VDSS Sodba Pdp 671/2017

Jedro

V odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je bilo tožniku očitano, da je spornega dne v službeno vozilo natočil dizelsko gorivo namesto bencina, ker ni preveril, katero gorivo mora uporabiti. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da bi tožnik lahko in moral preveriti, katero gorivo se uporablja za posamezno vozilo, zlasti glede na to, da je vozila redno menjaval. Ker tega ni storil, je ravnal malomarno in kršil ne le 33. člen ZDR-1 (kot je presodilo sodišče prve stopnje), ki delavcu nalaga vestno opravljanje dela, ampak tudi 37. člen ZDR-1, ki prepoveduje škodljivo ravnanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane 12. 9. 2016, ter reparacijski in reintegracijski zahtevek (I. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje pravdne stroške (II. točka izreka).

2. Zoper I. točko izreka navedene sodbe se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe ustrezno spremeni, podredno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V zvezi z dogodkom z dne 12. 4. 2016 navaja, da je gospodu pomagal, da je ta vstal, da avto ni bil poškodovan, da gospod ni izgledal poškodovan in da je na recepciji zdravstvenega doma pustil svojo kontaktno številko. Tožnik glede na okoliščine primera tako upravičeno ni sklepal, da gre za prometno nesrečo in zato delodajalca o nesreči tudi ni obveščal. Tega pisnega opozorila ni mogoče upoštevati kot podlage za nadaljnjo odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj dogodki med seboj niso primerljivi. Prav tako ne drži, da je bil tožnik v zvezi s tem dogodkom osumljen storitve kaznivega dejanja, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. V zvezi z dogodkom z dne 1. 8. 2016 navaja, da je vozila pogosto menjaval, da so bila vozila pretežno na bencin, zato je pomotoma natočil dizelsko gorivo. To pa še ne pomeni, da je ravnal z veliko malomarnostjo. Tožnik je bil pripravljen povrniti vso škodo, zato zaradi tega dogodka tožniku ni mogoče odpovedati pogodbe o zaposlitvi. V zvezi z dogodkom z dne 26. 8. 2016 navaja, da neprebojnega jopiča ni nosil iz zdravstvenih razlogov, s čimer so bili nadrejeni seznanjeni. Tožnik je bil prerazporejen s strani nadrejenega A.A. ravno zato, ker ni mogel nositi jopiča. Slednji pa tega ni potrdil, ker je v delovnem razmerju pri toženi stranki, in tudi ni izpovedal, da mu je zagotovil, da mu jopiča ne bo treba nositi kasneje. Kovčki so bili pogosto v okvari in neuporabni, kar so odgovorni pri toženi stranki vedeli. Priča B.B. tega ni potrdila, ker je še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki. Očitek o nepravilnem parkiranju pa ne vzdrži kritične presoje, saj tožena stranka ni uspela dokazati, kje in na kakšen način je bilo določeno, kako se morajo varnostniki pri prevozih obnašati, kje parkirati in podobno. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožnika in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in tudi ne tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnik v pritožbi smiselno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bil tožnik zaradi dogodka z dne 12. 4. 2016 osumljen storitve kaznivega dejanja. Vendar pa iz pritožbenih navedb izhaja, da tožnik v tem delu v resnici nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju in ne uveljavlja nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka tožnik ne uveljavlja, kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pa niso podane.

7. Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu odločalo o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožniku 12. 9. 2016. Tožnik je bil po ugotovitvi sodišča prve stopnje pri toženi stranki zaposlen za vrsto del varovanje.

8. V skladu z drugim odstavkom 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) lahko delodajalec redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstaja utemeljen razlog za redno odpoved, ta pa mora biti takšne narave, da onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 89. člena ZDR-1). Krivdni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi je v 3. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 opredeljen kot kršenje pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga mora delodajalec najkasneje v 60 dneh od ugotovitve kršitve in najkasneje v šestih mesecih od nastanka kršitve pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila, razen če ni s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti drugače določeno, vendar ne dalj kot v dveh letih (prvi odstavek 85. člena ZDR-1).

9. Tožena stranka je tožniku 1. 8. 2016 podala pisno opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, in sicer v zvezi z dogodkom z dne 12. 4. 2016. Dne 12. 9. 2016 mu je nato podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, in sicer v zvezi z dogodki z dne 1. 8. 2016 in z dne 26. 8. 2016. Sodišče prve stopnje je (glede na trditveno podlago tožnika) presojalo utemeljenost pisnega opozorila in odpovedi pogodbe o zaposlitvi in pravilno zaključilo, da je tožnik očitane kršitve storil in da so takšne narave, da onemogočajo nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

10. Tožena stranka je v pisnem opozorilu tožniku očitala, da je ni seznanil s škodnim dogodkom, do katerega je prišlo 12. 4. 2016 v C. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi tožnika ugotovilo, da je z vozilom speljeval, nato pa po opozorilu očividke izstopil iz vozila in videl na tleh ležati starejšega gospoda, ki mu je nato pomagal vstati. Izpovedal je še, da gospoda ni videl, da ne ve, ali ga je on zbil, mu je pa to sicer gospod povedal. Nato je na recepciji zdravstvenega doma pustil svojo telefonsko številko, čez devet dni pa bil klican na policijo zaradi kazenske ovadbe zoper njega. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik z opisanim ravnanjem kršil 4. točko Navodil za skrbnike in voznike službenih vozil voznega parka (B8, v nadaljevanju: Navodila), s katerimi je bil tožnik seznanjen in ki določajo, da mora voznik službenega vozila oziroma delavec tožene stranke o vsaki nesreči med drugim obvestiti svojega vodjo. Prav tako je tožnik po presoji sodišča prve stopnje s tem svojim ravnanjem kršil 36. člen ZDR-1, na podlagi katerega mora delavec med drugim obveščati delodajalca o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti.

11. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da glede na okoliščine opisanega dogodka upravičeno ni sklepal, da gre za (prometno) nesrečo. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da bi tožnik glede na potek samega dogodka lahko sklepal, da je prišlo do nesreče, v kateri je bil udeležen kot voznik službenega vozila in da bi bil posledično o tem dolžan obvestiti delodajalca, kot mu nalagajo Navodila in 36. člen ZDR-1. Glede na to, da se je tožnik z vozilom premikal vzvratno, po opozorilu neke gospe ustavil, izstopil iz vozila in videl na tleh ležati gospoda, ki mu je povedal, da ga je on zbil, bi tožnik moral vedeti, da je prišlo do nesreče pri vožnji službenega vozila. Glede na to, da je v bližnjem zdravstvenem domu pustil svoje kontaktne podatke, pa je mogoče zaključiti, da se je dejstva, da je do nesreče prišlo, povsem zavedal. Zato se v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da o nesreči ni bil dolžan obvestiti svojega delodajalca, kot so mu nalagala Navodila, s katerimi je bil tožnik (kot je izpovedal) seznanjen, in ZDR-1. Ker tega ni storil, je kršil obveznosti iz delovnega razmerja, zato je podano opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi utemeljeno, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje. Pri presoji utemeljenosti tega opozorila pa ni odločilno dejstvo, ali je bil tožnik v posledici te nesreče udeležen v kazenskem postopku ali ne. Zato ni bistvena pritožbena navedba, da naj bi sodišče prve stopnje to dejstvo zmotno ugotovilo.

12. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja še, da je bilo opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi podano zaradi kršitve, ki ni primerljiva z očitanimi kršitvami iz kasneje podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga namreč ni pomembno, ali so bile delavcu v predhodnem opozorilu očitane istovrstne kršitve kot v kasnejši redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Bistveno je, da je bilo opozorilo utemeljeno in je tožnik s kršitvami nadaljeval¹.

13. V odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je bilo tožniku očitano, da je 1. 8. 2016 v službeno vozilo natočil dizelsko gorivo namesto bencina, ker ni preveril, katero gorivo mora uporabiti. Tožnik je izpovedal, da se je zmotil v vrsti goriva, ker je uporabljal več službenih vozil, ki so bila vsa na bencin, pri čemer ob rezervoarju ni bilo nobene oznake, da bi moral uporabiti dizel in da nima takšnih znanj, da bi lahko to opazil. Smiselno enako tožnik navaja tudi v pritožbi. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da bi tožnik lahko in moral preveriti, katero gorivo se uporablja za posamezno vozilo, zlasti glede na to, da je vozila redno menjaval. Ker tega ni storil, je ravnal malomarno in kršil ne le 33. člen ZDR-1 (kot je presodilo sodišče prve stopnje), ki delavcu nalaga vestno opravljanje dela, ampak tudi 37. člen ZDR-1, ki prepoveduje škodljivo ravnanje. Nepomembna je pritožbena navedba, da tožnik ni ravnal hudo malomarno, saj za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi² zadostuje vsaka oblika krivde, že navadna malomarnost³. Tožnik se neutemeljeno sklicuje tudi na svojo ponudbo, da toženi stranki povrne nastalo škodo, ki bi sicer lahko bila upoštevana z vidika možnosti nadaljevanja delovnega razmerja (drugi odstavek 89. člena ZDR-1), vendar je ob upoštevanju dejstva, da je tožnik storil tudi druge kršitve, ki mu jih tožena stranka očita v odpovedi pogodbe o zaposlitvi (s katerimi je celo ogrozil svoje zdravje), tožena stranka tožniku tudi zaradi te kršitve utemeljeno podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi⁴.

14. Predmet odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tudi več kršitev, ki naj bi jih tožnik storil 26. 8. 2016 pri prenosu in prevzemu varnostne pošiljke po delovnem nalogu št. ... Gorenjska in ki so bile ugotovljene z internim notranjim nadzorom, ki ga je opravil D.D.

15. V zvezi z očitkom, da tožnik tega dne ni nosil neprebojnega jopiča, tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje in tudi sedaj v pritožbi kot razlog za takšno ravnanje navaja svoje zdravstveno stanje, s čimer naj bi bila tožena stranka seznanjena. Vendar pa A.A. v izpovedi ni potrdil teh tožnikovih navedb, prav tako se ni spomnil, da bi tožniku kdaj obljubil, da mu neprebojnega jopiča ni treba nositi, tožnik pa je bil zdravstveno sposoben za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da bi tožnik jopič moral nositi in ker ga ni, je kršil svojo obveznost iz delovnega razmerja, določeno v 5. členu pogodbe o zaposlitvi. Okoliščina, na katero se sklicuje tožnik, da je navedena priča zaposlena pri toženi stranki, sama po sebi ne more biti upoštevna pri oceni verodostojnosti njene izpovedi. Drugih okoliščin, ki bi vplivale na to oceno, pa tožnik v pritožbi ne navaja.

16. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo tudi v zvezi z očitkom, da je tožnik 26. 8. 2016 nestrokovno prenašal opremo v kovčku, ki ni bil po predpisih aktiviran. V pritožbi tožnik neutemeljeno vztraja, da so bili kovčki pogosto v okvari in neuporabni, saj iz izpovedi B.B., E.E., F.F. in D.D. izhaja ravno obratno. Sicer pa tožnik v pritožbi izrecno ne navaja, da je bil konkretni kovček, ki ga je navedenega dne prenašal, v okvari, prav tako ne navaja, da je na to dejstvo takrat opozoril D.D., ki je nadzor opravljal, zato tudi iz tega razloga s splošnimi pritožbenimi navedbami o okvarah kovčkov ne more uspeti. Ob tem je D.D. izpovedal tudi, da je delavec dolžan sporočiti vse nepravilnosti v delovanju kovčka varnostno-nadzornemu centru ali svojemu nadrejenemu (čeprav to konkretno ni predmet izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi). Tudi v tem delu se tožnik neutemeljeno sklicuje na neverodostojnost izpovedi prič z navedbo, da so v delovnem razmerju pri toženi stranki, drugih razlogov za dvom v verodostojnost pa ne navaja. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno pravilno zaključilo, da je tožnik kršil svoje obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer mu je poleg kršitve 33. člena ZDR-1 mogoče očitati tudi kršitev petega odstavka 15. člena Pravilnika o načinu prevoza in varovanja denarja ter drugih vrednostnih pošiljk (Ur. l. RS, št. 96/05, 16/08, 81/08; v nadaljevanju Pravilnik). Ta določa, da mora biti varovana pošiljka med prenosom shranjena v kovčku, torbi ali kaseti, ki je konstruirana tako, da otežuje nasilno odpiranje.

17. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje o utemeljenosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga, ker tožnik 26. 8. 2016 z vozilom ni parkiral neposredno pred vhodom lokacije, s čimer bi se prenos kovčka opravil po najkrajši razdalji, ampak je parkiral ob glavni cesti cesti G. - H. V zvezi s tem v pritožbi tožnik zgolj neutemeljeno navaja, da tožena stranka ni dokazala, v katerem pravnem aktu naj bi bila določena obveznost iz delovnega razmerja, katere kršitev očita tožniku. Tožena stranka se je v svojih vlogah sklicevala na Pravilnik, ki v tretjem odstavku 15. člena določa, da se mora prenos varovane pošiljke opraviti na čim krajši razdalji, največ do 300 metrov, po poti, ki je v vidnem polju nadzora in ponoči osvetljena, da se zmanjša tveganje odtujitve ali napada na varnostnika. Izpodbijana sodba ni nezakonita zgolj iz razloga, ker v obrazložitvi ni navedeno, da je tožnik s svojim ravnanjem kršil navedeni podzakonski predpis, sploh glede na to, da je sodišče prve stopnje hkrati ugotovilo kršitev 37. člena ZDR-1, ki prepoveduje škodljivo ravnanje (čeprav bi bilo tožnikovo ravnanje ustrezneje kvalificirati kot kršitev 33. člena ZDR-1).

18. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odgovor na pritožbo tožene stranke ni bistveno pripomogel k pravilni rešitvi v obravnavani zadevi, zato te stroške krije tožena stranka sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Tako tudi sodna praksa; glej na primer sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. 102/2016 z dne 20. 12. 2016.
² V nasprotju kot to velja za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
³ Je pa pritožbeno sodišče sicer v sodbi opr. št. Pdp 480/2015 z dne 3. 12. 2015 zavzelo stališče, da je ravnanje delavca, ki je v službeno vozilo natočil napačno gorivo in s tem toženi stranki (delodajalcu) povzročil škodo, hudo malomarno.
⁴ To izhaja tudi iz sodne prakse pritožbenega sodišča; glej na primer sodbo opr. št. Pdp 1197/2013 z dne 26. 2. 2014.

Datum zadnje spremembe:

16.02.2018

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 33/2010
• VDSS sodba Pdp 1353/2008
• VDSS sodba Pdp 791/2011