VDSS Sklep Psp 482/2017

Jedro

V obravnavanem primeru, ko gre za ugotavljanje invalidnosti, je v predlogu za izdajo začasne odredbe potrebno izkazati verjetnost terjatve na podlagi zatrjevanih dejstev in dokazov, enake tistim, ki se obravnavajo pri vsebinskem odločanju zadeve, ob izkazani vsaj še eni izmed predpostavk določeni v drugem odstavku 272. člena ZIZ. Pomeni, da terjatev v konkretnem primeru predstavlja ugotovitev nastanka invalidnosti III. kategorije s potrebno časovno oziroma podredno časovno in stvarno omejitvijo.

Vsaka škoda, še zlasti, če se jo da nadomestiti in če gre za spremenjene okoliščine, ni mogoče šteti za nenadomestljivo škodo. Tako ob ugotovitvi posebne komisije, da so podani utemeljeni razlogi, da delodajalec ne more izpolniti svojih dolžnosti do delovnega invalida, ni mogoče govoriti o nenadomestljivi škodi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe na odložitev izvršitve dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 11. 7. 2017 v zvezi z odločbo tožene stranke št. ... z dne 29. 11. 2016 do pravnomočnosti tega postopka.

2. Zoper sklep je pritožbo vložila tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je v predlogu za izdajo začasne odredbe dodatno pojasnila, da bo v kratkem zaključen postopek pred komisijo za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, kateremu bo sledila takojšnja odpoved pogodbe o zaposlitvi, z odpovedjo pa ji bo nastala težko nadomestljiva oziroma nenadomestljiva škoda. Dejstvo je, da tožnici, upoštevajoč izpodbijani odločbi toženca, ki ne odražata dejanskega stanja, delodajalec ustreznega delovnega mesta ne more zagotoviti. Tožnica je zaposlena na delovnem mestu čistilke, pri čemer bi ji delodajalec lahko zagotovil ustrezno zaposlitev po primarnem in podrednem tožbenem zahtevku, tožnica pa s takšnimi omejitvami ponovne zaposlitve ne bo dobila. Terjatev v konkretnem primeru predstavlja ugotovitev nastanka invalidnosti III. kategorije s potrebno časovno oziroma podredno časovno in stvarno omejitvijo. Potrebno je upoštevati, da je tožnica predlog za izdajo začasne odredbe vložila v času, ko je bil sodni postopek zaradi ugotavljanja invalidnosti že v teku. Glede verjetnosti obstoja terjatve, da ni sposobna opravljati dela s polnim delovnim časom, je v tožbi in pripravljalni vlogi navedla konkretna dejstva in trditve. Med drugim je navedla, da lahko iz lastnih opažanj in izkušenj zatrdi, da je za delo sposobna zgolj v polovičnem delovnem času, če je pri delu še posebej pazljiva, delo v polovičnem delovnem času zmore tudi brez omejitev. Nadalje je navedla, da upravičenost od dela s krajšim delovnim časom izhaja tudi iz mnenj zdravnikov oziroma specialistov, ki njeno zdravstveno stanje najbolje poznajo. V dokaz takih trditev je predložila izvide zdravnikov specialistov, dodatno tudi izvid Ortopedske bolnišnice A. z dne 6. 11. 2017, ki govori v prid delu s krajšim delovnim časom, predlagala pa je tudi izvedbo dokaza z lastnim zaslišanjem in postavitvijo izvedenca zdravstvene stroke. Meni, da je podala vso potrebno in več kot zadostno trditveno in dokazno podlago, ki sodišču omogoča ugotavljanje verjetnosti obstoja terjatve. Verjetnost obstoja terjatve predstavlja tudi trditvena in dokazna podlaga tožnice iz tožbe in njenih dotedanjih vlog, česar pa sodišče ni upoštevalo. Predloga za izdajo začasne odredbe ni mogoče obravnavati mimo že podanih navedb in dokaznih predlogov. S predlogom za začasno odredbo, podane v teku postopka ni mogoče predlagati v zavarovanje kakšne druge terjatve, kot tiste, ki je predmet tožbenega zahtevka in ravnati tako, kot da le-ta sploh ne bi obstajala oziroma kot da se sodni postopek pred naslovnim sodiščem še ne bi vodil. Meni, da je v konkretnem primeru potrebno upoštevati tudi dejstvo, da je tožnica laik in ni vešča vodenja sodnih postopkov ter dejstvo, da se v socialnih sporih začasne odredbe lahko izdajo tudi po uradni dolžnosti. Dodatno navaja, da je dne 30. 11. 2017 že prejela mnenje Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi in je tako sedaj povsem jasno, da bo prejela odpoved pogodbe o zaposlitvi, z omejitvami, ki izhajajo iz odločb toženca, pa dejansko ni zaposljiva. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sklep ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi.

5. Namen začasnih odredb je v zavarovanju obstoječega stanja, tako da tekom sodnega postopka ne bi prišlo do spremembe, ki bi onemogočala kasnejšo izvršbo. Začasne odredbe so ukrep zavarovanja denarnih in nedenarnih terjatev. Mogoče jih je uveljavljati pred, med in po končanem sodnem postopku, vse dokler ni opravljena izvršba. To velja tudi za uveljavljanje pravic ali obveznosti iz socialnih zavarovanj pred socialnim sodiščem.

6. V skladu s 70. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) tako lahko sodišče med postopkom bodisi na predlog stranke ali celo po uradni dolžnosti izda začasno odredbo, s katero odloži izvršitev izpodbijanega upravnega akta, če bi z izvršbo nastala težko nadomestljiva škoda in ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda. Skladno s četrtim odstavkom citirane določbe 70. člena ZDSS-1 se tudi v teh sporih začasne odredbe izdajajo ob uporabi Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 3/2007 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZIZ). Kadar gre za nedenarne terjatve, kot v obravnavanem primeru, mora biti glede na 272. člen ZIZ-a poleg verjetne izkazanosti terjatve izpolnjena vsaj še ena od predpisanih nadaljnjih predpostavk, in sicer: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljiva škode, oziroma da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez začasne odredbe nastale upniku.

7. Glede na takšno pravo podlago in ureditev, v obravnavani zadevi tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe. V sporu o glavni stvari, ko gre za presojo pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe toženca št. ... z dne 11. 7. 2017 izdane v zvezi s tožničino pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo opr. št. ... z dne 29. 11. 2016, tožnica v zvezi s citiranim upravnim aktom ni izkazala verjetnega obstoja terjatve, kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje. Dokaznemu standardu verjetnosti obstoja terjatve je zadoščeno, če so okoliščine, ki govorijo v prid zaključku o obstoju terjatve, močnejše oziroma številčnejše od okoliščin, ki nudijo oporo zaključku, da ta terjatev ne obstoji. Glede na namen začasnih odredb z njimi praviloma ni mogoče nalagati ravnanja, ki pomeni izpolnitev tožbenega zahtevka, izdati pa jih je mogoče le, če so izpolnjene vse predpisane predpostavke.

8. V obravnavanem primeru, ko gre za ugotavljanje invalidnosti, je v predlogu za izdajo začasne odredbe potrebno izkazati verjetnost terjatve na podlagi zatrjevanih dejstev in dokazov, enake tistim, ki se obravnavajo pri vsebinskem odločanju zadeve, ob izkazani vsaj še eni izmed predpostavk določeni v drugem odstavku 272. člena ZIZ. Pomeni, da terjatev v konkretnem primeru predstavlja ugotovitev nastanka invalidnosti III. kategorije s potrebno časovno oziroma podredno časovno in stvarno omejitvijo.

9. Iz predloga za izdajo začasne odredbe vloženem 22. 11. 2017 ne izhaja, da bi tožnica navedla konkretne okoliščine in dejstva ter predložila dokaze, ki bi izkazovali verjeten obstoj terjatve ter posledično nepravilno in nezakonito izpodbijano dokončno odločbo toženca. Nasprotnega in torej verjeten obstoj terjatve, ni mogoče zaključiti niti na podlagi pritožbenih navedb oziroma trditev, da je na podlagi lastnih opažanj in izkušenj za delo sposobna zgolj v polovičnem delovnem času, da to izhaja tudi iz mnenj zdravnikov specialistov in da je v dokaz predložila izvide, dodatno Ortopedske bolnišnice A. z dne 6. 11. 2017.

10. Enako pa ni izkazano, da bi pri tožnici prišlo do težko nadomestljive škode z izvršitvijo dokončne odločbe toženca z dne 11. 7. 2017 v zvezi s prvostopno odločbo z dne 29. 11. 2016, s katero jo je razvrstil v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznal pravico do premestitve na drugo delo, ki naj ga vsaj polovico delovnega časa opravlja sede, v preostalem delovnem času pa na delu s hojo na krajše razdalje, z ročnim premeščenjem bremen do 5 kg, s polnim delovnim časom od 24. 10. 2016 dalje. Ne samo, da ni izkazano, da zaposlitve s polnim delovnim časom z omejitvami ne bi dobila, ampak ravno z odložitvijo izvršljive dokončne odločbe toženca z dne 11. 7. 2017 bi lahko prišlo do nenadomestljive škode in do poslabšanja zdravstvenega stanja, če tožnica ne bi opravljala dela ustreznega njenemu zdravstvenemu stanju in ugotovljeni delovni zmožnosti v citirani odločbi. Ta temelji na izvedenskemu mnenju invalidske komisije druge stopnje kot izvedenskemu organu toženca, ki je upošteval celotno medicinsko dokumentacijo in ugotovitve posameznih specialistov. Vsaka škoda, še zlasti, če se jo da nadomestiti in če gre za spremenjene okoliščine, ni mogoče šteti za nenadomestljivo škodo. Tako ob ugotovitvi posebne komisije, da so podani utemeljeni razlogi, da delodajalec ne more izpolniti svojih dolžnosti do delovnega invalida, ni mogoče govoriti o nenadomestljivi škodi.

11. Ker v obravnavanem primeru ni izkazana verjetnost, da tožničina terjatev zoper toženo stranko obstoji, verjeten obstoj terjatve pa je pogoj za izdajo začasne odredbe po prvem odstavku 272. člena ZIZ, je sodišče prve stopnje predlog za izdajo začasne odredbe že iz tega razloga utemeljeno zavrnilo, iz enakih razlogov pa pritožbeno sodišče tožničino pritožbo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Obenem je v skladu s prvim odstavkom 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe, ker z njo ni uspela.

Datum zadnje spremembe:

02.02.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Pdp 1244/2010
• VDSS Sklep Psp 76/2018
• VSC Sklep Cp 538/2017