VDSS Sklep Pdp 518/2017

Jedro

V primeru, če delodajalec svojim delavcem da nejasna navodila za opravljanje dela in pride v posledici tega do škodnega dogodka, je podana krivdna odgovornost delodajalca za nastalo škodo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, na podlagi katerega naj bi ji bila dolžna tožena stranka plačati odškodnino v znesku 8.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 4. 2015 dalje do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo. V II. točki izreka je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške postopka in da je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 699,98 EUR v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku, oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži v plačilo tožničine pravdne stroške. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zgolj pavšalno ugotovilo, da naj bi tožena stranka poskrbela za varne pogoje opravljanja praktičnega dela usposabljanja. Prav tako ni obrazložilo, zakaj je ugotovilo, da protipravno ravnanje tožene stranke ni podano. Ker je A.A. izpovedoval, da ne more potrditi, da je udeležence tečaja na dan nezgode opozoril, na kaj morajo biti pri vaji posebej pozorni (dvigovanje iz kolen z ravnim hrbtom), ni mogoče slediti trditvi sodišča, da je tožena stranka udeležencem podala ustrezna in jasna navodila glede izvedbe usposabljanja. Le z opozorilom na sočasni dvig nosil pri izvedbi vaje pa tožena stranka ni zadostila pogojem za varno opravljanje dela. Do nesočasnega dviga nosil je prišlo zaradi nejasnih navodil glede znaka za dvig, zaradi česar je prišlo do poškodbe tožnice. Udeležencem vaje niso bila dana jasna navodila, na kateri znak naj istočasno dvignejo nosila, zaradi česar je prišlo do zamika pri dvigu teh nosil. Prav tako nad izvajanjem vaje ni bil opravljen ustrezni nadzor, kar izhaja iz izpovedbe priče A.A. Ta priča ni znala pojasniti, ali je bil dvig izveden sočasno, kako je prišlo do poškodbe tožnice in kateri znak je bil znak za dvig nosil. Tožnica se glede nejasnih navodil sklicuje na stališče sodne prakse (sodba Višjega sodišča I Cpg 703/2015 z dne 26. 8. 2015, sodba VSRS II Ips 792/2006). Če bi dala tožena stranka udeležencem jasna in ustrezna navodila, do poškodbe tožnice ne bi prišlo. Podlaga za odškodninsko odgovornost tožene stranke je tudi 147. člen OZ, saj so ostali udeleženci vaje ravnali neskrbno. Dejstvo, da je niso pravočasno dvignili nosil, kar je potrdila tudi priča B.B., ki pa ji sodišče prve stopnje neutemeljeno ni verjelo. B.B. je namreč dogodek neposredno opazovala kot udeleženka usposabljanja. Izpovedala je, da je tožnica dvignila nosila ob znaku, ostali udeleženci pa z zamikom, kar izhaja tudi iz tožničine izpovedi. Te trditve tožnice pa je potrdil tudi sodni izvedenec v svojem mnenju. Iz vseh teh dokazov izhaja, da je tožnica ravnala skladno z navodili delodajalca, pri tem pa se je poškodovala zaradi nesočasnega dviga nosil s strani ostalih udeležencev. Glede na to je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da so ostali udeleženci ravnali s potrebno skrbnostjo in da je tožničina poškodba posledica naključja. Izpodbijana sodba pa je obremenjena tudi z bistveno kršitvijo določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlaga sodišča prve stopnje, da so vsi udeleženci sledili danim navodilom vaje, pri čemer pa ni nobenega dvoma, da se dvig ni izvedel sočasno in da je očitno prišlo do manjšega zamika, je nejasna in sama s seboj v nasprotju. Sodišče ni upoštevalo niti izpovedbe priče C.C., ki je (enako kot B.B.) izpovedala, da je tožnica dvignila nosila ob znaku v skladu z navodili. Ker je sodišče prve stopnje izpovedbo priče B.B. upoštevalo le delno, so razlogi sodbe nejasni in med seboj v nasprotju. V sodbi ni obrazloženo naključje, ki naj bi bilo vzrok za tožničino poškodbo, dokazna ocena izvedenskega mnenja pa ni pravilna. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožničine pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih tožnica uveljavlja v pritožbi in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, vendar pa je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni utemeljen pritožbeni očitek tožnice o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zato ker naj bi bila izpodbijana sodba nerazumljiva in sama s seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da vsebuje obrazložitev izpodbijane sodbe razloge o vseh odločilnih dejstvih, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje odločalo o utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka. Razlogi sodbe prav tako niso nejasni oziroma med seboj v nasprotju, tako da zatrjevana bistvena kršitev določb postopka ni podana.

7. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da ni podana niti bistvena kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Iz obrazložitve pritožbe v zvezi z navedeno očitano bistveno kršitvijo določb postopka izhaja, da tožnica s to pritožbeno navedbo dejansko ne soglaša z dokazno oceno, ki jo je v zvezi z izvedenimi dokazi sprejelo sodišče prve stopnje, kar pa ne pomeni bistvene kršitve določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu vtoževala odškodnino zaradi nesreče pri delu, do katere je prišlo 5. 3. 2014. Iz dokaznega postopka izhaja, da se je tega dne tožnica udeležila obveznega usposabljanja (pri toženi stranki je bila od leta 1991 dalje zaposlena na delovnem mestu medicinska sestra). S še tremi udeleženci vaje je morala spornega dne dvigniti nosila, na katerih je ležal peti udeleženec vaje - poškodovanec. Tožnica je bila pri izvedbi vaje pri nogah poškodovanca. Na povelje je poskušala dvigniti nosila, pri tem pa je začutila močno bolečino v predelu hrbtenice. Iz dokaznega postopka nadalje izhaja, da so preostali trije udeleženci, ki so sodelovali pri dvigu nosil, ta nosila dvignili z zamikom. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so udeleženci vaje sledili navodilom o izvedbi vaje, da so vajo izvajali s potrebno skrbnostjo in da je treba tožničino poškodbo pripisati naključju, ki ga tožena stranka ni mogla izključiti - nesočasnemu dvigu nosil. Ugotovilo je še, da je tožena stranka ustrezno poskrbela za varne pogoje opravljanja praktičnega dela usposabljanja, da je udeležencem zagotovila jasna navodila in ustrezen nadzor za varno opravljanje praktičnega usposabljanja (vaje dviga poškodovanega z nosili), zato je posledično zaključilo, da protipravno ravnanje tožene stranke ni dokazano in da tožena stranka ni odškodninsko odgovorna za škodo, ki je tožnici nastala. Prav tako je ugotovilo, da odgovornost tožene stranke ni podana niti glede na določbo 147. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), saj so preostali udeleženci sledili navodilom in v danih okoliščinah ravnali skrbno. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožnica ni dokazala, da so preostali udeleženci nosila dvignili z zamikom.

9. Pritožbeno sodišče le deloma soglaša z zgornjimi ugotovitvami sodišča prve stopnje. Tudi po zaključku pritožbenega sodišča toženi stranki ni mogoče očitati, da bi pri izvedbi vaje dvigovanja poškodovanca na nosilih opustila potrebni nadzor. V postopku je bilo ugotovljeno, da je bil pri izvedbi vaje prisoten inštruktor, ki je postopek dviga poškodovanca na nosilih nadzoroval in da nastanka škodnega postopka ne bi moglo preprečiti niti večje število inštruktorjev oziroma drugih nadzornih delavcev. Po stališču pritožbenega sodišča pa tožena stranka udeležencem vaje pri dvigovanju poškodovanca na nosilih ni dala ustreznih navodil, ki bi lahko preprečila nastanek škodnega dogodka. Pred praktično izvedbo vaje je bil sicer opravljen tudi teoretični del usposabljanja, v okviru katerega so bili udeleženci poučeni glede pravilne izvedbe te vaje in s strani inštruktorja opozorjeni na to, da morajo nosila dvigniti sočasno. V postopku je bilo ugotovljeno, da do sočasnega dviga nosil ni prišlo.

10. V zvezi z začetkom izvedbe te vaje je bilo v postopku ugotovljeno, da se je dvig nosil izvedel po ukazu, ki ga je izdal udeleženec vaje, ki je dvigoval nosila pri glavi poškodovanca. Nadalje je bilo ugotovljeno, da je udeleženec, ki je dvignil nosila pri glavi poškodovanca, dal ukaz za dvig nosil in da je tožnica temu ukazu sledila in poskušala nosila na svojem koncu dvigniti (to izhaja iz izpovedbe tožnice in prič B.B., ki je vajo opazovala ter C.C., ki je v vaji sodelovala kot poškodovanec). Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da je tožnica pri izvedbi vaje spoštovala navodila tožene stranke (z dvigom nosil je pričela po ukazu), medtem ko ostali trije udeleženci temu ukazu niso sledili (tako kot tožnica) in da so z dvigom nosil pričeli z zamikom. Preostali trije udeleženci torej niso upoštevali navodil tožene stranke, da se nosila dvignejo ob ukazu, kar bodisi pomeni, da navodila za dvig niso bila dovolj jasna, oziroma da ostali udeleženci pri svojem delu niso bili dovolj skrbni. Glede na to je treba zaključiti, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi nejasnih navodil za dvig nosil oziroma neskrbnega ravnanja tožničinih sodelavcev in ne zaradi naključja, kot je to zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje. Kolikor da delodajalec svojim delavcem nejasna navodila za opravljanje dela in pride v posledici tega do škodnega dogodka, je podana krivdna odgovornost delodajalca za nastalo škodo (5. in 37. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu - ZVZD-1, Ur. l. RS, št. 43/2011). Prvi odstavek 131. člena OZ določa, da kdor drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Po prvem odstavku 147. člena OZ odgovarja za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena (razen, če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba). Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka za škodo, ki jo je tožnica utrpela dne 5. 3. 2013 ni odgovorna niti na podlagi prvega odstavka 131. člena OZ niti na podlagi 147. člena OZ.

11. Ker sodišče prve stopnje določbe prvega odstavka 131. člena OZ oziroma 147. člena OZ ni uporabilo pravilno, je v zvezi z ugotavljanjem tožbenega zahtevka tožnice dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP pritožbi tožnice ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, če so bili za odškodninsko odgovornost tožene stranke podani vsi elementi splošnega civilnega delikta. V kolikor bo ugotovilo, da je tožbeni zahtevek tožnice po temelju utemeljen, bo moralo v nadaljevanju izvesti dokaze tudi v zvezi z ugotavljanjem utemeljenosti višine njenega tožbenega zahtevka.

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

13.02.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 471/2014
• VDSS sklep Pdp 480/2014
• VDSS Sodba Pdp 406/2018