<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sodba Pdp 792/2017

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2017:PDP.792.2017
Evidenčna številka:VDS00008392
Datum odločbe:14.12.2017
Senat:Ruža Križnar Jager (preds.), dr. Martina Šetinc Tekavc (poroč.), Sonja Pucko Furman
Področje:DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
Institut:plačilo razlike plače - neposredna pedagoška obveznost - dodatna pedagoška obveznost - obračun ur - univerza - javni uslužbenec - visokošolski učitelj - zastaranje - zakonske zamudne obresti

Jedro

Po stališču Vrhovnega sodišča RS v sklepu opr. št. VIII Ips 145/2016 je zmotna presoja nižjih sodišč o zakonitosti preračunavanja ur vaj v ure predavanj na način, kot ga je izvajala tožena stranka. Univerza nima zakonskega pooblastila, da s svojimi akti določi drugačno število ur pedagoške obveznosti (neposredne ali dodatne), kot jih določa zakon, pač pa zgolj njihove oblike. Ugotovilo je, da je bilo vrednotenje ur vaj, na način, ki je povzročil povečanje NPO in DPO nad zakonsko določenih 9 + 3 ure, nezakonito. Če visokošolski učitelj (predavatelj) opravi več kot 9 + 3 ure vaj, predavanj, hospitacij, seminarjev tedensko, razlika predstavlja nezakonito odrejeno pedagoško obveznost.

Procesne obresti so posebna vrsta zamudnih obresti, ki (enako kot splošne zamudne obresti) tečejo šele po zapadlosti denarne terjatve. Vendar se od splošne vrste zamudnih obresti razlikujejo po tem, da splošne tečejo od neplačane glavnice denarne obveznosti (za obdobje od zapadlosti te glavnice do plačila), procesne obresti pa tečejo od zapadlih in neplačanih (kapitaliziranih) zamudnih obresti od vložitve zahteve za njihovo plačilo dalje (381. člen OZ). Tožnik je od vložitve tožbe dalje zahteval plačilo procesnih obresti, kar mu je sodišče utemeljeno prisodilo, vendar le za zapadle in neplačane zakonske zamudne obresti od zneskov prikrajšanja pri plači do junija 2009. Sodišče prve stopnje pa je tožniku neutemeljeno prisodilo zakonske zamudne obresti od 15. 7. 2009 do plačila tudi od posameznih neto zneskov prikrajšanja pri plači za obdobje od vključno julija 2009 do marca 2010, čeprav te terjatve pred datumom 15. 7. 2009 sploh še niso zapadle in zato zakonske zamudne obresti niso začele teči. Zato je tožnik od terjatev, zapadlih v navedenem obdobju, upravičen le do zamudnih obresti od zapadlosti posameznih mesečnih neto zneskov prikrajšanja pri plači do plačila.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni:

- v prvem odstavku I. točke izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati prikrajšanja pri plačah za obdobje od 1. 10. 2004 do 30. 9. 2010 v skupnem znesku 7.737,86 EUR, v mesečnih bruto zneskih, ki so razvidni iz I. točke izreka prvostopenjske sodbe, ter ji po odvodu davka in prispevkov plačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih mesečnih zneskov za obdobje od 1. 10. 2004 do 30. 6. 2009 od 15. 7. 2009 do plačila, od mesečnih zneskov za obdobje od 1. 7. 2009 do 30. 9. 2010 pa od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov, tj. od 6. dne v mesecu za plačo preteklega meseca do plačila, višji zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od teh zneskov od 15. 7. 2009 dalje pa se zavrne ter

- v 2. alineji prvega odstavka II. točke izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati kapitalizirane zamudne obresti od posameznih mesečnih neto zneskov prikrajšanja pri plači za obdobje od julija 2006 do vključno junija 2009 od vsakega 6. dne v mesecu za plačo preteklega meseca, do 14. 7. 2009, zahtevek za plačilo kapitaliziranih zamudnih obresti od posameznih mesečnih neto zneskov za obdobje od julija 2009 do vključno septembra 2010 od zapadlosti mesečnih zneskov do 14. 7. 2009 pa se zavrne.

II. V ostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta ter se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi že odločalo. S sodbo opr. št. Pd 411/2009 z dne 20. 4. 2016 je ugotovilo obstoj terjatve tožnika do tožene stranke v znesku 1.028,67 EUR bruto ter po odvodu davkov in prispevkov v neto višini, kar pa je tožnik iz naslova prikrajšanja pri plači in zamudnih obresti zahteval več (razlika do vtoževanega skupnega zneska 42.671,29 EUR) je zavrnilo. Ugotovilo je tudi obstoj terjatve tožene stranke do tožnika v znesku 825,78 EUR bruto ter po odvodu davka in prispevkov v neto višini. Po pobotanju obeh terjatev je toženi stranki naložilo, naj tožniku obračuna znesek 202,89 EUR bruto ter mu po odvodu davka in prispevkov izplača znesek v neto višini z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 7. 2009 do plačila. Dalje je naložilo tožniku, naj toženi stranki povrne stroške postopka v višini 882,43 EUR. Odločilo je še, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

2. O pritožbi tožnika zoper navedeno sodbo je pritožbeno sodišče odločilo s sklepom opr. št. Pdp 646/2016 z dne 8. 12. 2016. Upoštevaje stališča Vrhovnega sodišča RS v sklepu opr. št. VIII Ips 145/2016 z dne 10. 11. 2016 v enem od istovrstnih sporov, je ugotovilo, da je bilo preračunavanje tožnikovih ur vaj na način, ki je povzročil povečanje njegove neposredne pedagoške obveznosti (v nadaljevanju NPO) in dodatne pedagoške obveznosti (v nadaljevanju DPO) nad 9 oziroma nad 3 urami, nezakonito. Če je tožnik opravil več kot 9 + 3 ure vaj, predavanj, hospitacij in seminarjev tedensko, je razlika predstavljala nezakonito odrejeno pedagoško obveznost. Če je te ure opravil, je upravičen do plačila v skladu z Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl. - ZSPJS) in Uredbo o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 64/08 in nasl. - Uredba), ne glede na zakonske omejitve glede določitve in izplačevanja DPO. Zato je prvostopenjsko sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje, da po dopolnitvi dokaznega postopka ugotovi, koliko ur NPO in DPO je tožnik opravil v spornem obdobju, za katerega vtožuje razliko v plači in ali je zahtevek po višini utemeljen.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, naj tožniku obračuna prikrajšanje pri plači za obdobje od 1. 10. 2004 do 30. 9. 2010 v bruto znesku 7.737,86 EUR ter mu po odvodu davka in prispevkov izplača ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2009 do plačila, višji tožbeni zahtevek (za plačilo prikrajšanja pri plači do zahtevanega zneska 33.827,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) pa je zavrnilo (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožniku plača kapitalizirane zamudne obresti od skupnega neto zneska prikrajšanja pri plači za obdobje od oktobra 2004 do junija 2006 od dne 14. 7. 2006 do 14. 7. 2009, od posameznih neto zneskov prikrajšanja pri plači za obdobje od julija 2006 do septembra 2010 pa od zapadlosti vsakega posameznega mesečnega neto zneska prikrajšanja pri plači, tj. od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec do 14. 7. 2009, od tako dobljenega zneska zapadlih in neplačanih kapitaliziranih obresti pa plača še procesne obresti od 15. 7. 2009 do plačila, višji zahtevek iz naslova kapitaliziranih in procesnih obresti pa je zavrnilo (II. in III. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan v roku 15 dni od vročitve sodbe toženi stranki povrniti stroške v znesku 1.666,74 EUR, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (IV. točka izreka) in da je tožena stranka dolžna tožniku nakazati prisojene zneske na fiduciarni račun pooblaščenca tožnika (V. točka izreka).

4. Zoper navedeno sodbo se pritožujeta tožnik in tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlagata spremembo sodbe, pri čemer se tožnik zavzema za to, da bi pritožbeno sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku v celoti, tožena stranka pa predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti. Podrejeno obe stranki predlagata razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

5. Tožnik v pritožbi navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri obračunu njegove plače upoštevati 30-tedensko pedagoško obveznost na letni ravni. V zvezi s trajanjem letne pedagoške obveznosti sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov tožnika. Poleg tega je opustilo izvedbo dokaza z vpogledom dopisov drugih dveh E. fakultet. Zato je kršilo načelo kontradiktornosti iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Posledično je kršilo enako varstvo pravic iz 22. člena Ustave RS in 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah. Pri utemeljevanju 40-tedenske pedagoške obveznosti kot osnove za obračun plače sodišče ni upoštevalo obširnih trditev tožnika, zato je podana kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Po stališču tožnika je podano tudi nasprotje med razlogi sodbe in vsebino listin. Zaradi tega in neupoštevanja izpovedi prič in tožnika je podana tudi kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Tožnik trdi, da je sodišče prve stopnje zaradi neizvedbe predlaganih dokazov in opustitve presoje dopisov dveh drugih fakultet, ki sta izvajali študijski program F., zmotno in nepopolno ugotovilo odločilna dejstva glede 30-tedenskega trajanja pedagoške obveznosti. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 37. člena Zakona o visokem šolstvu. Študijsko leto na vseh ostalih fakultetah Univerze A., Univerzi B. in Univerzi C. traja 30 tednov. Tožena stranka je pred spornim obdobjem in po njem obračunala plače ob upoštevanju pedagoške obveznosti v trajanju 30 tednov. Tudi drugi dve E. fakulteti imata določeno 30-tedensko obveznost, tožena stranka pa je imela edina določeno 40-tedensko obveznost, čeprav gre za enak študijski program F. ter enako število študijskih ur. Študijski programi po mnenju tožnika določajo pedagoško obremenitev študentov in ne pedagoške obveznosti visokošolskih učiteljev. Tožena stranka ni imela zakonite podlage za povečanje pedagoške obveznosti visokošolskih učiteljev. Razlaga, po kateri je pedagoška obveznost visokošolskega učitelja vezana na trajanje študijskega programa, tožnika v primerjavi z zaposlenimi na drugih fakultetah postavlja v neenakopraven položaj in ne upošteva načela enakega plačila za enako delo. Tožnik meni, da v primeru zahtevka za plačilo kapitaliziranih obresti velja splošni petletni zastaralni rok, tako kot za zastaranje terjatev za plačilo plače.

6. Tožena stranka v pritožbi navaja, da za tožnika preračunavanje vaj v ure predavanj v prvotnem sojenju ni bilo sporno. Po mnenju tožene stranke gre za dejstvo, ki ga je tožnik priznal. S tem, ko je sodišče prve stopnje navedlo, da tožena stranka ni imela podlage za preračunavanje vaj v ure predavanja, je ravnalo v nasprotju s trditvami tožnika in kršilo določbo 214. člena Zakona o pravdnem postopku, saj bi moralo tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. Tožena stranka očita sodišču prve stopnje kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, saj se ni opredelilo do priloženih listin tožene stranke, razlogi sodbe pa so med seboj v nasprotju. Vztraja, da je imela v svojih aktih podlago za preračunavanje vaj v ure predavanja. Sodišče prve stopnje ob primerjavi tedenske pedagoške obveznosti predavateljev s tedensko pedagoško obveznostjo asistentov ni uporabilo istih enot, saj ura NPO ni nujno enaka dejansko opravljeni uri, oziroma je ta lahko drugačna glede na različno zahtevnost posamezne oblike pedagoške obveznosti. Tudi asistent mora za izpolnitev 10-urne NPO opraviti dejansko več ur vaj, ki nato po faktorizaciji ne sme preseči 10 ur NPO. Primerjava med asistentom in predavateljem je napačna, saj vaje predstavljajo za predavatelja manjšo obremenitev od predavanj, kar je obenem tudi razlog za preračunavanje teh oblik pedagoških obveznosti. Poleg tega je delovno mesto predavatelja uvrščeno v višji plačni razred kot delovno mesto asistenta, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Tožena stranka vztraja, da vseh oblik pedagoških obveznosti predavatelja ni mogoče enako vrednotiti. Preračunavanje vaj v ure predavanj z uporabo formule je nujno, saj v nasprotnem primeru pride do neenakega obravnavanja visokošolskih učiteljev. Zahtevnost in vsebina dela visokošolskega učitelja (predavatelja) se pri vajah in predavanjih bistveno razlikuje, zato ure vaj ni mogoče izenačiti z uro predavanja. Predavatelji, ki opravijo 9 ur predavanj, bi bili po stališču sodišča prve stopnje bistveno bolj obremenjeni od predavateljev, ki opravijo 9 ur vaj. Tožena stranka navaja, da se podobno preračunavanje ur vaj v ure predavanj oziroma pedagoške ure izvaja na drugih univerzah v okviru načela avtonomije iz 58. člena Ustave RS. Avtonomija univerze vključuje pravico, da univerza v svojih notranjih aktih določi razmerje med vajami in predavanji. Faktorizacija vaj v ure predavanj je zaradi različne zahtevnosti posameznih oblik pedagoške obveznosti dolgoletna praksa na slovenskih univerzah. Tožena stranka navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tega, da lahko predavatelji opravijo nad 12 ur pedagoških obveznosti tedensko. Če je tožnik tedensko opravil več kot 9 + 3 ure vaj, predavanj, hospitacij, seminarjev, je to še vedno zakonito, saj Zakon o visokem šolstvu v devetem odstavku 63. člena dovoljuje opravljanje dopolnilnega dela pri istem delodajalcu. Samo v primeru, če bi sodišče ugotovilo obstoj podlage tožbenega zahtevka (tj. da njeni ugovori v tem delu niso utemeljeni), je tožena stranka kot nesporen sprejela izračun tožnika glede prikrajšanja pri plači za 40-tedensko trajanje pedagoške obveznosti. Tožnik zaradi zastaranja ni upravičen do zakonskih zamudnih obresti od posameznih mesečnih neto zneskov prikrajšanja pri plači za obdobje od oktobra 2004 do junija 2006. Ker je tožnik v pripravljalni vlogi z dne 14. 4. 2017 postavil nov zahtevek, na drugačni dejanski in pravni podlagi, so ob upoštevanju petletnega zastaralnega roka zastarale terjatve iz naslova prikrajšanja pri plači za obdobje od oktobra 2004 do septembra 2010. Tožena stranka izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Trdi, da ji pripada nova nagrada za ponovljeni postopek. Po stališču tožene stranke bi moralo sodišče v novem sojenju odmeriti stroške postopka strank ob upoštevanju vrednosti spora 42.671,29 EUR. Priglaša pritožbene stroške.

7. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožnika. Prerekala je pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev pritožbe. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

8. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

9. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavljata stranki v pritožbah, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo navedenih bistvenih kršitev določb postopka, niti tistih, ki jih uveljavljata pritožbi, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na ugotovljeno dejansko stanje pa je delno zmotno uporabilo materialno pravo (v ugodilnem delu sodbe).

10. Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja kršitev načela kontradiktornosti po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni ugodilo njegovim dokaznim predlogom in ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagal, ter posledično kršitev ustavnih in konvencijskih pravic (pravice do izjave oziroma do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP). Odločitev sodišča prve stopnje, da ne izvede vseh predlaganih dokazov, ni nezakonita, saj drugi odstavek 213. člena ZPP določa, da sodišče odloča o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev. Strankina pravica do izvedbe dokaza ni absolutna. Sodišče ni dolžno izvesti dokazov, za katere meni, da so nepotrebni oz. nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev ni pravno odločilno. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo dokazne predloge v zvezi z zatrjevanim 30-tedenskim trajanjem pedagoške obveznosti na letni ravni, ker izvedba teh dokazov glede na relevantno pravno podlago ni bila potrebna, kar bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju.

11. Neutemeljen je pritožbeni očitek obeh pravdnih strank, da naj bi sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Med razlogi sodbe ni nobenega nasprotja, zaključki sodišča prve stopnje so jasni, sodba je ustrezno obrazložena, vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. Če stranki z razlogi prvostopenjske sodbe ne soglašata, gre lahko za zmotno uporabo materialnega prava, ne pa za bistveno kršitev po citirani določbi. V sodbi tudi ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov, in med samimi temi listinami ter zapisniki. S tovrstnimi navedbami tožnik v pritožbi pravzaprav uveljavlja zmotno oz. nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, sicer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

12. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu visokošolski učitelj VS - predavatelj s področja F. za nedoločen čas s polnim delovnim časom 40 ur tedensko. Tožnik je moral kot predavatelj tedensko opraviti 9 ur NPO in (na podlagi sklepa dekana) še 3 ure dodatne pedagoške obveznosti DPO, skupaj torej 12 ur pedagoške obveznosti. V spornem obdobju je pretežno izvajal vaje in ne predavanj.

13. Zakon o visokem šolstvu (Ur. l. RS, št. 67/93 in nasl. - ZVis) v 63. členu določa, da neposredna pedagoška obveznost v času organiziranega študijskega procesa v visokošolskem izobraževanju, ki se izvaja kot javna služba, za višjega predavatelja znaša 9 ur tedensko, za asistenta pa 10 ur tedensko. Oblike neposredne tedenske pedagoške obveznosti določi rektor univerze oziroma dekan samostojnega visokošolskega zavoda s posebnim predpisom, za katerega pridobi soglasje ministra, pristojnega za visoko šolstvo (drugi odstavek 63. člena). Če z neposredno tedensko pedagoško obveznostjo, določeno v prejšnjih odstavkih, ni mogoče izvesti študijskih programov, lahko pristojni organ visokošolskega zavoda visokošolskemu učitelju oziroma sodelavcu določi dodatno tedensko pedagoško obveznost, in sicer največ tri ure višjemu predavatelju in štiri ure asistentu (tretji odstavek 63. člena). Dodatna tedenska pedagoška obveznost se obračuna enako kot neposredna pedagoška obveznost (četrti odstavek 63. člena). Iz 37. člena ZVis izhaja, da študijsko leto traja od 1. oktobra do 30. septembra (prvi odstavek), da dodiplomski študijski programi obsegajo najmanj 20 in največ 30 ur predavanj, seminarjev in vaj tedensko in 30 tednov letno. Če študijski program vsebuje praktično usposabljanje, skupna obremenitev študenta ne sme preseči 40 ur na teden in 42 tednov letno (drugi odstavek 37. člena ZVis).

14. Glede na določbo 37. člena ZVis je očitno, da študijski proces lahko traja različno dolgo, in sicer od 30-42 tednov. V drugem odstavku 37. člena ZVis je res določeno, da v primeru, če študijski program vsebuje praktično usposabljanje, skupna obremenitev študenta (in ne pedagoškega delavca) ne sme preseči 40 ur na teden in 42 tednov letno, vendar si dela študentov na fakulteti ni mogoče predstavljati brez pedagoških delavcev. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe tožnika, da se ta določba nanaša le na pedagoško obremenitev študentov, ne pa tudi na pedagoško obveznost visokošolskih učiteljev. Ker je študijski program tožene stranke vseboval praktično usposabljanje, s čimer je omogočeno izvajanje študijske prakse že med študijem, tožena stranka ni ravnala nezakonito, ko je na podlagi akreditiranega študijskega programa, ki skladno z Evropsko direktivo 77/452/EEC traja 3 leta in obsega 4600 ur teoretičnega, praktičnega in individualnega študija, v spornem obdobju določila, da študijski program traja 40 tednov, torej znotraj zakonske omejitve 42 tednov letno iz 37. člena ZVis. Ob tem je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je določitev dolžine trajanja študijskih programov skladna z načelom avtonomije, po katerem deluje Univerza v Mariboru, kot je to določeno v 6. alineji drugega odstavka 6. člena ZVis. Enake razloge glede trajanja pedagoške obveznosti visokošolskega učitelja na letni ravni je pritožbeno sodišče navedlo že v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 646/2016 z dne 8. 12. 2016. Na njihovo pravilnost je mogoče sklepati tudi iz odločitve Vrhovnega sodišča RS, ki v enem od istovrstnih sporov (sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII DoR 110/2015 z dne 9. 3. 2016) ni ugotovilo razlogov za dopustitev revizije glede vprašanja, ali se 37. člen ZVis nanaša izključno na pedagoško obremenitev študentov ali tudi na pedagoško obveznost visokošolskih učiteljev in v tem obsegu revizije ni dopustilo.

15. V tem sporu ni pomembno, koliko znaša letna pedagoška obveznost visokošolskih učiteljev na drugih univerzah in E. fakultetah. Zato se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno posebej opredeliti do dopisov drugih dveh fakultet, ki izvajata študijski program F.. Neutemeljeno je tolmačenje tožnika, da gre za kršitev 6. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR), ker je tožnik obravnavan drugače kot visokošolski učitelji na drugih fakultetah in univerzah. Za kršitev prepoved diskriminacije bi lahko šlo v primeru, če bi se znotraj iste fakultete določenim visokošolskim učiteljem v istem obdobju obračunavala plača na osnovi 30 tednov, drugim pa ne, ali če bi jih pri obračunu plače delodajalec kako drugače različno obravnaval na podlagi določene osebne okoliščine. Vendar pa tožnik česa takega v pritožbi ne navaja. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju pravilno uporabilo materialno pravo, ko je pri izračunu prikrajšanja pri plači izhajalo iz letnega študijskega procesa v trajanju 40 tednov, in posledično zavrnilo dokazne predloge tožnika kot nepotrebne. V zvezi s tem so pritožbene navedbe tožnika neutemeljene.

16. V istovrstnem sporu, o katerem je odločalo tudi pritožbeno sodišče, je bila dopuščena revizija zoper pravnomočno sodbo VDSS opr. št. Pdp 304/2015 z dne 19. 11. 2015. Na podlagi revizije je o zadevi odločalo Vrhovno sodišče RS, ki ni pritrdilo stališčem nižjih sodišč glede zakonitosti preračunavanja vaj v ure predavanja in je s sklepom opr. št. VIII Ips 145/2016 z dne 10. 11. 2016 sodbi prve in druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče je v citirani pravnomočni sodbi pritrdilo toženi stranki, da je v 8. členu Meril za vrednotenje dela visokošolskih učiteljev in sodelavcev E. šole Univerzi A. (v nadaljevanju Merila D.) in v Spremembah in dopolnitvah Meril za vrednotenje dela visokošolskih učiteljev in sodelavcev Univerze v A. imela podlago za preračunavanje vaj v ure predavanj. ZVis je prav iz razloga raznolikosti pedagoških obveznosti in njihove različne zahtevnosti v drugem odstavku 63. člena ZVis rektorjem oz. dekanom podelil izrecno pooblastilo, da s posebnim predpisom NPO natančno določijo. Glede na navedeno zakonsko določbo je tožena stranka utemeljeno določila različne oblike NPO, in sicer tako da predavatelji med drugim izvajajo vaje in predavanja, asistenti pa razne oblike vaj, glede na določbo o avtonomnosti Univerze iz prvega odstavka 58. člena Ustave RS pa tudi razmerja med njimi oziroma njihovo različno vrednost, ob upoštevanju zahtevnosti in vsebine posamezne oblike pedagoške obveznosti.

17. Po stališču Vrhovnega sodišča RS v sklepu opr. št. VIII Ips 145/2016 pa je zmotna presoja nižjih sodišč o zakonitosti preračunavanja ur vaj v ure predavanj na način, kot ga je izvajala tožena stranka. Univerza nima zakonskega pooblastila, da s svojimi akti določi drugačno število ur pedagoške obveznosti (neposredne ali dodatne), kot jih določa zakon, pač pa zgolj njihove oblike. Ugotovilo je, da je bilo vrednotenje ur vaj, na način, ki je povzročil povečanje NPO in DPO nad zakonsko določenih 9 + 3 ure, nezakonito. Če visokošolski učitelj (predavatelj) opravi več kot 9 + 3 ure vaj, predavanj, hospitacij, seminarjev tedensko, razlika predstavlja nezakonito odrejeno pedagoško obveznost. Glede na takšno stališče revizijskega sodišča o enakem vrednotenju vaj s predavanji, ki ga je pritožbeno sodišče upoštevalo v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 646/2016 z dne 8. 2. 2016, je tožnik v ponovnem sojenju pripravil izračun prikrajšanja pri plači, ki mu tožena stranka po višini ni nasprotovala. Na podlagi takšnega izračuna je sodišče prve stopnje utemeljeno delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika za plačilo mesečnih prikrajšanj pri plači ob upoštevanju 40-tedenske pedagoške obveznosti. Obširne pritožbene navedbe, s katerimi tožena stranka nasprotuje izenačitvi ene ure pedagoške obveznosti oziroma predavanj z eno uro vaj, so glede na obrazloženo neutemeljene.

18. Tožena stranka v pritožbi pavšalno navaja, da lahko visokošolski učitelji zaradi dopolnilnega dela po določbi devetega odstavka 63. člena ZVis opravijo prek v zakonu določenih (9+3) ur pedagoške obveznosti na teden. Te navedbe niso konkretizirane, saj tožena stranka v ponovnem sojenju in v pritožbi ne navaja, ali in kako se je v tožnikovem primeru dopolnilno delo upoštevalo pri določitvi tedenske pedagoške obveznosti in obračunu plače. Poleg tega, da vprašanje dopolnilnega dela glede na premalo določne trditve ni bilo predmet spora med strankama, pritožbeno sodišče dodaja, da pri takšni obliki delovnega razmerja veljajo posebnosti. Morebitno opravljanje dopolnilnega dela ne vpliva na obveznost tožene stranke po sklenjenih pogodbah o zaposlitvi za polni delovni čas. Če delavec dopolnilno delo opravlja, zanj prejema posebno plačilo, kar pa iz priloženih plačilnih list ni razvidno. Iz navedenih razlogov se tožena stranka neutemeljeno zavzema, da bi se prek instituta dopolnilnega dela povečalo zakonsko določeno število ur tedenske pedagoške obveznosti.

19. Neutemeljen je tudi očitek tožene stranke o zastaranju terjatev iz naslova prikrajšanja pri plači. Tožnik je dne 14. 7. 2009 vložil tožbo za plačilo mesečnega prikrajšanja pri plači v obdobju od oktobra 2004 dalje v skupnem bruto znesku 32.821,36 EUR. V pripravljalni vlogi z dne 29. 8. 2012 je povišal tožbeni zahtevek tako, da je za obdobje do maja 2012 zahteval prikrajšanje pri plači v skupnem znesku 64.283,88 EUR, kot je razvidno iz tožbenega zahtevka in izračuna plač (priloga A18). Tožnik je 14. 4. 2017 za obdobje od januarja 2005 do marca 2010 tožbeni zahtevek znižal, kar je po preteku petletnega zastaralnega roka iz 206. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR, enako določbo vsebuje veljavni 202. člen ZDR-1). Vendar z znižanjem tožbenega zahtevka ni zahteval nekaj novega, poleg že obstoječega, kot to zmotno navaja tožena stranka v pritožbi, temveč je na isti dejanski podlagi zahteval izpolnitev iste denarne obveznosti v nižjem znesku. Zmanjšani del tožnikovega tožbenega zahtevka ni zastaran, saj je bilo s pravočasno vložitvijo tožbe zastaranje pretrgano tudi zanj (365. člen Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. - OZ).

20. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo glede zastaranja zakonskih zamudnih obresti od prikrajšanj pri plači kot občasnih terjatev. Tožnik je zahteval plačilo kapitaliziranih zamudnih obresti, opredeljenih v denarnem znesku, na podlagi bruto zneskov prikrajšanja pri plači, in procesnih obresti od 15. 7. 2009 do plačila, tožena stranka pa je ugovarjala zastaranje teh terjatev. Davki in prispevki se obračunajo po stopnjah, ki veljajo v času izplačila. Šesti odstavek 352. člena Zakona o davčnem postopku (Ur. l. RS, št. 117/2006 in nasl - ZDavP-2) določa, da se davki in prispevki obračunajo glede na stopnjo davkov in prispevkov v času izplačila. To pa pomeni, da so zneski akontacije dohodnine in prispevkov, ki jih delodajalec plača ob obračunu bruto zneskov iz naslova plač, ter s tem tudi neto zneski (izračunani od pripadajočih bruto zneskov po odvodu davkov in prispevkov), znani šele ob izplačilu, ne pa že ob izdaji sodbe. Ker neto zneski niso znani vnaprej, oziroma ker ni znano, kakšna bo višina neto zneskov ob izplačilu (možna je sprememba stopenj za obračun davkov in prispevkov v času od izdaje sodbe do izplačila prisojenih terjatev iz delovnega razmerja), je v izreku sodbe potrebno navesti le mesečne bruto zneske prikrajšanja pri plači in delodajalcu naložiti v plačilo zakonske zamudne obresti od zapadlosti neto zneskov, izračunanih po obračunu oziroma odvodu davkov in prispevkov od pripadajočih (po višini v izreku sodbe določenih) mesečnih bruto zneskov. Sodišče prve stopnje je zato opisno naložilo toženi stranki, da tožniku obračuna in izplača nezastarane kapitalizirane zamudne obresti od posameznih mesečnih neto zneskov prikrajšanja pri plači, ob upoštevanju bruto zneskov. Iz tako oblikovanega izreka je razvidno, da imajo zamudne obresti v konkretnem sporu naravo občasnih terjatev. Zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da so ob upoštevanju triletnega zastaralnega roka iz 347. člena OZ zastarale obresti, ki so se od prisojenih glavnic (prikrajšanja pri plači) natekle do vključno 13. 7. 2006. Pritožba tožnika glede dolžine zastaralnega roka torej ni utemeljena.

21. Navedeno pomeni, da je tožnik upravičen do nezastaranih kapitaliziranih zamudnih obresti, ki tečejo od 14. 7. 2006 do 14. 7. 2009 od neto zneskov prikrajšanja pri plači za obdobje od oktobra 2004 do vključno junija 2006, od neto zneskov prikrajšanja pri plači za obdobje od julija 2006 do vključno junija 2009 pa od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec do dneva vložitve tožbe, od tako dobljenega zneska zapadlih in neplačanih obresti pa še do procesnih obresti od 15. 7. 2009 do plačila. V okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno prisodilo tožnici tudi kapitalizirane zamudne obresti od 14. 7. 2009 dalje od zneskov prikrajšanj pri plači, ki so zapadli v plačilo šele po tem datumu, kar je napačno. Procesne obresti so posebna vrsta zamudnih obresti, ki (enako kot splošne zamudne obresti) tečejo šele po zapadlosti denarne terjatve. Vendar se od splošne vrste zamudnih obresti razlikujejo po tem, da splošne tečejo od neplačane glavnice denarne obveznosti (za obdobje od zapadlosti te glavnice do plačila), procesne obresti pa tečejo od zapadlih in neplačanih (kapitaliziranih) zamudnih obresti od vložitve zahteve za njihovo plačilo dalje (381. člen OZ). Tožnik je od vložitve tožbe dalje zahteval plačilo procesnih obresti, kar mu je sodišče utemeljeno prisodilo, vendar le za zapadle in neplačane zakonske zamudne obresti od zneskov prikrajšanja pri plači do junija 2009. Sodišče prve stopnje pa je tožniku neutemeljeno prisodilo zakonske zamudne obresti od 15. 7. 2009 do plačila tudi od posameznih neto zneskov prikrajšanja pri plači za obdobje od vključno julija 2009 do marca 2010, čeprav te terjatve pred datumom 15. 7. 2009 sploh še niso zapadle in zato zakonske zamudne obresti niso začele teči. Zato je tožnik od terjatev, zapadlih v navedenem obdobju, upravičen le do zamudnih obresti od zapadlosti posameznih mesečnih neto zneskov prikrajšanja pri plači do plačila.

22. Neutemeljena je pritožba tožene stranke glede odločitve o stroških postopka. O stroških postopka, ki so strankama nastali v prvotnem in ponovljenem postopku, je sodišče prve stopnje odločilo tako, da jih je odmerilo ob upoštevanju pravilne vrednosti spornega predmeta (prikrajšanja pri plači v bruto znesku 33.827,57 EUR brez zamudnih obresti kot stranskih terjatev). Drugi odstavek 14. člena Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 - ZOdvT) sicer res določa, da odvetnik v sodnem postopku lahko prejme nagrade na vsaki stopnji, pri čemer 19. člen ZOdvT izrecno določa, da nov postopek pred sodiščem nižje stopnje, kateremu je bila zadeva vrnjena v odločanje, predstavlja novo stopnjo. Vendar pa je v opombi št. 3 v tarifi, ki je sestavni del ZOdvT, izrecno določeno, da se že nastala nagrada za postopek pred nižjim sodiščem, kateremu je bila zadeva vrnjena v ponovno sojenje, šteje v nagrado za postopek v ponovljenem postopku. Kot že obrazloženo, je tožnik v ponovnem sojenju znižal tožbeni zahtevek. Navedeno pomeni, da tožena stranka ni upravičena do nove nagrade za ponovni postopek (prim. zadevi pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 394/2012 z dne 16. 5. 2012 in Pdp 321/2013 z dne 22. 5. 2013).

23. Ostale pritožbene navedbe strank niso odločilnega pomena za rešitev konkretnega individualnega delovnega spora, zato se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje (360. člen ZPP).

24. Ker je pritožba tožene stranke delno utemeljena, ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP ter 5. alineje 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje tako, kot je razvidno iz izreka sodbe. Ker v preostalem niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je v preostalem delu pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožnika zavrnilo ter potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

25. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi drugega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka je s pritožbo delno uspela v sorazmerno majhnem delu glede na vrednost izpodbijanega dela prvostopenjske sodbe pa še to le glede obrestnega zahtevka. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbe. Ker odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve, tožena stranka v skladu s 155. členom ZPP sama krije tudi stroške te vloge.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 58, 58/1.
Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (2002) - ZSPJS - člen 22e.
Zakon o visokem šolstvu (1993) - ZVis - člen 6, 6/2, 6/2-6, 37, 37/1, 37/2, 63, 63/1, 63/2, 63/3, 63/4.
Zakon o delovnih razmerjih (2002) - ZDR - člen 6, 206.
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 202.
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 347, 347/1.
Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 352, 352/6.
Zakon o odvetniški tarifi (2008) - ZOdvT - člen 19.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
21.02.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE1NDI5