VDSS Sodba Pdp 638/2017

Jedro

Po zaključku pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pri odločanju o višini denarnega povračila preveliko težo dalo zaključku, da je bila tožnica premalo aktivna pri iskanju zaposlitve. Pri tem ni upoštevalo dejstva, da je imela tožnica v času, ko je bila zaradi nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi brez zaposlitve, zdravstvene težave.

Glede na to, da je tožnico v postopku zastopal pooblaščenec po odločbi o brezplačni pravni pomoči, bi moralo sodišče prve stopnje odločiti o pravdnih stroških tožnice po 36. členu Zakona o odvetniški tarifi.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni:

- v V. točki izreka tako, da se v tem delu na novo glasi:

"V. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni od pravnomočnosti sodbe zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodne odločbe plačati denarno povračilo v višini 3.531,72 EUR, od tega zneska plačati davke in prispevke, tožnici pa izplačati pripadajoči neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, pod izvršbo. Kar zahteva tožnica drugače, to je izplačilo denarnega povračila brez odvoda davkov in prispevkov in več za znesek 8.829,30 EUR, se zavrne."

- v VIII. točki izreka tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih je dolžna tožena stranka plačati, zviša na znesek 478,85 EUR (od zneska 346,18 EUR).

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti njegove pritožbene stroške v znesku 106,60 EUR v 15 dneh od prejema sodbe, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka, II. točki izreka, III. točki izreka in IV. točki izreka, ki niso pod pritožbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 9. 2014 nezakonita in brez pravnega učinka, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 17. 9. 2014, temveč ji je trajalo z vsemi pravicami iz delovnega razmerja do 10. 5. 2016. Toženi stranki je naložilo, da za obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja plača tožnici nadomestilo plače, kot če bi delala, od bruto zneskov nadomestila mesečne plače odvede predpisane dajatve in tožnici izplača ustrezne neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila in da je dolžna tožena stranka tožnici za isto obdobje priznati obstoj delovnega razmerja in jo prijaviti v obvezna zavarovanja. V V. točki izreka je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici v 8. dneh od pravnomočne sodbe izplačati denarno povračilo v višini 1.765,86 EUR, od tega zneska plačati davke in prispevke, tožnici pa izplačati ustrezen neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek tožnice iz tega naslova, to je izplačilo denarnega zneska brez odvoda davkov in prispevkov in izplačilo zneska 10.595,16 EUR, je zavrnilo. V VI. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici plačati regres za letni dopust za leto 2015 in 2016, kot izhaja iz navedene točke izreka, višji zahtevek iz tega naslova pa je zavrnilo. V VII. točki izreka je zavrnilo zahtevek tožnice za obstoj delovnega razmerja, za prijavo v obvezna zavarovanja in reparacijski zahtevek za 11. 5. 2016 in zahtevek za nadomestilo plače za obdobje od 17. 9. 2014 do 10. 5. 2016 v presežku med plačo, do katere bi bila upravičena če bi delala in plačo v višini 882,93 EUR bruto. V VIII. izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna na podlagi odločbe BPP, katere opravilna številka izhaja iz VIII. točke izreka, plačati pravdne stroške v višini 346,18 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, kot je naveden v citirani točki izreka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva poteka 8 dnevnega paricijskega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

2. Zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje, ki se nanaša na izplačilo višjega denarnega povračila do višine še šestih njenih plač (torej do zneska 5.297,58 EUR) in glede odločitve o stroških se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da ji prisodi višje denarno povračilo in višje stroške delovnega spora, poleg tega pa odloči tudi o stroških pritožbenega postopka. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje pri višini denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 ni upoštevalo, da so bile zdravstvene težave tožnice do 17. 10. 2014 posledica poškodbe pri delu. Tožnica je v letu 2014 in 2015 imela stalne lažje zdravstvene težave v področju ledvenega dela hrbtenice, zato za delo ni bila sposobna in bi bila v primeru, če bi bila redno zaposlena, v bolniškem staležu. To izhaja iz zdravstvene dokumentacije, ki jo je tožnica vložila v spis. Poleg tega je tožena stranka tožnico ves čas žalila, ji očitala, da je izsiljevala dodaten dopust, kar je tožnico hudo prizadelo in je pomenilo tudi dodaten pritisk nanjo. Tožnica je v spis vložila tudi zaposlitveni načrt Zavoda RS za zaposlovanje, iz katerega je razvidno, da je redno spremljala objave prostih delovnih mest, kar pomeni, da je aktivno iskala zaposlitev. Nedvomno je, da tožnica ni bila sposobna za delo tudi v letu 2015. Zaradi zdravstvenih težav se ni počutila sposobno opravljati dela na delovnem mestu v proizvodnji, na katero bi bila razporejena v podjetju A., še posebej ob upoštevanju njene strokovne izobrazbe. Tožnica dela v podjetju A. ne bi mogla opravljati zaradi zdravstvenih težav. V času, ko so jo klicali v podjetje A., je imela tožnica tudi fizikalne terapije. Glede na navedeno meni, da bi ji pripadalo denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 v skupni višini osmih plač oziroma, da je poleg že priznanega povračila v znesku dveh plač, upravičena še do povračila šestih povprečnih plač. Nadalje navaja, da je napačna tudi odločitev o pravdnih stroških, saj ji brezplačna pravna pomoč ni bila določena tudi za sestavo tožbe, zato bi pooblaščencu tožnice pripadala nagrada za postopek za pcto. 32.103,00 EUR v znesku 703,30 EUR, nagrada za pripravljalni narok pa v znesku 649,20 EUR. Poleg tega so napačno obračunani tudi stroški BPP-ja po posameznih postavkah, saj bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati 36. člen Zakona o odvetniški tarifi, kjer pa ne veljajo polovične tarife. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo (tožnica bistvene kršitve določb postopka uveljavlja v pritožbi le pavšalno in neobrazloženo), da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, vendar je na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu ugotovilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici dne 16. 9. 2014, nezakonita. Posledično je ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku, ki se je nanašal na priznanje pravic iz delovnega razmerja, vključno s priznanjem pripadajočega nadomestila plače za obdobje od 17. 9. 2014 (ko je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki nezakonito prenehalo) do 10. 5. 2016 (ko se je tožnica zaposlila pri drugem delodajalcu). Tožena stranka je v postopku predlagala sodno razvezo po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), tožnica pa se je s tem predlogom strinjala in poleg trajanja pogodbe o zaposlitvi do dneva zaposlitve tožnice pri drugem delodajalcu vtoževala tudi denarno povračilo v višini 14 mesečnih plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, kar skupaj znaša 12.361,02 EUR. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje v V. točki izreka odločilo o višini tega denarnega povračila. Tožnici je prisodilo denarno povračilo v višini dveh njenih mesečnih plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, kar znaša skupaj 1.765,86 EUR (v postopku je bilo ugotovljeno, da je tožničina plača znašala 882,93 EUR). Toženi stranki je naložilo, da od tega zneska odvede predpisane dajatve, tožnici pa izplača ustrezen neto znesek skupaj z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kar je tožnica iz naslova denarnega povračila zahtevala več (izplačilo denarnega povračila brez odvoda davkov in prispevkov in razliko med prisojenim in vtoževanim zneskom denarnega povračila (za znesek 10.595,16 EUR) pa je zavrnilo. Svojo odločitev je obrazložilo s tem, da je bila tožnica pred odpovedjo zaposlena pri toženi stranki tri leta, po odpovedi se je prijavila na Zavodu RS za zaposlovanje kot iskalka zaposlitve brez pravice do denarnega nadomestila. Zaposlitev je iskala tudi preko agencije B.. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica prošenj za zaposlitev ni pisala, zavrnila pa je ponudbo za delo v podjetju A., ker ji njeno zdravstveno stanje ni omogočalo težkih del, kakršna so v A.. Tožnica je novo zaposlitev dobila po približno 20 mesecih od odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pa je bila nezmožna za delo za obdobje do 17. 10. 2014. Sodišče prve stopnje pa pri svoji odločitvi ni upoštevalo tožničinih navajanj, da so bile tožničine zdravstvene težave posledica poškodbe pri delu, saj je ugotovilo, da je bila tožnica nezmožna za delo zaradi bolezni (odločba imenovane zdravnice z dne 16. 12. 2016 - A40). Poleg tega je ugotovilo, da je šele sodni postopek pokazal, da je bila tožnica sporne dneve, ko na delo ni prišla, nezmožna za delo (tožničin izostanek z dela je bil razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi). Glede na navedeno je zaključilo, da je tožnica upravičena do denarnega povračila v višini dveh njenih bruto plač v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

6. Po zaključku pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pri odločanju o višini denarnega povračila preveliko težo dalo zaključku, da je bila tožnica premalo aktivna pri iskanju zaposlitve. Pri tem ni upoštevalo dejstva, da je imela tožnica v času, ko je bila zaradi nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi brez zaposlitve, zdravstvene težave s hrbtenico (kar izhaja iz listinske dokumentacije, ki jo je tožnica vložila v spis in tudi iz tožničine izpovedbe) in kar izhaja tudi iz mnenja dr. med. spec. C.C. z dne 6. 2. 2015 (A30). Iz navedenega mnenja je razvidno, da ima tožnica še vedno težave z hrbtenico, da ni bistvenega izboljšanja, zaradi česar je bila tožnica napotena tudi na operativni poseg. Tožnica je v svoji izpovedbi pojasnila tudi, da se na delo v A. ni javila zato, ker je bilo njeno zdravstveno stanje preslabo, delo v A. (za katero se zares ni pozanimala, kakšno je) pa je bilo po njeni oceni pretežko. Pojasnila je tudi, da je v tem času opravljala tudi terapije, imela je približno 4 do 5 fizioterapij, pri čemer je ena trajala 8 dni. Glede na tožničino zdravstveno stanje, ko izhaja iz dokaznega postopka, po zaključku pritožbenega sodišča tožnici ni mogoče očitati premajhne aktivnosti v zvezi z iskanjem zaposlitve v času, ko je bila prijavljena na zavodu za zaposlovanje. Ob upoštevanju navedenega in z ozirom na preostale okoliščine, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje odločalo o višini denarnega povračila za tožnico, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožnica upravičena do denarnega povračila v protivrednosti štirih njenih plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče v tem delu tožničini pritožbi delno ugodilo in denarno povračilo, do katerega je tožnica upravičena na podlagi 118. člena ZDR-1, zvišalo na znesek 3.531,72 EUR.

7. Tožnica v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da bi bila upravičena še do višjega denarnega povračila. Pri tem se neutemeljeno sklicuje na to, da naj bi bile njene zdravstvene težave posledica nesreče pri delu, saj tega dejstva tožnica v dokaznem postopku ni dokazala.

8. Delno je utemeljena tudi tožničina pritožba, ki se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških tega postopka. Glede na to, da je tožnico v postopku zastopal pooblaščenec po odločbi o brezplačni pravni pomoči, bi moralo sodišče prve stopnje odločiti o pravdnih stroških tožnice po 36. členu Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.). Glede na vrednost spornega predmeta, ki jo opredeljuje 24. člen ZOdvT in znaša 5.297,58 EUR, je glede na 36. člen ZOdvT tožnica upravičena do nagrade za postopek po tarifni št. 3100 v višini 193,70 EUR, do nagrade za narok po tarifni št. 3102 v višini 178,80 EUR, do materialnih stroškov po tarifni št. 6002 20,00 EUR in do povrnitve DDV po tarifni št. 6007 v višini 86,35 EUR, kar skupaj znese 478,85 EUR. Navedene stroške je dolžna tožena stranka v skladu z odločitvijo sodišča prve stopnje nakazati na TRR prvostopenjskega sodišča. Tožnica pa v pritožbi neutemeljeno navaja, da ji brezplačna pomoč ni bila dodeljena za celoten postopek pred sodiščem prve stopnje, saj iz odločbe o brezplačni pravni pomoči (l. št. 31- 33) izhaja, da ji je bila brezplačna pravna pomoč dodeljena za pravno svetovanje in zastopanje v tem individualnem delovnem sporu za celoten postopek na prvi stopnji. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče delno ugodilo tudi pritožbi tožnice v zvezi z odločitvijo o pravdnih stroških na prvi stopnji in stroške, ki jih je dolžna tožena stranka plačati na podlagi odločbe BPP, zvišalo na 478,85 EUR.

9. Ker je bila pritožba tožnice utemeljena v obsegu, kot je ugotovljeno zgoraj, ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo in na podlagi 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijano sodbo, tako kot izhaja iz izreka sodbe pritožbenega sodišča, v preostalem pa njeno pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj glede navedenega niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

10. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP. Glede na vrednost s pritožbo izpodbijanega dela sodbe, ki znaša 6.650,08 EUR (vrednost spornega predmeta in znesek stroškov postopka na prvi stopnji, do katerih bi bila tožnica po svojih pritožbenih navedbah upravičena) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica v pritožbenem postopku uspela do 28 %. Pritožbeno sodišče je tožnici od priglašenih stroškov za sestavo pritožbe po tar. št. 3210 priznalo stroške v višini 312,00 EUR, povečane za 22 % DDV (tarifna št. 6007), kar skupaj znese 380,64 EUR. Glede na že ugotovljeni uspeh tožnice s pritožbo (28 %) ji je dolžna tožena stranka povrniti del njenih pritožbenih stroškov v znesku 106,60 EUR. Pritožbeno sodišče o zakonskih zamudnih obrestih od teh stroškov v primeru, če bi tožena stranka prišla v zamudo s plačilom teh stroškov, ni odločalo, ker jih tožnica ni priglasila.

Datum zadnje spremembe:

14.02.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 628/2017
• VDSS Sodba Pdp 655/2018
• VDSS Sodba Pdp 1057/2018