tožnici potrebne fizične razbremenitve. Pritožbene navedbe v smeri neupoštevanja nevroloških težav torej niso utemeljene. Utemeljene pa niso niti pritožbene navedbe glede neupoštevanja bolečin in jemanja analgetikov. Član Komisije je namreč prepričljivo izpovedal tudi, da je ocena invalidnosti podana na osnovi ugotovljenega funkcionalnega statusa, kot izhaja iz razpoložljive medicinske dokumentacije, ob pregledu pa Komisija hudih bolečin tudi ni ugotovila. Analgetiki, ki jih je jemala tožnica, sicer v začetku lahko zmanjšujejo psihifizične zmogljivosti, kasneje pa ne več.

11. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je sodno izvedensko mnenje Komisije jasno, popolno in strokovno. Podano je na podlagi razpoložljive medicinske in delovne dokumentacije ter tožničinega osebnega pregleda. Čeprav se je Komisija opredelila tudi do ustreznosti delovnega mesta, na katerega je bila tožnica razporejena že po nastanku invalidnosti, je bila invalidnost ocenjena upoštevaje tožničin poklic in delovno mesto, na katero je bila razporejena pred nastankom invalidnosti. Izvedensko mnenje je skladno tako z mnenjem invalidskih komisij kot razpoložljivo medicinsko dokumentacijo, iz katere ne izhaja, da bi bila tožnica zmožna za delo le v polovičnem oziroma skrajšanem delovnem času. Nasprotno, svetovane so ji fizične razbremenitve pri delu.⁵ Pridobljeno izvedensko mnenje torej predstavlja dovolj prepričljivo in objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožnici, poleg že v predsodnem upravnem postopku priznanih fizičnih razbremenitev, časovna razbremenitev ni utemeljena. Sodišče prve stopnje ga je zato utemeljeno sprejelo kot podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka na odpravo izpodbijanih odločb in priznanje pravice do dela v krajšem delovnem času od polnega na drugem delovnem mestu. Glede na pritožbene navedbe pa je potrebno dodati, da je ugotavljanje invalidnosti najprej strokovno medicinsko vprašanje in šele nato tudi pravno, zato je, čeprav tudi v socialnem sporu velja prosta dokazna ocena, ni mogoče opreti na tožničino izpoved, še manj navedbe.

12. Glede na vse predhodno navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je bilo potrebno na temelju 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP odločiti, da stroške pritožbe krije sama.

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami.
² 17. točka obrazložitve izpodbijane sodbe.
³ Na primer VIII Ips 26/2017.
⁴ ZPIZ-2; Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.
⁵ Izvid ortopeda z dne 10. 6. 2015 v upravnem spisu.

Datum zadnje spremembe:

16.04.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Psp 384/2017
• VDSS Sodba Psp 341/2017
• VDSS Sodba Psp 46/2019