VDSS Sodba Pdp 500/2017

Jedro

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da tožnik ni obvestil ravnatelja tožene stranke niti najemnice trgovine o organiziranem obisku akvarija izven delovnega časa 7. 3. 2016 in da je opravil voden ogled skupine otrok iz osnovne šole, zaračunal pa samo cenejše vstopnice za skupino otrok. Otrokom ob obisku akvarija ni izdal vstopnic, četudi je bilo plačilo opravljeno z naročilnico, kar je posledično privedlo do tega, da je tožena stranka dobila manjše plačilo, kot bi ji pripadalo. Zato je sodišče utemeljeno presodilo, da ugotovljena ravnanja, za katere je bil glede na njegov položaj oziroma njegove naloge zadolžen prav tožnik, predstavljajo hujšo kršitev delovnih obveznosti.

Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 podan tudi zato, ker je tožnik 7. 1. 2016 dovolil nepooblaščen ogled videoposnetka nezaposlenim osebam in ga ni evidentiral, blagajničarki pa naročil občasno izklapljanje videonadzora v času opazovanja, s čimer je sodeloval pri odtujevanju gotovine.

Delodajalec ima po zakonu pravico, da odpove pogodbo o zaposlitvi delavcu, ki krši delovne obveznosti. Ob tem, da je tožnik kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, je nepomembno, kako je tožena stranka ravnala v primeru pomočnika akvarista. S sklicevanjem na dolžnost enake obravnave delavcev bi bilo od tožene stranke nesprejemljivo zahtevati, da ob ugotovljenih pogojih za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, tožniku ne sme podati izredne odpovedi samo zato, ker drugemu delavcu ob zatrjevanih kršitvah ni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo toženi stranki naložilo, da obračuna sorazmerni del regresa za leto 2016 v znesku 263,57 EUR, odvede akontacijo dohodnine in tožniku izplača ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2016 do plačila, višji tožbeni zahtevek (za plačilo zneska 536,43 EUR) pa je zavrnilo (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbene zahtevke tožnika za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 4. 2016, za reintegracijo in reparacijo (II. točka izreka) ter podredni zahtevek za plačilo denarnega povračila namesto reintegracije (III. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Zoper II., III. in IV. točko izreka sodbe se pritožuje tožnik zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je tožena stranka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 4. 2016 navedla številne očitke, ki niso vsebinsko povezani z očitanim goljufanjem in ravnanji blagajničarke. Zatrjuje, da se je sodišče prve stopnje pri presoji pravočasnosti odpovedi omejilo zgolj na ugotavljanje okoliščin prehoda suma z blagajničarke na tožnika v zvezi z očitanim goljufanjem, ni pa presojalo pravočasnosti drugih očitanih kršitev. Zato je sodišče prve stopnje storilo absolutni bistveni kršitvi določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zmotno uporabilo materialno pravo ter kršilo načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS. Po stališču tožnika ni mogoče vezati začetka teka subjektivnega roka za podajo odpovedi na trenutek seznanitve z ugotovitvami zunanjih izvajalcev, če delodajalec razpolaga z ustreznimi znanji, ki so potrebna za utemeljitev očitanih kršitev. Glede kršitev (obisk skupine otrok OŠ A. 7. 3. 2016) tožnik meni, da izvajanje dokazov v potrditev že ugotovljenih dejstev ne more podaljšati roka za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj takšni dokazi le potrjujejo predhodno delodajalčevo prepričanje o obstoju odpovednega razloga. Očitane kršitve je tožena stranka ugotovila najkasneje 11. 3. 2016, ko je posumila, da je tožnik 7. 3. 2016 dopuščal vstop obiskovalcem. Te kršitve niso tako intenzivne, da bi utemeljevale takojšnje prenehanje pogodbe o zaposlitvi, zlasti ker je tožnik dal blagajničarki navodila, kako naj odpravi nepravilnosti pri evidentiranju prodaje vstopnic, za samovoljno ravnanje blagajničarke pa tožnik ne more odgovarjati. Zaključek sodišča prve stopnje o oškodovanju tožene stranke z zaračunavanjem obiska akvarija temelji na zmotni predpostavki, da bi obiskovalci plačali ogled akvarija in vodenje ne glede na ponujeno ceno. Tega tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala niti dokazala. Tožnik vztraja, da ni šlo za voden ogled skupine niti ni podlage v veljavnem ceniku za zaračunavanje vodenega ogleda skupini večji od 10 oseb v višini 7,00 EUR po osebi. Pri presoji očitanih kršitev sodišče prve stopnje nedosledno navaja, da je tožnik ravnal hudo malomarno, nato pa isto ravnanje označi kot naklepno. Iz tega razloga je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje tožnik navaja, da se je z očitki, ki se nanašajo na nepooblaščen in neevidentiran ogled videoposnetkov, ravnatelj tožene stranke seznanil, ko je prejel obvestilo najemnice 9. 3. 2016, kar pomeni, da je odpoved v tem delu prepozna. Zatrjuje, da je tožena stranka površno vzpostavila in vodila sistem videonadzora. Pri očitku dopuščanja obiskov v akvariju v času remonta (od 11. 1. 2016 do 5. 2. 2016) je sodišče ugotovilo, da ravnanje tožnika ni imelo hujših posledic. V zvezi z očitanim dopuščanjem prostega vstopa dvanajstim obiskovalcem 20. 2. 2016 tožnik meni, da je tudi v tem delu odpoved prepozna, saj se je tožena stranka o tem dogodku seznanila že na podlagi obvestila blagajničarke, o čemer je pomočnica ravnatelja sestavila uradni zaznamek 22. 2. 2016. Sicer pa je izpisek iz pomožne evidence nečitljiv do te mere, da ni mogoče prebrati njegove vsebine. Blagajničarka, ki je dopustila vstop obiskovalcev, ni preverjala pojasnila, da lahko obiskovalci vstopijo brezplačno v prostore akvarija na podlagi dogovora s tožnikom. Pri očitku občasnega izklapljanja videonadzora je sodišče prve stopnje nekritično sledilo izpovedbi blagajničarke, ki je bila edina vpletena v goljufanje tožene stranke in manipulacijo z vstopnicami. Vse priče naj bi potrdile, da je bilo mogoče videonadzorni sistem izklopiti brez posebnega fizičnega ali miselnega napora. Ugotovitev sodišča prve stopnje o obstoju navodil tožnika blagajničarki glede izklapljanja videonadzornega sistema nima podlage v videoposnetkih oziroma izvedenih dokazih. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik očita sodišču prve stopnje, da pri vsakem od posameznih očitkov, ki obenem predstavlja odpovedni razlog, ni posebej ugotavljalo drugega pogoja za zakonitost izredne odpovedi, tj. da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Ker o tem izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov, je ni mogoče preizkusiti. Tožnik meni, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker bi morala tožena stranka za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dokazati utemeljenost vseh očitkov. Tožnik je pravočasno podal navedbe glede kršitve prepovedi diskriminacije. Kljub domnevni vpletenosti več oseb v goljufanje je tožena stranka pogodbo o zaposlitvi odpovedala le tožniku, medtem ko je pomočnik akvarista še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki. Ker se sodišče prve stopnje do tega ni opredelilo, je storilo več kršitev določb pravdnega postopka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela prvostopenjske sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih zatrjuje pritožba, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna in zakonita.

6. Bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana zgolj zato, ker naj sodba sodišča prve stopnje ne bi imela razlogov o odločilnih dejstev glede pravočasnosti odpovedi o vsakem očitku iz odpovedi posebej in se je ne bi dalo preizkusiti. Ni bistveno, ali je odpoved podana pravočasno glede vseh očitanih kršitev. Rok za podajo odpovedi začne teči od trenutka, ko delodajalec ugotovi, da konkretno ravnanje delavca predstavlja kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki pomeni utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Bistvena je torej pravočasnost odpovedi glede tistih očitkov, ki obenem predstavljajo zakonski razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pritožbenih navedb v zvezi s prepozno odpovedjo in neobstojem odgovornosti tožnika, ki izhajajo iz njegovih vlog, in s katerimi utemeljuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni mogoče upoštevati, ker ne gre za nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. S tovrstnimi pritožbenimi navedbami tožnik dejansko uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Očitki ustavnih pravic (22. člena in 23. člena Ustave RS) so pavšalni in nekonkretizirani, zato se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje.

7. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu vodja akvarija VI. Tožena stranka mu je podala 26. 4. 2016 izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitev po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1).

8. V skladu z drugim odstavkom 109. člena ZDR-1 mora pogodbena stranka, ki odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, izredno odpoved podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved. O ugotovitvi razloga za izredno odpoved je mogoče govoriti šele, ko se delodajalec seznani z vsemi bistvenimi elementi, ki opravičujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in bistvenimi okoliščinami, ki lahko vplivajo na presojo le-te. Iz pravilnih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka prve informacije o nepravilnostih v poslovanju akvarija prejela 9. 3. 2016, ko se je nanjo obrnila najemnica trgovine. Z namenom ugotavljanja odgovornosti zaposlenih v akvariju je ravnatelj tožene stranke zahteval ter 4. 4. 2016 in 18. 4. 2016 pridobil dve detektivski poročili, 4. 4. 2016 pa je bilo izdelano še revizorjevo poročilo. Ravnatelj je nato 6. 4. 2016 opravil razgovore z zaposlenimi in istega dne nadaljeval z zbiranjem informacij o kršitelju. V času do aprila 2016 torej tožena stranka še ni mogla vedeti za tožnika kot odgovorno osebo oziroma ali je pri njem sploh podana kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Da naj bi se ravnatelj tožene stranke pred aprilom 2016 seznanil s tožnikovo hujšo kršitvijo delovnih obveznosti, storjeno z naklepom ali hudo malomarnostjo, ni bilo ugotovljeno. Tudi če je tožena stranka prejela informacijo s strani najemnice trgovine in blagajničarke o nepravilnostih ter prvo informacijo, da je eden od osumljenih tožnik, to še ne pomeni ugotovitve razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in na drugačno presojo začetka teka subjektivnega roka ne more vplivati. Enako velja za navedbe, da bi lahko sam ravnatelj, kot pristojna oseba za podajo odpovedi, brez pomoči zunanjih izvajalcev že prej ugotovil odpovedne razloge. Šele na podlagi celovite analize vseh pridobljenih podatkov se je tožena stranka opredelila in ugotovila razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato je sodišče prve stopnje na podlagi listin ter izpovedb ravnatelja in pomočnice ravnateljice utemeljeno presodilo, da tožena stranka pred 6. 4. 2016 ni vedela za tožnikovo vlogo pri posameznih očitkih, ki se nanašajo na manipulacije z vstopnicami v akvarij. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je bila izredna odpoved podana znotraj 30-dnevnega subjektivnega roka iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1.

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da tožnik ni obvestil ravnatelja tožene stranke niti najemnice trgovine o organiziranem obisku akvarija izven delovnega časa 7. 3. 2016 in da je opravil voden ogled skupine otrok iz Osnovne šole A., zaračunal pa samo cenejše vstopnice za skupino otrok. Otrokom ob obisku akvarija ni izdal vstopnic, četudi je bilo plačilo opravljeno z naročilnico, kar je posledično privedlo do tega, da je tožena stranka dobila manjše plačilo, kot bi ji pripadalo. Zato je sodišče utemeljeno presodilo, da ugotovljena ravnanja, za katere je bil glede na njegov položaj oziroma njegove naloge zadolžen prav tožnik, predstavljajo hujšo kršitev delovnih obveznosti. Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da je blagajničarki dal drugačna navodila v zvezi z vstopnicami, saj je blagajničarka izpovedala, da ji je bilo s strani tožnika naročeno, da z njimi ravna, kot do sedaj. Blagajničarka je zato spela vstopnice in jih dala pod pult. Dejstvi, da je šlo 7. 3. 2016 pri ogledu akvarija za voden ogled in da zaračunavanje cene vstopnic v vrednosti manj kot 7 EUR ni bilo v skladu z navodili tožene stranke, za katera je tožnik vedel in jih razumel, je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo na podlagi listin, izpovedb ravnatelja in pomočnice ravnatelja, pomočnika akvarista ter ogleda videoposnetka. Drugačne pritožbene navedbe so neutemeljene. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je tožnik pri opustitvah ravnal vsaj s hudo malomarnostjo. Huda malomarnost je podana takrat, ko delavec ne ravna s skrbnostjo, ki se pričakuje od povprečnega primerljivega delavca (vodje akvarija). Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik pri opustitvah v zvezi z obiskom akvarija 7. 3. 2016 ravnal vsaj s hudo malomarnostjo, pri ostalih ravnanjih pa naklepno, ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 podan tudi zato, ker je tožnik 7. 1. 2016 dovolil nepooblaščen ogled videoposnetka nezaposlenim osebam in ga ni evidentiral, blagajničarki pa naročil občasno izklapljanje videonadzora v času opazovanja, s čimer je sodeloval pri odtujevanju gotovine. To izhaja iz pisne izjave in izpovedbe blagajničarke B.B., zato očitana protispisnost ni podana. Tožnik je bil kot vodja akvarija odgovoren za njeno delo. Iz tožnikove izpovedbe izhaja, da je vedel, da druge osebe niso bile pooblaščene za videonadzor, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da ni bil seznanjen z navodili tožene stranke in da ni ravnal hudo malomarno. Nadalje je tožnik brez plačila vstopnine v nasprotju z navodili vodstva tožene stranke, da ni prostih vstopov, razen če jih vodstvo odobri, dne 20. 2. 2016 dovolil obisk 12-ih oseb brez plačila vstopnine. Navedeno jasno izhaja iz kopije pomožne knjige, ki so jo vodili zaposleni v akvariju. Vsebina zapisa je jasna in čitljiva, zato so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tudi to ravnanje tožnika glede na njegov položaj pri toženi stranki predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti, ki jo je storil naklepno oziroma iz hude malomarnosti.

11. Tožnik v pritožbi meni, da vse v odpovedi očitane kršitve niso takšne, da bi opravičevale izdajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in je sodišče prve stopnje v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo. Očitek ni utemeljen. Pri nekaterih kršitvah je sodišče prve stopnje res ugotovilo, da same zase ne predstavljajo kršitev, ki bi opravičevale izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Vendar je po presoji pritožbenega sodišča že teža in narava zgoraj navedenih kršitev takšna, da utemeljuje presojo o obstoju odpovednega razloga iz drugega odstavka 110. člena ZDR-1 in nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Zgolj to, da sodišče nekaterih očitanih kršitev iz odpovedi ni ugotovilo, ali pa so te takšne, da ne dosegajo standarda hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ne privede do nezakonitosti odpovedi.

12. Glede na to, da je v obravnavanem primeru večkrat podan razlog iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, pritožbeno sodišče ni bilo dolžno presojati še, ali je podan tudi odpovedni razlog iz 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi zadošča že eden od obeh odpovednih razlogov. Prav tako sodišče prve stopnje ni bilo dolžno za vsako posamezno kršitev, ki jo je ugotovilo, presojati še nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Že sam obstoj večkratnih hujših kršitev pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja, storjenih naklepno ali iz hude malomarnosti, zaradi katerih je tožena stranka izgubila zaupanje v delo tožnika, kot izhaja iz izpovedbe ravnatelja in obrazložitve odpovedi, zadošča za presojo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). V tem delu izpodbijana sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih in nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti.

13. Delodajalec ima po zakonu pravico, da odpove pogodbo o zaposlitvi delavcu, ki krši delovne obveznosti. Ob tem, da je tožnik kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, je nepomembno, kako je tožena stranka ravnala v primeru pomočnika akvarista. S sklicevanjem na dolžnost enake obravnave delavcev bi bilo od tožene stranke nesprejemljivo zahtevati, da ob ugotovljenih pogojih za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, tožniku ne sme podati izredne odpovedi samo zato, ker drugemu delavcu ob zatrjevanih kršitvah ni. Tudi sicer so pritožnikove navedbe, ki naj bi kazale na diskriminacijo pomanjkljive. Tožnik zatrjuje neenako obravnavo, ne zatrjuje pa, zaradi katerega nedopustnega razloga v smislu okoliščin iz 6. člena ZDR-1 oziroma 90. člena ZDR-1 naj bi do zatrjevane neenake obravnave prišlo. Sodba sodišča prve stopnje tako ni obremenjena z zatrjevanimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka. Tudi v tem delu vsebuje razloge o odločilnih dejstvih in nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti.

14. Sodišče prve stopnje je glede na vse obrazloženo utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi. Druge pritožbene navedbe tožnika za odločitev niso pravno pomembne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

15. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato jo je na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del prvostopenjske sodbe.

16. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam krije svoje pritožbene stroške.

Datum zadnje spremembe:

13.12.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 465/2008
• VDS sodba Pdp 409/2007
• VDSS sodba Pdp 52/2009