VDSS Sodba in sklep Pdp 791/2017

Jedro

Po stališču Vrhovnega sodišča RS v sklepu opr. št. VIII Ips 145/2016 je zmotna presoja nižjih sodišč o zakonitosti preračunavanja ur vaj v ure predavanj, na način, kot ga je izvajala tožena stranka. Univerza nima zakonskega pooblastila, da s svojimi akti določi drugačno število ur pedagoške obveznosti (neposredne ali dodatne), kot jih določa zakon, pač pa zgolj njihove oblike. Ugotovilo je, da je bilo vrednotenje ur vaj, na način, ki je povzročil povečanje NPO in DPO nad zakonsko določenih 9 + 3 ure, nezakonito. Če visokošolski učitelj (predavatelj) opravi več kot 9 + 3 ure vaj, predavanj, hospitacij, seminarjev tedensko, razlika predstavlja nezakonito odrejeno pedagoško obveznost.

Tožnica je zahtevala plačilo kapitaliziranih zamudnih obresti, opredeljenih v denarnem znesku, na podlagi bruto zneskov prikrajšanja pri plači, in procesnih obresti od 15. 7. 2009 do plačila, tožena stranka pa je ugovarjala zastaranje teh terjatev. Ker neto zneski niso znani vnaprej, oziroma ker ni znano, kakšna bo višina neto zneskov ob izplačilu (možna je sprememba stopenj za obračun davkov in prispevkov v času od izdaje sodbe do izplačila prisojenih terjatev iz delovnega razmerja), je v izreku sodbe potrebno navesti le mesečne bruto zneske prikrajšanja pri plači in delodajalcu naložiti v plačilo zakonske zamudne obresti od zapadlosti neto zneskov, izračunanih po obračunu oziroma odvodu davkov in prispevkov od pripadajočih (po višini v izreku sodbe določenih) mesečnih bruto zneskov. Sodišče prve stopnje je zato opisno naložilo toženi stranki, da tožnici obračuna in izplača kapitalizirane zamudne obresti od mesečnih neto zneskov prikrajšanja pri plači, ob upoštevanju bruto zneskov. Glede na tako oblikovan izrek imajo zamudne obresti v konkretnem sporu naravo občasnih terjatev. Zato bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti določbo prvega odstavka 347. člena OZ. Ob upoštevanju triletnega zastaralnega roka iz 347. člena OZ so zastarale obresti, ki so se od prisojene glavnice (zapadlosti posameznih neto mesečnih prikrajšanj pri plači) natekle do vključno 13. 7. 2006.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni:

- v prvem odstavku I. točke izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za obdobje od 1. 10. 2004 do 31. 12. 2008 (namesto 1. septembra 2009) obračunati prikrajšanje pri plači v bruto znesku 3.226,41 EUR ter po odvodu davkov in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2009 dalje do plačila, kar zahteva tožeča stranka več (prikrajšanja pri plači do 1. septembra 2009) pa se zavrne;

- v prvem odstavku II. točke izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati kapitalizirane obresti od mesečnih neto zneskov prikrajšanja pri plači, izračunanih po odvodu davkov in prispevkov od skupnega bruto zneska 1.864,79 EUR za obdobje od 1. 10. 2004 do 30. 6. 2006, od 14. 7. 2006 do 14. 7. 2009, višji zahtevek za plačilo zamudnih obresti od zapadlosti mesečnih neto zneskov prikrajšanja v navedenem obdobju, tj. od 6. dne v mesecu za plačo preteklega meseca do 13. 7. 2006, pa se zavrne.

II. V ostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta ter se v nespremenjenem delu potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi že odločalo in s sodbo opr. št. Pd 410/2009 z dne 20. 4. 2016 zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da je tožena stranka dolžna obračunati vsoto prikrajšanj mesečnih bruto plač za obdobje od oktobra 2004 do maja 2012, odvesti in plačati davke in prispevke ter izplačati ustrezen neto znesek prikrajšanja pri plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

2. O pritožbi tožnice zoper navedeno sodbo je pritožbeno sodišče odločilo s sklepom opr. št. Pdp 564/2016 z dne 8. 12. 2016, tako da je prvostopenjsko sodbo razveljavilo. Upoštevaje stališča Vrhovnega sodišča RS v sklepu opr. št. VIII Ips 145/2016 z dne 10. 11. 2016 v enem od istovrstnih sporov, je ugotovilo, da je bilo preračunavanje tožničinih ur vaj na način, ki je povzročil povečanje njene neposredne pedagoške obveznosti (v nadaljevanju NPO) in dodatne pedagoške obveznosti (v nadaljevanju DPO) nad 9 oziroma nad 3 urami, nezakonito. Če je tožnica opravila več kot 9 + 3 ure vaj, predavanj, hospitacij in seminarjev tedensko, je razlika predstavljala nezakonito odrejeno pedagoško obveznost. Če je te ure opravila, je upravičena do plačila v skladu z Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl. - ZSPJS) in Uredbo o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 14/2009 in nasl. - Uredba), ne glede na zakonske omejitve glede določitve in izplačevanja DPO. Zato je prvostopenjsko sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje, da ugotovi, koliko ur NPO in DPO je tožnica opravila v spornem obdobju, za katerega vtožuje razliko v plači in ali je zahtevek po višini utemeljen.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da obračuna prikrajšanje pri plači za obdobje od 1. oktobra 2004 do 1. septembra 2009 v bruto znesku 3.226,41 EUR, odvede davke in prispevke ter tožnici izplača ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2009 do plačila, višji tožbeni zahtevek (za plačilo razlike do zneska 25.563,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) pa je zavrnilo (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici obračuna in izplača neplačane zamudne obresti za prikrajšanje pri plači od 1. oktobra 2004 do 14. 7. 2009 od neto zneskov prikrajšanja pri plači od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec, ob upoštevanju bruto zneskov, razvidnih iz izreka sodbe, vse do 14. 7. 2009, od tako dobljenega zneska neplačanih zamudnih obresti pa plača še zamudne obresti od 15. 7. 2009 do plačila, višji tožbeni zahtevek iz naslova zamudnih obresti pa je zavrnilo (II. točka izreka). Z izpodbijanim sklepom je ugotovilo, da je tožnica umaknila tožbo z zahtevkom za plačilo zneska 41.124,92 EUR in v tem delu postopek ustavilo (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna v roku 15 dni od vročitve sodbe toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 2.382,80 EUR, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (IV. točka izreka).

4. Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in zoper sklep iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku v celoti, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri obračunu tožničine plače upoštevati 30-tedensko pedagoško obveznost na letni ravni. V zvezi s trajanjem letne pedagoške obveznosti sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov tožnice. Poleg tega je opustilo izvedbo dokaza z vpogledom dopisov dveh drugih E. fakultet. Zato je kršilo načelo kontradiktornosti iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Posledično je kršilo enako varstvo pravic iz 22. člena Ustave RS in 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah. Pri utemeljevanju 40-tedenske pedagoške obveznosti kot osnove za obračun plače sodišče ni upoštevalo obširnih trditev tožnice, zato je podana kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Po stališču tožnice je podano tudi nasprotje med razlogi sodbe in vsebino listin. Zaradi tega in neupoštevanja izpovedi prič in tožnice je podana tudi kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Tožnica trdi, da je sodišče prve stopnje zaradi neizvedbe predlaganih dokazov in opustitve presoje dopisov drugih dveh fakultet, ki sta izvajali študijski program F., zmotno in nepopolno ugotovilo odločilna dejstva glede 30-tedenskega trajanja pedagoške obveznosti. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 37. člena Zakona o visokem šolstvu. Študijsko leto na vseh ostalih fakultetah Univerze A., Univerzi B. in Univerzi C. traja 30 tednov. Tožena stranka je pred spornim obdobjem in po njem obračunavala plače ob upoštevanju pedagoške obveznosti v trajanju 30 tednov. Tudi drugi dve E. fakulteti imata določeno 30-tedensko obveznost, tožena stranka pa je imela edina določeno 40-tedensko obveznost, čeprav gre za enak študijski program F. ter enako število študijskih ur. Študijski programi po mnenju tožnice določajo pedagoško obremenitev študentov in ne pedagoške obveznosti visokošolskih učiteljev. Tožena stranka ni imela zakonite podlage za povečanje pedagoške obveznosti visokošolskih učiteljev. Razlaga, po kateri je pedagoška obveznost visokošolskega učitelja vezana na trajanje študijskega programa, tožnico v primerjavi z zaposlenimi na drugih fakultetah postavlja v neenakopraven položaj in ne upošteva načela enakega plačila za enako delo. Tožnica meni, da je iz navedenih razlogov sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo razlike do vtoževanega zneska. Trdi, da bi ji moralo sodišče prisoditi tudi prikrajšanje pri plači za september 2009. Neutemeljeno je sodišče zavrnilo višji zahtevek za plačilo zamudnih obresti. V zvezi z odločitvijo o umiku dela tožbe navaja, da ni umaknila tožbenega zahtevka za plačilo zneska 41.124,92 EUR. Zaradi tega sodišče pri odmeri stroškov postopka ni pravilno ugotovilo tožničinega uspeha v postopku na prvi stopnji.

5. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da za tožnico preračunavanje vaj v ure predavanj v prvotnem sojenju ni bilo sporno. Po mnenju tožene stranke gre za dejstvo, ki ga je tožnica priznala. S tem, ko je sodišče prve stopnje navedlo, da tožena stranka ni imela podlage za preračunavanje vaj v ure predavanja, je ravnalo v nasprotju s trditvami tožnice in kršilo določbo 214. člena Zakona o pravdnem postopku, saj bi moralo tožničin tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. Tožena stranka očita sodišču prve stopnje kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, saj se ni opredelilo do priloženih listin tožene stranke, razlogi sodbe pa so med seboj v nasprotju. Vztraja, da je imela v svojih aktih podlago za preračunavanje vaj v ure predavanj. Sodišče prve stopnje ob primerjavi tedenske pedagoške obveznosti predavateljev s tedensko pedagoško obveznostjo asistentov ni uporabilo istih enot, saj ura NPO ni nujno enaka dejansko opravljeni uri, oziroma je ta lahko drugačna glede na različno zahtevnost posamezne oblike pedagoške obveznosti. Tudi asistent mora za izpolnitev 10-urne NPO opraviti dejansko več ur vaj, ki nato po faktorizaciji ne sme preseči 10 ur NPO. Primerjava med asistentom in predavateljem je napačna, saj vaje predstavljajo za predavatelja manjšo obremenitev od predavanj, kar je obenem tudi razlog za preračunavanje teh oblik pedagoških obveznosti. Poleg tega je delovno mesto predavatelja uvrščeno v višji plačni razred kot delovno mesto asistenta, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Tožena stranka vztraja, da vseh oblik pedagoških obveznosti predavatelja ni mogoče enako vrednotiti. Preračunavanje vaj predavatelja v ure predavanj z uporabo formule je nujno, saj v nasprotnem primeru pride do neenakega obravnavanja visokošolskih učiteljev. Zahtevnost in vsebina dela visokošolskega učitelja (predavatelja) se pri vajah in predavanjih bistveno razlikuje, zato ure vaj ni mogoče izenačiti z uro predavanja. Predavatelji, ki opravijo 9 ur predavanj, bi bili po stališču sodišča prve stopnje bistveno bolj obremenjeni od predavateljev, ki opravijo 9 ur vaj. Tožena stranka navaja, da se podobno preračunavanje ur vaj v ure predavanj oziroma pedagoške ure izvaja na drugih univerzah v okviru načela avtonomije iz 58. člena Ustave RS. Avtonomija univerze vključuje pravico, da univerza v svojih notranjih aktih določi razmerje med vajami in predavanji. Faktorizacija vaj v ure predavanj je zaradi različne zahtevnosti posameznih oblik pedagoške obveznosti dolgoletna praksa na slovenskih univerzah. Tožena stranka navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tega, da lahko predavatelji opravijo nad 12 ur pedagoških obveznosti tedensko. Če je tožnica tedensko opravila več kot 9 + 3 ure vaj, predavanj, hospitacij, seminarjev, je to še vedno zakonito, saj Zakon o visokem šolstvu v devetem odstavku 63. člena dovoljuje opravljanje dopolnilnega dela pri istem delodajalcu. Po mnenju tožene stranke je zmotna presoja sodišča prve stopnje, da zamudne obresti zastarajo v splošnem petletnem zastaralnem roku. Za zastaranje zamudnih obresti kot občasnih terjatev velja triletni zastaralni rok. Ker je tožnica v pripravljalni vlogi z dne 10. 4. 2017 postavila nov zahtevek, na drugačni dejanski in pravni podlagi, so ob upoštevanju petletnega zastaralnega roka zastarale terjatve iz naslova prikrajšanja pri plači za obdobje od oktobra 2004 do septembra 2009. Tožena stranka izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Trdi, da so bili stroški odgovora na pritožbo potrebni in da ji pripada nova nagrada za ponovljeni postopek. Priglaša pritožbene stroške.

6. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožnice. Prerekala je pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev pritožbe. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

7. Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

8. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani sklep v mejah razlogov, ki jih uveljavljata stranki v pritožbah, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) in 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavljata pritožbi in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na ugotovljeno dejansko stanje pa je delno zmotno uporabilo materialno pravo (v ugodilnem delu sodbe).

9. Tožnica neutemeljeno uveljavlja kršitev načela kontradiktornosti po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni ugodilo njenim dokaznim predlogom in ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagala, ter posledično kršitev ustavnih in konvencijskih pravic (pravica do izjave oziroma do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP). Odločitev sodišča prve stopnje, da ne izvede vseh predlaganih dokazov, ni nezakonita, saj drugi odstavek 213. člena ZPP določa, da sodišče odloča o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev. Strankina pravica do izvedbe dokaza ni absolutna. Sodišče ni dolžno izvesti dokazov, za katere meni, da so nepotrebni oz. nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev ni pravno odločilno. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo dokazne predloge v zvezi z zatrjevanim 30-tedenskim trajanjem pedagoške obveznosti na letni ravni, ker izvedba teh dokazov glede na relevantno pravno podlago ni bila potrebna, kar bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju.

10. Neutemeljen je pritožbeni očitek obeh pravdnih strank, da naj bi sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Med razlogi sodbe ni nobenega nasprotja, zaključki sodišča prve stopnje so jasni, sodba je ustrezno obrazložena, vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih. Če stranki z njimi ne soglašata, gre lahko za zmotno uporabo materialnega prava, ne pa za bistveno kršitev po citirani določbi. V sodbi tudi ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov, in med samimi temi listinami ter zapisniki. S tovrstnimi navedbami stranki v pritožbi pravzaprav uveljavljata zmotno oz. nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, sicer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

11. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu visokošolski učitelj VS - predavatelj s področja F. za nedoločen čas s polnim delovnim časom 40 ur tedensko. Tožnica je morala kot predavateljica tedensko opraviti 9 ur NPO in (na podlagi sklepa dekana) še 3 ure dodatne pedagoške obveznosti DPO, skupaj torej 12 ur pedagoške obveznosti. V spornem obdobju je pretežno izvajala vaje in ne predavanj.

12. Zakon o visokem šolstvu (Ur. l. RS, št. 67/93 in nasl. - ZVis) v 63. členu določa, da NPO v času organiziranega študijskega procesa v visokošolskem izobraževanju, ki se izvaja kot javna služba, za višjega predavatelja znaša 9 ur tedensko, za asistenta pa 10 ur tedensko. Oblike NPO določi rektor univerze oziroma dekan samostojnega visokošolskega zavoda s posebnim predpisom, za katerega pridobi soglasje ministra, pristojnega za visoko šolstvo (drugi odst. 63. člena). Če z NPO, določeno v prejšnjih odstavkih, ni mogoče izvesti študijskih programov, lahko pristojni organ visokošolskega zavoda visokošolskemu učitelju oziroma sodelavcu določi dodatno tedensko pedagoško obveznost, in sicer največ tri ure višjemu predavatelju in štiri ure asistentu (tretji odst. 63. člena). DPO se obračuna enako kot neposredna pedagoška obveznost (četrti odst. 63. člena). Iz 37. člena ZVis izhaja, da študijsko leto traja od 1. oktobra do 30. septembra (1. odst.), da dodiplomski študijski programi obsegajo najmanj 20 in največ 30 ur predavanj, seminarjev in vaj tedensko in 30 tednov letno. Če študijski program vsebuje praktično usposabljanje, skupna obremenitev študenta ne sme preseči 40 ur na teden in 42 tednov letno (drugi odst. 37. člena ZVis).

13. Glede na določbo 37. člena ZVis je očitno, da študijski proces lahko traja različno dolgo, in sicer od 30-42 tednov. V drugem odstavku 37. člena ZVis je res določeno, da v primeru, če študijski program vsebuje praktično usposabljanje, skupna obremenitev študenta (in ne pedagoškega delavca) ne sme preseči 40 ur na teden in 42 tednov letno, vendar si dela študentov na fakulteti ni mogoče predstavljati brez pedagoških delavcev. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe tožnice, da se ta določba nanaša le na pedagoško obremenitev študentov, ne pa tudi na pedagoško obveznost visokošolskih učiteljev. Ker je študijski program tožene stranke vseboval praktično usposabljanje, s čimer je omogočeno izvajanje študijske prakse že med študijem, tožena stranka ni ravnala nezakonito, ko je na podlagi akreditiranega študijskega programa, ki skladno z Evropsko direktivo 77/452/EEC traja 3 leta in obsega 4600 ur teoretičnega, praktičnega in individualnega študija, v spornem obdobju določila, da študijski program traja 40 tednov, torej znotraj zakonske omejitve 42 tednov letno iz 37. člena ZVis. Ob tem je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je določitev dolžine trajanja študijskih programov skladna z načelom avtonomije, po katerem deluje Univerza v A., kot je to določeno v 6. alineji drugega odstavka 6. člena ZVis. Enake razloge glede trajanja pedagoške obveznosti visokošolskega učitelja na letni ravni je pritožbeno sodišče navedlo že v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 564/2016 z dne 8. 12. 2016. Na njihovo pravilnost je mogoče sklepati tudi iz odločitve Vrhovnega sodišča RS, ki v enem od istovrstnih sporov (sklep opr. št. VIII DoR 110/2015 z dne 9. 3. 2016) ni ugotovilo razlogov za dopustitev revizije glede vprašanja, ali se 37. člen ZVis nanaša izključno na pedagoško obremenitev študentov ali tudi na pedagoško obveznost visokošolskih učiteljev in v tem obsegu revizije ni dopustilo.

14. V tem sporu ni pomembno, koliko znaša letna pedagoška obveznost visokošolskih učiteljev na drugih univerzah oziroma E. fakultetah. Zato se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno posebej opredeliti do dopisov drugih dveh fakultet, ki izvajata študijski program F.. Neutemeljeno je tolmačenje tožnice, da gre za kršitev 6. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR), ker je tožnica obravnavana drugače kot visokošolski učitelji na drugih fakultetah in univerzah. Za kršitev prepovedi diskriminacije bi lahko šlo v primeru, če bi se znotraj iste fakultete določenim predavateljem v istem obdobju obračunavala plača na osnovi 30 tednov, drugim pa ne, ali če bi jih pri obračunu plače delodajalec kako drugače različno obravnaval na podlagi določene osebne okoliščine. Vendar pa tožnica česa takega v pritožbi ne navaja. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju pravilno uporabilo materialno pravo, ko je pri izračunu prikrajšanja pri plači izhajalo iz letnega študijskega procesa v trajanju 40 tednov, in posledično zavrnilo dokazne predloge tožnice kot nepotrebne. V zvezi s tem so pritožbene navedbe tožnice neutemeljene.

15. Tožena stranka s trditvijo, da je sodišče prve stopnje drugače ugotovilo dejstvo, ki za tožnico ni bilo sporno, očita kršitev pravila iz prvega odstavka 214. člena ZPP, po katerem ni treba dokazovati dejstev, ki jih je stranka pred sodiščem prve stopnje priznala. Omenjeno pravilo ni absolutno, saj velja splošna prepoved razpolaganja, če je ta v nasprotju s prisilnimi predpisi ali moralo (prepoved iz tretjega odstavka 3. člena ZPP). Res je sicer tožnica na glavni obravnavi dne 12. 10. 2012 navedla, da preračunavanje vaj zanjo ni sporno, vendar pa je v kasnejši pripravljalni vlogi z dne 12. 3. 2015 ponovno izpostavila, da je sporen način uporabe določbe 8. člena Meril za vrednotenje dela visokošolskih učiteljev in sodelavcev dela E. šole Univerze v A. (v nadaljevanju: Merila D.) glede preračunavanja vaj v ure predavanj, oziroma da gre za nezakonito preračunavanje vaj po formuli. Sicer pa pravilnost oziroma zakonitost uporabljene metode preračunavanja tožničinih ur vaj v obravnavani zadevi predstavlja pravno (ne dejansko) vprašanje, zato očitana kršitev sodišča prve stopnje ni podana.

16. V istovrstnem sporu, o katerem je odločalo tudi pritožbeno sodišče, je bila dopuščena revizija zoper pravnomočno sodbo VDSS opr. št. Pdp 304/2015 z dne 19. 11. 2015. Na podlagi revizije je o zadevi odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ki ni pritrdilo stališčem nižjih sodišč glede zakonitosti preračunavanja vaj v ure predavanja in je s sklepom opr. št. VIII Ips 145/2016 z dne 10. 11. 2016 sodbi prve in druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče je v citirani pravnomočni sodbi pritrdilo toženi stranki, da je v 8. členu Meril za vrednotenje dela visokošolskih učiteljev in sodelavcev E. šole univerze v A. (v nadaljevanju Merila D.) in v Spremembah in dopolnitvah Meril za vrednotenje dela visokošolskih učiteljev in sodelavcev Univerze v A. imela podlago za preračunavanje vaj v ure predavanj. ZVis je prav iz razloga raznolikosti pedagoških obveznosti in njihove različne zahtevnosti v drugem odstavku 63. člena ZVis rektorjem oz. dekanom podelil izrecno pooblastilo, da s posebnim predpisom NPO natančno določijo. Glede na navedeno zakonsko določbo je tožena stranka določila različne oblike NPO, in sicer tako da predavatelji med drugim izvajajo vaje in predavanja, asistenti pa razne oblike vaj, glede na določbo o avtonomnosti Univerze iz prvega odstavka 58. člena Ustave RS pa tudi razmerja med njimi oziroma njihovo različno vrednost, ob upoštevanju zahtevnosti in vsebine posamezne oblike pedagoške obveznosti.

17. Po stališču Vrhovnega sodišča RS v sklepu opr. št. VIII Ips 145/2016 pa je zmotna presoja nižjih sodišč o zakonitosti preračunavanja ur vaj v ure predavanj, na način, kot ga je izvajala tožena stranka. Univerza nima zakonskega pooblastila, da s svojimi akti določi drugačno število ur pedagoške obveznosti (neposredne ali dodatne), kot jih določa zakon, pač pa zgolj njihove oblike. Ugotovilo je, da je bilo vrednotenje ur vaj, na način, ki je povzročil povečanje NPO in DPO nad zakonsko določenih 9 + 3 ure, nezakonito. Če visokošolski učitelj (predavatelj) opravi več kot 9 + 3 ure vaj, predavanj, hospitacij, seminarjev tedensko, razlika predstavlja nezakonito odrejeno pedagoško obveznost. Glede na takšno stališče revizijskega sodišča o enakem vrednotenju vaj s predavanji, ki ga je pritožbeno sodišče upoštevalo v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 564/2016 z dne 8. 12. 2016, je tožnica v ponovnem sojenju pripravila izračun prikrajšanja pri plači, ki mu tožena stranka po višini ni nasprotovala. Na podlagi takšnega izračuna je sodišče prve stopnje utemeljeno delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice za plačilo mesečnih prikrajšanj pri plači ob upoštevanju 40-tedenske pedagoške obveznosti. Obširne pritožbene navedbe, s katerimi tožena stranka nasprotuje izenačitvi ene ure pedagoške obveznosti oziroma predavanj z eno uro vaj, so glede na obrazloženo neutemeljene.

18. Tožena stranka v pritožbi pavšalno navaja, da lahko visokošolski učitelji zaradi dopolnilnega dela po določbi devetega odstavka 63. člena ZVis opravijo prek v zakonu določenih (9+3) ur pedagoške obveznosti na teden. Te navedbe niso konkretizirane, saj tožena stranka v ponovnem sojenju in v pritožbi ne navaja, ali in kako se je v tožničinem primeru dopolnilno delo upoštevalo pri določitvi tedenske pedagoške obveznosti in obračunu plače. Poleg tega, da vprašanje dopolnilnega dela glede na premalo določne trditve ni bilo predmet spora med strankama, pritožbeno sodišče dodaja, da pri takšni obliki delovnega razmerja veljajo posebnosti. Morebitno opravljanje dopolnilnega dela ne vpliva na obveznost tožene stranke po sklenjenih pogodbah o zaposlitvi za polni delovni čas. Če delavec dopolnilno delo opravlja, zanj prejema posebno plačilo, kar pa iz priloženih plačilnih list ni razvidno. Iz navedenih razlogov se tožena stranka neutemeljeno zavzema, da bi se prek instituta dopolnilnega dela povečalo zakonsko določeno število ur tedenske pedagoške obveznosti.

19. Neutemeljen je tudi očitek tožene stranke o zastaranju terjatev iz naslova prikrajšanja pri plači. Tožnica je dne 14. 7. 2009 vložila tožbo za plačilo mesečnega prikrajšanja pri plači v obdobju od 1. oktobra 2004 dalje. V pripravljalni vlogi z dne 29. 8. 2012 je povišala tožbeni zahtevek tako, da je za obdobje do vključno maja 2012 zahtevala prikrajšanja pri plači v skupnem znesku 66.688,85 EUR, kot je razvidno iz tožbenega zahtevka in izračuna plač (priloga A21). Tožnica je 10. 4. 2017 za obdobje od 1. oktobra 2004 do 1. septembra 2009 tožbeni zahtevek znižala, kar je po preteku petletnega zastaralnega roka iz 206. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR, enako določbo vsebuje veljavni 202. člen ZDR-1). Vendar z znižanjem tožbenega zahtevka ni zahtevala nekaj novega, poleg že obstoječega, kot to zmotno navaja tožena stranka v pritožbi, temveč je na isti dejanski podlagi zahtevala izpolnitev iste denarne obveznosti v nižjem znesku. Zmanjšani del tožničinega tožbenega zahtevka ni zastaran, saj je bilo s pravočasno vložitvijo tožbe zastaranje pretrgano tudi zanj (365. člen Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. - OZ). Glede na navedeno in prikrajšanja, ugotovljena v izračunu tožnice, je slednja za obdobje od 1. oktobra 2004 do vključno 31. decembra 2008 in ne do 1. septembra 2009, kot izhaja iz I. točke izreka prvostopenjske sodbe, upravičena do skupnega bruto zneska 3.226,41 EUR. V pripravljalni vlogi z dne 10. 4. 2017, s katero je tožnica znižala tožbeni zahtevek, je tožnica zahtevala plačilo prikrajšanja pri plači do 1. septembra 2009. Iz navedenega razloga sodišče prve stopnje tožnici ni moglo prisoditi zatrjevanega prikrajšanja za september 2009, saj tega v modificiranem tožbenem zahtevku ni zahtevala. V zvezi s tem je pritožba tožnice neutemeljena.

20. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava glede zastaranja zakonskih zamudnih obresti od prikrajšanj pri plači kot občasnih terjatev. Tožnica je zahtevala plačilo kapitaliziranih zamudnih obresti, opredeljenih v denarnem znesku, na podlagi bruto zneskov prikrajšanja pri plači, in procesnih obresti od 15. 7. 2009 do plačila, tožena stranka pa je ugovarjala zastaranje teh terjatev. Davki in prispevki se obračunajo po stopnjah, ki veljajo v času izplačila. Šesti odstavek 352. člena Zakona o davčnem postopku (Ur. l. RS, št. 117/2006 in nasl. - ZDavP-2) določa, da se davki in prispevki obračunajo glede na stopnjo davkov in prispevkov v času izplačila. To pa pomeni, da so zneski akontacije dohodnine in prispevkov, ki jih delodajalec plača ob obračunu bruto zneskov iz naslova plač, ter s tem tudi neto zneski (izračunani od pripadajočih bruto zneskov po odvodu davkov in prispevkov), znani šele ob izplačilu, ne pa že ob izdaji sodbe. Ker neto zneski niso znani vnaprej, oziroma ker ni znano, kakšna bo višina neto zneskov ob izplačilu (možna je sprememba stopenj za obračun davkov in prispevkov v času od izdaje sodbe do izplačila prisojenih terjatev iz delovnega razmerja), je v izreku sodbe potrebno navesti le mesečne bruto zneske prikrajšanja pri plači in delodajalcu naložiti v plačilo zakonske zamudne obresti od zapadlosti neto zneskov, izračunanih po obračunu oziroma odvodu davkov in prispevkov od pripadajočih (po višini v izreku sodbe določenih) mesečnih bruto zneskov. Sodišče prve stopnje je zato opisno naložilo toženi stranki, da tožnici obračuna in izplača kapitalizirane zamudne obresti od mesečnih neto zneskov prikrajšanja pri plači, ob upoštevanju bruto zneskov. Glede na tako oblikovan izrek imajo zamudne obresti v konkretnem sporu naravo občasnih terjatev. Zato bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti določbo prvega odstavka 347. člena OZ. Ob upoštevanju triletnega zastaralnega roka iz 347. člena OZ so zastarale obresti, ki so se od prisojene glavnice (zapadlosti posameznih neto mesečnih prikrajšanj pri plači) natekle do vključno 13. 7. 2006. Navedeno pomeni, da je tožnica upravičena do nezastaranih kapitaliziranih zamudnih obresti, ki tečejo od 14. 7. 2006 do 14. 7. 2009 od neto zneskov prikrajšanja pri plači za obdobje od 1. oktobra 2004 do vključno 30. junija 2006, izračunanih od vsote mesečnih prikrajšanj pri plači v skupnem bruto znesku 1.864,79 EUR. Od neto zneskov prikrajšanja pri plači za obdobje od 1. julija 2006 do vključno 31. decembra 2008 pa je tožnica upravičena do kapitaliziranih zamudnih obresti od vsakega 6. dne v mesecu za plačo preteklega meseca do dneva vložitve tožbe, od tako dobljenega zneska zapadlih in neplačanih obresti pa še do procesnih obresti od 15. 7. 2009 do plačila.

21. Tožnica v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da ni pravilna odločitev o delnem umiku tožbe z zahtevkom za plačilo zneska 41.124,92 EUR. Kot že obrazloženo, je tožnica v pripravljalni vlogi z dne 29. 8. 2012 povišala tožbeni zahtevek tako, da je za obdobje od 1. oktobra 2004 do vključno maja 2012 zahtevala prikrajšanja pri plači v skupnem bruto znesku 66.688,85 EUR. Ker je s pripravljalno vlogo z dne 10. 4. 2017 tožnica znižala tožbeni zahtevek iz naslova prikrajšanja pri plači na znesek 25.563,93 EUR, je tožbo za razliko delno umaknila. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo uspeh strank v tem sporu, zato so pritožbene navedbe tožnice v zvezi s tem neutemeljene.

22. Neutemeljena je tudi pritožba tožene stranke v delu, v katerem izpodbija odločitev o stroških postopka. Drugi odstavek 14. člena Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 - ZOdvT) sicer res določa, da odvetnik v sodnem postopku lahko prejme nagrade na vsaki stopnji, pri čemer 19. člen ZOdvT izrecno določa, da nov postopek pred sodiščem nižje stopnje, kateremu je bila zadeva vrnjena v odločanje, predstavlja novo stopnjo. Vendar pa je v opombi št. 3 v tarifi, ki je sestavni del ZOdvT izrecno določeno, da se že nastala nagrada za postopek pred nižjim sodiščem, kateremu je bila zadeva vrnjena v ponovno sojenje, všteje v nagrado za postopek v ponovljenem postopku. Tožnica je v ponovnem sojenju znižala tožbeni zahtevek. Navedeno pomeni, da tožena stranka ni upravičena do nove nagrade za ponovni postopek (prim. zadevi pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 394/2012 z dne 16. 5. 2012 in Pdp 321/2013 z dne 22. 5. 2013). Tožena stranka odgovora na pritožbo z dne 16. 6. 2015 ni vložila po odvetniku. Zato do povrnitve stroškov nagrade za sestavo te vloge ni upravičena.

23. Ostale pritožbene navedbe niso odločilnega pomena za rešitev konkretnega individualnega delovnega spora, zato se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje (360. člen ZPP).

24. Ker je pritožba tožene stranke delno utemeljena, ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP ter 5. alineje 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje tako, kot je razvidno iz izreka sodbe. Ker v preostalem niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je v preostalem delu pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožnice zavrnilo ter potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

25. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi drugega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka je s pritožbo delno uspela v sorazmerno majhnem delu glede na vrednost izpodbijanega dela prvostopenjske sodbe. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da krije svoje stroške pritožbe. Ker odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve, tožena stranka v skladu s 155. členom ZPP sama krije stroške te vloge.

Datum zadnje spremembe:

21.02.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 792/2017
• VDSS Sodba Pdp 790/2017
• VDSS Sodba Pdp 793/2017