VDSS Sodba Psp 473/2017

Jedro

Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno pojasnilo, da to, da je tožnik invalidsko upokojen v Avstriji ni podlaga za upokojitev v Sloveniji. Vprašanje upokojitve in invalidnosti je v Sloveniji drugače urejeno kot v Avstriji in za pridobitev pravice do invalidske pokojnine mora tožnik izpolnjevati pogoje, kakor so določeni v ZPIZ-2.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 8. 9. 2015 in z dne 20. 4. 2015, tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: fizično lahko delo z dvigovanjem bremen do 7 kg, izmenoma sede in stoje, le občasno v prisilnih držah hrbtenice, brez izpostavljenosti splošnim ali lokalnim vibracijam, v ugodnih mikroklimatskih pogojih, brez vožnje motornih vozil v poklicne namene, s polnim delovnim časom, od 16. 12. 2014 dalje. Toženi stranki je naložilo, da s posebno upravno odločbo v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe odloči o pravici in višini nadomestila za invalidnost ter tožnika napotilo, da se v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe prijavi pri Zavodu RS Slovenije za zaposlovanje. Tožbeni zahtevek tožnika, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti od 1. 11. 2013 dalje ter da se mu prizna pravica do invalidske pokojnine je zavrnilo.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik. Meni, da zaposlitve kot invalid III. kategorije invalidnosti ter s starostjo 62 let ni možno dobiti. Zahteva, da se ga v Sloveniji tako kot v Avstriji invalidsko upokoji. Trdi, da je na prenesenem CD več podatkov glede bolezni kot na izvidih na papirju. Sam organiziranega tempa dela ne vzdrži. Ne ve, zakaj naj bi se moral prijaviti na Zavodu RS za zaposlovanje. Strinja se s tem, da bi bilo nadomestilo za invalidnost v redu, pri tem pa meni, da mu s 65 leti pripada starostna in ne invalidska pokojnina.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Spor v predmetni zadevi vse nanaša na to, ali ima tožnik pravico do invalidske pokojnine. V predsodnem postopku je Območna enota A. z odločbo z dne 20. 4. 2015 zavrnila tožnikovo zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, pritožba tožnika je bila z odločbo tožene stranke z dne 8. 9. 2015 zavrnjena. Sodišče prve stopnje je po obsežnem dokaznem postopku ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika tako, da je tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto s polnim delovnim časom, upoštevajoč stvarne razbremenitve, od 16. 12. 2014 dalje, toženi stranki naložilo, da o pravici in višini nadomestila za invalidnost odloči v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe in tožnika napotilo, da se v istem roku prijavi pri Zavodu RS za zaposlovanje. Njegov zahtevek, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti od 1. 11. 2013 dalje ter da se mu prizna pravica do invalidske pokojnine, je zavrnilo.

6. Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je podana v določilih Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami). Ta v 41. členu določa pogoje za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Pravico do invalidske pokojnine pridobi: zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije; zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnosti II. kategorije in ni zmožen za drugo delo s polnim delovnim časom brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker star nad 55 let; zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo delo s krajšim delovnim časom od polnega najmanj 4 ure dnevno brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let in zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnosti II. ali III. kategorije in mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev, ker je dopolnil 65 let starosti. Pravica do invalidske pokojnine se prizna ob izpolnjevanju ostalih pogojev (minimalne pokojninske dobe). Invalidnost je opredeljena v 63. členu ZPIZ-2. Ta je podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Invalidnost se razvršča v tri kategorije. V I. kategorijo ivalidnosti so razvrščeni zavarovanci, ki niso več zmožni opravljati organiziranega pridobitnega dela oziroma niso zmožni opravljati svojega poklica in nimajo več preostale delovne zmožnosti. V II. kategorijo se razvrstijo zavarovanci, katerih delovna zmožnost za svoj poklic je zmanjšana za 50 % ali več. V III. kategorijo invalidnosti se razvrstijo zavarovanci, ki niso več zmožni za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravljajo določeno delo s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno oziroma če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela. Kot svoj poklic se šteje delo na delovnem mestu, na katerem zavarovanec dela, in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela, v skladu z zakoni ali kolektivnimi pogodbami. V skladu s 64. členom ZPIZ-2 je preostala delovna zmožnost podana, če zavarovanec lahko dela s polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, na drugem delovnem mestu, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi oziroma usposobljenosti ali če se zavarovanec s poklicno rehabilitacijo lahko usposobi za drugo delo s polnim delovnim časom na drugem delovnem mestu ali če se zavarovanec s poklicno rehabilitacijo lahko usposobi za drugo delo za najmanj 4 ure dnevno ali, če zavarovanec lahko opravlja delo najmanj 4 ure dnevno. Preostala delovna zmožnost se ugotavlja pri invalidnosti II. in III. kategorije.

7. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na listinsko dokumentacijo v sodnem in upravnem spisu, na izpoved tožnika kot stranke, na izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri B. fakulteti Univerze v C. ter na izpoved zaslišanega člana tega izvedenskega organa prim. prof. dr. D.D..

8. Kot je pritožbeno sodišče navedlo je invalidnost I. kategorije podana, kadar zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela oziroma ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti. Iz izvedenskega mnenja izvedenskega organa izhaja, da pri tožniku obstaja III. kategorija invalidnosti, ker je njegova zmožnost za delo zmanjšana za manj kot 50 %. Ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem je delal, to je voznik tovornjaka, je pa s polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami: fizično lahko delo z dvigovanjem bremen do 7 kg, izmenoma sede in stoje, le občasno v prisilnih držah hrbtenice, brez izpostavljenosti lokalnim ali splošnih vibracijam, v ugodnih mikroklimatskih pogojih, brez vožnje motornih vozil v poklicne namene.

9. Takšna ugotovitev je podana na podlagi tega, da se tožnik zdravi zaradi bolečin v vratni in ledveni hrbtenici, ki se stopnjujeta zaradi dvigovanja bremen in dela v prisilni drži. Leta 2000 je bil zdravljen zaradi pljučne embolije, večkrat je opravil koronarografijo, ugotovljene spremembe so na koronarnih arterijah, vendar brez hemodinamsko pomembnih stenoz. Svetovana je bila zgolj konzervativna terapija in spremljanje. Ima odstranjene polipe črevesja, Haberdenovo artropatijo, utesnitev živca v karpalnih kanalih. UZ srca kaže normalno velik prekat z iztisno frakcijo 72 %. Preiskava z dne 7. 5. 2014 ni ugotovila reverzibilne ishemije, kar izključuje pomembno koronarno bolezen. Pregled pri ortopedu je pokazal, da je bil zdravljen s fasetnimi blokadami in fizikalno terapijo. Gre za kronično patologijo aksialnega skeleta in z MR ugotovljeno hernijo disci C3-C4 in L5-S1, ki ne zahteva operativnega zdravljenja. Tudi ostali izvidi kažejo, da potrebe za zdravljenje pri ortopedu ni. RTG ledvene hrbtenice je pokazal levostransko ledveno rahlo skoliozo ter degenerativne spremembe mali sklepov od L3 - S1, zožitev medvretenčnih prostorov od L4-L5 in L5 - S1. V letu 2014 je s preiskavo EMG ugotovljena kronična radikulopatija C8 - TH1 levo, brez znakov za reaktivacijo lezije in lažja radikularna okvara C4 levo. Znakov radikularne lezije L4-S1 ni bilo ugotovljeno. Izvedenski organ je ugotovil omejeno gibljivost ledvene hrbtenice in neznačilen zmanjšan občutek za dotik po levi strani telesa, bolečo in omejeno gibljivost vratne hrbtenice s klinično spondilozo in brez nevroloških izpadov. S kardiološkega stališča se je ugotovilo, da se tožnik zdravi zaradi povišanega krvnega tlaka, ki je bil tudi ob pregledu močno povišan. Z ultrazvokom srca je opisana sistolična disfunkcija, kar govori za hipertonično srce. Klinično je brez znakov srčnega popuščanja in sistolična funkcija levega prekata je glede na UZ srca normalna. Koronografija in scintigrafija nista potrdili pomembne ishemične bolezni srca. Izvedenski organ je tako ugotovil omejeno gibljivost hrbtenice ob dobri gibljivosti vseh velikih sklepov in brez jasnih nevroloških izpadov. Ugotovljen je bil povišan krvni tlak, ne pa tudi pomembne ishemične bolezni srca.

10. Na podlagi teh medicinskih ugotovitev je bila podana ocena, da je III. kategorija invalidnosti ustrezna. Prav tako tudi predlagane razbremenitve, ki sledijo na eni strani opisovanim težavam gibal in na drugi strani tudi težavam srčno-žilnega sistema. Tožnik tako ni zmožen za poklicnega voznika, prav tako tudi ne za avtokleparja ali varilca, pač pa le za drugo ustrezno delo s predlaganimi stvarnimi razbremenitvami. Razbremenitve so sledile v izvidih dokazanim rezultatom preiskav, statusu, ki je bil ugotovljen tudi ob osebnem pregledu in praksi v podobnih primerih.

11. Sodišče prve stopnje je imelo v izvedenskem mnenju, ki je strokovno utemeljeno in je odgovorilo na vsa zastavljena vprašanja, zadostno oporo za svojo odločitev. Pri invalidnosti gre za strokovno medicinsko vprašanje, izvedensko mnenje je na vsa zastavljena vprašanja v celoti jasno in določno odgovorilo tako, da sodišče prve stopnje ni imelo nikakršnega razloga, da bi v takšno mnenje dvomilo, samo mnenje pa je tudi skladno z ugotovitvami v predsodnem postopku (izvedenskimi mnenji organov tožene stranke), kakor tudi z mnenji posameznih specialistov.

12. Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno pojasnilo, da to, da je tožnik invalidsko upokojen v Avstriji ni podlaga za upokojitev v Sloveniji. Vprašanje upokojitve in invalidnosti je v Sloveniji drugače urejeno kot v Avstriji in za pridobitev pravice do invalidske pokojnine mora tožnik izpolnjevati pogoje, kakor so določeni v ZPIZ-2.

13. Tožnik se v pritožbi sklicuje na to, da naj bi bilo več izvidov in podatkov glede bolezni, vendar tega ne konkretizira in tako te pritožbene navedbe niti ni moč preizkusiti. Pritožbeno sodišče še dodaja, da v prilogah pod A ni nobenega CD-ja, niti iz spisa ni razvidno, da bi tožnik takšen CD predložil sodišču.

14. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da v skladu s 4. alinejo prvega odstavka 41. člena ZPIZ-2 pridobi zavarovanec pravico do invalidske pokojnine, če je pri njemu nastala invalidnost II. ali III. kategorije in mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev, ker je dopolnil 65. let starosti. Za pridobitev starostne in predčasne pokojnine morajo biti izpolnjeni pogoji iz 27. oziroma 29. člena ZPIZ-2. Pri tem drži, da zavarovanec pridobi pravico do starostne pokojnine pri starosti 65 let, če je dopolnil najmanj 15 let zavarovalne dobe (prvi odstavek 27. člena ZPIZ-2). V skladu s 109. členom ZPIZ-2 zavarovanec, ki izpolni pogoje za pridobitev pravice do dveh ali več pokojnin iz obveznega zavarovanja v Republiki Sloveniji, lahko uživa le eno od njih po lastni izbiri, razen če ZPIZ-2 določa drugače.

15. Sodišče prve stopnje je tožnika napotilo na Zavod RS za zaposlovanje, kjer naj se javi v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe. Pravna podlaga za takšno odločitev je 125. člen ZPIZ-2, ki določa, da se delno nadomestilo in nadomestilo za invalidnost v primeru iz 4. in 5. odstavka 122. člena, 123. člena in prvega, drugega in četrtega odstavka 124. člena tega zakona izplačujeta za čas, ko je zavarovanec prijavljen na zavodu za zaposlovanje in izpolnjuje obveznosti po predpisih, ki urejajo trg dela.

16. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

Datum zadnje spremembe:

20.02.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Psp 128/2020
• VDSS Sodba Psp 108/2017
• VDSS Sodba Psp 260/2020