VDSS Sodba Pdp 698/2017

Jedro

Ne drži, da bi morali biti pisni seznanitvi z očitanimi kršitvami priloženi tudi dokazi, na katere namerava tožena stranka opreti odpoved. S tem, ko je tožena stranka v sodnem postopku jasno predočila imena oškodovancev in predložila tudi njihove izjave, na katere se sicer ni sklicevala že predhodno v vabilu na zagovor, ni širila okvirja odpovednih razlogov, ampak jih je natančneje opredelila ter predvsem dokazovala njihovo utemeljenost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek, da se izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 21. 6. 2016 razveljavi kot nezakonita, da je tožena stranka dolžna tožnika zaposliti - reintegrirati na delovno mesto, določeno s pogodbo o zaposlitvi z dne 27. 10. 2008, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati razliko med dejansko izplačano plačo in pogodbeno določeno plačo za čas od 6. 6. 2016 do 21. 6. 2016 ter plačo za čas od 22. 6. 2016 do ponovne zaposlitve, vse z zamudnimi obrestmi od dne zapadlosti posameznega zahtevka do plačila. Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

2. Tožnik vlaga pritožbo zoper navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da bi mu morala tožena stranka do podaje odpovedi omogočiti, da se izjasni o konkretnih kršitvah, a ni poimensko navedla oškodovancev tudi ni opredelila časa očitanih kršitev. Iz sodbe I Ips 7226/2009 izhaja, da je pri kaznivem dejanju šikaniranja na delovnem mestu odločilnega pomena nastop prepovedanih posledic ponižanosti in prestrašenosti oškodovanca in da morajo biti datumsko opredeljene. Sodišče se ni opredelilo do njegovih relevantnih navedb in je nepravilno zaključilo, da vsebine odpovedi ni prerekal, saj je na zagovoru, v tožbi in pripravljalnih vlogah obširno prerekal navedbe tožene stranke. Na zagovor se ni mogel pripraviti, ker so bili očitki iz vabila na zagovor pavšalni, nekonkretizirani glede časa in oseb, prav tako mu niso bili predloženi nobeni dokazi. Imena domnevnih oškodovank je tožena stranka predložila šele v sodnem postopku. Meni, da je bil namen raziskave o zadovoljstvu, ki je bila izvedena pri toženi stranki, pripraviti obremenilne okoliščine za tožnika. Iz seznanitve z očitanimi kršitvami ni bilo mogoče ugotoviti, kdo tožniku očita nadlegovanje. V sodnem postopku ni dopustno širiti dejansko opredeljenih razlogov iz odpovedi ter navajati dodatnih in novih razlogov. Tožnik ni imel niti v sodnem postopku možnosti, da pojasni svoja stališča, saj je bilo njegovo zaslišanje kratko, sodišče pa ga je omejevalo pri izpovedovanju. Sodišče je tudi kršilo določbe ZPP o procesnem vodstvu, saj ni reagiralo na oporekanje pooblaščenke tožene stranke pri postavljanju vprašanj, hkrati pa je sodišče isti pooblaščenki dopustilo postavljanje provokativnih vprašanj. Tožniku ni mogoče očitati pomanjkljivega zagovora, saj ni mogel podati vsebinsko argumentiranih odgovorov in zavrniti nedefiniranih očitkov. Razdolžitev tožnika je bila izvedena na zahtevo tožene stranke, ki je tožnika suspendirala in odlašala z vročitvijo izredne odpovedi, kar je mobing. Sodišče tudi ni jasno navedlo, znake katerega kaznivega dejanja je tožnik s svojim ravnanjem izpolnil. Sodišče je dejansko stanje ugotovilo na podlagi dokazov, ki so bili pridobljeni šele kasneje. Sodišče je po nepotrebnem še enkrat od varnostnikov pridobilo njihove izjave. Izjave prič iz sodnega postopka so takšne vsebine kot predhodne, v spis vložene izjave. Izjave prič so med seboj kontradiktorne. Posamezni zaposleni so bili pod pritiskom tožene stranke oziroma A. d. o. o., kar kaže na neverodostojnost njihovih izjav. Tožena stranka ni dokazala očitanih kršitev, tudi ne nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Sodišče je v sodbo povzelo določbo 87. člena ZDR-1, ki ga sicer ni upoštevalo pri svoji odločitvi, zato je podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo. Tožnik je ves čas trajanja delovnega razmerja skrbno izpolnjeval svoje dolžnosti, zato niso pravične nesorazmerno hude posledice zaradi domnevnega nadlegovanja. Sodišče je tožniku kršilo pravico do kontradiktornosti, pravico do sodnega varstva ter načela enakosti pred sodiščem zaradi posplošenih obdolžitev in neupoštevanja dejanskega stanja. Odločitev je tudi v nasprotju s sodno prakso ESČP. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

6. Izpodbijana sodba je jasno obrazložena in vsebuje razloge o odločilnih dejstvih. Tudi ne obstaja nasprotje med izrekom in obrazložitvijo. Prav tako se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh relevantnih navedb strank in o tem sprejelo jasne zaključke, zato pritožba (zgolj smiselno) neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 8. točki drugega 339. člena ZPP. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi s kršenjem pravil o procesnem vodstvu in enakem obravnavanju, ker naj bi sodišče tožnika omejevalo pri izpovedovanju, ker naj ne bi reagiralo na oporekanje pooblaščenke tožene stranke pri postavljanju vprašanj in ker naj bi ji dovolilo postavljanje provokativnih vprašanj. Navedenih trditev ne potrjujejo zapisniki z narokov glavnih obravnav, tožnik pa v zvezi z navedenimi očitki v postopku na prvi stopnji tudi ni uveljavljal procesnih kršitev, da bi te lahko bile upoštevne na pritožbeni stopnji kot kršitve, ki vplivajo na pravilnost in zakonitost sodbe (po prvem odstavku 339. člena ZPP). Tožnik v pritožbi še navaja, da mu je sodišče kršilo pravico do kontradiktornosti, pravico do sodnega varstva ter načela enakosti pred sodiščem, v zvezi s čimer navaja posamezne primere odločitev ESČP, ne pojasni pa določno, v čem so navedeni primeri podobni obravnavanemu. Ker je sodišče prve stopnje tožnikovo izpoved oz. odgovore na vprašanje pravilno povzelo v izpodbijano sodbo, ni podana niti smiselno očitana kršitev protispisnosti po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nestrinjanje z dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje pa ne pomeni uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ampak uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, glede česar pa je pritožba prav tako neutemeljena.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 6. 2016, ki jo je tožena stranka podala tožniku na podlagi 1. alineje (če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja) in 2. alineje (če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja) prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Odpoved se nanaša na neprimerno vedenje, nadlegovanje, zastraševanje, poniževanje varnostnikov, posmehovanje in zasledovanje določene varnostnice, verbalno spolno nadlegovanje, podajanje predlogov - povezanih s spolnostjo, postavljanje vulgarnih vprašanj, dajanje opolzkih komentarjev, žaljivo komentiranje in kritiziranje dela, zaradi česar so varnostnice prosile za premestitev oziroma opravljanje dela samo ponoči, da bi tožnika čim manj videle. Predmet odpovedi je torej več nedopustnih ravnanj tožnika do varnostnikov in zlasti do varnostnic, zaposlenih pri družbi B., ki so izvajali storitve varovanja za toženo stranko in tako prihajali v stik s tožnikom, ki je bil pri toženi stranki zaposlen kot vodja službe za varstvo pri delu.

8. Sodišče prve stopnje je sledilo pravni kvalifikaciji očitanih kršitev iz odpovedi, v kateri se je tožena stranka oprla na določila ZDR-1, Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS, št. 43/2011 in nasl.), Pravilnika o preprečevanju nasilja, trpinčenja in nadlegovanja, psihosocialnega tveganja na delovnem mestu, Etičnih načel družbe ter pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 10. 2008, česar pa tožnik niti ne izpodbija. Ugotovilo je še, da je tožnik z očitanimi ravnanji izpolnil znake kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu iz 197. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in nasl.).

9. Tožnik v pritožbi, podobno kot v postopku pred sodiščem prve stopnje, očitanih kršitev po vsebini niti ne zanika. Izpostavlja namreč predvsem to, da mu je bila odpoved podana na podlagi nekonkretiziranih kršitev, da tožena stranka v odpovedi ni poimensko navedla oškodovank in da kršitev ni časovno opredelila, zaradi česar naj ne bi mogel podati vsebinsko argumentiranega zagovora. Navedeni očitek ne drži. Tožena stranka je v vabilu na zagovor tožnika seznanila z očitanimi kršitvami, ki jih je dovolj določno konkretizirala, nato je pa jih je enako opisala še v odpovedi. Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje v 13. točki obrazložitvi izpodbijane sodbe, je časovno obdobje izvajanja kršitev zadostno opredeljeno, saj iz pisne seznanitve izhaja, da so se kršitve kontinuirano izvajale v daljšem časovnem obdobju skozi ves čas zaposlitve posameznih varnostnic in varnostnikov B. pri toženi stranki, posamezne kršitve so se izvajale od decembra 2015 dalje, v zvezi z očitkom o žaljivem komentiranju zaposlovanja pri toženi stranki pa je naveden mesec maj 2016. Ključna lastnost trpinčenja je ravno v tem, da gre za ponavljajoča se ravnanja. Zato v zvezi s tem toliko bolj zadostuje časovna opredelitev od decembra 2015 do maja 2016 oziroma obdobje zaposlitve posamezne varnostnice, na kar je sodišče prve stopnje vezalo posamezne kršitve. Prav tako ni odločilen tožnikov pritožbeni očitek, da se o kršitvah ni mogel vsebinsko izjasniti, ker tožena stranka ni poimensko navedla oškodovancev. Teh namreč ni bilo večje, nedoločljivo število, da tožnik ne bi mogel sklepati, na koga se nanašajo. Šlo je za zaključen krog oseb, od tega le 5 varnostnic.

10. V vabilu na zagovor so bile očitane kršitve dovolj konkretizirane, temeljile so tudi na povzetih izjavah udeleženih, tako da tožniku pravica do zagovora pred očitanimi kršitvami ni bila zagotovljena le formalno, ampak tudi vsebinsko. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da bi tožnik na samem zagovoru lahko zahteval vpogled v posamezne izjave varnostnikov, a tega ni storil. Sicer pa postopek pri delodajalcu ni formaliziran postopek, da bi veljala pravila dokazovanja, kot so bila upoštevana kasneje v sodnem postopku. Tako tudi zagovora ni enačiti z dokazom zaslišanja stranke. Ne drži, da bi morali biti pisni seznanitvi z očitanimi kršitvami priloženi tudi dokazi, na katere namerava tožena stranka opreti odpoved. S tem, ko je tožena stranka v sodnem postopku jasno predočila imena oškodovancev in predložila tudi njihove izjave, na katere se sicer ni sklicevala že predhodno v vabilu na zagovor, ni širila okvirja odpovednih razlogov, ampak jih je natančneje opredelila ter predvsem dokazovala njihovo utemeljenost.

11. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov, predvsem pa na podlagi pisnih izjav C.C., D.D., E.E., F.F., G.G., H.H. (varnostniki in varnostnice) ter I.I. in J.J., ki so bile podane v okviru raziskave zadovoljstva in botrovale odpovedi (navedene osebe so v sodnem postopku podale še pisne izjave prič po 236.a člen ZPP), pravilno zaključilo, da so očitki iz odpovedi dokazani. Navedene izjave so verodostojne in med seboj niso nasprotujoče.

12. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da je bil nad njim izvajan mobing, ker se je moral zaradi očitkov razdolžiti, ker ga je tožena stranka suspendirala, ob tem pa naj bi odlašala z vročitvijo odpovedi. Navedeno ni relevantno za presojo zakonitosti odpovedi, prav tako navedeno ne kaže na vnaprejšnjo nedopustno odločenost tožene stranke, da tožniku poda odpoved. Tožena stranka je tožniku prepoved opravljanja dela za čas trajanja postopka izredne odpovedi izrekla zakonito - na podlagi tretjega odstavka 110. člena ZDR-1, in mu v tem času zagotovila nadomestilo plače. Za zagotovitev učinkovanja tega ukrepa (katerega namen je odstraniti delavca iz delovnega procesa za čas trajanja postopka izredne odpovedi in ne prejudiciranje končne odločitve v postopku izredne odpovedi) pa je bila smiselna tudi zahteva tožene stranke, da je od tožnika zahtevala razdolžitev delovnih sredstev.

13. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno zaključilo, da je tožnik s svojim ravnanjem izpolnil tudi znake kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu iz 197. člena KZ-1, ki ga stori, kdor na delovnem mestu ali v zvezi z delom s spolnim nadlegovanjem, psihičnim nasiljem, trpinčenjem ali neenakopravnim obravnavanjem povzroči drugemu zaposlenemu ponižanje ali prestrašenost. Tožnik v pritožbi napačno navaja, da je Vrhovno sodišče RS v sodbi I Ips 7226/2009 z dne 15. 9. 2011 poudarilo, da mora biti ravnanje storilca takšnega kaznivega dejanja datumsko opredeljeno, saj to v sodbi sploh ni navedeno. V tej zadevi je bilo poudarjeno, da je pri kaznivem dejanju šikaniranja na delovnem mestu odločilnega pomena nastop prepovedanih posledic ponižanosti in prestrašenosti oškodovanca kot posledica obdolženčevega napada na njegovo dostojanstvo, in kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, so bile pri oškodovanih varnostnikih in varnostnicah B. podane ravno takšne posledice tožnikovega ravnanja. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da sodišče prve stopnje ni jasno obrazložilo, znake katerega kaznivega dejanja naj bi tožnik izpolnil, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se je sodišču prve stopnje v 18. točki obrazložitve res zapisalo ''po prvem odstavku 197. člena KZ-1 odstavku 192. člena KZ-1'', kar pa je očitna pisna pomota. Iz preostale obrazložitve sodbe (npr. v 5., 9., 17. točki obrazložitve) namreč jasno izhaja, da je šlo za znake kaznivega dejanja iz 197. člena KZ-1, ki jih je sodišče prve stopnje tudi po vsebini ustrezno obrazložilo.

14. Tožnik v pritožbi neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča, da je podan tudi nadaljnji pogoj za zakonitost odpovedi - nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1) ter se pri tem sklicuje na to, da je ves čas trajanja delovnega razmerja skrbno izpolnjeval svoje dolžnosti, zaradi česar bi bilo nepravično, da zaradi domnevnega nadlegovanja trpi nesorazmerno hude posledice. Bistveno je, da je bil tožnik zaposlen na delovnem mestu vodja službe za varstvo pri delu in bil ob tem oškodovanim še dejansko nadrejen, zato je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo, da bi ravno on moral preprečevati ravnanja, kot se njemu očitajo, ne pa da jih je izvajal. Oškodovani so zaradi njega trpeli in želeli zapustiti delo, kar kaže na posebno težo in posledice njegovih dejanj. To ima za presojo zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi glede na prvi odstavek 109. člena ZDR-1 večji pomen kot tožnikovo sklicevanje na siceršnje izpolnjevanje delovnih obveznosti.

15. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožnik krije sam svoje stroške pritožbe (154., 165. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

16.02.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS Sklep Pdp 492/2017
• VDSS Sodba Pdp 12/2018
• VDSS Sodba Pdp 321/2020