VDSS Sodba Psp 453/2017

Jedro

Tožnik na dan uveljavitve Sporazuma o socialnem zavarovanju med Bosno in Hercegovino in Republiko Slovenijo (Sporazum) 1. 8. 2008 ni izpolnjeval pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine oziroma njenega sorazmernega dela. Skladno z določbo 37. člena Sporazuma tako dajatev, invalidska pokojnina, ki je bila tožniku priznana v BIH tudi na podlagi Sporazuma, še naprej ostaja obveznost nosilca zavarovanja v BIH. To pa pomeni, da tožnik po uveljavitvi Sporazuma, na podlagi zavarovalne dobe, ki je bila že upoštevana pri priznanju njegove invalidske pokojnine, pri toženi stranki ne more uveljaviti drugih pokojninskih dajatev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 19. 10. 2016, da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se mu prizna pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Ugotovilo je, da je bila tožniku priznana pravica do invalidske pokojnine z odločbo z dne 3. 2. 2000 in se mu ta izplačuje od 26. 11. 1999 pri nosilcu socialnega zavarovanja v BIH. Pri odmeri pokojnine je bila upoštevana skupna pokojninska doba v trajanju 18 let 9 mesecev in 14 dni. Tožnik na dan uveljavitve Sporazuma o socialni varnosti med RS in BIH (1. 8. 2008) ni izpolnjeval pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine ter je tako dajatev, ki je bila tožniku priznana v BIH še naprej obveznost nosilca zavarovanja v BIH.

2. Pritožuje se tožnik. V pritožbi navaja, da je bilo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno, kar je imelo za posledico tudi napačno uporabo materialnega prava. Z odločbo toženke z dne 10. 5. 2010, s katero je bila zavrnjena zahteva za pridobitev pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine, je bilo ugotovljeno, da ne izpolnjuje starostnih pogojev za pridobitev invalidske pokojnine po določilih 110. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ker mora imeti 65 let starosti in mora biti razvrščen v I. kategorijo invalidnosti. Pri njemu pa je od 17. 11. 1999 dalje zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti. Meni, da je bosansko-hercegovski nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja napačno posredoval toženi stranki zahtevo za priznanje pravice do invalidske pokojnine namesto zahteve za pridobitev pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Meni, da bi bilo potrebno postopati po 20. členu Sporazuma. Pri tem se je njegovo zdravstveno stanje od leta 2010 do danes bistveno spremenilo, saj je bil v tem obdobju dvakrat hospitaliziran in je zaradi tega zahteval obnovo postopka iz ponovno oceno invalidnosti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Iz dejanskega stanja, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in kakor je razvidno tudi iz prilog v spisu, izhaja, da je tožnik dne 5. 2. 2016 vložil zahtevek za obnovo postopka oziroma za ponovno odmero pokojnine. Zahtevek je bil z odločbo toženke z dne 22. 9. 2016 zavrnjen in odločeno je bilo, da tožnik nima pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Pritožba tožnika je bila z odločbo toženke z dne 19. 10. 2016 zavrnjena. Tožena stranka je zahtevek obravnavala kot zahtevek za postopek po 37. členu Sporazuma o socialnem zavarovanju med Bosno in Hercegovino in Republiko Slovenijo (Sporazum).

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožniku z odločbo pristojnega nosilca socialnega zavarovanja v BIH z dne 3. 2. 2000 priznana pravica do invalidske pokojnine od 26. 11. 1999 dalje, pri čemer je bila pri odmeri pokojnine upoštevana skupna pokojninska doba v trajanju 18 let, 9 mesecev in 4 dni, v obdobju od 5. 5. 1975 do 18. 9. 1991. To pomeni, da je bila v skupni pokojninski dobi upoštevana tudi pokojninska doba, ki jo je tožnik dosegel v zavarovanju v Sloveniji, v obdobju od 5. 5. 1975 do 17. 9. 1985 v trajanju 9 let in 26 dni. V skladu z določbo 37. člena Sporazuma je bil toženki poslan zahtevek za odmero invalidske pokojnine, ki ga je ta zavrnila, ker tožnik pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine ni izpolnjeval. Odločitev tožene stranke je bila potrjena s pravnomočno sodbo Psp 161/2014 z dne 19. 6. 2014. Tožnik je potem vložil nov zahtevek za priznanje pravice do invalidske pokojnine 5. 2. 2016 po 20. členu Sporazuma. Navedeno določilo Sporazuma določa seštevanje zavarovalnih dob, doseženih v obeh državah pogodbenic za uveljavitev, ohranitev ali ponovno pridobitev pravice do dajatve, pri čemer obseg in način upoštevanja zavarovalne dobe določa zakonodaja pogodbenice, v kateri je zavarovanec dopolnil to zavarovalno dobo. Sporazum posebej ureja priznavanje pokojnin na podlagi zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji obeh pogodbenic. Glede na določbe Sporazuma bi zavarovanec lahko uveljavljal samostojno dajatev pri nosilcu zavarovanja druge podpisnice le, če bi bil do dajatve upravičen zgolj na podlagi zavarovalne dobe pri tem nosilcu zavarovanja, ki še ni bila upoštevana pri pravici do pokojnine pri drugem nosilcu zavarovanja.

7. Tožnik na dan uveljavitve Sporazuma 1. 8. 2008 ni izpolnjeval pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine oziroma njenega sorazmernega dela. Skladno z določbo 37. člena Sporazuma tako dajatev, invalidska pokojnina, ki je bila tožniku priznana v BIH tudi na podlagi Sporazuma, še naprej ostaja obveznost nosilca zavarovanja v BIH. To pa pomeni, da tožnik po uveljavitvi Sporazuma, na podlagi zavarovalne dobe, ki je bila že upoštevana pri priznanju njegove invalidske pokojnine, pri toženi stranki ne more uveljaviti drugih pokojninskih dajatev.

8. Povedano drugače, tožniku je bila invalidska pokojnina na podlagi seštevka zavarovalnih obdobij v BIH in Republiki Sloveniji priznana že pred uveljavitvijo Sporazuma. Sporazum z BIH take primere posebej rešuje v prehodnih določbah 37. člena. Ta v prvem odstavku določa, da se pokojnine, ki jih je pristojni nosilec ene pogodbenice priznal v obdobju od 8. 10. 1991 do uveljavitve Sporazuma z upoštevanjem zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji druge podpisnice, po uradni dolžnosti odmerijo po določbah tega Sporazuma. Pri tem se na podlagi drugega odstavka 37. člena pogoji za pridobitev pravice do pokojnine v drugi podpisnici ugotavljajo po njeni zakonodaji, ki je veljala na dan uveljavitve Sporazuma. Če po zakonodaji druge podpisnice niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do pokojnine na dan uveljavitve sporazuma (takšno je stanje pri tožniku), ostanejo dajatve (že priznana pokojnina) obveznost pogodbenice, ki jih je priznala že pred uveljavitvijo Sporazuma. Na podlagi navedene določbe 37. člena Sporazuma gre torej za enkratno odločanje po uradni dolžnosti o prevedbi v času od 8. 10. 1991 do uveljavitve Sporazuma priznanih pokojnin pri posameznem nosilcu zavarovanja v skladu z določbami Sporazuma oziroma za odločitev o pogojih za tako prevedbo. V zvezi s tožnikovo invalidsko pokojnino, ki mu je bila pri nosilcu zavarovanja v BIH na podlagi seštevka zavarovalnih obdobij priznana že v letu 1999, je s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da tožnik na dan uveljavitve Sporazuma ni izpolnjeval pogojev za invalidsko upokojitev pri toženi stranki in je bil njegov zahtevek zavrnjen.

9. Pritožbene navedbe o tem, da je bilo napačno ugotovljeno dejansko stanje, so pavšalne in ne povedo v čem naj bi bilo dejansko stanje napačno ugotovljeno ter jih tako ni moč preizkusiti. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo navedla, da je tožnikov zahtevek za obnovo postopka oziroma za ponovno odmero pokojnine preverjala tudi z vidika pravočasnosti zahtevka za obnovo postopka in ker je bila odločba iz leta 2010 pravnomočno potrjena, obnova postopka ne bi bila možna.

10. V sedanjem postopku je sodišče preverjalo zgolj pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 19. 10. 2015, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnika zoper odločbo z dne 22. 9. 2016, s katero je bil zavrnjen zahtevek za priznanje pravice do sorazmernega dela pokojnine, vložene na zahtevo stranke po določbah 37. člena Slovensko-Bosansko-Hercegovskega sporazuma o socialnem zavarovanju, ker zavarovanec na dan uveljavitve navedenega Sporazuma ni izpolnjeval pogojev za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine po določbah 67. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami).

11. Na podlagi dosedaj navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Datum zadnje spremembe:

16.04.2018

Podobni dokumenti:

• Sklep VIII Ips 45/2002
• VDSS sodba, Psp 342/2010
• VDSS Sodba Psp 399/2017