VDSS Sodba Pdp 484/2017

Jedro

Ob upoštevanju dejstva, da je bil tožniku rok za dokončanje poklicne rehabilitacije podaljšan do 30. 9. 2016, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka v izredni odpovedi tožniku neutemeljeno očitala, da je namerno huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ker poklicne rehabilitacije ni zaključil do 31. 3. 2016.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 5. 2016 in jo razveljavilo (I. točka izreka); ugotovilo obstoj delovnega razmerja med pravdnima strankama tudi za obdobje od 1. 6. 2016 do 22. 3. 2017 (II/a. točka izreka), zavrnilo pa tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 23. 3. 2017 dalje z vsemi pravicami in obveznostmi (II/b. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku za čas od 1. 6. 2016 do 22. 3. 2017 priznati vse pravice iz delovnega razmerja kot so bile prenesene iz pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 1. 2008 in neprekinjeno delovno dobo ter pri ZPIZ urediti vpis zavarovalne dobe v matično evidenco; obračunati bruto nadomestila plač, kakor da bi tožnik delal, od teh zneskov v korist tožnika odvesti in plačati vse pripadajoče prispevke in davke ter ustrezen neto znesek izplačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III/a. točka izreka), zavrnilo pa tožbeni zahtevek za poziv nazaj na delo za čas od 23. 3. 2017 dalje (III/b. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku v roku 8 dni obračunati denarno povračilo v višini 11.070,22 EUR bruto, od tega zneska obračunati in zanj plačati vse pripadajoče prispevke in davke, neto znesek pa izplačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 23. 3. 2017 dalje do plačila (IV/a. točka izreka). Zavrnilo pa je višji tožbeni zahtevek za obračun denarnega povračila v višini 3.162,92 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 3. 2017 dalje (IV/b. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni od vročitve sodne odločbe povrniti tožniku stroške postopka v znesku 839,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila (V. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo v ugodilnem delu vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, določenih v prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavi in v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnika, podredno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. Sklicuje se na določbo drugega odstavka 2. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju¹, ki določa, da lahko delodajalec v skladu s predpisi o delovnih razmerjih odpove pogodbo o zaposlitvi zavarovancu, ki so mu bile z dokončno odločbo priznane pravice na podlagi invalidnosti II. kategorije in ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na območju Republike Slovenije, v kolikor delovni invalid brez opravičljivih razlogov ne konča poklicne rehabilitacije v roku, določenem s pogodbo o poklicni rehabilitaciji in ali ne izpolnjuje obveznosti, ki so določeni v pogodbi o poklicni rehabilitaciji. Tožena stranka je prepričana, da pri tožniku ni obstajal opravičljiv razlog zaradi katerega ni končal poklicne rehabilitacije pravočasno oziroma zaradi katerega tožnik ni izpolnjeval svojih obveznosti iz pogodbe o poklicni rehabilitaciji. Navaja, da je podan naklep tožnika in je tako izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana tožniku iz utemeljenega razloga po določbi 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih² v zvezi z drugim odstavkom 102. člena ZPIZ-1. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da je ZPIZ tožniku podaljšal rok za končanje poklicne rehabilitacije, ki je bil dogovorjen s pogodbo o poklicni rehabilitaciji, zaradi česar je zaključilo, da tožnik s tem, ko ni končal poklicne rehabilitacije do 31. 3. 2016, ni naklepoma huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja. Pritožba izpostavlja, da je ZPIZ že z 31. 3. 2016 ustavil izplačevanje nadomestila za čas poklicne rehabilitacije in sicer zaradi poteka pogodbe o poklicni rehabilitaciji. Tožnik je bil torej poklicno rehabilitacijo, dogovorjeno s pogodbo o poklicni rehabilitaciji dolžan končati najkasneje do 31. 3. 2016, vendar tega ni storil. Zatrjuje, da listine, ki jih je sodišče presojalo v zvezi z zdravstvenim stanjem tožnika, sploh ne omogočajo zaključka, da tožnik zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja ni zmogel končati poklicne rehabilitacije do 31. 3. 2016. Očitno je, da je tožnik imel v določenem obsegu zdravstvene težave, čemur tožena stranka tudi v postopku na prvi stopnji ni oporekala, vendar meni, da te niso mogle preprečiti, da do 31. 3. 2016 uspešno konča poklicno rehabilitacijo. Zatrjuje, da bi sodišče le z angažiranjem izvedenca medicine dela in športa in s poizvedbo pri izvajalcu poklicne rehabilitacije lahko ugotovilo, ali so ravno zatrjevane zdravstvene težave tožnika onemogočile pravočasno končanje poklicne rehabilitacije. Ker sodišče teh dokazov ni izvajalo, zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka (8. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP). Prav tako zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni opravilo poizvedb pri izvajalcu poklicne rehabilitacije in tako ni moglo vedeti, na kakšen način je moral tožnik izpolnjevati svoje obveznosti, posledično pa, ali je bilo njegovo zdravstveno stanje res takšno, da mu je onemogočalo izpolnjevanje obveznosti iz pogodbe. Meni, da je tožnik s tem, ko ni pravočasno končal poklicne rehabilitacije, namerno huje kršil določila pogodbe o poklicni rehabilitaciji, s tem pa tudi njene pogodbene obveznosti. Zatrjuje, da se je zavedal, da brez opravljene poklicne rehabilitacije pri toženi stranki drugega dela ne bo mogel opravljati, pri čemer pa meni, da je povsem irelevantno, ali bi mu tožena stranka ustrezno zaposlitev dejansko lahko ponudila, saj gre pri tem za okoliščine, s katerimi tožnik ni mogel biti seznanjen oziroma niso mogle vplivati na njegovo zavedanje, da je dolžan poklicno rehabilitacijo pravočasno končati. Podredno pa pritožba ugovarja višini denarnega povračila in meni, da je tožnik večino obdobja, v katerem je bil s toženo stranko v delovnem razmerju, sploh ni delal, saj je bil v procesu poklicne rehabilitacije. Glede na starost tožnika in kratek čas, ko je dejansko opravljal svoje delo po pogodbi o zaposlitvi, bi po mnenju pritožbe tožniku šlo denarno povračilo v višini dveh plač tožnika. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je glede odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

6. Sodišče prve stopnje ni kršilo načela kontradiktornosti, kot to v pritožbi pavšalno zatrjuje tožena stranka. Ravnalo je skladno z 8. členom ZPP in o tem, katera dejstva je štelo za dokazana, odločilo po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Tožnik je sodišču predložil obsežno zdravstveno dokumentacijo ter dopolnilno izvedensko mnenje invalidske komisije z dne 1. 7. 2016, iz katerega izhaja, da tožnik zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja poklicne rehabilitacije ni mogel dokončati v roku, ter da je potrebno zaradi zdravstvenih težav tožniku podaljšati poklicno rehabilitacijo do končanega zdravljenja in medicinske rehabilitacije oziroma do 30. 9. 2016 (A17). Tožena stranka v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje ni predlagala nobenih dokazov, s katerimi bi prerekala ugotovitve invalidske komisije (na primer predlagala postavitev ustreznega izvedenca), zato so pritožbene navedbe, da se postavijo potrebni izvedenci, prepozne in je tožena stranka s takšnim dokaznim predlogom v pritožbenem postopku prekludirana (prvi odstavek 337. člena ZPP).

7. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana nima. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh pravno pomembnih dejstev v zadevi. Odločilno dejstvo je mnenje invalidske komisije z dne 1. 7. 2016, da tožnik zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja poklicne rehabilitacije ni mogel dokončati v roku, ter da je potrebno zaradi zdravstvenih težav tožniku podaljšati poklicno rehabilitacijo. S pogodbo je bila tožniku podaljšana poklicna rehabilitacija do 30. 9. 2016, kar je sodišču prve stopnje omogočalo zaključek, da tožnik zaradi zdravstvenih težav poklicne rehabilitacije ni mogel zaključiti do 31. 3. 2016. Posledično je v celoti neutemeljeno razpravljanje pritožbe o zdravstveni in drugi dokumentaciji, ki si jo tožena stranka razlaga po svoje.

8. Sodišče druge stopnje z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje soglaša, glede pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) pa odgovarja:

9. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so naslednja:

- da je bil tožnik na podlagi odločbe ZPIZ z dne 12. 4. 2010 razvrščen v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela, pri čemer se mu je priznala pravica do poklicne rehabilitacije zaradi usposobitve za drug poklic ali delo ekonomski tehnik in nato še ekonomist od 18. 3. 2010 dalje;

- da je bila dne 10. 6. 2010 sklenjena tripartitna pogodba o poklicni rehabilitaciji, in sicer med tožnikom, toženo stranko in ZPIZ, po kateri je bil tožnik dolžan najkasneje do dne 31. 3. 2016 končati poklicno rehabilitacijo;

- da je tožena stranka dne 18. 5. 2016 tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z obrazložitvijo, da je namerno huje kršil svoje pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja s tem, ko ni zaključil poklicne rehabilitacije do 31. 3. 2016;

- da je osebni zdravnik tožnika pred 31. 3. 2016 podal predlog za ponovno oceno delovne zmožnosti pri ZPIZ;

- da je ZPIZ z dopolnilnim mnenjem z dne 1. 7. 2016 ocenil, da so obstajali utemeljeni razlogi za podaljšanje roka za poklicno rehabilitacijo, ker se je zdravstveno stanje tožnika poslabšalo;

- da je bila posledično sklenjena tripartitna pogodba o poklicni rehabilitaciji med tožnikom, Zavodom RS za zaposlovanje in ZPIZ, s katero se je ZPIZ obvezal, da bo tožniku omogočil nadaljevanje poklicne rehabilitacije po pogodbi o poklicni rehabilitaciji, najkasneje do 30. 9. 2016 (A20).

10. Glede na navedene dejanske ugotovitve, da je bil tožniku rok za dokončanje poklicne rehabilitacije podaljšan do 30. 9. 2016, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožena stranka v izredni odpovedi tožniku neutemeljeno očitala, da je namerno huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ker poklicne rehabilitacije ni zaključil do 31. 3. 2016. Prav tako je ugotovilo, da tožena stranka ni izkazala, da je izpolnjen tudi nadaljnji pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, to je, da s tožnikom delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Zato je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ter ugodilo zahtevku po reparaciji in sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi z dne 22. 3. 2017, tožniku pa prisodilo denarno povračilo v višini 14 plač.

11. Pritožba neutemeljeno zatrjuje, da tožnik poklicne rehabilitacije ni dokončal niti v naknadnem danem roku, saj za presojo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedeno ni bistveno. Tožena stranka je namreč tožniku v izredni odpovedi očitala, da je huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, ker poklicne rehabilitacije ni zaključil do 31. 3. 2016. Presoja in odločitev o tem, ali je podan utemeljen razlog za dodatni rok za dokončanje poklicne rehabilitacije, je zgolj na strani ZPIZ, ki je v posledici ugotovljenega poslabšanja zdravstvenega stanja tožnika sklenila pogodbo o poklicni rehabilitaciji s podaljšanim rokom do 30. 9. 2016. Osebni zdravnik tožnika je že pred 31. 3. 2016 podal predlog za ponovno oceno delovne zmožnosti pri ZPIZ in ZPIZ kot pogodbena stranka, ki je nosila stroške poklicne rehabilitacije, je v dopolnilnem mnenju ocenila, da prav zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja tožnika obstajajo utemeljeni razlogi za podaljšanje roka za poklicno rehabilitacijo do 30. 9. 2016. Tožena stranka tudi ni nosila stroškov poklicne rehabilitacije, temveč jih je nosil ZPIZ in s tem, ko tožnik v pogodbenem roku ni zaključil poklicne rehabilitacije, ni utrpela nobene škode. Ker je bil tožniku rok za dokončanje poklicne rehabilitacije podaljšan do 30. 9. 2016, mu je tožena stranka v izredni odpovedi neutemeljeno očitala, da je namerno huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, ker poklicne rehabilitacije ni zaključil do 31. 3. 2016.

12. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožena stranka tudi ni izkazala nadaljnjega pogoja, da s tožnikom delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). Zatrjevanje tožene stranke o neprimernem odnosu tožnika in navajanje, da nima več zaupanja vanj, ker poklicne rehabilitacije ni zaključil, je neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik v času, ko je opravljal delo za toženo stranko ocenjen kot dober delavec, da so ga direktorji klicali "specialist" in da je poučeval tudi drug kader, glede na izkušnje, ki jih je pridobil preden je nastopil delovno razmerje pri toženi stranki. Tožena stranka tudi ni zatrjevala, da je tožnika zaman čakala do 31. 3. 2016 s prostim delovnim mestom, ki bi ga zasedel v primeru uspešno opravljene poklicne rehabilitacije.

13. Utemeljeno je sodišče prve stopnje sledilo predlogu tožene stranke, da se pogodba o zaposlitvi sodno razveže skladno s 118. členom ZDR-1, ki ga je utemeljevala z navedbo, da tudi v primeru uspešnega zaključka poklicne rehabilitacije tožnika ne bi mogla zaposliti na delovnem mestu, ki bi ustrezalo njegovim preostalim delovnim zmožnostim in izobrazbi, pridobljeni s poklicno rehabilitacijo. V okviru odločanja o možnosti sodne razveze pogodbe o zaposlitvi je pravilno upoštevalo vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank in na podlagi tega utemeljeno ugotovilo, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Sodišče prve stopnje je pri odločanju utemeljeno upoštevalo, da je tožnik z odločbo ZPIZ z dne 23. 12. 2016 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic 50 % bolezni in 50 % poškodbe zunaj dela; da mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto, pretežno sedeče delo z možnostjo hoje po ravnem, brez dvigovanja bremena nad 5 kg teže ter psihično nezahtevno, dobro strukturirano delo s polnim delovnim časom od 14. 11. 2016 dalje; da ima tožnik dokončano poklicno gradbeno šolo in tudi izobrazbo trgovec prodajalec; da tožnik ne bi mogel opravljati dela prodajalca zaradi omejitev iz odločbe ZPIZ, prav tako pa tudi ne bi mogel opravljati del na drugih delovnih mestih v IV. tarifnem razredu, saj je zato prereka predvsem tožnikova omejitev glede teže pri dvigovanju bremena in zahteva za pretežno sedeče delo, medtem ko se dela (na primer pek, mesar, skladiščnik, voznik tovornega vozila, komisionar, natakar, prodajalec v ribarnici, kuhar, slaščičar in vzdrževalec) opravljajo pretežno v stoječem položaju. Prav tako je ugotovilo, da tožnik ne bi mogel biti prodajalec za blagajno, saj na sistemiziranem delovnem mestu blagajničar nimajo nobenega konkretno zaposlenega, temveč poskušajo imeti zaposlene čimbolj univerzalno uporabljive v delovnem procesu v trgovinah. Blagajnik tako mora med drugih tudi polniti police, skrbi še za drug oddelek in ni samo blagajnik.

14. Pri višini denarnega povračila je sodišče prve stopnje upoštevalo trajanje delavčeve zaposlitve, možnost delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, upoštevajoč pravice, ki jih je tožnik uveljavljal za čas do prenehanja delovnega razmerja. Pravilno je upoštevalo, da je bil tožnik pri toženi stranki in njenih pravnih prednikih zaposlen skoraj 12 let, da je star 41 let in ima končano IV. stopnjo izobrazbe. Upoštevalo je, da je tožnik kot invalid III. kategorije zelo težko zaposljiva oseba, da je brez zaposlitve in prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje, kjer ne prejema nadomestila. Ugotovilo je, da ga zavod tudi ni napotil na nobeno delovno mesto in da je bila zadnja odločba ZPIZ, ki določa relevantne omejitve glede delovne zmožnosti tožnika, izdana 23. 12. 2016, to je 3 mesece pred odločitvijo sodišča prve stopnje. Pravilno je tudi upoštevalo tožnikovo dodatno bolezen, ki bistveno vpliva na invalidnost, in je v odločbi ZPIZ opredeljena kot ponavljajoča se depresivna motnja in zlom desne petnice. V zvezi z okoliščinami, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi je utemeljeno upoštevalo, da je odpoved nezakonita iz vsebinskega razloga. Tožniku je prisodilo denarno povračilo v višini 14 plač v višini 11.070,22 EUR bruto, upoštevajoč minimalno mesečno bruto plačo 790,73 EUR.

15. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z višino denarnega povračila, ki ga je tožniku prisodilo sodišče prve stopnje (v višini 14 minimalnih mesečnih plač), zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, ki se zavzema za znižanje povračila. Sodišče prve stopnje je v zadostni meri in pravilno upoštevalo vse okoliščine, skladno z drugim odstavkom 118. člena ZDR-1, ki so naštete taksativno, zato se tožena stranka neutemeljeno zavzema za znižanje denarnega povračila na višino dveh plač. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo tožnikove možnosti za nadaljnjo zaposlitev in pri tem pravilno ovrednotilo, da je tožnik kot invalid III. kategorije težko zaposljiva oseba, da je brezposeln, da ima psihične težave in izjemno majhne možnosti za ponovno zaposlitev. Prisojeno povračilo tudi ne odstopa od ustaljene sodne prakse v podobnih primerih³.

16. Ker niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

17. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Sam pa krije tudi stroške odgovora na pritožbo tožnik, saj z odgovorom ni bistveno pripomogel k odločitvi o pritožbi tožene stranke (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 106/1999 s sprem. - ZPIZ-1.
² Ur. l. RS, št. 21/2013 s sprem. - ZDR-1.
³ Na primer sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 209/2016 z dne 15. 9. 2016.

Datum zadnje spremembe:

13.02.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Psp 334/2018
• VDSS Sodba Psp 340/2019
• VDSS sodba Pdp 678/2016