VDSS Sklep Pdp 147/2018

Jedro

Obravnavani predlog za izdajo začasne odredbe ni primeren. Z njim tožnica z namenom zaščite svojih pravic, prekomerno posega v pravice drugih t.j. tožene stranke, da do pravnomočne odločitve v tem sporu ne izbere in ne imenuje kandidatov, ki so se na razpis njen za prosto delovno mesto tajnik članice prijavili, prav tako pa ji prepoveduje tudi sklenitev pogodbe o zaposlitvi za to delovno mesto s katerimkoli kandidatom, razen s tožnico. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, Statut tožene stranke v 53. členu določa, da je tajnik članice imenovan za mandatno dobo 4 let in da je lahko po enakem postopku ponovno imenovan. Tako je tožnica na to delovno mesto lahko ponovno izbrana in imenovana, vendar je tožena stranka ni dolžna imenovati. S predlagano začasno odredbo zato ni mogoče doseči namena zavarovanja terjatve, tudi če bi ta verjetno obstajala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je tožnica zahtevala, da se do pravnomočne sodbe v tej zadevi zadrži izbira in imenovanje kandidatov za delovno mesto "tajnik članice VII/2, ... (tajnik UA. FB.) - MŽ" pri toženi stranki za čas 48 mesecev, objavljanem na Zavodu RS za zaposlovanje, dne 15. 1. 2018, št. objave ... in na spletnih straneh tožene stranke; zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi do izdaje pravnomočne sodbe; da se do pravnomočne odločitve v tej zadevi toženi stranki prepoveduje sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen ali nedoločen čas, s katerimkoli kandidatom, razen s tožečo stranko, za delovno mesto "tajnik članice VII/2, ... (tajnik UA. FB.) - MŽ" pri toženi stranki; da je v primeru kršitve prepovedi iz 1. in 2. točke izreka tega sklepa dolžna tožena stranka plačati denarno kazen v višini 50.000,00 EUR, ki jo sodišče od tožene stranke izterja po uradni dolžnosti z rubežem denarnih sredstev na računih tožene stranke pri organizacijah za plačilni promet, hkrati pa izda sodišče nov sklep, s katerim določi toženi stranki nov rok in izreče toženi stranki novo denarno kazen, višjo, kot v prejšnjem sklepu, za primer, če tožena stranka niti v novem roku ne bi spoštovala prepovedi iz 1. in 2. točke izreka tega sklepa (točka I izreka sklepa). Odločitev o stroških postopka v zvezi z začasno odredbo si je pridržalo za odločitev o glavni stvari (točka II izreka sklepa).

2. Tožeča stranka je zoper sklep pravočasno vložila pritožbo in dopolnitev pritožbe iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu v precej skrajšani obliki, nepopolno ter nekonsistentno povzelo tožbene navedbe ter navedbe iz odgovora na tožbo in nadaljnjih vlog strank, da ni povzelo dokaznih predlogov tožeče stranke, ter se do navedb, argumentov in dokaznih predlogov sploh ni opredelilo. Po pritožbenem stališču so njeni argumenti bistveni, ker se nanašajo na obstoj podlage za izdajo začasne odredbe in sicer na verjetnost utemeljenosti tožbenega zahtevka. S tem je storilo kršitev določb postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je tožeči stranki kršilo pravico do izjavah, hkrati pa tudi njene ustavne pravice iz 22., 23. in 25. člena Ustave RS, torej ustavne pravice do enakega varstva pravic, pravice do sodnega varstva in pravice do pravnega sredstva, storilo pa je tudi bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker sklep o odločilnih dejstvih sploh nima razlogov. Zato da bi sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, bi moralo presojati pravno veljavnost sklenjenih pogodb po vrstnem redu, in sicer po posameznih historičnih dogodkih, ne pa da se je opredelilo le do zadnjih dveh pogodb o zaposlitvi za določen čas in glede trditev o delu tožnice na delovnem mestu tajnika FB. po izteku mandata, pa še to je pomanjkljivo. Sodišče zgolj povzema določbe ZDSS-1 in ZIZ o pogojih za izdajo začasne odredbe, ni pa se opredelilo do predhodnega vprašanja, ki je ključno za ugotovitev ali pogodba o zaposlitvi sklenjena med strankama dne 25. 3. 2008 za opravljanje dela "pomočnik tajnika za pravne in kadrovske zadeve" sploh velja. Sodišče prve stopnje je argumente tožeče stranke s tem v zvezi povsem prezrlo in se s predhodnim vprašanjem veljavnosti te pogodbe o zaposlitvi sploh ni ukvarjalo, čeprav je eno od bistvenih vprašanj, od katerih je odvisna odločitev o tožbenem zahtevku tožeče stranke. Nadalje pritožba povzema zakonska določila o izpodbojnosti pogodbe in o ničnosti pogodbe o zaposlitvi, ker pa izpodbijani sklep sodišča prve stopnje o tem nima razlogov, je to po pritožbenem stališču bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. V nadaljevanju navaja, da je vsebina izpodbijanega sklepa za tožečo stranko presenečenje, saj se sodišče kljub temu, da je trikrat prekoračilo rok iz 43. člena ZDSS-1, po katerem mora sodišče odločiti o predlogu za izdajo začasne odredbe v roku 3 dni, v vsem tem času ni uspelo seznaniti z bistvenimi argumenti, ki jih je tožeča stranka zatrjevala v prid tožbenega zahtevka. Pritožba še navaja, da izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje sploh ni izdalo 2. 2. 2018, saj so delavke iz pisarne tožničinega pooblaščenca vsakodnevno klicarile na sodišče ter poizvedovale o tem, kdaj bo sklep izdan. Sklep je bil dejansko izdan 5. 2. 2018, kar je možno preveriti s poslušanjem posnetkov telefonskih razgovorov, ki se na sodišču snemajo. Sodišče se tudi ni izreklo o argumentih tožeče stranke, ki se nanašajo na zakonitost oziroma nezakonitost pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 12. 2007, in o trditvah tožnice, da sta pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto tajnik članice VII/2 (vodstvo tajništvo) v nasprotju z določili 47. in 52. člena ZDR in 20., 27. in 28. člena Zakona o visokem šolstvu, zato je šteti, da je tožnica imela pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto "tajnik članice VII/2 (vodstvo tajništvo)" sklenjeno za nedoločen čas že s sklenitvijo prve tako sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Iz ravnanja tožene stranke, do katerega se sodišče prve stopnje ni opredelilo, jasno izhaja, da ta, kljub sklicevanju na zakonitost določitve mandata na tem delovnem mestu, na tem delovnem mestu zaposluje kot ji v določenem trenutku ustreza in brez vsake konsistentnosti ubira povsem drugačne, vsakič različne poti. Vsi njeni načini pa so v nasprotju z določbami ZDR in ZVis, saj je delavca na delovnem mestu tajnik članice mogoče zakonito zaposlitvi zgolj za nedoločen čas. Ureditev statusa tajnika članice, ki ni poslovodna oseba, pri toženi stranki je torej nezakonita.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, in o zadevi pravilno odločilo.

5. V individualnem delovnem sporu lahko sodišče izda začasno odredbo za zavarovanje terjatve na podlagi 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji), po določbah Zakona o izvršbi (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in naslednji), če ZDSS-1 ne določa drugače. ZIZ opredeljuje pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarnih in nedenarnih terjatev (270. in 272. člen ZIZ) ter primeroma našteva vrste teh odredb (271. člen in 273. člen ZIZ). Sodišče lahko izda začasno odredbo le, če so zanjo izpolnjeni vsi zakonski pogoji in v takšni obliki, da se z njo doseže namen zavarovanja terjatve.

6. ZIZ v 1. odstavku 272. člena določa, da mora upnik izkazati za verjetno, da terjatev obstoji ali mu bo terjatev zoper toženca nastala. Po 2. odstavku pa mora poleg tega izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk in sicer nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode in da tožnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

7. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, ker tožnica ni izkazala razloga za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve po 1. odstavku 272. člena ZIZ in sicer verjetnost, da njena terjatev obstaja ali da ji bo nastala.

8. Pritožbeno sodišče se sicer strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ugotavlja pa, da bi moralo sodišče prve stopnje najprej ugotoviti, če je predlog za izdajo začasne odredbe sploh primeren. Tožnica je namreč vložila predlog, da se do pravnomočne odločitve v sporu, s katerim zahteva ugotovitev nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi sklenjene za nedoločen čas, ugotovitev spremembe pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, vrnitev nazaj na delo, plačilo razlik v plači ter odškodnino,

- zadrži izbira in imenovanje kandidatov na delovno mesto "tajnik članice VII/2, ... (tajnik UA. FB.) - M/Ž" pri toženi stranki za določen čas 48 mesecev, objavljeno na Zavodu RS za zaposlovanje dne 15. 1. 2018, št. objave ... in na spletnih straneh tožene stranke;

- toženi stranki prepoveduje sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen ali nedoločen čas s katerimkoli kandidatom, razen s tožnico, za delovno mesto "tajnik članice VII/2, ... (tajnik UA. FB.) - M/Ž" pri toženi stranki;

ter da je v primeru kršitve prepovedi iz prejšnjih dveh točk tega sklepa tožena stranka dolžna plačati denarno kazen v višini 50.000,00 EUR, ki jo sodišče od tožene stranke izterja po uradni dolžnosti z rubežem denarnih sredstev na računih tožene stranke pri organizacijah za plačilni promet, hkrati pa izda sodišče nov sklep, s katerim določi toženi stranki nov rok in izreče novo denarno kazen, višjo, kot v prejšnjem sklepu, za primer, če tožena stranka niti v roku ne bi spoštovala prepovedi iz 1. in 2. točke izreka tega sklepa.

9. Po stališču pritožbenega sodišča tak predlog za izdajo začasne odredbe ni primeren. Z njim tožnica z namenom zaščite svojih pravic, prekomerno posega v pravice drugih t.j. tožene stranke, da do pravnomočne odločitve v tem sporu ne izbere in ne imenuje kandidatov, ki so se na razpis njen za prosto delovno mesto "tajnik članice VII/2, ... (tajnik UA. FB.) M/Ž)" prijavili, prav tako pa ji prepoveduje tudi sklenitev pogodbe o zaposlitvi za to delovno mesto s katerimkoli kandidatom, razen s tožnico. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, Statut tožene stranke v 53. členu določa, da je tajnik članice imenovan za mandatno dobo 4 let in da je lahko po enakem postopku ponovno imenovan. Tako je tožnica na to delovno mesto lahko ponovno izbrana in imenovana, vendar je tožena stranka ni dolžna imenovati. S predlagano začasno odredbo zato ni mogoče doseči namena zavarovanja terjatve, tudi če bi ta verjetno obstajala.

10. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni izpolnjen pogoj iz 1. odstavka 272. člena ZIZ, je pravilna. Ker je v Statutu tožene stranke tudi za delovno mesto tajnika UA. FB. določen mandat 4 let, in je tožnici delo na tem delovnem mestu prenehalo z iztekom mandata po pogodbi o zaposlitvi, tožnica ni izkazala za verjetno, da njena terjatev obstoji in tudi ne, da ji bo terjatev zoper toženo stranko nastala.

11. Sodišče v zvezi z izdajo začasne odredbe po predlogu stranke, presoja le dokaze, s katerimi upnik dokazuje, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe in ne vseh dokazov, s katerimi se dokazuje utemeljenost tožbenega zahtevka. Rok iz 2. odstavka 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji), ki je instrukcijski rok, je tako kratek, da vseh dokazov sodišče ne more izvesti. Kot datum izdaje sklepa se šteje datum, ko je sodišče sprejelo odločitev, in ne dan, ko so delavke iz odvetniške pisarne pooblaščenca po vsakodnevnem klicarjenju na sodišče, kot navaja tožnica v pritožbi, izvedele, da je bilo o predlogu odločeno.

12. Iz navedenega izhaja, da je pritožba tožeče stranke neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP), pri tem pa je presojalo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

13. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo 154. člena ZPP, sama krije svoje pritožbene stroške. Odločitev temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

05.04.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 3574/2011
• VDSS sklep Pdp 1200/2010
• VDSS sklep Psp 472/2012