VDSS Sodba Psp 442/2017

Jedro

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je vzrok invalidnosti (ali je podana tudi poklicna bolezen) dejansko vprašanje, ki spada v strokovno področje izvedenca medicine dela, prometa in športa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 22. 2. 2016 v zvezi z odločbo OE A. št. ... z dne 19. 9. 2015 spremeni tako, da se kot vzrok za nastanek invalidnosti III. kategorije zavarovanca tožene stranke B.B., roj. 2. 4. 1965, določi bolezen in ne poklicna bolezen (I. točka izreka) in sklenilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Sodišče prve stopnje je sprejelo mnenje sodnega izvedenca medicine dela, prometa in športa, da je vzrok nastanka invalidnosti pri zavarovancu v 50 % bolezen in v 50 % poklicna bolezen.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka. V pritožbi navaja, da v tem primeru niso podani pogoji, da bi bilo mogoče govoriti o tem, da gre pri zavarovancu tožene stranke za poklicno bolezen. V obdobju od 27. 7. 1981, ko se je zavarovanec zaposlil pri tožeči stranki pa do leta 1982, ko je bil na prvem pregledu pri MDPŠ ni moglo priti do relevantnega vpliva v smislu poklicnega obolenja, niti v smislu dolžine izpostavljenosti delovnem procesom in s tem povezanim hrupom niti v smislu intenzivnosti hrupa v delovnem procesu. Zavarovanec je že ob zaposlitvi opravljal montažo klasičnih ključavnic, s 1. 1. 1982 se je na tem delovnem mestu redno zaposlil. Hrup na delovnem mestu v montaži klasičnih delavnic je bil Lex 79,3 dBA in peak 109,8 dBA, kar je pod spodnjo opozorilno vrednostjo, ki znaša 80 dBA. Tudi meritve hrupa na ročni montaži ključavnic v letu 2013 izhaja, da je bil hrup 76,9 dBA in peak 106,9 dBA, torej pod spodnjo opozorilno vrednostjo. Ob ogledu delovnega mesta sestava klasičnih ključavnic s strani izvedenca je bilo ugotovljeno, da so bile stiskalnice, katerih hrup je bil moteč, včasih manjše od obstoječih stiskalnic in da so posledično povzročale tudi manjši hrup. Mesto montaže ključavnic je bilo odmaknjeno od stiskalnic. Bilo je zgolj v istem prostoru. Meritve hrupa so se vseskozi opravljale, starejše meritve se v podjetju trenutno ne najdejo. O tem, da je bil hrup v delovnem okolju montaže ključavnic ves čas podoben sta podala izjavo tudi C.C. in D.D.. Pritožba meni, da eno leto ob ravneh hrupa na delovnem mestu montaže klasičnih ključavnic pod 80 dBA predstavlja bistveno prekratko dobo - latentno dobo za razvoj poklicne bolezni. Izvedenec na navedene pomisleke ni dal prepričljive pojasnitve, izvedenec otolog pa ni bil aktiviran. Zavarovanec je bil pri specialistu ORL 18. 1. 1983. Slednji je ugotovil, da gre pri zavarovancu za kombinirano naglušnost lažje stopnje levega ušesa in za lažjo naglušnost desno, pri čemer naglušnost tudi ni bila simetrična. Navedeno ne ustreza standardom poklicne okvare. Izvedenec je ob tem navedel, da je bolezen netipično napredovala. Po mnenju pritožbe ne gre za poklicno bolezen ampak za bolezen, ki je z otološkega vidika ostala nepojasnjena. Izvedenec tudi ni pojasnil, kakšna je najkrajša doba, da se pojavi poklica bolezen ob ravni hrupa pod 80 dBA. Skliceval se je le na to, da naj bi bila najnižja raven hrupa, ki jo povzroči poklicna bolezen za preobčutljive 75 dBA, ter da je vrednost hrupa, pri kateri naj ne bi prišlo do okvare hrupa 70 dBA. Ni konkretno odgovoril na vprašanje, ali predstavlja eno letna izpostavljenost hrupa, pod spodnjo opozorilno vrednostjo, latentno dobo. Izvedenec prav tako ni pojasnil vzroka domnevne 50 % bolezni in 50 % poklicne bolezni s stopnjo, ki bi bila pri pravnem odločanju zadostna. Povedal je zgolj to, da naj bi bila v primerih, kjer ni mogoče ločiti deleža vzroka dolgoletna izvedenska praksa na tem področju takšna. Pritožba vsaj z enako stopnjo gotovosti, kot jo je izrazil izvedenec, meni, da je pri zavarovancu šlo za degenerativne spremembe pogojene izključno z boleznijo in da je lahko imelo delovno okolje le predisponirajoč vpliv, kar pa ne predstavlja vzročnega vpliva, (tako tudi sodba VDSS Psp 931/2013). Pritožba nadalje navaja, da je hrup 80 dBA v vsakdanjem življenju reden spremljevalec izven delovnih obveznosti in se mu praktično ni mogoče izogniti, že mestni promet povzroča hrup 85 dBA. Zavarovanec je bil tako izven svoje 7 urne delovne aktivnosti velikokrat izpostavljen veliko višjemu hrupu, kot je hrup, ki ne dosega niti spodnje opozorilne vrednosti. V kratkotrajnih delovnih situacijah (npr. ko je opravljal delo na bobnih (cca 300 sekund na dan) pa je imel na voljo zaščitna sredstva. Zavarovanec je izpovedal, da je od leta 1999 naprej uporabljal čepke in naglušnike. Le 4 leta, to je od 1. 3. 1995 do leta 1999, ko se je zaposlil na delovnem mestu galvanizer na liniji, ni uporabljal čepkov, kar izvedenec ni upošteval. Uporaba čepkov od leta 1999 do 2013 pomeni, da je zavarovanec tožene stranke delal v hrupno povsem varnem okolju, saj je izvedenec sam izpovedal, da uporaba te zavarovalne opreme zmanjša hrup za 15 dBA. To pomeni, da je bila raven hrupa na delovnem mestu vseskozi pod 65 dBA oziroma pri posamezni kratkotrajnih operacijah na bobnih pod 70 dBA. Tožeča stranka je imela na delovnih mestih v galvani vseskozi na voljo varovalno opremo, kar izhaja tudi iz izjave E.E., ki je v galvani delala od leta 1995, kot tudi zavarovanec tožene stranke. Sodišče je dokaz z zaslišanjem E.E. zavrnilo, ker naj bi bila tožeča stranka prekludirana. Takšna zavrnitev pa je v nasprotju z načelom materialne resnice in v nasprotju s preiskovalnih načelom. Pritožba meni, da v kolikor lahko sodišče celo po uradni dolžnosti izvede dokaze jih mora izvesti tudi v primeru, ko so predlagani s strani ene izmed strank, četudi bi bili predlagani prepozno, pa to niso bili. Da je bila varovalna oprema ves čas na razpolago je izpovedala kot priča zaslišana F.F., ki za razliko od zavarovanca tožene stranke ni imela nobenega interesa za izid postopka, saj pri tožeči stranki ni več zaposlena. Ugotavljanje dejstva o uporabi varovalne opreme pri zavarovancu tožene stranke v letih 1995 do 1999 je prav gotovo relevantno dejstvo, ki bi ga moralo sodišče ugotavljati že po preiskovalni dolžnosti. Pritožba nadalje očita sodišču, da je izvedencu prepustilo izvajanje dokaznih zaključkov namesto, da bi samo razčistilo dejansko stanje in nato izvedencu postavilo vprašanja, upoštevaje ugotovitve. Iz izvedenskega mnenja ni mogoče razbrati, kakšno obdobje naj bi upošteval, da je bil zavarovanec izpostavljen hrupu. Ali je bilo to od leta 1981 pa do začetka leta 1995, ali pa tudi celotno obdobje od leta 1995 pa do leta 2013. To je eden izmed kriterijev ugotavljanja pogojev za poklicno bolezen. Zaradi dejstva, da sta pri tožeči stranki umrli dve osebi, ki sta se ukvarjali z varstvom pri delu tožeča stranka ni našla meritev hrupa starejših od leta 2013 in je zato bila prisiljena predlagati zaslišanje D.D. in C.C., ki sta v relevantnem obdobju delala skupaj z zavarovancem tožene stranke. Lahko bi izpovedala, da je bil hrup na proizvodnih oddelkih vso obdobje njune zaposlitve praktično enak in tako dodatno potrdila, da je bil hrup na delovnem mestu sestavljanje ključavnic v razponu med meritvama iz leta 2013 in 2016. Iz sodbe ni razvidno ali je sodišče njuno izjavo upoštevalo, saj se o tem ni izjasnilo. Sodišče se je tudi preveč na splošno sklicevalo na izvedensko mnenje, izvedenec je tudi sam delal dokazne zaključke, ki pa jih niti ni mogoče jasno razbrati kot podlage njegove odločitve.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do tistih, ki jih v pritožbi navaja tožeča stranka.

5. Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 22. 2. 2016 glede vzroka invalidnosti pri zavarovancu B.B., roj. 2. 4. 1965. Z navedeno odločbo je bil zavarovanec razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic 50 % bolezni in 50 % poklicne bolezni in se mu je priznala pravica do premestitve na drugo delovno mesto, kjer bo opravljal delo, ki ni v ropotu (izpostavljenost v območju do 60 dB) in kjer ne potrebuje dobre slušno-govorne komunikacije (ta je dobra v radiusu do dveh metrov od zavarovanca), s polnim delovnim časom od 16. 6. 2015 dalje.

6. Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami). V 68. členu citiranega zakona je določeno, da so poklicne bolezni po tem zakonu bolezni, povzročene z daljšim neposrednim vplivom delovnega procesa in delovnih pogojev na določenem delovnem mestu ali na delu, ki sodi v neposredni okvir dejavnosti, na podlagi katere je oboleli zavarovan. Poklicne bolezni in dela, na katerih se pojavljajo te bolezni, pogojem, ob katerih se štejejo za poklicne bolezni, in postopek ugotavljanja, potrjevanja in prijavljanja poklicnih bolezni določi minister, pristojen za zdravje. Skladno s prehodno določbo 428. člena ZPIZ-2, se podzakonski akti, ki so z dnem uveljavitve ZPIZ-2 prenehali veljati, uporabljajo do uveljavitve podzakonskih aktov oziroma splošnih aktov za izvrševanje javnih pooblastil po tem zakonu, v kolikor niso v nasprotju s tem zakonom. Za ugotavljanje obstoja poklicne bolezni se tako še naprej uporablja Pravilnik o seznamu poklicnih bolezni (Pravilnik, Ur. l. RS, št. 85/2003). Poklicna bolezen po Pravilniku je bolezen, povzročena z daljšim neposrednim vplivom delovnega procesa in delovnih pogojev na določenem delovnem mestu ali na delu, ki sodi v neposredni okvir dejavnosti, na podlagi katerih je oboleli zavarovan in je navedena v Seznamu poklicnih bolezni. Ugotavljanje in dokazovanje poklicne bolezni je opredeljeno v 4. členu, kjer je določeno, da v postopku ugotavljanja in priznavanja poklicnih bolezni izvedenski organ tožene stranke sodeluje z zavarovančevim osebnim zdravnikom, službo medicine dela, s specialistično službo oziroma z zavodi za usposabljanje invalidnih oseb in z delodajalci. Poklicna bolezen se ugotavlja in dokazuje z zdravstvenim nadzorom delavcev preko preventivnih zdravstvenih pregledov, izpostavljenost obremenitvam se ugotavlja z delovno anamnezo in oceno tveganja obremenitev in škodljivosti, ki naj bi bolezen povzročile. Bolezen oziroma znaki bolezni se ugotavljajo na podlagi klinične slike, laboratorijskih in funkcijskih testov ter ostalih ustreznih diagnostičnih postopkov in preiskav. Upošteva se najkrajši čas in najnižja intenziteta izpostavljenosti, ki po merilih stroke še lahko povzroči poklicno bolezen. Upošteva se latentna doba za nastanek poklicne bolezni (od trenutka izpostavljenosti, do trenutka prvih znakov poklicne bolezni).

7. ZDSS-1 v 19. členu določa, da se v postopku v delovnih in socialnih sporih uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopke, če ni s tem zakonom drugače določeno. Potek glavne obravnave v ZDSS-1 ni določen. Tako, da se v tem primeru uporabljajo določila ZPP (členi 281 do 305). Tožeča stranka je bila glede obveznosti navajanja dejstev, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, o tem, da mora ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb (prvi odstavek 286. člena ZPP) opozorjena že v vabilu na prvi narok za glavno obravnavo. Na poznejših narokih za glavno obravnavo lahko stranke navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze le, če jih brez svoje krivde niso mogli navesti na prvem naroku. Tožeča stranka v tožbi ni postavljala trditev, da je obseg hrupa skozi celotno obdobje zaposlitve zavarovanca B.B. bil enak, trdila je, da delovno mesto montaža klasičnih ključavnic ni obremenjeno s hrupom, enako ne delo montaže posebnih montažnih del (oboje del je zavarovanec opravljal do 1. 3. 1995 - 14 let). Delo na delovnem mestu galvanizer je zavarovanec opravljal od 1. 3. 1995 dalje do 31. 5. 1999 do 1. 7. 2003 s prekinitvijo. Trditve na prvem naroku za glavno obravnavo je tožeča stranka navajala, kakor v tožbi z dne 21. 3. 2016 in dodatno vložila v spis listine (od A5 do A19) ter predlagala zaslišanje zavarovanca B.B. in F.F., kar je sodišče ugodilo. Obe priči je zaslišalo na naslednjem naroku (25. 4. 2017). Drugih dokaznih predlogov tožeča stranka do konca drugega naroka za glavno obravnavo ni imela. Na tem naroku je sodišče postavilo sodnega izvedenca specialista medicine dela, prometa in športa. V pripravljalni vlogi - pripombe na izvedensko mnenje, z dne 26. 6. 2017 je tožeča stranka predložila izjavi D.D. in C.C. (da je bil v preteklosti hrup v proizvodnji podoben današnjemu ter da so bili čepi vseskozi dostopni) ter priložilo izjavo E.E., ki opravlja delo na delovnem mestu galvanizer ter predlagala njeno zaslišanje o dostopnosti varovalne opreme pred letom 1999. Upoštevajoč navedeno kronologijo je zaključek sodišča prve stopnje v 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da je tožeča stranka s temi dokaznimi predlogi prekludirana, pravilen. Tožeča stranka tudi ni pojasnila, zakaj jih brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku (četrti odstavek 286. člena ZPP).

8. Neutemeljen je tako očitek pritožbe o kršitvi preiskovalnega načela in načela materialne resnice, določenega v 62. členu oziroma 61. členu ZDSS-1. Po prvem odstavku 7. člena in 212. člena ZPP mora stranka navesti vsa dejstva, na katera opira svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi ta dejstva dokazuje ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotne stranke. To splošno načelo o trditvenem in dokaznem bremenu v socialnih sporih dopolnjuje 61. člen in prvi odstavek 62. člena ZDSS-1. V 61. členu ZDSS-1 je določeno, da mora sodišče popolnoma in po resnici ugotoviti sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka, prvi odstavek 62. člena ZDSS-1 pa določa, da lahko sodišče, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti. Navedeni načeli pa ni mogoče razumeti tako, da sodišče po uradni dolžnosti ugotavlja tudi dejstva, za njihovo ugotovitev ali potrditev pa stranke sploh niso postavljale trditev oziroma niso predlagale dokazov. Pravicam stranke namreč ustreza njihova dolžnost, da s svojim ravnanjem v postopku pripomorejo k uresničitvi pravic. Tako glede na ugotovitve poteka postopka in ravnanja tožeče stranke ni podane podlage, da je bilo kršeno načelo materialne resnice oziroma preiskovalno načelo v postopku pred sodiščem prve stopnje.

9. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je vzrok invalidnosti (ali je podana tudi poklicna bolezen) dejansko vprašanje, ki spada v strokovno področje izvedenca medicine dela, prometa in športa, ne pa v domeno izvedenca otologa, to je specialista za bolezni ušes. Izvedencu medicine dela, prometa in športa je bila za izdelavo izvedenskega mnenja obstoječa medicinska in druga delovna dokumentacija ter opravljen ogled delovnih mest, kjer je tožnik delo opravljal. Kakšno je bolezensko stanje glede sluha je bilo ugotovljeno tudi v predsodnem postopku, ravno na podlagi predložene dokumentacije. Tožeča stranka je zgolj podrejeno predlagala postavitev izvedenca otorinolaringologa, v kolikor izvedenec MDPŠ ne bo mogel v celoti odgovoriti na zastavljena vprašanja (kakor izhaja iz zapisnika z glavne obravnave z dne 25. 4. 2017). Tako je sodišče prve stopnje upravičeno zavrnilo izvedbo dokaza še z izvedencem otologom, saj je že postavljeni izvedenec v celoti odgovoril na zastavljena vprašanja.

10. Iz sodnega spisa je razvidno, da je tožeča stranka v spis vložila priloge od A20 do A27 dne 27. 6. 2017, ko je podala pripombe na izvedensko mnenje. Tako, da izvedenec v času ogleda in izdelave izvedenskega mnenja ni imel na razpolago zapisnikov o preiskavah delovnega okolja iz leta 2013 ali starejših.

11. Pritožbeno sodišče meni, da je sodni izvedenec popolnoma in v celoti odgovoril na zastavljeno vprašanje o vzroku nastanka invalidnosti pri zavarovancu B.B., upoštevajoč dostopno dokumentacijo, medicinsko dokumentacijo s področja ORL specialistov, avdiologov, kakor upoštevaje rezultate opravljenih meritev hrupa pri tožeči stranki in opravljenega ogleda delovnega mesta montaža klasičnih ključavnic in delovnega mesta strežnik pri galvanizaciji pri tožeči stranki. Izvedenec pri tem posebej izpostavlja, da je prvi podatek o okvari sluha v izvidu otologa 18. 1. 1983 - ugotovljena je bila kombinirana okvara sluha lažje stopnje levega ušesa in lažja naglušnost desnega. Iz mnenj izvajalca medicine dela od leta 1996 dalje izhaja, da zavarovanec ni zmožen za delo v kritičnem ropotu; v tem letu je prvič podana diagnoza praktična gluhost levo in začetka zaznavna okvara desno, ki je kasneje napredovala. Zavarovanec že v letu 1996 po ugotovitvah obdobnega pregleda MDPŠ ni bil zmožen za delo v kritičnem ropotu. Takratna precejšnja okvara sluha je zahtevala dosledno uporabo osebne varovalne opreme (ušesni čepki, ki zmanjšajo hrupno obremenitev do 15 dB), priporočeno pa bi bilo, da se zavarovanca umakne iz hrupnega okolja.

12. Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam, da izvedenec ni določno pojasnil, kolikšna je latentna doba, da pride do okvare sluha in kakšna stopnja hrupa je zato potrebna. To je pojasnil, ko je odgovarjal na vprašanje pooblaščenca tožeče stranke, ali je možno, da v letu in pol dela na delovnem mestu, kjer je hrup pod stopnjo opozorilno mejo pride do okvare sluha. Povedal je, da tako v verifikacijskih pogojih Slovenije, kot evropskih verifikacijskih pogojih stoji, da je najkrajše trajanje, kjer lahko ugotovimo poklicno okvaro sluha 6 mesecev. Na vprašanje, pri kateri stopnji hrupa oziroma pri kateri višini hrupa je ta okvara mogoča v tako kratkem času, je povedal, da iz verifikacijskih pogojev izhaja, da naj bi dnevna raven presegala 80 dB, pri preobčutljivih pa 75 dB.

13. Pri tem je izvedenec dodatno pojasnil, da vsak človek reagira drugače, kar je opredeljeno tudi v evropskih in slovenskih verifikacijskih pogojih. Oseba, ki je preobčutljiva lahko reagira na hrup tudi pri vrednostih, ki so nižje od opisovanih. Svetovna zdravstvena organizacija navaja, da je šele hrup pod 70 dB tisti, ki naj ne bi povzročil okvare sluha. Gre za administrativno postavljeno mejno vrednost, ki ne zagotavlja popolne varnosti. Tožnik je po dostopnih podatkih delal v okolju, kjer je bil hrup večino 80 dB, krajši čas pa tudi v delovnih okoljih, kjer je hrup čez 80 dB. Razen okvare sluha in posledično izgube sluha iz spisa ni moč ugotoviti, da bi imel zavarovanec še kakšne druge otološke bolezni.

14. Izvedenec je z gotovostjo v pisnem izvedenskem mnenju menil, da je poklicna izpostavljenost hrupu prispevala k izgubi sluha. Za poklicno okvaro sluha, ki je posledica dolgoletne izpostavljenosti hrupu, velja, da je običajno lahka, srednja ali težka, nepopravljiva, obojestranska, v glavnem simetrična senzorinevralna naglušnost v frekvenčnem območju 3000 do 6000 Hz, ki je nastala zaradi dela v škodljivem hrupu in se šteje kot poklicna okvara sluha pod zaporedno številko 35 veljavne zakonodaje (najnižja intenziteta: dnevna raven presega 80 dB(A), za preobčutljive pa hrup nad 75 dB(A), najkrajše trajanje: ponavljajoče oziroma dolgotrajno vsaj 6 mesecev).

15. Na glavni obravnavi je izvedenec pojasnil kako je s porazdelitvijo vzrokov med boleznijo in poklicno boleznijo. Navedel je, da pri številnih okvarah ni mogoče ločiti, kolikšen delež je vzrok ene in kolikšen druge bolezni, zato je dolgoletna izvedenska praksa na tem področju, da se v takem primeru določi izenačen delež, saj natančnejša razdelitev deleža enostavno ni mogoča. Enako je ravnala dolgoletna specialistka za okvaro sluha v predsodnem postopku.

16. Tudi iz predloženega grafa s strani izvedenca izhaja ne samo, da je 10 % ljudi takšnih, ki so na hrup bolj občutljivi, temveč tudi to, da bo pri vseh 90 % po daljši izpostavljenosti hrupu z gotovostjo prišlo do okvare sluha. Gre za ugotovitve iz strokovne literature s tega področja. Zavarovanec je bil hrupu izpostavljen dalj časa. Od začetka zaposlitve ni uporabljal nobenih zaščitnih sredstev za ušesa, šele po letu 1999 so bili na razpolago naglušniki in čepki. Izvedenec ni menil, da je vzrok invalidnosti v celoti na strani tožeče stranke zaradi dejstva, da je imel zavarovanec že pred začetkom dela ugotovljeno okvaro sluha, prvi izvid preiskave sluha iz leta 1983, po dobrem letu dni dela pri tožeči stranki, je bila ugotovljena okvara sluha, ki se je ocenila kot kombinirana, prevodna in zaznavna. Zaradi nepojasnjene prevodne okvare sluha vzrok celotne izgube sluha ni v poklicni bolezni, temveč je vzrok glede na dolgoletno strokovno prakso deljen v izenačenem delu med boleznijo in poklicno boleznijo.

17. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske ugotovitve in pravne zaključke sodišča prve stopnje.

18. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Datum zadnje spremembe:

13.04.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Psp 355/2017
• VDSS Sodba Psp 109/2020
• VDSS Sodba Psp 69/2018