VDSS Sklep Pdp 894/2017

Jedro

Pritožba utemeljeno opozarja, da je materialnopravno zmotna odločitev prvostopnega sodišča, da ni pogojev za vsebinsko odločanje o pobotnem ugovoru toženke, ker terjatvi strank nista pobotljivi.

V tem sporu ni sporno, da se terjatvi obeh strank glasita na denar. Tudi ni sporno, da je tožnikova terjatev že zapadla. Vprašanje pa je, ali je že zapadla terjatev toženke. Njena terjatev po svoji naravi predstavlja odškodninsko terjatev delodajalca zoper svojega bivšega delavca. Takšna terjatev pa zapade takrat, ko se izve za škodo in kdo jo je povzročil ter se od povzročitelja zahteva povrnitev.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavita ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom odločilo, da je toženka dolžna za tožnika od bruto zneska odpravnine 11.452,20 EUR obračunati in odvesti predpisane davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 5. 2015 do 8. 10. 2015 ter od 12. 7. 2017 do plačila, pod pogoji potrjene prisilne poravnave. V presežku je obrestni zahtevek za obdobje 8. 10. 2015 do 11. 7. 2017 zavrnilo (I. točka izreka sodbe). Zavrglo je pobotni ugovor toženke (II. točka izreka sklepa). Odločilo je, da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 2.349,93 EUR s pp (III. točka izreka) ter da toženka sama krije svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo in sklep (pravilno le zoper ugodilni del sodbe in sklep o zavrženju ter o stroških postopka) se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP.

Toženka navaja, da sodišče prve stopnje v 12. točki obrazložitve najprej podaja dokazno oceno v zvezi s pobotnim ugovorom toženke in zaključuje, da pobotni ugovor ni utemeljen. V nadaljevanju pa navaja, da toženka ni navedla zapadlosti terjatev ter ni predložila dokazov, da je škodo povrnila, zaradi česar ni bilo dokazano, da je terjatev zapadla. Zato naj ne bi bilo pogojev za vsebinsko odločanje o pobotnem ugovoru. Toženka vztraja, da je takšna odločitev sodišča napačna. Iz njenih vlog v dosedanjem postopku nedvomno izhaja, da je iz naslova reklamacije A. kreme utrpela premoženjsko škodo najmanj v višini 250.820,46 EUR, kot to izhaja iz listine "Poslovno sodelovanje s kupcem iz tujine - Vietnam" z dne 11. 8. 2014 (B/9).

Glede na dejstvo, da je tožnik dovolil odpremo A. kreme v juliju 2013, je očitno, da je toženka škodo utrpela v letu 2013. Terjatev pa je zapadla v plačilo takrat, ko je toženka izvedela, da je za škodo odgovoren tožnik, kar je bilo po podpisu sporazuma z dne 20. 2. 2015, ko je direktor toženke pridobil listinsko dokumentacijo, iz katere izhaja, da tožnik ob odpremi kreme ni ravnal skladno s pravili stroke. Najkasneje pa je škoda zapadla v plačilo 13. 7. 2015, ko je toženka uveljavljala pobotni ugovor.

Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da iz izvedenih dokazov ne izhaja, da je škodo povzročil tožnik. Že iz SMS sporočil, priloženih k odgovoru na tožbo, izhaja, da je bil tožnik seznanjen s t. i. bombiranjem izdelka pred izdobavo izdelkov v Vietnam (to je potrdila tudi priča B.B.), pa kot vodja proizvodnje pri toženki in odgovoren tudi za področje kakovosti, ni poskrbel, da se izdelek ne bi odposlal v Vietnam.

Toženka vztraja, da je prvostopno sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko ni izvedlo predlaganega dokaza z izvedencem živilske stroke. Na navedeno je bilo prvostopno sodišče že opozorjeno s strani pritožbenega sodišča, vendar je prvostopno sodišče vsa napotila prezrlo in pobotni ugovor zavrglo.

Toženka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sodbo in sklep prvostopnega sodišča spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika kot neutemeljen zavrne, podredno pa razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo meni, da pritožba ni utemeljena. Iz navedb v pritožbi je jasno, da toženka še vedno ni zmožna določno opredeliti niti dneva nastanka škode niti zapadlosti svojih terjatev. Toženka tega ni storila in ni navedla v svojih vlogah, na kar je tožnik izrecno opozoril v prvi pripravljalni vlogi. Toženka je po tem opozorilu svoj pobotni ugovor specificirala po višini, vendar je pri tem ostala na ravni zatrjevanja in trditev ni z ničemer dokazala. Zato je pobotni ugovor v vsakem primeru neutemeljen.

Tožnik še dodaja, da niti s strani prvostopnega niti pritožbenega sodišča ni prišlo do izjasnitve o navedbah tožnika, da je bil 20. 2. 2015 sklenjen sporazum, v katerem je določeno, da so s plačilom odpravnine medsebojno izpolnjene vse medsebojne obveznosti in da na nobeni strani ni odprtih zadev. Toženka se je s sklenitvijo tega sporazuma odpovedala uveljavljanju kakršnihkoli odškodninskih zahtevkov. Tožnik pričakuje, da se bo pritožbeno sodišče o tem opredelilo in pobotni ugovor po vsebini zavrnilo kot neutemeljenega.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. Je pa zmotno uporabilo materialno pravo, nepopolno ugotovilo dejansko stanje in posledično o zadevi vsaj preuranjeno odločilo.

6. V tej zadevi je pritožbeno sodišče že odločalo in sicer je s sklepom opr. št. Pdp 375/2016 z dne 17. 11. 2016 sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 91/2015 z dne 28. 1. 2016 pritožbo tožene stranke razveljavilo ter vrnilo v novo sojenje, v katerem je odločilo z izpodbijano sodbo.

7. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni izvedlo dokaza z izvedencem živilske stroke. Z navedenim očitkom naj bi bila storjena kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bila toženki kršena pravica do dokazovanja. Vendar pa bi bila toženki takšna pravica kršena le, v kolikor bi se sodišče prve stopnje spustilo v vsebinsko obravnavo njenega pobotnega ugovora. V takšnem kontekstu je bilo s sklepom pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 375/2016 sodišču prve stopnje naloženo, da izvede dokaz s predlaganim izvedencem, da bi se eventualno lahko oziroma moralo ugotoviti, ali je tožnik ravnal v nasprotju s predpisi in je dopustil, da je sporni proizvod "A. krema" bil odpremljen kupcu. Ker pa je sodišče prve stopnje v novem sojenju že iz formalnih razlogov zavrglo pobotni ugovor, je ravnalo prav, da dokaza z izvedencem ni izvajalo.

8. Pritožba pa utemeljeno opozarja, da je materialnopravno zmotna odločitev prvostopnega sodišča, da ni pogojev za vsebinsko odločanje o pobotnem ugovoru toženke, ker terjatvi strank nista pobotljivi. To pa naj ne bi bili zato, ker iz navedb toženke ni razvidno, kdaj so njene terjatve zapadle, niti ni toženka dokazala, da je škodo povrnila (oziroma da ji je škoda sploh nastala).

Po določbi 311. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) dolžnik lahko pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku, s tistim, kar ta terja od njega, če se obe terjatvi glasita na denar ali na druge nadomestne stvari iste vrste in iste kakovosti in če sta obe zapadli. V tem sporu ni sporno, da se terjatvi obeh strank glasita na denar. Tudi ni sporno, da je tožnikova terjatev že zapadla. Vprašanje pa je, ali je že zapadla terjatev toženke. Njena terjatev po svoji naravi predstavlja odškodninsko terjatev delodajalca zoper svojega bivšega delavca. Takšna terjatev pa zapade takrat, ko se izve za škodo in kdo jo je povzročil ter se od povzročitelja zahteva povrnitev.

Toženka se je glede višine škode sklicevala na listinski dokaz "Poslovno sodelovanje s kupcem iz tujine - Vietnam" z dne 11. 8. 2014 (B/9), iz katerega izhaja, da je utrpela škodo v višini 250.820,46 EUR. V isti listini je tudi zapisano, da se toženka dogovarja, da se bo škoda zmanjševala z bodočimi izdobavami pudingov. Že iz navedenega izhaja, da je toženka škodo utrpela, kar nasprotuje ugotovitvi prvostopnega sodišča, da toženka ni predložila nobenih dokazov o tem, da je škodo povrnila.

Toženka je nadalje navajala, da je enkrat po sklenitvi sporazuma o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 2. 2015 (A2) izvedela, da naj bi bil za škodo odgovoren tožnik. Zato je šele po tem datumu sploh lahko od tožnika terjala povrnitev škode. Ker gre za odškodninsko terjatev je takšna terjatev zapadla, ko je toženka zahtevala njeno povrnitev. To pa je storila z dnem, ko je bil vložen pobotni ugovor, torej z vložitvijo odgovora na tožbo. Navedeno pomeni, da so se najkasneje s tem dnem iztekli vsi pogoji za pobot. Zato je sklep prvostopnega sodišča o zavrženju pobotnega ugovora nezakonit in v nasprotju s 311. členom OZ.

9. V zvezi z vsebino sporazuma z dne 20. 2. 2015 pritožbeno sodišče navaja, da se o tem (še) ni moglo izjasniti, ker za rešitev tega spora to ni bilo pravno pomembno. Načelno pa velja, da se je sporazum lahko nanašal le na medsebojne zahtevke, ki so bili strankam znani v trenutku sklenitve sporazuma. Odškodninska terjatev pa je lahko znana šele, ko se ve za višino škode in njenega povzročitelja.

10. Ker je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava zmotno ugotovilo, da ni pogojev za vsebinsko odločanje o pobotnem ugovoru toženke skladno s 311. členom OZ, je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 355. členom ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep (II. točka izreka) razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje, saj je ugotovilo, da glede na naravo stvari samo ne more dopolniti postopka. Če bi pritožbeno sodišče o pobotnem ugovoru samo prvič odločalo po vsebini, bi s tem strankam odvzelo pravico do pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje.

11. Sodišče prve stopnje je s sodbo (I. točka izreka) odločilo o dajatvenem zahtevku tožnika. Takšen izrek sodbe pa je neločljivo povezan z vsebinsko odločitvijo o pobotnem ugovoru toženke. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava o pobotnem ugovoru po vsebini ni odločalo, je vsaj preuranjena tudi odločitev o zahtevku tožnika, ki jo je bilo zato potrebno razveljaviti. Iz enakih razlogov je bilo potrebno razveljaviti tudi izrek o stroških dosedanjega postopka (III. in IV. točka izreka).

12. Izrek o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

13. Sodišče prve stopnje naj v novem postopku po vsebini odloči o pobotnem ugovoru toženke ter nato ponovno odloči tudi o tožbenem zahtevku tožnika. Pri tem naj bo pozorno na dejstvo, kdaj je toženka dejansko vedela za terjatev, ki jo uveljavlja v pobot ter nato zavzame stališče tudi do sporazuma z dne 20. 2. 2015.

Datum zadnje spremembe:

13.02.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba VIII Ips 76/2016
• VDSS sklep Pdp 166/2014
• VDSS Sodba Pdp 87/2020