VDSS Sodba Pdp 873/2017

Jedro

Časovne meje pravnomočnosti opredeljujejo trenutek, ki ga sodišče ob ugotavljanju dejanskega stanja še upošteva pri izdaji sodbe. To je v slovenskem pravu trenutek zaključka glavne obravnave, torej zadnji mogoči čas, v katerem lahko stranki še navajata dejstva in predlagata dokaze, ki nastanejo med postopkom. Pravnomočnost se ne nanaša na tisto in ne zajema tistega, kar se je zgodilo kasneje (po zaključku glavne obravnave). Časovne meje pravnomočnosti se torej nanašajo le na dejansko, ne pa tudi na pravno podlago.

Vprašanje mej pravnomočnosti je pravno vprašanje. Če sodišče ne sledi strankinemu pravnemu razlogovanju, pač pa pravno vprašanje reši drugače, to ne pomeni, da je kršilo strankino pravico do izjave v postopku, katere odraz je tudi dolžnost sodišča, da odgovori na strankine navedbe.

Predmet spora je vprašanje, ali je tožena stranka tožniku zakonito, kljub izdanim odločbam predsednika sodišča, kjer tožnik opravlja sodniško službo, po določbah zakona izplačevala nižjo plačo. Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na tretji odstavek 3. člena ZSPJS, da se v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu javnemu uslužbencu in funkcionarju ne sme določiti plače v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani del sodbe sodbe sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka, tožena stranka pa krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 1.058,39 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 1. 2013 do plačila, ter da je dolžna tožena stranka v roku 15 dni obračunati in za tožečo stranko plačati vse pripadajoče davke in prispevke na razliko neto plač: 125,00 EUR (za del oktobra 2011), 165,13 EUR (za november 2011), 273,10 EUR (za december 2011), 408,75 EUR (za januar 2012), 389,10 EUR (za februar 2012), 412,55 EUR (za marec 2012), 375,12 EUR (za april 2012), 412,00 EUR (za maj 2012). Odločilo je še, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške postopka v višini 82,80 EUR, v roku 15 dni, po poteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi kršitev postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče kršilo 22. člen Ustave RS, 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP ter 6. člen EKČP. Poudarja, da je navedel bistvene razloge za odločitev, pa se sodišče do tega ni opredelilo. Skliceval se je namreč na pravnomočno sodbo Pdp 1151/2011, v kateri je bil tožnik. Zoper sodbo ni bilo vloženo izredno pravno sredstvo in tudi ne ustavna pritožba, zato je po pravnomočni sodbi od 1. 1. 2011 dalje uvrščen v 55. plačni razred ter mu je zato tožena stranka dolžna obračunati in izplačati plačo v takšni višini. Ugotovitvena odločba Ustavnega sodišča št. Up U-I-15/14 nanj ne more imeti vpliva. Pravnomočnost je v sistemu pravnih vrednot nad zakonitostjo. V sodbi ni razloga o tem, zakaj se sodišče ni opredelilo do njegovih navedb o institutu pravnomočnosti, prepovedi retroaktivnosti in načelu enakosti. Sodišče je uporabilo določila ZSPJS, stališča iz omenjene odločbe Ustavnega sodišča RS in odločbe VSRS VIII Ips 84/2013, upoštevalo je interventno zakonodajo ter odločbe v zvezi z določanjem tožnikove plače. Vseeno tožnik tudi v zvezi s pritožbenim razlogom zmotne uporabe materialnega prava poudarja, da zoper pravnomočno sodbo ni bilo vloženo izredno pravno sredstvo, ter da je pravnomočnost nad zakonitostjo. Predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma da se sodba spremeni tako, da se zahtevku ugodi.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče o pritožbi tožnika zoper izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje odloča drugič. S sklepom Pdp 649/2016 z dne 12. 1. 2017 je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in tožbo zavrglo, v odločitev o stroških postopka na prvi stopnji ni poseglo, odločilo pa je še, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. Vrhovno sodišče RS je s sklepom VIII Ips 195/2017 z dne 25. 10. 2017 tožnikovi reviziji ugodilo, sklep pritožbenega sodišča razveljavilo, razen v delu, da tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, ter zadevo vrnilo pritožbenemu sodišču v novo sojenje, odločitev o revizijskih stroških pa je pridržalo za končno odločbo.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja tožnik niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Poleg tega je pravilno uporabilo tudi materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje.

7. Tožnik v pritožbi ob poudarjanju pomena pravnomočne sodbe Pd 193/2011 z dne 18. 10. 2011 (v zvezi s sodbo Pdp 1151/2011 z dne 23. 3. 2012) neutemeljeno uveljavlja tako postopkovne kršitve kot zmotno uporabo materialnega prava.

8. S sodbo Pd 193/2011 z dne 18. 10. 2011 je sodišče prve stopnje ugodilo tožnikovemu zahtevku glede razlike v plači za december 2010 (I. točka izreka), ter toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku od 1. 1. 2011 naprej obračunati in izplačati plačo tako, da upošteva kot osnovno plačo vsakokratno vrednost 55. plačnega razreda, neto razliko med tako obračunano in izplačano plačo ter med dejansko obračunano in izplačano plačo za vsak posamezni mesec pa izplačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 5. dne v mesecu do plačila, pri čemer je dolžna na razliko neto plač obračunati in plačati vse prispevke in davke, v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe (II. točka izreka). Toženi stranki je bilo naloženo še povračilo tožnikovih stroškov postopka 26,52 EUR s pp (III. točka izreka).

9. Pritožbeno sodišče je s sodbo Pdp 1151/2011 z dne 23. 3. 2012 pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo v II. točki izreka delno spremenilo tako, da se glasi:

"Tožena stranka je dolžna za čas od 1. 1. 2011 dalje tožniku obračunati in izplačati plačo v skladu z 2. točko odločbe predsednika sodišča A. št. Su 210501/2010 z dne 20. 12. 2010 o uvrstitvi tožnika v 55. plačilni razred.

Tožena stranka je dolžna tožniku obračunati bruto in izplačati neto razliko med pripadajočo in dejansko prejeto plačo za čas od 1. 1. 2011 do 18. 10. 2011 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih neto zneskov, to je od vsakega 5. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila ter zanj obračunati in plačati prispevke in davke od bruto razlik v plači, vse v roku 15 dni pod izvršbo.

Višji tožbeni zahtevek tožnika za obračun in plačilo razlik v plači za čas od 19. 10. 2011 dalje se zavrne."

V preostalem delu je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

10. V predmetnem, naknadno sproženem sporu, je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo po višini opredeljenih zneskov iz naslova razlike v plači med 51. in 55. plačnim razredom za čas od 19. 10. 2011 do konca maja 2012. Tako kot v postopku na prvi stopnji, tožnik tudi v pritožbi vztraja, da je ključna podlaga za ugoditev takšnemu zahtevku pravnomočna odločitev iz prvega odstavka sodbe Pdp 1151/2011, kar pa ne drži.

11. Časovne meje pravnomočnosti opredeljujejo trenutek, ki ga sodišče ob ugotavljanju dejanskega stanja še upošteva pri izdaji sodbe. To je v slovenskem pravu trenutek zaključka glavne obravnave, torej zadnji mogoči čas, v katerem lahko stranki še navajata dejstva in predlagata dokaze, ki nastanejo med postopkom. Pravnomočnost se ne nanaša na tisto in ne zajema tistega, kar se je zgodilo kasneje (po zaključku glavne obravnave). Časovne meje pravnomočnosti se torej nanašajo le na dejansko, ne pa tudi na pravno podlago.

12. Vprašanje mej pravnomočnosti je pravno vprašanje. Če sodišče ne sledi strankinemu pravnemu razlogovanju, pač pa pravno vprašanje reši drugače, to ne pomeni, da je kršilo strankino pravico do izjave v postopku, katere odraz je tudi dolžnost sodišča, da odgovori na strankine navedbe.

13. Zgolj zato, ker sodišče prve stopnje tožniku ni natančno odgovorilo, zakaj ni sledilo njegovemu stališču o učinkih pravnomočnosti (poudarilo pa je ključno okoliščino, da je bila glavna obravnava v sporu I Pd 1932/2011 zaključena 18. 10. 2011), ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, prav tako ne kršitev 22. člena Ustave RS ter 6. člena EKČP.

14. Glede na to, da je bila glavna obravnava v zadevi I Pd 193/2011 zaključena 18. 10. 2011, se časovne meje pravnomočnosti sodbe ne raztezajo na čas po tem datumu.

15. Sodišče sme naložiti toženi stranki, naj opravi določeno dajatev le tedaj, če je ta zapadla do konca glavne obravnave (prvi odstavek 311. člena ZPP). To pravilo je izhodišče za stališče, da zavrnitev zahtevka, ki ob koncu glavne obravnave še ni zapadel, ne pomeni pravnomočne odločitve, ki bi preprečevala vložitev nove tožbe po tem, ko terjatev zapade. Četudi je odločitev o zavrnitvi presežka zahtevka za obračun in plačilo razlik v plači za čas od 19. 10. 2011 dalje postala pravnomočna, učinek te pravnomočnosti ni takšen, da ne bi dopuščal vložitve nove tožbe za čas od 19. 10. 2017 dalje. Takšna pravnomočna odločitev ni razlog za zavrženje tožbe, kot je pojasnilo Vrhovno sodišče RS v razveljavitvenem sklepu VIII Ips 195/2017.

16. Pravilo iz prvega odstavka 311. člena ZPP, predvsem pa ključni učinek instituta pravnomočnosti (da se ne nanaša na čas po zaključku glavne obravnave), pomeni, da tudi pravnomočno odločitev iz prvega odstavka sodbe Pdp 1151/2011 (da je tožena stranka dolžna za čas od 1. 1. 2011 dalje tožniku obračunati in izplačati plačo v skladu z 2. točko odločbe predsednika sodišča A št. Su 210501/2010 z dne 20. 12. 2010 o uvrstitvi tožnika v 55. plačilni razred), ni mogoče uporabiti za čas od 19. 10. 2011 dalje. Zaradi časovnih mej pravnomočnosti navedeni del pravnomočne odločitve ne predstavlja podlage (niti v smislu vmesne sodbe) za odločitev o obravnavanem - dajatvenem, po višini opredeljenemu tožnikovemu zahtevku. Prav tako pa navedeni del odločitve tudi ni razlog za zavrženje tožbe (ker naj bi bilo o vtoževanem zahtevku že pravnomočno odločeno), za kar se je v postopku na prvi stopnji neutemeljeno zavzemala tožena stranka.

17. Četudi se torej sodišče prve stopnje o teh tožnikovih navedbah glede učinkov pravnomočnosti ni posebej izjavilo, iz sodbe vendarle jasno izhaja, da jim ni sledilo, saj je zahtevek zavrnilo po vsebini, sklicujoč se pri tem na pravne podlage in sodno prakso (VIII Ips 84/2013, Pdp 1114/2015). Temu razlogovanju tožnik v pritožbi niti ne nasprotuje, poudarja pa, da je pravnomočnost v sistemu pravnih vrednot nad zakonitostjo. Vendar pa, kot obrazloženo, pravnomočnost prvega odstavka sodbe Pdp 1151/2011 ni podlaga za ugoditev njegovemu zahtevku iz predmetnega spora.

18. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna. Sodišče prve stopnje je upoštevalo kogentne predpise, ki so veljali v spornem obdobju in tudi odločbo Ustavnega sodišča št. Up U-I-15/14 z dne 26. 3. 2015, glede katere tožnik neutemeljeno navaja, da nanj ne more imeti vpliva. V tej odločbi je Ustavno sodišče RS odločilo, da drugi odstavek 9. člena Zakona o interventnih ukrepih (ZIU, Ur. l. RS, št. 94/2010 in nasl.), v kolikor se je nanašal na sodnike, ni bil v neskladju z ustavo. Predmet spora je vprašanje, ali je tožena stranka tožniku zakonito, kljub izdanim odločbam predsednika sodišča A., kjer tožnik opravlja sodniško službo, po določbah zakona izplačevala nižjo plačo. Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na tretji odstavek 3. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 108/2009 in nasl.), da se v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu javnemu uslužbencu in funkcionarju ne sme določiti plače v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami.

19. Na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-159/08 z dne 1. 12. 2008, s katero je bila ugotovljena neustavnost nekaterih določb ZSPJS v zvezi s plačami sodnikov, je bil sprejet ZSPJ-L (Ur. l. RS, št. 91/2009), ki je v 16. členu določil končne plačne razrede funkcij sodne oblasti, v 17. členu pa je določil, da se ne glede na 16. člen sodnikom v obdobju od 1. julija 2009 do 1. decembra 2010 določijo osnovne plače s plačnimi razredi, določenimi v tabeli iz 17. člena. S 1. decembrom 2010 bi torej moralo poteči navedeno prehodno obdobje in bi se funkcije uvrstile v končne, višje plačne razrede, kot je to predvideval 16. člen ZSPJS-L. Vendar pa je bil pred tem sprejet ZIU, ki je v drugem odstavku 9. člena določil, da se ne glede na določbe drugih členov ZSPJS sodnikom tudi v obdobju od 1. 12. 2010 do 31. 12. 2011 plače obračunavajo in izplačujejo v skladu s 17. do 24. členom ZSPJS-L, v tretjem odstavku 9. člena pa je še določil, da se za omejitev učinkov finančne krize začasno, od 1. 1. 2011 do 31. 12. 2011 določi znižanje plač funkcionarjev za znesek v višini 4 % osnovne plače posameznega funkcionarja. Z Zakonom o dodatnih interventnih ukrepih za leto 2012 (ZDIU12, Ur. l. RS, št. 110/2011 in nasl.) je bilo obdobje takšnega obračunavanja in 4 % znižanja plač podaljšano še za čas od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2012. Takšna ureditev je veljala do 31. 5. 2012, ko je pričel veljati Zakon za uravnoteženje javnih financ (ZUJF, Ur. l. RS, št. 40/2012 in nasl.). Zato tožnik do vtoževane razlike v plači za čas od 19. 10. 2011 do konca maja 2012 ne more biti upravičen. Ker tožnik izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških povsem neobrazloženo, je pritožbeno sodišče ta del odločitve sodišča prve stopnje preizkusilo le v mejah preizkusa po uradni dolžnosti. Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje pri odločitvi o pravdnih stroških ni storilo tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti in da je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

20. Ker niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Tožnik krije sam svoje stroške v zvezi s pritožbo in revizijo, tožena stranka pa stroške odgovora na revizijo (154., 155. in 165. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

20.02.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 572/2013
• VDSS sodba Pdp 448/2013
• VDSS sodba Pdp 718/2013