VDSS Sklep Pdp 787/2017

Jedro

Tudi morebitno nepravilno ali celo nezakonito ravnanje tožnika ne omogoča in ne opravičuje toženi stranki oziroma njenim zaposlenim delavcem (tj. tožnikovim nadrejenim delavcem), da ravnajo na način, ki ni skladen s prepovedjo trpinčenja na delovnem mestu. Drži, da ima nadrejeni delavec pravico in dolžnost nadzirati in preverjati delo podrejenih, dodeljevati naloge, dajati navodila za njihovo izvedbo in podajati kritike, kadar je delo opravljeno neustrezno. Vendar pa mora pri tem ravnati na primeren način. Kritika se lahko nanaša samo na delo, ne pa na samo osebo delavca, hkrati pa mora biti podana na način, da je varovano osebno dostojanstvo delavca. Tožena stranka je bila v prvi vrsti dolžna poseči po zakonitih ukrepih za sankcioniranje tožnika. Res je sicer, da tudi morebitni ukrepi, ki jih delovnopravni akti ne predvidevajo (in so se, kot je razvidno iz dokaznega postopka, pri toženi stranki izvajali), še ne pomenijo nujno graje vrednega ali očitno negativnega in žaljivega ravnanja ali vedenja. Zato je treba v vsakem posameznem primeru konkretno presoditi, ali je delodajalec s sprejetjem ukrepa za sankcioniranje delavca oziroma opozarjanjem na možnost sankcioniranja glede na vse okoliščine primera kršil prepoved trpinčenja na delovnem mestu.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo škode v višini 9.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti njene stroške postopka v znesku 1.244,08 EUR, v primeru zamude 8-dnevnega izpolnitvenega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik, in sicer iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje v zvezi z elektronskim sporočilom A.A. z dne 11. 5. 2011, v katerem ta navaja, da je bilo ravnanje tožnika pri izdaji vizuma prosilki neumno in zrelo za disciplinski postopek, ni upoštevalo opravičljivega razloga za takšno ravnanje tožnika. Tožnik je namreč v tem primeru ugotovil, da prosilka sicer ne bi pravočasno pridobila vizuma za vstop v Slovenijo in bi tako zamudila pogreb svojega očeta. Da vizum ne bi bil pravočasno izdan, je potrdila priča A.A.. Tožnik s tem, ko je sebe določil za garanta, ni kršil nobenega predpisa. A.A. na vprašanje, ali je tožnik kršil kakšen predpis, ni izpovedal ničesar relevantnega. Tožnik je torej v časovni stiski nastalo težavo pri prosilki rešil na učinkovit in prosilki prijazen način, nato pa je bil deležen graje, ki je glede na okoliščine nezakonita in neprimerna v odnosu do tožnika. Ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da elektronsko sporočilo B.B. z dne 26. 4. 2012, v katerem je ta zapisal, da mu ni potrebno soliti pameti in da lahko mail naslovi na ministra, papeža in božička, ne dosega praga nedopustnega ravnanja in ne posega v dostojanstvo tožnika. Zahteva tožnika, da je z relevantnimi informacijami seznanjen sproti, je bila logična in po vsebini utemeljena glede na delovne naloge tožnika. Sarkazem, cinizem in vsaka neprimerna komunikacija med centralo v C. in posameznimi delavci v državi gostiteljici je protipravna. Tožnik je tudi komunikacijo v zvezi z vizumsko vlogo D.D. doživel kot neutemeljen napad in nezaupanje do opravljanja njegovih nalog. Prav tako ne drži navedba sodišča, da se zapisi A.A. in E.E. niso nanašali na tožnikovo delo. V zvezi z nadzorom nad delom veleposlaništva v F. je tožnik že pred nadzorom izpostavil, da ni mogoče pričakovati objektivnosti, če nadzor opravljajo osebe, ki so v preteklosti šikanirale tožnika. Tožena stranka bi morala poskrbeti, da nadzor opravljajo nepristranske osebe, pri čemer ni nepomemben videz nepristranskosti. Protispisna je navedba sodišča prve stopnje, da tožnik ni želel sodelovati pri samem nadzoru, saj sta nasprotno izpovedala G.G. in H.H.. Tožnik je imel v primerjavi z delavci na drugih veleposlaništvih tudi nerazumno kratek rok za podajo pripomb na osnutek poročila nadzora. Z vidika trpinčenja na delovnem mestu pa je bil najhujši dogodek prepoved vstopa na veleposlaništvo ob koncu mandata po opravljenem nadzoru do 31. 7. 2013. Tožnik se je želel vrniti na delovno mesto, vendar mu je veleposlanik na podlagi zahteve tožene stranke nadaljevanje dela onemogočil s pojasnilom, da je prejel depešo, v kateri ministrstvo navaja, da ima tožnik prepoved vstopa na veleposlaništvo in da se lahko po veleposlaništvu giblje samo ob prisotnosti pooblaščene osebe. Veleposlanik depeše ni smel dati na vpogled tožniku, kar je veleposlanik potrdil, ko je bil zaslišan. Tožniku razlogi za navedeni radikalni ukrep tožene stranke še danes niso jasni. Iz sodbe tudi ne izhaja pravna podlaga za takšen ukrep. Tudi priče niso znale pojasniti, kje je imela tožena stranka pravno podlago za tako hud poseg v temeljne pravice tožnika. Tožniku bi tožena stranka lahko izdala le pisni sklep, da mu do izteka mandata ni treba več prihajati na delo, česar pa ni storila. V obrazložitvi izpodbijane sodbe so izostali prepričljivi razlogi, ki bi utemeljevali tako hud ukrep delodajalca, zgolj z navedbo, da so ukrep narekovale ugotovljene kršitve v poslovanju konzularnega oddelka, pa sodišče prve stopnje ne more utemeljiti stališča, da je šlo za običajen in sorazmeren ukrep tožene stranke zoper tožnika. V obrazložitvi sodbe so izostale tudi okoliščine, ki kažejo na to, da je tožnik svoje delo opravljal vestno in pošteno. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tem členu, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, vendar pa je zmotno uporabilo materialno pravo in v posledici navedenega nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

5. V tem individualnem delovnem sporu tožnik zahteva plačilo odškodnine zaradi kršitve prepovedi trpinčenja na delovnem mestu. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen za nedoločen čas na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 1. 2006. Na podlagi sporazuma je bil s Policije premeščen na Ministrstvo za zunanje zadeve in na podlagi aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 6. 3. 2006 razporejen na delovno mesto diplomat 3. ranga na Veleposlaništvo RS v I.., kjer je opravljal delo vodje konzularnega oddelka. Enako delo je nato v času od 13. 3. 2010 do 31. 7. 2013 opravljal na Veleposlaništvu RS v F., s 1. 8. 2013 pa se je vrnil na delovno mesto v Policiji. Trpinčenje na delovnem mestu v tem sporu zatrjuje v obdobju opravljanja dela na Veleposlaništvu RS v F. v obdobju od leta 2011 do izteka mandata v letu 2013. Ravnanja trpinčenja na delovnem mestu očita zaposlenim delavcem na Ministrstvu za zunanje zadeve oziroma neposredno toženi stranki.

6. V skladu s prej in sedaj veljavnim Zakonom o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.; ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.), ki sta veljala v obdobju zatrjevanega trpinčenja, je trpinčenje na delovnem mestu prepovedano in predstavlja vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom (četrti odstavek 6.a člena ZDR; četrti odstavek 7. člena ZDR-1). V primeru kršitve prepovedi trpinčenja na delovnem mestu oziroma nezagotavljanja varstva v zvezi s trpinčenjem je delodajalec delavcu odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava (tretji odstavek 45. člena ZDR; 8. člen ZDR-1). Dokazno breme v sporu, v katerem delavec navaja dejstva, ki opravičujejo domnevno, da mu delodajalec ni zagotavljal varstva pred trpinčenjem, je na delodajalcu (drugi odstavek 45. člena ZDR; tretji odstavek 47. člena ZDR-1).

7. Tožnik v tem sporu izpostavlja pet ravnanj tožene stranke oziroma njenih zaposlenih delavcev, ki naj bi ustrezala definiciji trpinčenja na delovnem mestu oziroma ki naj bi utemeljevala zaključek o trpinčenju tožnika. Tožnik tako navaja, da mu je nadrejeni A.A. 11. 5. 2011 grozil z disciplinskim postopkom; da ga je sodelavec B.B. žalil po elektronski pošti; da mu je A.A. poslal žaljivo sporočilo v zvezi z vizumsko vlogo D.D. in da odgovorni na ministrstvu niso upoštevali njegovih opozoril, da gre za pomemben poslovni obisk; da je bil nadzor na veleposlaništvu v letu 2013 izreden in neutemeljen, izveden s strani pristranskih oseb in da je imel zgolj dva dni časa za podajo pripomb na osnutek poročila o nadzoru; ter da mu je tožena stranka po opravljenem nadzoru brez obrazložitve prepovedala vstop v veleposlaništvo oziroma gibanje po delovnih prostorih ob koncu mandata. Sodišče prve stopnje je pri presoji vsakega ravnanja posebej zaključilo, da ne ustreza definiciji trpinčenja iz razlogov, ker so ravnanja temeljila na nepravilnem ravnanju tožnika, bila utemeljena na objektivnih razlogih - procesu dela, niso bila izvedena z namenom trpinčenja tožnika ali pa je tožena stranka ravnala v skladu s svojimi pristojnostmi.

8. Sodišče prve stopnje je protipravnost očitka toženi stranki, da mu je A.A. grozil z disciplinskim postopkom in mu očital, da je bilo tožnikovo ravnanje neumno, ter očitka, da mu je tožena stranka v posledici ugotovitev opravljenega nadzora prepovedala vstop in gibanje v veleposlaništvu ob koncu mandata, presojalo zgolj z vidika, ali je bilo ravnanje tožene stranke utemeljeno v nepravilnem ravnanju tožnika. Vendar pa tudi morebitno nepravilno ali celo nezakonito ravnanje tožnika ne omogoča in ne opravičuje toženi stranki oziroma njenim zaposlenim delavcem (tj. tožnikovim nadrejenim delavcem), da ravnajo na način, ki ni skladen s prepovedjo trpinčenja na delovnem mestu. Drži, da ima nadrejeni delavec pravico in dolžnost nadzirati in preverjati delo podrejenih, dodeljevati naloge, dajati navodila za njihovo izvedbo in podajati kritike, kadar je delo opravljeno neustrezno. Vendar pa mora pri tem ravnati na primeren način. Kritika se lahko nanaša samo na delo, ne pa na samo osebo delavca, hkrati pa mora biti podana na način, da je varovano osebno dostojanstvo delavca. Tožena stranka je bila v prvi vrsti dolžna poseči po zakonitih ukrepih za sankcioniranje tožnika. Res je sicer, da tudi morebitni ukrepi, ki jih delovnopravni akti ne predvidevajo (in so se, kot je razvidno iz dokaznega postopka, pri toženi stranki izvajali), še ne pomenijo nujno graje vrednega ali očitno negativnega in žaljivega ravnanja ali vedenja. Zato je treba v vsakem posameznem primeru konkretno presoditi, ali je delodajalec s sprejetjem ukrepa za sankcioniranje delavca oziroma opozarjanjem na možnost sankcioniranja glede na vse okoliščine primera kršil prepoved trpinčenja na delovnem mestu.

9. Sodišče prve stopnje bi moralo najprej ugotavljati, ali so bili ukrepi zoper tožnika oziroma opozarjanje na možne sankcije zakoniti oziroma skladni z delovnopravnimi akti (in katerimi), pri čemer ne zadostuje zgolj navedba sodišča prve stopnje, da je tožena stranka ravnala v skladu s svojimi pristojnostmi. V primeru, da takšne skladnosti sodišče prve stopnje ne bi ugotovilo, pa bi moralo posebej skrbno pretehtati, ali sprejeti ukrepi oziroma opozarjanje na možnost sankcioniranja ob upoštevanju vseh okoliščin primera vendarle ne pomeni trpinčenja na delovnem mestu. Ključne pri tem so ugotovitve, na kakšen način se je ukrep izvajal oziroma na kakšen način je bil delavec opozorjen na možnost sankcioniranja. Delodajalec mora namreč poskrbeti, da delavec pri opozarjanju na napake ni hkrati deležen še neprimernih pripomb, žaljenja in podobno. Prav tako je pomembno, da je delavec seznanjen z razlogi za sankcioniranje in opozarjanje na napake, ti razlogi pa morajo biti posredovani na dostojen način. Tudi sam ukrep mora biti izveden tako, da se varuje dostojanstvo osebnosti delavca, hkrati pa je lahko izveden samo tisti ukrep, ki je bil sprejet. Vse te okoliščine so bistvene tudi v konkretnem primeru pri odločanju, ali so ravnanja tožene stranke, tj. opozorilo na možnost uvedbe disciplinskega postopka ter prepoved opravljanja dela in vstopa v prostore tožene stranke, vsebovala elemente trpinčenja na delovnem mestu. Tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni presojalo, ali so ga, ko je želel nastopiti delo po opravljenem nadzoru, obvestili o razlogih za sprejetje izvedenih ukrepov in ali so bili izvedeni ukrepi sploh skladni s sprejetimi ukrepi, kot izhajajo iz Poročila o nadzoru (B8; stran 41). Dodati je treba še, da zgolj dejstvo, da se je tožena stranka tovrstnih ukrepov posluževala tudi v drugih primerih, še ne pomeni, da gre za dopustno ravnanje tožene stranke in da s tem ni kršila prepovedi trpinčenja na delovnem mestu.

10. Zmotni so tudi zaključki sodišča prve stopnje, da ukrep s prepovedjo vstopa na veleposlaništvo in sporočila v zvezi z J. državljani niso bila usmerjena proti tožniku. Tožnik je bil namreč tisti, na katerega se je navedeni ukrep neposredno nanašal, prav tako je bil tožnik prejemnik elektronskih sporočil. Prav tako je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da ne gre za trpinčenje na delovnem mestu, ker zaposleni tožene stranke niso ravnali z namenom žaljenja tožnika. Namen tožene stranke oziroma njenih zaposlenih namreč z vidika obstoja elementov trpinčenja na delovnem mestu ni bistven, ampak je bistveno, ali je ravnanje objektivno gledano graje vredno ali očitno negativno in žaljivo.

11. Iz opredelitve trpinčenja na delovnem mestu izhaja, da se kot takšno šteje ravnanje in vedenje, ki se ponavlja, kar pomeni, da za trpinčenje ne gre, kadar gre za osamljen (enkraten) dogodek. Sodišče prve stopnje bi zato moralo, pa tega ni storilo, presoditi, ali ravnanja tožene stranke kot celota ustrezajo definiciji trpinčenja na delovnem mestu. Iz dokaznega postopka v obravnavanem sporu namreč ne izhaja, da se zatrjevani dogodki sploh ne bi zgodili na način, kot trdi tožnik, ampak je sodišče prve stopnje obstoj elementov trpinčenja na delovnem mesto presojalo le pri vsakem posameznem ravnanju tožene stranke. Takšna materialnopravna presoja pa je zmotna oziroma ni zadostna, saj je pri sklepanju izostala celostna presoja ravnanj tožene stranke, ki je ključna pri odločanju o sporu zaradi trpinčenja na delovnem mestu. Za trpinčenje na delovnem mestu je namreč bistveno, da celota očitanih ravnanj pomeni graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje.

12. Preuranjen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da očitek neprimerne komunikacije oziroma izključevanje iz nje, zlasti ob (s strani sodišča prve stopnje izostali) celostni presoji vseh očitanih ravnanj tožene stranke, ne predstavlja trpinčenja na delovnem mestu. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je elektronsko sporočilo B.B. z dne 26. 4. 2012 (A5), v katerem je zapisal, da mu ni treba soliti pameti in da lahko mail naslovi na ministra, papeža in božička, primer neustrezne komunikacije, ki je tožena stranka ne bi smela dopuščati. Tožnik je bil sicer res v skladu s prvim odstavkom 45. člena Zakona o zunanjih zadevah (ZZZ-1; Ur. l. RS, št. 45/01 in nasl.) dolžan delovati v skladu z določbami tega zakona na podlagi pooblastil, usmeritev in navodil Ministrstva za zunanje zadeve in izvrševati naloge, ki mu jih dajeta ministrtvo oziroma vodja predstavništva. Tudi sicer iz ZZZ-1 (glej na primer 8. člen, 18. člen, 23. in 24. člen) in iz Akta o notranji organizaciji in sistemizaciji v Ministrstvu za zunanje zadeve (B11) izhaja tako organizacijska kot vsebinska podrejenost predstavništev v tujini Ministrstvu za zunanje zadeve. Vendar pa to ne pomeni, da zaposleni na ministrstvu niso dolžni upoštevati predlogov zaposlenih na predstavništvih v tujini, o njih odločiti in svoje odločitve tudi obrazložiti, zlasti pa to ne pomeni, da pri tem niso dolžni poskrbeti za komunikacijo na ustreznem nivoju. Ne glede na utemeljenost tožnikove zahteve po posredovanju elektronskih sporočil, neposredno naslovljenih na tožnikove podrejene na veleposlaništvu, bi tožena stranka morala poskrbeti, da je odgovor zaposlenih delavcev na Ministrstvu za zunanje zadeve objektivno primeren, spoštljiv in vrednostno nevtralen. Tudi neutemeljenost zahteve posameznega delavca ali izražanje nestrinjanja z organizacijo dela pri delodajalcu namreč še ne opravičuje žaljive oziroma neprimerne komunikacije.

13. Pravilni pa so zaključki sodišča prve stopnje v zvezi z izvedbo nadzora v letu 2013, glede katerega je tožnik trdil, da so ga opravljale pristranske osebe in da je imel le dva dni časa za podajo pripomb na osnutek poročila o nadzoru. Iz dokaznega postopka namreč izhaja, da sta bila A.A. in B.B. edina dovolj usposobljena za preverjanje konzularnega poslovanja, sicer pa tožnik niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi zaključkom opravljenega nadzora ne nasprotuje. Prav tako protipravnosti ravnanja toženi stranki ni mogoče očitati iz razloga, ker naj bi imel tožnik le dva dni časa na voljo za podajo pripomb. V skladu z drugim odstavkom 11. člena Pravilnika o nadzoru v predstavništvih Republike Slovenije v tujini (Ur. l. RS, št. 12/11) ima namreč zgolj vodja predstavništva možnost, da na osnutek poročila o ugotovitvah nadzora glavnemu diplomatskemu nadzorniku sporoči svoje morebitne pripombe in predloge. Da ima to možnost le vodja predstavništva, ne pa tudi tožnik kot vodja konzularnega oddelka, pa sta v izpovedih potrdila tudi H.H. in B.B..

14. Zaradi deloma zmotno zavzetih materialnopravnih stališč v zvezi s trpinčenjem na delovnem mestu sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo relevantnega dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju stališč pritožbenega sodišča izvedeni dokazni postopek dopolniti v nakazani smeri. Nato bo moralo o tožbenem zahtevku in o stroških postopka ponovno odločiti.

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 163. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

15.02.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cp 2643/2017
• VDSS Sodba in sklep Pdp 362/2017
• VSRS sklep VIII Ips 48/2015