VDSS Sodba Pdp 623/2017

Jedro

V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožena stranka tožniku očita pomoč pri kaznivem dejanju tatvine v sostorilstvu, saj naj bi bilo odtujeno gorivo naloženo v njegov osebni avtomobil, tožnik pa naj bi ga z osebnim vozilom odpeljal s kraja dogodka. Očitek v izredni odpovedi je utemeljen. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnik s svojim ravnanjem huje kršil zakonske obveznosti o vestnem opravljanju dela (33. člen ZDR-1) in o prepovedi škodljivega ravnanja (37. člen ZDR-1) ter da ima kršitev tudi vse zakonske znake pomoči (38. člen KZ-1) pri kaznivem dejanju tatvine po 204. členu KZ-1. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je tožnik vedel, da je v njegovem vozilu odtujeno gorivo in je namenoma nudil pomoč pri storitvi kaznivega dejanja tatvine s tem, ko je namenoma odpeljal gorivo s svojim vozilom. Zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal: nezakonitost prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki z dnem 3. 8. 2016 in da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo pod pogoji pogodbe o zaposlitvi ter ga za obdobje od 5. 9. 2016 do vrnitve nazaj na delo prijaviti v socialna zavarovanja tako, da ga pri prijavno - odjavni službi Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije prijavi kot zavarovanca v matično evidenco zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ter mu za to obdobje obračunati mesečna bruto nadomestila plače, od teh zneskov plačati prispevke in akontacijo dohodnine ter tožniku izplačati mesečna neto nadomestila plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneskov nadomestil plač od vsakega 19. v mesecu za pretekli mesec do plačila, za obdobje od 4. 8. 2016 do 4. 9. 2016, ko je bil zaposlen pri drugem delodajalcu, pa obračunati in izplačati razliko med nadomestilom plače, ki bi jo prejel pri toženi stranki in plačo, ki jo je prejel pri drugem delodajalcu, odvesti prispevke in akontacijo dohodnine ter tožniku izplačati neto razliko z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2016 do plačila, vse v 8 dneh (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške sodnega postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz razlogov zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Navaja, da je med pisno obdolžitvijo z dne 23. 6. 2016 in naknadno utemeljitvijo odpovednega razloga v izredni odpovedi kvalitativna razlika, s čimer je bila tožniku kršena pravica do zagovora. V pisni obdolžitvi se je tožniku očitalo, da je ob 1.15 uri skupaj s sostorilci v svoje osebno vozilo natovoril več plastičnih posod z gorivom, ki jih je ob 4.48 uri odpeljal z osebnim vozilom. S tem se mu je očitalo kaznivo dejanje tatvine po 206. členu KZ-1. Po opravljenem zagovoru pa je tožena stranka v izredni odpovedi kršitev utemeljevala s tem, da je bilo odtujeno gorivo natovorjeno v osebni avtomobil last tožnika in da je tožnik odtujeno gorivo odpeljal s kraja dogodka v svojem vozilu. S tem je tožniku očitala pomoč pri kaznivem dejanju tatvine po 204. členu KZ-1 v zvezi z 38. členom KZ-1. Izpostavlja, da je pri pomoči pri storitvi kaznivega dejanja zakonski znak vnaprejšnja obljuba storilcu kaznivega dejanja, da mu bo na nek način pomagal pri storitvi kaznivega dejanja tatvine. Tega zakonskega znaka pa tožena stranka tožniku v pisni obdolžitvi ne očita. Opis dejanja v izredni odpovedi in njegova pravna kvalifikacija kažeta na to, da je očitek tožniku kvalificiran kot pomoč pri tatvini, o čemer se tožnik ni imel možnost izreči na zagovoru, saj pisna obdolžitev tega niti smiselno tožniku ni očitala. Prav tako se je tožniku v pisni obdolžitvi očitek, da je gorivo odtujeval ob 1.15 uri, v odpovedi pa, da se je dogodek pripetil v noči s 17. 6. na 18. 6. 2016 in ne več ob točno določenem času. Nadalje navaja, da sodišče zaključka o manku goriva ne bi smelo opreti na kazensko ovadbo PP A. z dne 19. 9. 2016, ki je bila sestavljena nekaj mesecev po dogodku in je bila sodišču posredovana brez prilog, ne da bi se lahko njeno vsebino sploh preizkusilo. Ugotovitev policije v kazenski ovadbi ni mogoče šteti za nesporno ugotovljena dejstva. V zvezi s tem izpostavlja, da ne gre za ugotovitve policije, ki jih je ta neposredno zaznala pri izvrševanju domnevnega kaznivega dejanja, temveč za izsledke policije glede pribave listin in izjav oseb, ki pa v delovnem sporu niso bila predložena, da bi si jih stranke sploh imele možnost ogledati. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča, da se odtujitev goriva iz železniških vagonov - cistern in drugih delovnih sredstev šteje za dokazano na podlagi listin in izpovedi prič. Navaja, da je B.B. izpovedal, da nihče od detektivov ni videl odtujevanja goriva iz cistern lokomotive in naprave Webasto. V zvezi z zapisnikom o izrednosti na postaji C. z dne 20. 6. 2016 pa navaja, da je D.D. izpovedal, da ni nujno, da so bili madeži na tleh iz cistern in da ni preverjal, ali je bilo v cisternah še kaj goriva. Povedal pa je tudi, da je v napravi Webasto, ko je polna, 200 litrov, da pa ne ve, kdaj se je nazadnje tankalo in da tega ni preverjal. Iz kazenske ovadbe pa izhaja, da naj bi E.E. iz glavnega rezervoarja lokomotive odtujil cca 268 litrov goriva in dodatnih 150 l iz naprave Webasto, pri čemer se ovadba sklicuje na priloge, ki pa ovadbi niso bile priložene. Iz seznama prilog na koncu ovadbe še izhaja, da je policija tak zaključek napravila na podlagi uradnih zaznamkov o izbranih obvestilih določenih delavcev, pri čemer teh prič sodišče v postopku ni zaslišalo. Iz listin, na katere se ovadba sklicuje in so bile obravnavane v tem sporu, pa ni mogoče zaključiti, da je bilo gorivo odtujeno. Nadalje navaja, da je sodišče dalo preveliko težo izpovedi detektiva B.B., ki ni verodostojna. Okoliščina, da je policija pri tožniku našla posode z gorivom, ni nujno posledica odtujitve goriva, saj lahko gorivo izvira tudi od drugod in bi ga policija našla tudi, če priča nalaganja v avtomobil ne bi videla. Tožnik meni, da je detektiv B.B. v pisni izjavi in v izpovedbah dajal protislovne izjave, ki so bistvenega pomena pri presoji njegove verodostojnosti. V pisnem poročilu z dne 18. 6. 2016 in pisni izjavi z dne 22. 10. 2016 govori o neidentificiranih osebah, ki naj bi nalagale posode z gorivom v prtljažnik tožnikovega avtomobila, na naroku dne 17. 1. in 11. 5. 2017 pa je izpovedal, da gre zagotovo za tožnika, ki ga pozna, ker ga je obravnaval že prej. Tožnik je z listinami dokazoval, da v kritičnem trenutku ni mogel biti ob svojem vozilu, ker je tedaj skrbel za prihod vlaka. Poleg tega detektiv ni želel pojasniti, od kod je izvajal opazovanje, zapletal pa se je tudi pri izpovedi, kako je lahko dogajanje opazoval, in sicer je sprva trdil, da je uporabljal napravo za nočno gledanje, kasneje pa, da je uporabljal daljnogled. Trdil je tudi, da so se v tožnikovo vozilo gotovo nalagali več kot dva ali trije kanistri. Ko pa je tožnika ustavila policija, je imel tožnik v avtomobilu le dva kanistra. Glede na navedeno tožnik meni, da se je detektiv pri osebni zaznavi zmotil. Poleg tega detektiv ni želel pojasniti, od kod je opazoval dogajanje, da bi se lahko preverilo, ali je bilo opazovanje glede na časovne in vremenske razmere sploh možno. Ne nazadnje je bila priča za opazovanje plačana s strani tožene stranke, zato bi lahko imela interes, da se izkaže za učinkovitega. Opozarja, da se tožniku glede na vsebino kazenske ovadbe zmotno očita telefonsko komuniciranje s sostorilci v kritičnem času. Iz ovadbe (str. 7) izhaja, da sta imela v kritičnem času največ komunikacij E.E. in F.F.. Tožnika pa se izrecno ne omenja. Tožnik je imel ob tem, ko ga je ustavila policijska patrulja, v prtljažniku dve posodi z gorivom, vendar pa je gorivo kupil sam. Meni, da tožena stranka ni uspela dokazati odtujitve goriva in ne, da je bilo odtujeno gorivo naloženo v tožnikov avtomobil. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku po opravljenem zagovoru dne 18. 7. 2016, po 1. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). V skladu s 110. členom ZDR-1 lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (1. alineja).

6. Očitki v izredni odpovedi temeljijo na poročilu družbe G. d. o. o. z dne 18. 6. 2016, ki je v noči s 17. 6. 2016 na 18. 6. 2016 na podlagi sklenjene pogodbe o izvajanju detektivskih storitev z dne 25. 10. 2015 in pooblastila z dne 6. 11. 2015 izvajala aktivnosti v cilju ugotovitve identitete oseb, ki pri toženi stranki odtujujejo gorivo iz vagonov oziroma cistern. Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi očitala, da je bilo gorivo odtujeno iz železniških vagonov - cistern in drugih delovnih sredstev, ki so bila v upravljanju tožene stranke in z njo povezanih družb in v noči s 17. 6. 2016 na 18. 6. 2016 natovorjeno v osebni avtomobil, last tožnika ter da je tožnik odtujeno gorivo odpeljal s kraja dogodka s svojimi osebnim avtomobilom. Tožnik je za odtujitev vedel in je namenoma odpeljal gorivo s svojim osebnim vozilom.

7. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožena stranka tožniku v izredni odpovedi utemeljeno očitala, da je tožnik vedel, da je v njegovem osebnem vozilu odtujeno gorivo in ga je namenoma s svojim vozilom odpeljal s kraja dogodka. S takšnim ravnanjem je tožnik kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja, pri čemer ima ta kršitev vse znake kaznivega dejanja tatvine po 204. členu Kazenskega zakonika (KZ-1; Ur. l. RS, št. 55/08, s spremembami) v zvezi z 38. členom KZ-1, ki se nanaša na pomoč pri storitvi kaznivega dejanja in je zato podan utemeljen odpovedni razlog po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Pritožbeno sodišče se strinja s pravnimi stališči in dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje. V nadaljevanju pa pritožbeno sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP odgovarja le na bistvene pritožbene navedbe tožnika.

8. Tožnik v pritožbi nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje o obstoju identitete med pisno obdolžitvijo z dne 23. 6. 2016 in izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 7. 2016 in vztraja, da se posledično ni mogel opredeliti do očitkov, navedenih v izredni odpovedi, zaradi česar meni, da je bila kršena njegova pravica do zagovora. Navedeni pritožbeni očitek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku v pisni obdolžitvi očitala storitev kaznivega dejanja tatvine v sostorilstvu, ki naj bi jo tožnik storil tako, da je skupaj s sostorilci v njegovo osebno vozilo natovoril več plastičnih posod z gorivom, ki jih je kasneje z osebnim vozilom tudi odpeljal. V izredni odpovedi pa tožena stranka tožniku očita pomoč pri kaznivem dejanju tatvine v sostorilstvu, saj naj bi bilo odtujeno gorivo naloženo v njegov osebni avtomobil, tožnik pa naj bi ga z osebnim vozilom odpeljal s kraja dogodka. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku po opravljenem zagovoru podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi blažje kršitve in na način, da mu je očitala manj kršitev, kot izhajajo iz pisne obdolžitve, pri čemer je bistvena ugotovitev, da se je tožnik zagovarjal tako glede odtujevanja goriva, kot tudi glede tega, da naj bi natovorjeno vozilo odpeljal s svojim osebnim vozilom. Glede na to, da se je tožnik imel možnost opredeliti do očitkov, kot izhajajo iz izredne odpovedi, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da njegova pravica do zagovora ni bila kršena. Nasprotne pritožbene navedbe so neutemeljene.

9. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tožniku očitanimi ravnanji v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva in po oceni izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je očitek v izredni odpovedi utemeljen. Zato so pritožbene navedbe o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju neutemeljene. Dokazni zaključek, da so ravnanja, ki se tožniku očitajo v izredni odpovedi, dokazana, pa je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo na podlagi poročila družbe G., d. o. o. Z dne 18. 6. 2016 (A6), saj so ugotovitve detektivov zvezi z dogajanjem v sporni noči skladne z ostalo listinsko dokumentacijo, to je predvsem kazensko ovadbo Policijske uprave A. z dne 19. 9. 2016, ki jo je Policijska uprava A., Sektor H., podala Okrožnemu državnemu tožilstvu (C1), zapisnikom o izrednosti na postaji C. z dne 20. 6. 2016 (A8) in izpovedmi prič I.I., J.J. in D.D.. Ugotovitve iz detektivskega poročila pa je potrdil tudi zaslišani detektiv B.B., ki je izpovedal o dogodkih sporne noči na podlagi osebne zaznave. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dokazna ocena izvedenih dokazov, kot jo je napravilo sodišče prve stopnje, logična in prepričljiva in jo kot tako sprejema tudi pritožbeno sodišče. Predvsem pa je bistveno, da izvedeni dokazi tvorijo razumljivo in logično celoto, na podlagi katere je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljen dokazni zaključek, da je tožniku očitek iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dokazan.

10. Na podlagi detektivskega poročila z dne 18. 6. 2016 in izpovedi detektiva B.B. je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je tožena stranka že dalj časa ukvarjala s problemom odtujevanja goriva iz cistern in je zato angažirala detektivsko družbo. Iz detektivskega poročila med drugim izhaja, da so detektivi od 1.15 uri med tiri, v neposredni bližini parkiranih vozil (med katerimi je bilo tudi tožnikovo vozilo) opazili več neidentificiranih oseb, delavcev železnice, ki so v ta vozila natovarjali plastične posode za gorivo (volumen med 30 in 50 litri), nekatere ovite v PVC folijo in da so se po natovarjanju vozil delavci napotili v notranje prostore severnega dela postaje. Nadalje iz detektivskega poročila izhaja, da so ob določenih urah opazili odhod treh parkiranih avtomobilov (v katere so bili predhodno naložene plastične posode z gorivom), o čemer so obvestili policijske patrulje, ki so vozila ustavila in izvedla potrebne postopke. Med temi vozili je bilo tudi tožnikovo vozilo. Pri pregledu tožnikovega vozila je bilo ugotovljeno, da je imel tožnik v vozilu dve plastični posodi polni goriva (v vsaki po približno 30 litrov), kar izhaja iz kazenske ovadbe Policijske uprave A. z dne 19. 9. 2016.

11. Sodišče prve stopnje je ugotovitve o odtujitvi goriva pri toženi stranki v sporni noči utemeljeno oprlo tudi na zapisnik o izrednosti na postaji C. z dne 20. 6. 2016, ki ga je izdal pooblaščeni delavec notranjega nadzora D.D. in kazensko ovadbo Policijske uprave A. z dne 19. 9. 2016. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje kazenske ovadbe pri dokazni oceni ne bi smelo upoštevati, ker ta ni predložena s prilogami. Navedena kazenska ovadba je kot vsak dokaz podvržena dokazni oceni sodišča, ki jo mora oceniti samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo tudi na kazensko ovadbo z dne 19. 9. 2016 in se z razlogi pritožbeno sodišče strinja. Iz zapisnika o izrednosti na postaji C. z dne 20. 6. 2016 izhaja, da je 18. 6. 2016 na Železniški postaji C. potekala policijska preiskava, v kateri kriminalisti Sektorja H., Policijske uprave A., zaradi razlogov za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, zbirajo sledove in dokaze ter obvestila o kaznivem dejanju kraje goriva. D.D. je navedel, da je kriminalistoma nudil strokovno pomoč glede specifičnosti tehnoloških procesov dela v železniškem prometu, da se je na postaji na tiru 48 tedaj nahajal sestav vlaka s 16 praznimi vagoni (cisternami) in da je bilo pri ogledu praznih vagonov na tleh v gramozu opaziti dokaj sveže madeže morebitnega iztekanja goriva. Pri ogledu vlečnega vozila (premikalka) pa je bilo ugotovljeno, da se nahaja v rezervoarju za gorivo naprave Webasto cca. 50 litrov goriva, pri čemer je normalno osnovno stanje 200 l goriva. Pri dokaznem zaključku o odtujitvi goriva toženi stranki pa je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo tudi izpovedi I.I., ki je pojasnil, da se tudi v praznih cisternah še vedno nahajajo ostanki goriva (od 30 - 40 l) in J.J., ki je izpovedal, da se je 18. 6. 2016 v rezervoarju naprave Webasto nahajalo zgolj 50 l goriva, pri čemer je, kljub temu, da ni znal povedati, koliko goriva je bilo ob zadnji kontroli, poudaril, da mora biti goriva v napravi vedno dovolj, ker se po potrebi vključi, 50 l pa pomeni, da gre "proti koncu".

12. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da so navedeni listinski dokazi (poročilo družbe G. d. o. o. z dne 18. 6. 2016, zapisnik o izrednosti na postaji C. z dne 20. 6. 2016 in kazenska ovadba z dne 19. 9. 2016) ter izpovedi prič I.I., J.J. in D.D. med seboj trdno in logično povezani ter se tako dopolnjujejo, da tvorijo zaprt krog, zato je na njihovi podlagi mogoče z gotovostjo sklepati, da je bilo v noči s 17. 6. 2016 na 18. 6. 2016 iz železniških vagonov - cistern in drugih delovnih sredstev, ki so se nahajale na železniški postaji C., odtujeno gorivo. Nasprotne pritožbene navedbe so neutemeljene.

13. Tožnik v pritožbi neutemeljeno izpodbija verodostojnost izpovedi detektiva B.B., ki je prepričljivo izpovedal o dogajanju sporne noči, ki ga je osebno zaznal. Dejstvo, da B.B. ni želel razkriti določenih okoliščin, ki jih tožnik izpostavlja v pritožbi (npr. lokacija opazovanja, oddaljenost od mesta opazovanja, itd.), ne vzbujajo dvoma v verodostojnost pričanja oziroma v pravilnost osebne zaznave. Pritožbeno sodišče se namreč strinja z oceno sodišča prve stopnje, da v primeru, če B.B. ne bi pravilno zaznal opazovanih dogodkov, potem policisti, ki so ustavili vozila, na katera so bili opozorjeni, v njih ne bi našli posod z gorivom, kar se je zgodilo tudi v tožnikovem primeru. Tudi dejstvo, da je detektiv B.B. v pogodbenem razmerju s toženo stranko, samo zase še ne predstavlja okoliščine, na podlagi katere bi bilo mogoče odreči verodostojnost njegovemu pričanju. Njegova izpoved je, tako kot drugi izvedeni dokazi, v skladu z določbo 8. člena ZPP podvržena dokazni oceni sodišča. Glede na to, da je njegova izpoved, ki se nanaša na dogajanje sporne noči, skladna tudi z ostalimi izvedenimi dokazi, predvsem listinsko dokumentacijo (tj. detektivskim poročilom, kazensko ovadbo in zapisnikom o izrednosti na postaji C. z dne 20. 6. 2016), pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje.

14. Detektiv B.B., ki se je nahajal na lokaciji, od koder je opazoval dogajanje na parkirišču, je podrobno izpovedal o dogajanju na parkirišču v zvezi s prenašanjem posod za gorivo in njihovim shranjevanjem v točno določene avtomobile, med njimi tudi v avtomobil tožeče stranke. Tožnik je sicer nasprotoval izpovedi priče, da ga je videl na parkirišču in navajal, da je skrbel za prihod vlaka, pri čemer vztraja tudi v pritožbi, sodišče prve stopnje pa njegovi izpovedi utemeljeno ni verjelo. V zvezi s tem je verjelo B.B., ki je izpovedal, da je v sporni noči na parkirišču videl tudi tožnika. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, zakaj v zvezi z dogajanjem v sporni noči verjame priči B.B. in ne tožniku. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je logična in prepričljiva, zato pritožbeno sodišče z njo soglaša. Ne nazadnje pa dejstvo, ali se je tožnik sporne noči resnično nahajal na parkirišču, za presojo očitane kršitve ni bistveno, glede na to, da se tožniku v izredni odpovedi ne očita, da je sodeloval pri natovarjanju posod z gorivom v avtomobil, temveč da je namenoma odpeljal te posode z gorivom, pri čemer je vedel, da gre za odtujeno gorivo.

15. Neutemeljeno tožnik v pritožbi vztraja, da posodi z gorivom, ki sta bili najdeni v njegovem osebnem vozilu in zaseženi s strani policije, nista bili odtujeni toženi stranki, temveč ju je kupil dne 17. 6. 2016 ure pred pričetkom dela na bencinski črpalki K. in da se sporne noči s sodelavci ni pogovarjal po telefonu. Sodišče prve stopnje je v 23. točki obrazložitve izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnilo, zakaj njegovi izpovedi v zvezi z nakupom goriva, ki naj bi se vršil spornega večera, preden je tožnik nastopil z delom pri toženi stranki, ne verjame. Pojasnilo je tudi, zakaj ni verjelo tožniku, da se sporne noči ni pogovarjal s sodelavci, temveč je sledilo ugotovitvam iz kazenske ovadbe z dne 19. 9. 2016, iz katere izhaja, da je analiza izpisov telefonskega prometa tožnika, E.E. in F.F. pokazala, da so v sporni noči med seboj komunicirali po telefonu. V zvezi s tem pa tožnik v pritožbi zmotno navaja, da se ga v kazenski ovadbi v zvezi s komuniciranjem sporne noči izrecno ne omenja. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je logično argumentirana in prepričljiva, zato jo kot tako sprejema tudi pritožbeno sodišče. Da bi sodišče moralo slediti izpovedbi tožnika, je tožnikovo prepričanje, ki pa ne omaja trdnosti in pravilnosti razlogov sodišča prve stopnje v tem delu.

16. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnik s svojim ravnanjem huje kršil zakonske obveznosti o vestnem opravljanju dela (33. člen ZDR-1) in o prepovedi škodljivega ravnanja (37. člen ZDR-1) ter da ima kršitev tudi vse zakonske znake pomoči (38. člen KZ-1) pri kaznivem dejanju tatvine po 204. členu KZ-1. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je tožnik vedel, da je v njegovem vozilu odtujeno gorivo in je namenoma nudil pomoč pri storitvi kaznivega dejanja tatvine s tem, ko je namenoma odpeljal gorivo s svojim vozilom. Kaznivo dejanje tatvine po citirani določbo stori, kdor vzame komu tujo premično stvar, da bi si jo protipravno prilastil. V 38. členu KZ-1 je določeno, da kdor naklepoma pomaga storilcu pri naklepnem kaznivem dejanju, se kaznuje, kakor da bi ga sam storil, sme pa se kaznovati tudi mileje (prvi odstavek). Kot pomoč pri storitvi kaznivega dejanja se šteje zlasti: če da kdo storilcu nasvet ali navodila, kako naj stori kaznivo dejanje, če mu da na razpolago sredstva ali odstrani ovire za storitev, če vnaprej obljubi, da bo prikril kaznivo dejanje, storilca, sredstva, s katerimi bo kaznivo dejanje storjeno, sledi kaznivega dejanja, predmete, nastale s kaznivim dejanjem ali premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem (drugi odstavek). Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je zakonski znak pomoči pri kaznivem dejanju zgolj vnaprejšnja obljuba storilcu kaznivega dejanja, da mu bo na nek način pomagal pri kaznivem dejanju, ki pa v konkretnem primeru ni izkazana. Pritrditi je stališču sodišča prve stopnje, da so dejanja pomoči v citiranem 38. členu členu KZ-1 našteta zgolj primeroma, kar pomeni, da lahko pomoč predstavljajo različna dejanja in ne zgolj obljube, da bo prikril kaznivo dejanje, storilca, sredstva, s katerimi bo kaznivo dejanje storjeno, sledi kaznivega dejanja, predmete, nastale s kaznivim dejanjem ali premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem, kot to zmotno navaja tožnik.

17. V skladu z vsem navedenim je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana zakonito, zato je tožbene zahtevke za ugotovitev njene nezakonitosti, vključno z zahtevkoma za reintegracijo in reparacijo, utemeljeno zavrnilo.

18. Ker niso podani s pritožbama uveljavljeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

19. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam krije svoje pritožbene stroške.

Datum zadnje spremembe:

19.02.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 484/2018
• VDSS Sklep Pdp 734/2017
• VDSS Sodba Pdp 499/2018