VDSS Sodba Pdp 370/2017

Jedro

Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno nasprotuje ugotovitvam sodišča glede ugotovljenega temelja njene odškodninske odgovornosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku za nastalo škodo odgovorna tako krivdno (prvi odstavek 131. člena OZ) kot objektivno (drugi odstavek 131. člena OZ). Objektivno odgovornost je utemeljilo s sklicevanjem na nevarno dejavnost (150. člen OZ), krivdno pa s ključno ugotovitvijo, da je do nesreče pri delu prišlo zaradi pomanjkljive organizacije del z vidika zagotavljanja varnosti pri delu, za kar je bila odgovorna (tudi) tožena stranka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku v roku 8 dni plačati odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo v skupnem znesku 15.188,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 10. 2012 dalje do plačila (I. točka izreka sodbe). V presežku, tj. za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo v znesku 109,20 EUR s pp, je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna v roku 15 dni na transakcijski račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani za tožnika povrniti stroške postopka v znesku 1.381,63 EUR in sodno takso v znesku 312,00 EUR, ter da je dolžna tožniku v istem roku povrniti stroške postopka v znesku 30,00 EUR, v primeru zamude vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila; kar je tožnik iz naslova stroškov postopka zahteval več ali drugače, je zavrnilo (III. točka izreka sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo, razen zoper njen zavrnilni del (II. točka izreka), se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. V pritožbi sodišču prve stopnje očita, da je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko je odločilo, da ni stvarno pristojno za odločanje o tožbenih zahtevkih zoper drugo, tretje in četrto toženo stranko. Nasprotuje tudi ugotovitvam sodišča glede ugotovljenega temelja njene odškodninske odgovornosti. V zvezi s tem navaja, da ni imela nobene možnosti preprečiti nesrečo, v kateri se je tožnik poškodoval, saj je do škodnega dogodka prišlo izključno zaradi protipravnega ravnanja žerjavista družbe A. d. d. B.. Po njenem mnenju je zato v obravnavani zadevi podan ekskulpacijski razlog iz 153. člena OZ. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevek zavrne, oziroma, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

5. Pritožba v tej fazi postopka nerelevantno navaja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko se je izreklo, da ni stvarno pristojno za odločanje o zahtevkih zoper družbe A. d. d. B. (prvotno drugo tožena stranka), C. d. o. o. (prvotno tretje tožena stranka) in Zavarovalnico D. d. d. (prvotno četrto tožena stranka), storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Navedeno ne more biti predmet presoje v tem pritožbenem postopku. Zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 14. 7. 2016 o stvarni nepristojnosti se ni pritožila nobena stranka, tako da je sklep postal pravnomočen že 2. 9. 2016. Tožena stranka zato z navedbami, da je sklep nepravilen oziroma nezakonit, v tem pritožbenem postopku ne more uspeti.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo utemeljenost tožbenega zahtevka za povračilo nepremoženjske in premoženjske škode, ki je tožniku nastala v zvezi s poškodbo pri delu dne 4. 5. 2012. Pravilno je upoštevalo podlago iz 184. člena v času škodnega dogodka veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.), ki določa, da mora delodajalec delavcu, ki mu je pri delu ali v zvezi z delom povzročena škoda, škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, torej po Obligacijskem zakoniku (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.).

7. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno nasprotuje ugotovitvam sodišča glede ugotovljenega temelja njene odškodninske odgovornosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku za nastalo škodo odgovorna tako krivdno (prvi odstavek 131. člena OZ) kot objektivno (drugi odstavek 131. člena OZ). Objektivno odgovornost je utemeljilo s sklicevanjem na nevarno dejavnost (150. člen OZ), krivdno pa s ključno ugotovitvijo, da je do nesreče pri delu prišlo zaradi pomanjkljive organizacije del z vidika zagotavljanja varnosti pri delu, za kar je bila odgovorna (tudi) tožena stranka. V skladu z določili kooperantske pogodbe, ki jo je kot izvajalka 25. 1. 2012 sklenila z družbo A. d. d. B. kot naročnikom, in določili sporazuma o skupnih varstvenih ukrepih in normativih na delovišču, ki ga je kot podizvajalka sklenila z ostalimi podizvajalci družbe A. d. d. B., je bila namreč dolžna redno preverjati stanje in organizacijo del na gradbišču, v primeru nepravilnosti o teh obvestiti vodstvo na gradbišču, do odprave nepravilnosti pa svojim delavcem prepovedati opravljanje del.

8. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja, da je podan razlog za razbremenitev njene odgovornosti po drugem odstavku 153. člena OZ, češ da je škoda nastala izključno zaradi nepravilnega ravnanja žerjavista družbe A. d. d. B.. Kot že izpostavljeno, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka v zvezi z obravnavano nesrečo opustila dolžno ravnanje (pritožba ugotovitvam v zvezi s tem ne nasprotuje), zato ni mogoče zaključiti, da ravnanja žerjavista ni mogla pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti.

9. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (165. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

13.12.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 342/2017
• VDSS Sodba Pdp 702/2017
• VDSS Sodba Pdp 956/2017