VDSS Sodba in sklep Pdp 667/2017

Jedro

Tožnica je bila z odpovedano pogodbo zaposlena na delovnem mestu posluževalca stroja za mehansko obdelavo ulitkov. Na isto delovno mesto je toženka, še preden je tožnici vročila izpodbijano odpoved ter nato tudi v času odpovednega roka, zaposlovala in sklepala pogodbe o zaposlitvi za določen čas (iz razloga začasno povečanega obsega dela) z drugimi delavkami. To pa pomeni obstoj okoliščine, da pri podaji odpovedi tožnici ni obstajal utemeljen odpovedni razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je izpodbijana odpoved nezakonita kljub siceršnjem obstoju poslovnega razloga.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka razveljavi.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 25. 10. 2016 (I. točka izreka) ter da tožnici delovno razmerje na podlagi te odpovedi ni prenehalo in je trajalo do 25. 5. 2017 (II. točka izreka). Toženki je naložilo, da za obdobje od prenehanja delovnega razmerja do 25. 5. 2017 tožnico prijavi v zavarovanje v matično evidenco pri ZPIZ, ji za to obdobje obračuna bruto zneske nadomestil plač, upoštevaje bruto plačo, ki bi bila tožnici obračunana, če bi v tem obdobju delala pri toženki, od tako obračunanih zneskov plačati davke in prispevke, tožnici pa izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec (III. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožnici obračuna denarno povračilo 9.000,00 EUR bruto ter ji po plačilu predpisanih dajatev izplača ustrezen neto znesek v 15 dneh (IV. točka izreka). Odločilo je, da toženka sama krije svoje pravdne stroške, tožnici pa povrne 856,00 EUR stroškov sodnega postopka z obrestmi (V. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje toženka in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni ter tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Toženka najprej očita prvostopnemu sodišču bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 2. člena ZPP. Trdi, da je sodišče kršilo načelo dispozitivnosti oz. je prekoračilo tožbeni zahtevek. Tožnica je 28. 3. 2017 vložila vlogo z nazivom „modifikacija tožbenega zahtevka“ ter v tej vlogi postavila nov tožbeni zahtevek, v katerem pa manjka zahtevek za reparacijo. Sodišče prve stopnje je o tem zahtevku vseeno odločilo z obrazložitvijo, da je pri modifikaciji zahtevka del zahtevka izpadel po očitni pomoti. S tem pa je storilo očitano bistveno kršitev, saj ni odločilo v okviru postavljenega zahtevka. Glede utemeljenosti poslovnega razloga toženka očita sodišču prve stopnje kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče najprej pravilno ugotovi, da je toženka v letu 2016 imela poslovne težave, da je v fazi prestrukturiranja in da jo obremenjujejo pretekle obveznosti iz pravnomočno potrjene prisilne poravnave, zaradi česar se je odločila za drugačno organizacijo dela in poslovanja z združevanjem delovnih nalog in delovnih mest ter posledično za zmanjševanje števila zaposlenih. Potem pa sprejme zaključek (ki niti ni jasno obrazložen), da toženka ni dokazala resnega in utemeljenega poslovnega razloga, zaradi katerega bi prenehala potreba po delu tožnice, ker zatrjuje zmanjšan obseg poslovanja, sočasno z odpovedjo pogodbe tožnici pa zaradi povečanja obsega dela na istem delovnem mestu zaposluje delavce za določen čas. Napačna je tudi dokazna ocena in v nasprotju z izpovedbami zakonitega zastopnika in vseh zaslišanih prič glede razloga toženke, zaradi katerega je sklepala pogodbe o zaposlitvi za določen čas z delavko A.A. in drugimi. Toženka je že v svojih trditvah tekom postopka pojasnila, da razlog za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas ni bil povečan obseg dela, kot je v pogodbah zapisano, temveč se je z obstoječimi delavci, ki so pri toženki že opravljali to delo in jih je toženka še naprej potrebovala, delovno razmerje le podaljšalo. Zato ni šlo za sklepanje novih zaposlitev, ampak se je le zasledovala ohranitev tistega števila zaposlitev, za katerega je bilo oktobra 2016 odločeno, da je potrebna glede na dejanska naročil. Toženka prereka tudi višino prisojenega zneska denarnega nadomestila v višini 10 plač, kar je bistveno preveč glede na to, da je bila tožnica pri toženki zaposlena le 8 let. Ni tudi res, da je tožnica težje zaposljiva glede na svojo izobrazbo. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev, saj je pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da toženka ni dokazala resnega in utemeljenega poslovnega razloga, zaradi katerega naj bi prenehala potreba po opravljanju dela tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tožnica poudarja, da je toženka 13. 12. 2016 sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas z A.A. za čas od 1. 12. 2016 do 31. 1. 2017, dne 19. 9. 2016 z B.B. za čas od 1. 10. 2016 do 31. 12. 2016 in dne 13. 12. 2016 z isto delavko še za čas od 1. 1. 2017 do 31. 1. 2017. Vse tri pogodbe so sklenjene za delovno mesto „posluževalec stroja za mehansko obdelavo ulitkov“ in v vseh je kot razlog za njihovo sklenitev naveden začasno povečan obseg dela. Zato so vse trditve toženke v zvezi s tem izmišljene in odpovedni razlog očitno ni obstajal. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3.,6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP s tem, ko je prekoračilo tožbeni zahtevek. Dejansko stanje je popolno ugotovljeno, materialno pravo je pravilno uporabljeno.

6. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. V nasprotju s pritožbenimi očitki pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba glede vprašanja o obstoju utemeljenega razloga, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. V sodbi so navedeni vsi razlogi o odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in si med seboj niso v nasprotju.

7. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na 2. odstavek 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), kjer je določeno, da lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen odpovedni razlog (konkretno poslovni), ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Takšna zakonska zahteva je v skladu s 4. členom Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca, po kateri delavcu delovno razmerje ne more prenehati, če za to ni resnega razloga. V priporočilu št. 166 k navedeni konvenciji je nadalje določeno, da morajo stranke kolikor je mogoče preprečevati ali minimizirati odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Priporočilo pa v 21. točki III. poglavja našteva ukrepe za preprečitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi, med njimi tudi omejitev najemanja drugih izvajalcev, naravno zmanjševanje zaposlenih in prostovoljno upokojevanje, notranje premestitve, omejitve nadurnega dela itd.

8. Iz dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča (ki jim toženka sama pritrjuje tudi v pritožbi) izhaja, da je bila tožnici 11. 11. 2016 vročena redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 10. 2016 z 42-dnevnim odpovednim rokom, tožnici pa je delovno razmerje prenehalo 9. 4. 2017. Tožnica je bila z odpovedano pogodbo zaposlena na delovnem mestu „posluževalec stroja za mehansko obdelavo ulitkov“. Na isto delovno mesto je toženka, še preden je tožnici vročila izpodbijano odpoved ter nato tudi v času odpovednega roka, zaposlovala in sklepala pogodbe o zaposlitvi za določen čas (iz razloga začasno povečanega obsega dela) z drugimi delavkami (npr. z A.A. in B.B. - B11, B12, B13, B14, A8, A9). To pa pomeni obstoj okoliščine, da pri podaji odpovedi tožnici ni obstajal utemeljen odpovedni razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je izpodbijana odpoved nezakonita kljub siceršnjem obstoju poslovnega razloga. Vrhovno sodišče RS (npr. sklep opr. št. VIII Ips 82/2017) je v zvezi s tem zavzelo stališče, da ima delodajalec sicer z ustavo zagotovljeno pravico do svobodne gospodarske pobude, vendar ta pravica ni absolutna. Uravnotežena mora biti s pravicami zaposlenih, ki se v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi uresničujejo skozi določbo 2. odstavka 89. člena ZDR-1. Če namesto odpovedi pogodbe o zaposlitvi obstajajo druge ustrezne možnosti brez škode za učinkovito delovanje delodajalca, ni mogoče ugotoviti utemeljenega poslovnega razloga, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Ob tem pritožbeno sodišče tudi pojasnjuje, da je za navedeni zaključek povsem nerelevantno pritožbeno poudarjanje, da so bile pogodbe o zaposlitvi za določen čas sklenjene z delavkami, ki so bile že pred tem za določen čas zaposlene pri toženki in se je delovno razmerje le podaljševalo zaradi ohranitve potrebnega števila delavcev. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

9. Pritožba neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede višine prisojenega zneska denarnega povračila. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je utemeljeno sledilo predlogu tožnice in pogodbo o zaposlitvi razvezalo z dnem izdaje sodbe. V takem primeru lahko na podlagi 1. odstavka 118. člena ZDR-1 delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. V 2. odstavku 118. člena ZDR-1 je določeno, da sodišče višino tega povračila določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnost delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ko so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Toženka v pritožbi podaja očitke le glede presoje tožničine zaposljivosti, kar je sodišče prve stopnje ugotavljalo na podlagi njene dejanske izobrazbe, ni pa upoštevalo, da tožnica skoraj ni delala v okviru svojega poklica (ekonomski tehnik), ampak je delala v proizvodnji. Bila je tudi žerjavistka, glede na njene dejanske delovne izkušnje pa bo delo lahko dobila.

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje okoliščine iz 2. odstavka 118. člena ZDR-1 pridobilo v vlogi tožnice z dne 28. 3. 2017 ter iz njene izpovedbe na naroku 25. 5. 2017. Glede na zakonsko normo je bilo ustrezno upoštevano, da je bila tožnica pri toženki zaposlena dobrih 8 let in da je stara 56 let. Že zaradi njene starosti je na podlagi splošno znanih dejstev mogoče šteti, da je tožnica težko zaposljiva. To še toliko bolj glede na njeno dejansko strokovno izobrazbo, ker z njo nima veliko delovnih izkušenj. Nemogoče pa je trditi, da je zaposljivost večja zaradi delovnih izkušenj v proizvodnji brez ustrezne strokovne izobrazbe. Kot izhaja iz tožničine izpovedbe je tudi Zavod RS za zaposlovanje zanjo izdelal plan zaposlitve za delovna mesta v administraciji, torej glede na njeno dejansko strokovno izobrazbo. Ob nadaljnjem upoštevanju, da bo tožnica prejemnica denarnega nadomestila iz naslova brezposelnosti le šest mesecev, je prisojeni znesek denarnega povračila (9.000,00 EUR) v višini približno desetih plač v celoti primeren in ustrezen.

11. Pritožba toženke pa utemeljeno opozarja na prekoračitev tožbenega zahtevka, ki je v tem, da je sodišče prve stopnje odločilo o obveznosti toženke, da tožnico prijavi v zavarovanje in ji obračuna ter izplača nadomestilo plač (III. točka izreka izpodbijane sodbe). Tožnica je v tožbi sicer res postavila reparacijski zahtevek, vendar je nato v vlogi z dne 28. 3. 2017 tožbeni zahtevek modificirala in postavila nov tožbeni zahtevek, v katerem pa prvotnega reparacijskega zahtevka ni več. S tem, ko je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo več od tistega, kar je zahtevala, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 2. člena ZPP in je to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Četudi bi bilo res, da je pri modifikaciji zahtevka prišlo do pomote, ko je tožnica, ki jo zastopa odvetnik, pomotoma izpustila raparacijski zahtevek, bi sodišče prve stopnje moralo odločiti znotraj oblikovanega tožbenega zahtevka.

12. Pritožbeno sodišče je presodilo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP). Na podlagi ugotovitve, da je bil s sodbo sodišča prve stopnje prekoračen tožbeni zahtevek, vendar je navedeno absolutno bistveno kršitev lahko samo odpravilo, je na podlagi 357. člena ZPP izpodbijano sodbo v III. točki izreka razveljavilo. V preostalem delu pa uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, niti tisti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem delu (353. člen ZPP).

13. Ker na podlagi 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) delodajalec sam krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, tožnica pa z odgovorom na pritožbo ni bistveno prispevala k njeni rešitvi, vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 155. člena in 165. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

09.04.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 4/2015
• VDSS sodba Pdp 1549/2014
• VDSS sodba Pdp 265/2015