VDSS Sodba Psp 439/2017

Jedro

ZSDP-1 v 83. členu določa, da je delno plačilo za izgubljeni dohodek osebni prejemek, ki ga prejme eden od staršev ali druga oseba, kadar zapusti trg dela ali začne delati krajši delovni čas od polnega zaradi nege in varstva otroka iz tretjega odstavka 79. člena zakona. Gre za otroke s težko ali funkcionalno težko motnjo v duševnem razvoju ali za otroke z določenimi boleznimi iz seznama hudih bolezni, ki ga določi minister na predlog pediatrične klinike in ki potrebujejo posebno nego in varstvo. Za priznanje pravice do delnega plačila za izgubljeni dohodek morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja in sicer, da eden od staršev ali druga oseba zapusti trg dela ali začne delati krajši delovni čas od polnega ter nadalje, da gre za nego in varstvo otroka, kot je opredeljen v tretjem odstavku 79. člena tega zakona.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 7. 7. 2015 in št. ... z dne 1. 4. 2015 ter da se tožnici prizna pravica do delnega plačila za izgubljeni dohodek v znesku 734,15 EUR od 20. 3. 2015 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Nadalje je odločilo, da stroški postopka tožnice bremenijo proračun Republike Slovenije.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica sama iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da je sicer neustrezna obrazložitev prvostopenjskega upravnega organa (CSD), in sicer da tožnica ni zapustila trga dela, po drugi strani pa je po mnenju sodišča odločilno dejansko stanje, kot je obstajalo v času izdaje odločbe. Dejstev, ki so nastala kasneje, pa v tem socialnem sporu ni mogoče upoštevati. Tožnica sprašuje, katero stališče je pravilno. Odločilni razlogi v izpodbijani sodbi so nejasni. Sodišče je izdalo arbitrarno sodbo, razen tega pa gre za nejasnost glede odločilnih razlogov, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)¹. Sodišče je tožnici postavljalo precej zahtevna vprašanja glede točnega datuma prijave in odjave iz Zavoda RS za zaposlovanje. Zaslišanje brez adekvatnega prevoda je bilo neprimerno, razen tega tožnica živi v težkih socialnih okoliščinah. Ravnanje sodišča predstavlja kršitev 8. in 9. točke 339. člena ZPP, saj tožnici ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, niti ni imela možnosti, da bi v postopku uporabljala svoj jezik. Sodišče v izpodbijani sodbi tudi ni upoštevalo dokazov in okoliščin, ki so v korist tožnice. Sodišče kljub napotilom pritožbenega sodišča ni razčistilo od kdaj in zaradi katerega razloga tožnica ni zavarovana za starševsko varstvo. Nadalje je prvostopenjsko sodišče nekritično sledilo upravnemu organu prve in druge stopnje in sicer, da ne gre za otroka s težko ali funkcionalno težko motnjo v duševnem razvoju ali težko ali funkcionalno težko gibalno oviranega otroka in je v postopku pred izdajo sodbe celo zahtevalo izdajo posebnega mnenja. Vse to kaže na pristransko ravnanje sodišča, ki je tudi pokušalo sanirati napake, ki so bile zgrešene v upravnem postopku. Iz odločbe CSD z dne 1. 4. 2015 namreč izhaja, da je tožnica predložila potrdilo o prenehanju vodenja v evidenci brezposelnih oseb. Zakaj navedenega potrdila ni v upravnem spisu ni odgovornost tožnice, ki tudi ne razume, zakaj je bila še naprej vodena v evidenci brezposelnih oseb od 20. 3. 2015 oziroma od 1. 4. 2015 dalje. Tožnica nadalje tudi meni, da so pogoji iz 4. odstavka 83. člena Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (v nadaljevanju: ZSDP-1)² določeni alternativno, ne pa kumulativno. Bistvena je namreč jezikovna razlaga. Sama beseda "ali" v skladu z omenjeno razlago ne predpostavlja kumulativno izpolnjenih pogojev. Sodišče prve stopnje je selektivno ugotavljalo dejstva, kar pomeni, da je poudarilo le tisto, kar je bilo že ugotovljeno v upravnem (predsodnem) postopku. Položaja in argumentov tožnice pa sodišče ni upoštevalo. Izpodbijana sodba je nezakonita, saj tožnica ni imela dejanskega položaja stranke v postopku. Nadalje je sodišče navedlo, da tožnica ni dokazala, da so jo v skladu s 4. odstavkom 83. člena ZSDP-1 na njeno lastno zahtevo izbrisali iz registra brezposelnih oseb in da je na tak način zapustila trg dela. S tem v zvezi tožnica opozarja na stališče pritožbenega sodišča, ki ga je podalo v zvezi z odločitvijo o predlogu za izdajo začasne odredbe. Tožnica je prenehala opravljati kmetijsko dejavnost, kar je ugotovil tudi CSD v odločbi z dne 1. 4. 2015. Sodišče je tudi spregledalo napake, ki so bile storjene v upravnem postopku. V prvostopenjski odločbi je navedena neobstoječa pravna podlaga. Gre za določbe veljavne v Zakonu o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP)³, ki je veljal do 29. 4. 2014, ko je v veljavo stopil ZSDP-1. Tožnica nadalje navaja, da je bila prijavljena na zavodu za zaposlovanje, ampak samo iz razloga, ker je potrebovala veljavno zdravstveno zavarovanje. Denarja za plačilo zdravstvenega zavarovanja namreč ni imela. Mirovanje zdravstvenega (obveznega) zavarovanja pa upravičencu odobri CSD. Sodišče tega ni razumelo, saj je v izpodbijani sodbi napačno navedlo, da tožnica ni zapustila trga dela. Tožnica se na zavod za zaposlovanje ni prijavila kot aktivna iskalka zaposlitve. Sodišču je tudi predložila listino zavoda za zaposlovanje, iz katere je razvidno, da skrbi za hčerko. Iz listine izhaja, da je tožnica nezaposljiva. Glede zapustitve trga dela tožnica opozarja na določbe Zakona o urejanju trga dela (v nadaljevanju: ZUTD)⁴. Ker sodišče ni upoštevalo, da je tožnica prenehala opravljati kmetijsko dejavnost zaradi nege in skrbi za hčerko, takšno ravnanje sodišča predstavlja kršitev 22. člena v zvezi s 14. členom Ustave RS. Tožnica je prizadeta v pravici do enakega varstva pravic, saj se je sodišče postavilo na stran tožene stranke. Tožnica opozarja tudi na 2. člen ter drugi odstavek 52. člena Ustave RS. Sodišče je selektivno obrazložilo sodbo, razen tega je kršilo tudi tožničine ustavne pravice do poštene obravnave, ki se izraža skozi pošten dokazni postopek z zahtevo po argumentirani sodbi. Opozarja tudi na težke socialne razmere ter da tudi argument pravičnosti glede na vse okoliščine obravnavanega primera zahteva, da je potrebno ugoditi njenemu tožbenemu zahtevku. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v novem sojenju dopolnilo postopek skladno z napotili pritožbenega sodišča, kot so bili podani v sklepu opr. št. Psp 584/2016 z dne 2. 3. 2017. Razčistilo je dejstva, bistvena za odločitev o zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, niti postopkovnih določb, na katere v pritožbi opozarja tožnica.

5. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da so v izpodbijani sodbi pomanjkljivosti in nejasnosti glede odločilnih dejstev in da je s tem podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V omenjeni točki je določeno, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Kot to izhaja iz komentarja k 339. členu⁵ je skupna bistvena in nosilna značilnost kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, da sodbe zaradi napak naštetih v 14. točki objektivno ni mogoče preizkusiti. S sankcioniranjem teh kršitev je varovana pravica do pritožbe. Če ima namreč sodba tako hude pomanjkljivosti, da je ni mogoče niti preizkusiti, se zoper njo ni mogoče pritožiti. S tistim, kar je nerazumljivo, protislovno, nesmiselno ali sploh brez razlogov (torej s tistim, česar ni) dialog in polemika nista mogoča in zato tudi ni mogoče uresničevati pravice do pritožbe. V sporni zadevi pa se je sodišče prve stopnje opredelilo tako do materialnega prava kot tudi do dejstev, bistvenih za odločitev v zadevi. Izpodbijana sodba tudi ne vsebuje nasprotij, kot to uveljavlja tožnica. Sodišče prve stopnje je namreč pojasnilo, zakaj meni, da je neustrezna obrazložitev prvostopenjske odločbe, ki jo je izdal CSD, vendar pa omenjena (čeprav neustrezna) obrazložitev ni bistveno vplivala na rešitev sporne zadeve. Sodišče prve stopnje je namreč razčiščevalo dejansko stanje, pri čemer je upoštevalo tudi načelo materialne resnice, po katerem mora sodišče popolnoma in po resnici ugotoviti sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka⁶. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da se v socialnem sporu presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanega dokončnega upravnega akta, zato je odločilno dejansko stanje, kakršno je obstajalo v času izdaje le-tega. Dejstev, ki so nastala kasneje, pa v tem socialnem sporu ni mogoče upoštevati. V tem primeru gre namreč za novote, o katerih mora najprej odločiti tožena stranka. Nikakor pa sodišče ne sme prevzeti njenih pristojnosti. Neutemeljen je tudi očitek, da gre za arbitrarno sodbo in da naj bi bila podana kršitev 22. člena v zvezi s 14. členom Ustave RS. Sodišče prve stopnje je izpeljalo dokazni postopek ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo v sporni zadevi. Kot že rečeno je tudi razloge bistvene za odločitev ustrezno obrazložilo, tako da je sodbo mogoče preizkusiti. V takem primeru ne gre za arbitrarno sodno odločbo (nenazadnje tožnica niti ne navaja v čem naj bi bila arbitrarnost oziroma celo samovolja sodišča. Zgolj dejstvo, da se tožnica ne strinja z dejanskimi in pravnimi stališči prvostopenjskega sodišča, pa ne pomeni, da gre za arbitrarno odločitev.

6. Prav tako ni podana kršitev po 8. in 9. točki 339. člena ZPP. V 8. točki je določeno, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Tožnici je bila nedvomno dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Poleg podajanja navedb in sodelovanja v postopku, je sodišče tožnico na naroku 21. 6. 2017 tudi zaslišalo. Iz razpravnega zapisnika ne izhaja, da bi tožnica na naroku za glavno obravnavo ali kdaj prej zahtevala, da bi uporabljala v postopku svoj jezik in v svojem jeziku spremljala postopek. Sodišče tako ni moglo zavrniti zahteve stranke, ki jo v postopku niti ni uveljavljala. S tem torej tudi ni podana kršitev po 9. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Glede pritožbenih navedb, da sodišče ni upoštevalo okoliščin in dokazov, ki so v korist tožnice, pa pritožbeno sodišče poudarja, da iz izvedenega dokaznega postopka omenjeno ni mogoče zaključiti. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh izvedenih dokazov. Glede presoje teh dokazov pa je tudi pravilno postopalo po 8. členu ZPP, kjer je določeno, da katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. S tem v zvezi je torej tudi neutemeljen pritožbeni očitek o pristranskosti sodišča. Sodbe tudi ni selektivno obrazložilo. Pojasnilo je bistvene razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev. Razloge je ustrezno argumentiralo. Tožnici je bila tako nedvomno zagotovljena pravica do poštene obravnave in so torej pritožbene navedbe, da so ji bile kršene z ustavo zagotovljene pravice, neutemeljene. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je sprejelo zakonito odločitev, pri čemer pa zakon ne daje podlage, da bi sodišče po načelu pravičnosti presojalo sporno zadevo. Odločilno je namreč, ali so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, da se nekomu pravica, kot jo uveljavlja s tožbo, prizna, ali ne.

8. Sodišče prve stopnje je v postopku presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 7. 7. 2015, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo CSD št. ... z dne 1. 4. 2015. Z omenjeno odločbo je prvostopenjski organ zavrnil tožničin zahtevek za priznanje pravice do delnega plačila za izgubljeni dohodek. Navedeno pravico je tožnica uveljavljala na podlagi zahteve, ki jo je vložila pri CSD 20. 3. 2015.

9. ZSDP-1 v 83. členu določa, da je delno plačilo za izgubljeni dohodek osebni prejemek, ki ga prejme eden od staršev ali druga oseba, kadar zapusti trg dela ali začne delati krajši delovni čas od polnega zaradi nege in varstva otroka iz tretjega odstavka 79. člena zakona. Gre za otroke s težko ali funkcionalno težko motnjo v duševnem razvoju ali za otroke z določenimi boleznimi iz seznama hudih bolezni, ki ga določi minister na predlog pediatrične klinike in ki potrebujejo posebno nego in varstvo. Za priznanje pravice do delnega plačila za izgubljeni dohodek morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja in sicer, da eden od staršev ali druga oseba zapusti trg dela ali začne delati krajši delovni čas od polnega ter nadalje, da gre za nego in varstvo otroka, kot je opredeljen v tretjem odstavku 79. člena tega zakona.

10. Sodišče prve stopnje je najprej razčiščevalo, ali je izpolnjen pogoj, ki se nanaša na otroka. Na podlagi mnenja zdravstvene komisije II. stopnje z dne 3. 5. 2016 je bilo ugotovljeno, da gre v primeru tožničine hčerke A.A. za otroka iz tretjega odstavka 79. člena ZSDP-1, in da je bil ta pogoj izpolnjen že 13. 5. 2015. V nadaljevanju pa je sodišče razčiščevalo, ali je izpolnjen tudi drugi pogoj, to pa je, da je tožnica zapustila trg dela. V četrtem odstavku 83. člena ZSDP-1 je določeno, da se šteje, da je oseba zapustila trg dela, če ni več zavarovana za starševsko varstvo v skladu z 8. členom tega zakona ali če je zahtevala izbris iz registra brezposelnih oseb ali v ta register ni vpisana. Sodišče je glede omenjenega upoštevalo napotek pritožbenega sodišča in zaslišalo tožnico na naroku za glavno obravnavo. Izpovedala je, da od meseca januarja 2016 ni več vpisana v evidenco brezposelnih oseb, pred tem pa je bila v to evidenco vpisana. Nadalje je izpovedala, da za starševsko varstvo v smislu 8. člena ZSDP-1 ni bila zavarovana in da tudi ni bila vključena v pokojninsko in invalidsko zavarovanje iz naslova opravljanja kmetijske dejavnosti. Kot brezposelna oseba je bila vabljena na razgovore, pisala je tudi prošnje za zaposlitev in se tudi udeležila razgovorov za zaposlitev. Pri zavodu za zaposlovanje ni zaprosila, da jo izbrišejo iz evidence brezposelnih, temveč so ji to šele kasneje sami predlagali in to šele potem, ko je komisija podala mnenje, da gre v primeru njene hčerke za zelo hudo bolnega otroka. V zdravstveno zavarovanje pa je bila vključena po možu kot vzdrževan družinski član.

11. Kot to ugotavlja sodišče prve stopnje iz izpovedbe povsem jasno izhaja, da je bila tožnica vse do meseca januarja 2016 vodena v evidenci brezposelnih oseb. Da je temu tako izhaja tudi iz potrdila Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje z dne 23. 6. 2017 (priloga C/1). Kot brezposelna oseba je bila tožnica v evidencah omenjenega zavoda prijavljena v času od 28. 5. 2014 pa do 27. 1. 2016. Do izbrisa je prišlo po uradni dolžnosti. Iz mnenja in predloga Komisije za ugotavljanje začasne nezaposljivosti brezposelne osebe št. ... z dne 3. 12. 2015 namreč izhaja, da je komisija ugotovila, da so pri tožnici podane večje socialne in druge podobne težave ter, da je tožnica začasno nezaposljiva oseba (priloga A/8). Iz zaposlitvenega načrta z dne 27. 1. 2016 (priloga A/7) pa izhaja, da se je tožnica na zavodu dogovorila, da se bo 27. 2. 2016 zglasila pri pristojnem CSD glede dogovora o aktivnem reševanju njenih težav. Seznanjena je bila z vsebino mnenja Komisije za ugotavljanje začasne nezaposljivosti, ki ga je tudi osebno prejela in da bo z dnem podpisa zaposlitvenega načrta (27. 1. 2016) zavod prenehal tožnico voditi v evidenci brezposelnih oseb in jo vpisal v evidenco začasno nezaposljivih oseb. Ker je bil torej šele z navedenim datumom izpolnjen drugi pogoj, to pa je, da tožnica od 27. 1. 2016 dalje ni bila več vpisana v register brezposelnih oseb, ji je bila na podlagi nove vloge tudi priznana pravica do delnega plačila za izgubljenih dohodek, kar je na naroku 14. 7. 2016 pojasnil tožničin pooblaščenec.

12. V zadevi je očitno odprto le še obdobje od dneva, ko je vložila zahtevo za priznanje pravice do delnega plačila za izgubljeni dohodek, pa do datuma, ko ji je bilo to delno plačilo priznano na podlagi novo vložene vloge. Ker pa je tožnica na podlagi začasne odredbe V Ps 1218/2015 z dne 2. 11. 2015 prejemala delno plačilo za izgubljeni dohodek in ker se boji, da bi tožena stranka od nje zahtevala vrnitev prejetih zneskov je tožnica predlagala sklenitev sodne poravnave, vendar pa na to poravnavo tožena stranka ni pristala.

13. Pritožbeno sodišče sprejema razlogovanje sodišča prve stopnje, in sicer da je bila tožnica v času od vložitve vloge, to je od 20. 3. 2015 pa do 27. 1. 2016 vpisana v evidenco brezposelnih oseb, kar pomeni, da s tem ni izpolnjen en od pogojev, določenih v že citiranem 83. členu ZSDP-1 za priznanje vtoževane pravice, zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

14. Glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na zapis v prvostopenjski odločbi CSD, da naj bi tožnica v postopku pred prvostopenjskim organom predložila potrdilo o prenehanju vodenja v evidenco brezposelnih oseb, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je sodišče po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je bil tak zapis nepravilen, kajti iz potrdila Zavoda za zaposlovanje in tudi iz tožničine izpovedbe povsem jasno izhaja, da je bila tožnica v spornem obdobju vpisana v evidenco brezposelnih oseb. Za odločitev v zadevi tudi ni odločilno sklicevanje prvostopenjskega organa na določbe prej veljavnega ZSDP. Sodišče je presojalo sporne odločbe, torej njihovo pravilnost in zakonitost in s tem v zvezi na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, torej določbe ZSDP-1, ki so veljale v času vložitve tožničinega zahtevka.

15. Glede sklicevanja tožnice na ZUTD pritožbeno sodišče poudarja, da je v 8. členu določeno, kdo šteje za brezposelno osebo. V četrtem odstavku 9. člena pa je določeno tudi, da se brezposelna oseba, ki zaradi večjih socialnih težav in drugih podobnih težav ni zmožna za delo, šteje za začasno nezaposljivo. Začasna nezaposljivost iz navedenih razlogov ter pravice in obveznosti te osebe se opredelijo v zaposlitvenem načrtu brezposelne osebe na podlagi mnenja o obstoju razlogov za začasno nezaposljivost in predloga možnih ukrepov, ki ga pripravijo posebne medinstitucionalne komisije po določbah 117. člena tega zakona. Predlog po 117. členu poda strokovni delavec zavoda. Zakaj v sporni zadevi ni bil že prej podan tak predlog za odločitev v sporni zadevi ni odločilno. Omenjeno bi bilo pomembno le v primeru, če bi šlo za morebiten odškodninski zahtevek. Glede vračila že prejetih zneskov pa pritožbeno sodišče poudarja, da v primeru, če je zahtevana vrnitev prejetih zneskov, lahko stranka uveljavlja odpis dolga. V šestem odstavku 102. člena ZSDP-1 je namreč določeno, da ministrstvo lahko odpiše dolg v skladu s predpisi, ki urejajo javne finance.

16. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.
² Ur. l. RS, št. 26/2014 s spremembami.
³ Ur. l. RS, št. 110/2006 s spremembami.
⁴ Ur. l. RS, št. 80/2010 s spremembami.
⁵ dr. Lojze Ude in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV založba 2009.
⁶ 61. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, v nadaljevanju: ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004.

Datum zadnje spremembe:

21.02.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Psp 199/2017
• VDSS sodba Psp 253/2014
• VSL sodba I Cp 1705/2011