VDSS Sodba Psp 485/2017

Jedro

Pritožbeno sodišče je že v več podobnih zadevah zavzelo enotno pravno stališče, da odločba, izdana po uradni dolžnosti o novi odmeri starostne pokojnine lahko učinkuje le za naprej.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica krije stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 18. 10. 2016 in št. ... z dne 29. 1. 2016 ter da je tožena stranka dolžna tožnici odmeriti in povrniti razliko med že izplačanimi zneski starostne pokojnine, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ugotovljene razlike, od dneva zapadlosti posameznega zneska mesečne pokojnine do plačila, začenši s 1. 4. 1997, v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe. Nadalje je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške tega postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da je ponovna odmera starostne pokojnine možna le z učinkom za naprej. Tožnica vztraja, da odločba Ustavnega sodišča RS¹ ne daje materialnopravne podlage za zavrnitev tožbenega zahtevka. Interpretacija 5. točke, kot jo podaja sodišče prve stopnje, je nepravilna, predvsem pa je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Ustavno sodišče RS namreč ni izključilo možnosti uveljavljanja zahtevkov na plačilo razlike med nedvomno izkazano razliko med odmero starostne pokojnine po odločbi tožene stranke v letu 1997 in novo odmero, opravljeno po uradni dolžnosti v letu 2015. Tožničina pravica do pokojnine temelji na temeljnih načelih pokojninskega zavarovanja, zlasti s pogojenostjo pravice do starostne pokojnine s predhodnim plačilom prispevkov iz obveznega zavarovanja. V nasprotnem primeru bi bile kršene z ustavo zagotovljene pravice. Pravica iz pokojninskega zavarovanja je v skladu z zakonom materialna pravica, ki ne zastara in je tudi ni mogoče odvzeti, zmanjšati ali omejiti, kot to izhaja iz 5. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1)² in pa iz 4. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2)³. O tej pravici je moč kadarkoli ponovno odločiti, če se pokaže, da pri izračunu pokojninske osnove in odmeri pokojnine niso bile upoštevane vse plače oz. vse zavarovalne osnove, od katerih so bili obračunani in plačani prispevki. Pravnomočna odločba iz leta 1999 tako ni ovira za izdajo nove odločbe in ponovno odmero starostne pokojnine od dela plače, ki ni bil upoštevan, pa bi moral biti, tudi za nazaj, od upokojitve dne 1. 4. 1997 do 30. 6. 2015. Tožnica ob prejemu odločbe v letu 1997 ni bila seznanjena z neupoštevanjem dela plače, ki je bil namenjen za notranji odkup, kar je očitno vplivalo na višino pokojnine, kot je to razvidno tudi iz priloge k odločbi iz leta 2015. Z neupoštevanjem dela plače pri izračunu pokojninske osnove in z zamolčanjem tega dejstva, je tožena stranka kršila tožničine ustavne pravice. Tožnica opozarja na določbo 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP)⁴, po katerem mora biti odločba obrazložena ter na določbo 7. člena ZUP. Bremena protiustavnega in očitno nezakonitega ravnanja tožene stranke ni mogoče naložiti tožnici, ki je zaupala v pravno in socialno državo. Tolmačenje 5. točke izreka odločbe Ustavnega sodišča RS je strogo formalistično, nepravilno in tako kot vsa ravnanja tožene stranke doslej izrazito v škodo zavarovanca. Opisana situacija je nedopustna, saj posega v ustavno varovano varstvo pravice do pokojnine, predvsem v primerih, ko je posameznik upravičen do določene socialne dajatve, ki predstavlja premoženjsko pravico. Tožnica s tem v zvezi opozarja na določbe 6. in 1. člena Protokola št. 1 v povezavi s 14. členom ter 8. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (v nadaljevanju EKČP) ter na določbo 13. člena omenjene konvencije. Dejstvo je, da pokojnina tožnici ni bila odmerjena na podlagi plačanih prispevkov in prejetih plač, temveč od nižje osnove, o čemer pa tožnica pri izdaji odločbe ni bila seznanjena. To pa pomeni tudi poseg v lastninsko pravico oziroma premoženje tožnice in v pravico do socialne varnosti. Sodišče prve stopnje se je tudi postavilo na stališče, da je bilo o višini pokojnine že pravnomočno odločeno z odločbo z dne 25. 4. 1997. O tem odločilnem dejstvu pa sodba nima razlogov in se je zato tudi ne da preizkusiti. S tem je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)⁵. Po stališču tožnice materialna pravnomočnost ne more obsegati tistega dela plač, ki pri odmeri pokojninske osnove ni bil upoštevan oziroma je tožena stranka odločanje o tem delu zahtevka zavrnila, v odločbi tožnice pa na to niti ni opozorila. Pravnomočna odločba ne more biti ovira za izdajo nove odločbe in ponovno odmero starostne pokojnine od dela plače, ki ni bil upoštevan, tudi za nazaj, in sicer od 1. 4. 1997 pa do 30. 6. 2015. Iz izreka odločbe iz leta 1997 namreč ni razvidno, da bi se odločitev nanašala na sporne zneske plač, ki so bili v letu 1990, 1991 in 1992 namenjeni za notranji odkup delnic in od katerih so bili obračunani in plačani prispevki. Načelo pravnomočnosti in načelo retroaktivnosti nista absolutni načeli, kar je večkrat poudarilo tudi Ustavno sodišče RS v svojih odločitvah. Kršitev pravic tožnice pri izdaji odločbe iz leta 1997 bi se tako lahko v celoti in enakopravno ter učinkovito odpravila le z izplačilom razlike med že izplačanimi zneski starostne pokojnine in pripadajočimi zneski na novo odmerjene pokojnine tudi za naprej. Sodišče prve stopnje se sklicuje na določbo 183. člena ZPIZ-2, ki ne daje pravne podlage za retroaktiven poseg v dokončne odločbe, s katerimi je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo zavarovanca. Pri tem pa spregleda, da tožnica navedenega pravnega sredstva v času veljavnosti ZPIZ-1, ki je veljal v času izdaje odločbe Ustavnega sodišča v letu 2002, ni mogla sprožiti, saj ZPIZ-1 tega pravnega sredstva ni urejal. Tožnica z navedbami in listinami v spisu zatrjuje ter dokazuje, da je že dne 20. 1. 2003 na podlagi odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-392/98-23 iz leta 2002 podala zahtevo za ponovni izračun starostne pokojnine, česar pa tožena stranka ob izdaji odločbe ob ponovni odmeri pokojnine v letu 2015 ni upoštevala. Enako tudi ne pri izdaji odločbe z dne 29. 1. 2016. Omenjeno tudi ni upoštevalo sodišče. S tem v zvezi ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti oz. je podano nasprotje med tem, kar se navaja v sodbi in pa med navedbami in listinami v spisu. Gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka bi morala že po uradni dolžnosti upoštevati tožničino zahtevo z dne 20. 1. 2003 za ponovno odmero pokojnine. Tožnica nadalje navaja, da v primeru, če ne bo ugodeno njenemu zahtevku, ji je s tem kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena EKČP v zvezi z 8. in 14. členom navedene konvencije ter 1. člena Protokola k EKČP. Tožnici pa je bila kršena tudi ustavna pravica do pritožbe iz 25. člena Ustave RS. Določbo 183. člena ZPIZ-2 bi bilo pravilno interpretirati in uporabiti le v povezavi z določbo 4. člena ZPIZ-2. Vprašljiva pa je tudi ustavnost navedene določbe, ki določa učinkovanje na novo izdane odločbe samo z učinkom za naprej. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, niti postopkovnih določb, na katere v pritožbi opozarja tožnica.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 18. 10. 2016, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 29. 1. 2016. Z omenjeno odločbo je bila zavrnjena tožničina zahteva za ponovno odmero starostne pokojnine in izplačilo razlike pokojnine za obdobje od 1. 4. 1997 do 30. 6. 2015.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in pa iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je bila tožnici z odločbo z dne 25. 4. 1997 priznana pravica do starostne pokojnine od 1. 4. 1997 dalje. Pri izračunu pokojninske osnove ni bil upoštevan del plače, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup v letih 1990, 1991 ter 1992 pri delodajalcu A. d. d. Upoštevaje že citirano ustavno odločbo je tožena stranka po uradni dolžnosti s pravnomočno odločbo z dne 16. 6. 2015 starostno pokojnino ponovno odmerila in priznala v višjem znesku. Odločbo z dne 1. 4. 1997 pa je razveljavila (priloga A/4). Tožnica je nato 19. 1. 2016 pri toženi stranki vložila zahtevo za izdajo odločbe, s katero bi se ji priznala višja pokojnina tudi za obdobje od 1. 4. 1997 do 30. 6. 2015.

7. V zadevi ni podana kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to uveljavlja tožnica. Sodba namreč vsebuje bistvene razloge za odločitev v zadevi in se je tako tudi da preizkusiti. Sodišče prve stopnje je sicer res v točki 4 povzelo listinsko dokumentacijo, iz katere med drugim izhaja, da je tožnica že 20. 1. 2003 vložila vlogo za ponovni izračun starostne pokojnine, pri kateri naj se upoštevajo tudi zneski iz naslova delnic, nato pa v 11. točki ugotavlja, da tožnica ni zahtevala ponovne odmere pokojnine. V tem primeru je podano nasprotje med listinami v spisu in ugotovitvijo sodišča, ki pa za samo odločitev ni odločilno, kot bo to pojasnjeno kasneje.

8. Glede pravne podlage pritožbeno sodišče opozarja, da je že s citirano ustavno odločbo bilo toženi stranki naloženo, da mora v roku 60 dni po objavi odločbe v Uradnem listu RS ponovno odmeriti pokojnino zavarovancem oz. uživalcem pokojnine, za katere je v postopkih revizije ugotovila, da so bile delnice za notranji odkup vplačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet zaradi protiustavne 4. alineje 46. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ/92)⁶. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje izda odločbo o ponovni odmeri pokojnine v postopku z izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe iz prvega odstavka 183. člena ZPIZ-2. Odločba o ponovni odmeri pokojnine iz 4. točke izreka ustavne odločbe učinkuje od prvega dne naslednjega meseca od njene izdaje, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti oziroma od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, če je bila dana zahteva. Za zavarovance oz. uživalce pokojnine, ki so že pred objavo te odločbe v Uradnem listu RS zahtevali ponovno odmero, pa od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi.

9. Kot to izhaja iz dokumentacije v spisu je tožnica pri toženi stranki že dne 20. 1. 2003 vložila vlogo za ponovni izračun starostne pokojnine, pri kateri naj se upoštevajo tudi zneski iz naslova delnic. Toženec je s sklepom z dne 24. 2. 2003 njeno zahtevo zavrgel, taka odločitev pa je bila potrjena z dokončno odločbo tožene stranke z dne 16. 5. 2003. Zoper tako odločitev je tožnica uveljavljala tudi sodno varstvo, vendar pa je sodišče s sklepom opr. št. Ps 1008/2003 z dne 21. 9. 2005 postopek ustavilo.

10. Kot izhaja iz 5. točke izreka ustavne odločbe o ponovni odmeri pokojnine za zavarovance oz. uživalce pokojnine, ki so že pred objavo te odločbe v Uradnem listu RS zahtevali ponovno odmero, učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi. V 22. točki obrazložitve Ustavno sodišče RS pojasnjuje, da se navedena odločitev nanaša na zavarovance oziroma uživalce pokojnine, ki so vložili zahtevo za ponovno odmero pokojnine, vendar je bila ta že pred objavo te odločbe v Uradnem listu RS zavržena, ali pa o zavrženju še ni dokončno oz. pravnomočno odločeno. V sporni zadevi pa je bilo o zavrženju že dokončno in tudi pravnomočno odločeno. V tem primeru torej ni pravne podlage, da bi se tožnici pokojnina odmerila niti za čas od 1. 4. 1997, torej od upokojitve dalje, niti od vložitve vloge, ki jo je tožnica vložila 20. 1. 2003. Sodišče prve stopnje je tako 5. točko izreka ustavne odločbe pravilno interpretiralo in uporabilo pri presoji sporne zadeve.

11. Pritožbeno sodišče je že v več podobnih zadevah⁷ zavzelo enotno pravno stališče, da odločba, izdana po uradni dolžnosti o novi odmeri starostne pokojnine lahko učinkuje le za naprej. Tudi o pravnem vprašanju, ki je izpostavljeno v tem sporu je že odločilo Vrhovno sodišče RS⁸. Poudarilo je, da so podatki o plačah in plačanih prispevkih obstajali že v času, ko je bilo odločeno o starostni pokojnini. Takrat je bilo odločeno, kateri podatki se upoštevajo in kateri ne, kar vse je bilo razvidno tudi iz izračuna pokojninske osnove, odločitev pa je postala pravnomočna. Stališče tožnice, da ne gre za materialno pravnomočnost glede višine pokojnine je zmotno. S pravnomočnostjo je postala odločba nespremenljiva, pa čeprav je bila nezakonita. Prav uporaba instituta tako imenovane neprave obnove postopka omogoča enakopravno obravnavo vseh zavarovancev ter ponovno odmero pokojnine z učinkom za naprej. To pomeni, da so že zaradi teh razlogov očitki pritožbe glede kršitve ustavnih pravic neutemeljeni. Da odločba o ponovni odmeri pokojnine učinkuje le za naprej jasno izhaja iz že citirane ustavne odločbe. Takšen način je bil določen zaradi varstva pravic iz prvega odstavka 50. člena Ustave RS, v povezavi s splošnim načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS ter upoštevaje 155. člen Ustave RS.

12. Tudi glede ostalih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na naravo pravic iz pokojninskega zavarovanja, na plačilo prispevkov, nadalje, da pri izračunu ni bil upoštevan del plač, ki je bil namenjen za nakup delnic in da gre za kršitev vrste ustavnih pravic ter kršitev EKČP, je pritožbeno sodišče že zavzelo enotno stališče v že citiranih zadevah, po katerem ne gre za kršitve v smeri, kot se zavzema tožnica. Potrebno je upoštevati, da je Ustavno sodišče RS zgolj ugotovilo, da stranka v času veljavnosti ZPIZ-1 ni imela na razpolago učinkovitega pravnega sredstva, kot je bilo to omogočeno v določbah ZPIZ/92 in kot to omogoča sedanji 183. člen ZPIZ-2. V tem primeru, glede na izrek ustavne odločbe, tudi po stališču pritožbenega sodišča ni nobene pravne podlage, da bi tožena stranka oz. sodišče odločilo, da nova odločba učinkuje že od priznanja pravice do starostne pokojnine dalje. Navedena določba tudi ni v neskladju z Ustavo RS, saj gre za izredno pravno sredstvo in v takem primeru je v okviru širokega polja presoje zakonodajalcu prepuščeno, da odloči, od kdaj naprej učinkuje nova odločba. Že citirano odločitev Ustavno sodišče RS gotovo ne bi sprejelo, če bi štelo, da je omenjeno izredno pravno sredstvo v neskladju z Ustavo RS.

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

14. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da sama trpi svoje stroške pritožbe.

-------------------------------
¹ Odločba št. U-I-239/14, Up-1169/12 z dne 26. 3. 2015.
² Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami.
³ Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami.
⁴ Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami.
⁵ Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.
⁶ Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami.
⁷ Glej opr. št. Psp 507/2016 z dne 17. 11. 2016, Psp 138/2017 z dne 11. 5. 2017, Psp 75/2017 z dne 13. 4. 2017, Psp 368/2017 z dne 12. 10. 2017, Psp 361/2017 z dne 26. 10. 2017 itd.
⁸ Glej opr. št. VIII Ips 58/2017 z dne 9. 5. 2017.

Datum zadnje spremembe:

13.04.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Psp 114/2011
• VDSS sodba Psp 129/2011
• VDSS sodba Psp 300/2014