VDSS Sklep Pdp 144/2018

Jedro

Predlagana začasna odredba, kot jo je podal tožnik (torej zadržanje učinkovanja sklepa tožene stranke o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi) ni primerna glede na dejstvo, da je sklep tožene stranke o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi že pričel učinkovati. Ker je ta sklep že pričel učinkovati, z začasno odredbo ni mogoče več zahtevati zadržanja njenega učinkovanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijanega sklepa zavrnilo predlog tožnika za izdajo začasne odredbe, ki se glasi:

"1. Učinkovanje sklepa tožene stranke številka ... z dne 5. 1. 2018, s katerim je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi, se zadrži do pravnomočno končanega postopka o glavni stvari.

2. Toženi stranki se prepove odjaviti tožnika iz zdravstvenega, pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter se ji naloži, da tožnika v roku 24 ur od vročitve predmetne začasne odredbe pozove nazaj na delo in mu v celoti omogoči opravljanje dela na podlagi pogodbe o zaposlitvi, številka ... z dne 1. 4 2014, ter mu za opravljanje tega dela izplačuje plačo in zagotavlja vse ostale pravice iz delovnega razmerja.

3. Do pravnomočno končanega postopka o glavni stvari se toženi stranki prepove izvajati kakršnekoli aktivnosti v smeri izvedbe volitev za novega dekana Fakultete A., kot se ji prepove izvajati tudi vse druge aktivnosti, ki bi lahko posegle v tožnikov položaj dekana Fakultete A..

4. Če tožena stranka ne izvrši dejanj, določenih v točki 2 te začasne odredbe, ali če krši določila iz točke 2 ali 3 te začasne odredbe, se ji naloži kazen v višini 10.000,00 EUR, pri čemer takšno kazen sodišče izterja po uradni dolžnosti, hkrati pa izda nov sklep, s katerim določi nov rok za izpolnitev obveznosti in izreče novo, višjo kazen za primer, če tožena stranka svoje obveznosti ponovno ne bi izpolnila ali če bi svojo obveznost še naprej kršila.

5. Ta začasna odredba velja do pravnomočno končanega postopka o glavni stvari. Ugovor oziroma pritožba zoper sklep o začasni odredbi ne zadržita njene izvršitve."

V II. točki izreka je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe.

2. Zoper navedeni sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in njegovemu predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi oziroma podredno, da ga razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje, toženi stranki pa v vsakem primeru naloži v plačilo tožnikove pravdne stroške. V pritožbi navaja, da je izpodbijani sklep neobrazložen glede trditev tožnika, da je ZUPPJS17 v neskladju z Ustavo RS, kar je tožnik argumentirano navajal tako v tožbi kot tudi v predlogu za izdajo začasne odredbe. "Prisilno upokojevanje" zaradi starosti je klasičen primer diskriminacije, ki je prepovedan na podlagi 14. člena Ustave RS, obenem pa posega tudi v tožnikovo ustavno pravico po 49. in 50. členu Ustave RS. Ustavno sodišče RS je sicer potrdilo veljavnost "prisilnega upokojevanja" (ki je prestalo ustavnopravni test sorazmernosti), vendar pa se je to zgodilo, ko je bila Slovenija v globoki ekonomski in finančni krizi. Krize je sedaj konec, zato ZUPPJS17 ne more več prestati tega testa. S takšno uporabo ZUPPJS17, kot jo je storila tožena stranka, sta bila kršena tudi 2. in 58. člen Ustave RS, kar izhaja tudi iz dveh pravnih mnenj prof. dr. B.B. in odločitev Ustavnega sodišča RS. Iz tega razloga je tožnik predlagal prekinitev postopka in sprožitev zahteve za presoje ustavnosti spornih določb ZUPPJS17. Na vse te tožnikove trditve pa je sodišče prve stopnje odgovorilo le, da neskladja z ustavo ni, ker to neskladje do izdaje izpodbijanega sklepa ni bilo ugotovljeno. Sodišče prve stopnje bi moralo to neskladje samo ugotavljati, in v kolikor bi ga ugotovilo, prekiniti postopek in vložiti zahtevo za oceno ustavnosti. Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da se 9. člen ZUPPJS17 nanaša na tožnika, saj tožnik ni javni uslužbenec, temveč funkcionar. Tožnik je namreč opravljal tudi funkcijo dekana, kar pomeni, da je univerzitetni funkcionar, saj je to funkcijo pridobil s splošnimi in neposrednimi volitvami. ZUPPJS17 v letu 2018 ni več veljal, sodišče prve stopnje pa se do odločilnih tožnikovih navedb v zvezi s tem ni opredelilo. Za tožnikovo prenehanje pogodbe o zaposlitvi tudi ni bilo podanega predhodnega predloga dekana, kar določa 10. točka prvega odstavka 35. člena Statuta tožene stranke. Prenehanje pogodbe o zaposlitvi ni avtomatična posledica ZUPPJS17, kar izhaja tudi iz dopisa MJU z dne 20. 10. 2017, kjer je navedeno tudi, da je predstojnik tisti, ki odloča o pravicah in obveznostih javnih uslužbencev v konkretnem primeru, upoštevaje vse okoliščine primera. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožniku v primeru neizdaje predlagane začasne odredbe ne bi nastala nenadomestljiva oziroma težko nadomestljiva škoda. Z upokojitvijo je tožnik izgubil položaj izrednega profesorja in dekana, ki ga je sicer užival do trenutka nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Poleg tega je splošno znano, da so pokojnine nižje od plač in mu težko nadomestljiva škoda nastaja že iz tega razloga. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da predlagane začasne odredbe ni mogoče izdati niti zato, ker je izpodbijani sklep že začel učinkovati. Tožena stranka novega dekana namreč ni mogla imenovati, saj za to ni bilo nobene podlage. Poleg tega je dekan voljen in ne imenovan (24. člen ZVis, 69. člen Statuta tožene stranke). Dekana se sicer lahko razreši le na predlog senata fakultete z dvotretjinsko večino vseh članov senata (drugi odstavek 42. člena Pravilnika o organizaciji in delovanju Fakultete A. Univerze C.). Dokler ne bo izvoljen nov dekan, je mogoče z začasno odredbo vzpostaviti tudi izvrševanje dekanskega mandata. Nejasne so prvostopenjske navedbe, da se vprašanje nemotenega nadaljevanje mandata dekana nanaša le na toženo stranko in da naj to ne bi predstavljalo škodljivih posledic za tožnika, saj tožnik trpi posledice zaradi prekinitve dekanskega mandata. Prav gotovo pa bi tožena stranka ob izdaji začasne odredbe utrpela manj neugodne posledice od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožniku. Plačilo, ki bi ga morala tožniku plačati tožena stranka, bi bilo posledica njegovega dela, s tem pa ji ne bi nastala nobena škoda. Dokler novi dekan ni izvoljen, je vrnitev tožnika preprosta in za toženo stranko ne bi predstavljala dodatnih stroškov, niti ne bi vplivala na njeno poslovanje. Napačno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je predlagana začasna odredba neutemeljena tudi zato, ker je sklep o prenehanju pogodbe o zaposlitvi že pričel učinkovati. To je nelogično, saj napotuje na zaključek, da bi moral tožnik predlagati začasno odredbo, še preden bi se sploh seznanil z odpovedjo. Poleg tega se lahko na podlagi določb ZIZ izda za zavarovanje nedenarne terjatve vsaka odredba, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja (to izhaja tudi iz sodne prakse - npr. opr. št. Pdp 693/2017). Prav tako je bilo v zadevi Pdp 732/2015 izrecno izpostavljeno, da je postopek razrešitve ali odpoklica drugačen od postopka redne odpovedi, kar neposredno pomeni, da je treba varovati tožnikovo funkcijo dekana. Z zmotnim ravnanjem prvostopenjskega sodišča je bilo nepopravljivo poseženo v tožnikove ustavne pravice, saj ne more začasno obdržati niti pogodbe o zaposlitvi niti funkcije voljenega dekana. Tožniku mora biti omogočeno učinkovito in ne le navidezno sodno varstvo, kar izhaja iz številnih odločb Ustavnega sodišča RS, ki jih tožnik v pritožbi navaja. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev sklepa o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 1. 2018, ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in da mu še traja, postavil pa je tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek (glede na določbe njegove pogodbe o zaposlitvi, ki mu je bila po njegovih zatrjevanjih nezakonito odpovedana). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku ta sklep izdala na podlagi tretjega odstavka 9. člena Zakona o ukrepih na področju plač in drugih stroškov dela za leto 2017 in drugih ukrepih v javnem sektorju (ZUPPJS17; Ur. l. RS, št. 88/2016). Za zavarovanje te svoje terjatve je tožnik predlagal izdajo začasne odredbe z vsebino, kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa in ki jo je sodišče prve stopnje, kot je bilo že ugotovljeno, zavrnilo.

6. Tožnik je predlog za izdajo začasne odredbe vložil zaradi zavarovanja svoje nedenarne terjatve, zato je sodišče prve stopnje pogoje za izdajo te začasne odredbe utemeljeno presojalo ob upoštevanju določbe 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ; Ur. l. RS, št. 51/98 in nadalj.), ki se glede na 43. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v postopkih individualnih delovnih sporov (tako kot ostale določbe ZIZ, ki urejajo zavarovanje). Glede na prvi odstavek 272. člena ZIZ je predpogoj za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve, da upnik izkaže za verjetno, da njegova terjatev obstoji ali da mu ta terjatev zoper dolžnika nastala. Terjatev je verjetno izkazana, če okoliščine, ki govorijo v prid njenemu obstoju, prevladujejo nad tistimi, ki bi utemeljevale zaključek o neobstoju te terjatve.

7. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da predlagana začasna odredba, kot jo je podal tožnik (torej zadržanje učinkovanja sklepa tožene stranke z dne 5. 1. 2018 o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi) ni primerna glede na dejstvo, da je sklep tožene stranke o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi že pričel učinkovati. Ker je ta sklep že pričel učinkovati, z začasno odredbo ni mogoče več zahtevati zadržanja njenega učinkovanja. Tudi po uveljavljeni sodni praksi (sklepi pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1072/2016 z dne 5. 1. 2017, opr. št. Pdp 1075/2017 z dne 12. 1. 2017, tudi sklepi opr. št. Pdp 911/2012 z dne 22. 10. 2012, Pdp 559/2012 z dne 13. 6. 2012) je možno začasno odredbo za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi izdati le v primeru, ko pogodba o zaposlitvi še ni prenehala veljati. Ob tem je treba ugotoviti, da je že sodišče prve stopnje zaključilo, da za zadržanje učinkovanja niso bili podani niti pogoji po 113. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) niti po 215. členu ZDR-1. Tožnik bi torej moral za zavarovanje svoje nedenarne terjatve, ki jo uveljavlja v tem individualnem delovnem sporu, predlagati drugačno začasno odredbo. Poleg tega se tožnikov tožbeni zahtevek, ki ga uveljavlja v tem individualnem delovnem sporu, ne nanaša na vprašanje izvajanja tožnikove funkcije dekana, zato tožnik po zaključku pritožbenega sodišča ne more uspešno predlagati, da se toženi stranki z začasno odredbo do pravnomočnega končanja postopka o glavni stvari prepove izvajanje aktivnosti v smeri izvedbe volitev za novega dekana Fakultete A. oziroma izvajanje drugih aktivnosti, ki bi lahko posegle v tožnikov položaj dekana te fakultete. Z izdajo takšne začasne odredbe ne bi bilo mogoče zavarovati nedenarne terjatve, ki jo tožnik v tem individualnem delovnem sporu uveljavlja. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje že iz zgoraj omenjenih razlogov utemeljeno zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe.

8. Tožnik je v tožbi in v predlogu za izdajo začasne odredbe utemeljeval nezakonitost izpodbijanega sklepa s tem, da se 9. člen ZUPPJS17 ne nanaša nanj, ker ni javni uslužbenec po Zakonu o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.), ker ZUPPJS17 v letu 2018 (ko mu je tožena stranka podala izpodbijani sklep o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi) sploh ni več veljal, ker predlog dekana FA. pred odločanjem o prenehanju delovnega razmerja tožniku ni bil podan (10. točka prvega odstavka 35. člena Statuta tožene stranke), pa tudi zato, ker naj bi bil ZUPPJS17, zlasti pa njegov 9. člen, v neskladju z Ustavo Republike Slovenije (Ustava RS; Ur. l. RS/1, št. 33/1991 in nadalj.). Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa nadalje izhaja, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnik z zatrjevanjem (in dokazovanjem) zgoraj navedenih okoliščin obstoja svoje terjatve (torej, da je izpodbijani sklep zaradi enega ali več zgoraj omenjenih razlogov nezakonit) zaenkrat ni verjetno izkazal. Te svoje ugotovitve je sodišče prve stopnje (razen delno v zvezi z zatrjevanim neskladjem 9. člena ZUPPJS17 z Ustavo RS) ustrezno obrazložilo, tako da je neutemeljen pritožbeni očitek tožnika, da izpodbijanega sklepa v zvezi s tem, da tožnik ni verjetno izkazal obstoja svoje terjatve, ni mogoče preizkusiti.

9. Pritožbeno sodišče sicer soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je imel tožnik status javnega uslužbenca (kljub temu, da je bil s sklepom rektorja imenovan za dekana Fakultete A.) in da ni bil funkcionar v smislu določb ZUPPJS17. Sodišče prve stopnje je ob sklicevanju na 1. člen Odloka o preoblikovanju Univerze C. (Ur. l. RS, št. 28/2000) in glede na 2., 9. in 15. člen Zakona o visokem šolstvu (ZVis; Ur. l. RS, št. 67/1993 in nadalj.) utemeljeno zaključilo, da ima tožena stranka status javnega visokošolskega zavoda, ki opravlja javno službo, kar pomeni, da je imel tožnik glede na 1. člen ZJU status javnega uslužbenca. Tožnik je namreč s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto visokošolski učitelj v nazivu redni profesor (A1). Pravilen je nadalje tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni bil funkcionar v smislu določb ZUPPJS17, saj imajo status funkcionarja osebe, kot jih opredeljuje Zakon o funkcionarjih v državnih organih (ZFDO; Ur. l. RS, št. 30/1990 in nadalj.). Tožnik je bil sicer zares imenovan za dekana Fakultete A. (za mandatno dobo dveh let - A3), vendar pa zaradi tega imenovanja ni izgubil status javnega uslužbenca oziroma pridobil status funkcionarja po že omenjenem ZFDO (saj tega ni določal noben predpis). Glede na to ne drži tožnikovo zatrjevanje, da 9. člen ZUPPJS17 zanj ni veljal. Ob tem se tožnik neutemeljeno sklicuje tudi na sklep pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1561/2005 z dne 23. 12. 2005, saj se je pritožbeno sodišče v tej zadevi opredeljevalo do tega, če veljajo za zaposlenega v javnem zavodu določbe drugega dela ZJU (torej posebne določbe za javne uslužbence v državnih organih in organih upravah lokalnih skupnosti).

10. Zmotno je tudi tožnikovo stališče, da je izpodbijani sklep nezakonit zato, ker ZUPPJS17 v letu 2018 ni več veljal. ZUPPJS17 je pričel veljati 1. 1. 2017, v svojih določbah pa je urejal tako problematiko, ki se je nanašala na leto 2017 (npr. regres za letni dopust, prenehanje pogodbe o zaposlitvi zaradi izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, omejitev števila dni letnega dopusta, …), kot tudi problematiko, ki se je nanašala na leti 2017 in 2018 (redna delovna uspešnost in delovna uspešnost iz naslova povečanega obsega dela, napredovanje, nadomestilo plače za čas odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe, ki ni povezana z delom, jubilejne nagrade, …). Že na podlagi navedenega je treba zaključiti, da ta zakon še vedno velja tudi v letu 2018, pri čemer so bili določeni ukrepi vezani na različna časovna obdobja (bodisi na leto 2017, bodisi na leti 2017 in 2018). 9. člen ZUPPJS17 je urejal prenehanje pogodbe o zaposlitvi javnemu uslužbencu, ki je v letu 2017 izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, zato je veljal tudi za tožnika (tožnik je te pogoje izpolnil 13. 1. 2017 - B8), posledično pa mu je tožena stranka na podlagi tretjega odstavka 9. člena ZUPPJS17 utemeljeno podala izpodbijani sklep. Dejstvo, da je tožena stranka tožniku podala izpodbijani sklep v letu 2018 (5. 1. 2018), ne nudi opore zaključku, da se ta sklep ni nanašal na leto 2017, oziroma da je bil izdan v nasprotju z 9. členom ZUPPJS17. Pravilen je nadalje zaključek sodišča prve stopnje, da je prišlo do prenehanja tožnikove pogodbe o zaposlitvi neposredno na podlagi zakona in da zato za to prenehanje ni bil potreben predhodni predlog dekana po 10. točki prvega odstavka 35. člena Statuta tožene stranke (ob tem je pomembno tudi dejstvo, da je funkcijo dekana v spornem obdobju opravljal prav tožnik). Določba 9. člena ZUPPJS17 je pomenila nov način prenehanja zaposlitve javnega uslužbenca v smislu določbe 7. alineje 77. člena ZDR-1. Ob izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine v letu 2017 je javnemu uslužbencu prenehala veljavnost pogodbe o zaposlitvi že na podlagi ZUPPJS17 (podobno stališče je v primerljivi zadevi zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v svoji odločbi opr. št. VIII Ips 221/2015 z dne 27. 10. 2015 v zvezi s prenehanjem veljavnosti pogodbe po določbi 246. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ; Ur. l. RS, št. 40/2012 in nadalj.).

11. Tožnik pa v pritožbi utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni opredelilo do njegovih navedb v zvezi z vprašanjem skladnosti 9. člena ZUPPJS17 z Ustavo RS. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje le ugotovilo, da sporna določba ZUPPJS17 ni v neskladju z Ustavo RS zato, ker takšno neskladje do dne izdaje tega sklepa ni bilo ugotovljeno. To sicer drži, vendar pa bi moralo sodišče prve stopnje opraviti tudi presojo, če držijo tožnikove navedbe, ki jih je podal o tem, da je citirana določba ZUPPJS17 v neskladju z Ustavo RS. V nadaljnjem postopku bo moralo sodišče prve stopnje med drugim zavzeti jasno stališče do tožnikovih navedb o tem, če je ta določba ZUPPJS17 v neskladju z Ustavo RS. V kolikor bo ugotovilo, da tega neskladja ni, bo moralo o tožbenem zahtevku tožnika odločiti po vsebini, če pa bo menilo, da je sporna določba ZUPPJS17 protiustavna, bo moralo na podlagi prvega odstavka 23. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS; Ur. l. RS, št. 15/1994 in nadalj.) postopek v tem individualnem delovnem sporu prekiniti in z zahtevo začeti postopek za oceno ustavnosti sporne določbe ZUPPJS17.

12. Glede na to, da je tudi pritožbeno sodišče ugotovilo, da začasna odredba, ki jo je predlagal tožnik, ni bila primerna, je že iz tega razloga zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP). Posledično se ni opredeljevalo do tožnikovih pritožbenih navedb v zvezi z verjetnostjo obstoja ostalih predpostavk, ki jih določa drugi odstavek 272. člena ZIZ (nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; da dolžnik z izdajo začasne odredbe, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku) niti do tega, ali je tožnik izkazal za verjetno, da bi tožena stranka s predlagano odredbo pretrpela le neznatno škodo (tretji odstavek 272. člena ZIZ v zvezi s tretjim odstavkom 270. člena ZIZ).

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Datum zadnje spremembe:

05.04.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 1650/2008
• VDSS sklep Pdp 1137/2014
• VDSS sodba Pdp 700/2014