<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sodba X Pdp 763/2017

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2017:X.PDP.763.2017
Evidenčna številka:VDS00005745
Datum odločbe:12.10.2017
Senat:Valerija Nahtigal Čurman (preds.), Marko Hafner (poroč.), Jelka Zorman Bogunovič
Področje:DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
Institut:kolektivni delovni spor - splošni akt delodajalca - skladnost splošnega akta z zakonom - sprememba sistemizacije - preiskovalno načelo - odločitev o pravdnih stroških

Jedro

Predlagatelj je v predlogu in kasnejši vlogi navajal le, da je nasprotna udeleženka pri sprejemu akta kršila peti odstavek 156. člena ZJU, ker analiza delovnih opravil in postopkov in bila izdelana. Bistveno je, da peti odstavek 156. člena ZJU takšne analize niti ne navaja, ampak zahteva, da mora biti reorganizaciji priložena obrazložitev, ki vsebuje: cilje reorganizacije, analizo delovnih opravil in delovnih postopkov, število in strukturo delovnih in število javnih uslužbencev. Vse to pa predlog izpodbijanega akta vsebuje, kar je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo.

ZDSS-1 v prvem odstavku 34. člena res določa, da sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, lahko izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti. Vendar ta določba ne razbremenjuje strank njihovega materialnega in procesnega dokaznega bremena. Tveganje svoje pravdne pasivnosti nosi vsaka stranka sama. Ker predlagatelj določenih dejstev ni izpostavil za sporne, jih sodišču sploh ni potrebno ugotavljati, kaj šele, da bi za njihovo ugotovitev izvajalo dokaze po uradni dolžnosti.

Izrek

I. Pritožba predlagatelja se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v točki I/1 izreka.

II. Pritožbi nasprotne udeleženke se ugodi in sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da je predlagatelj dolžan v roku 15 dni nasprotni udeleženki povrniti stroške postopka v znesku 1.335,09 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Predlagatelj sam krije svoje pritožbene stroške, nasprotni udeleženki pa je dolžna plačati njene pritožbene stroške v znesku 234,09 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je Akt o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest št. ... z dne 16. 1. 2013 nasprotne udeleženke nezakonit (I. točka izreka). Predlagatelju je naložilo, da je nasprotni udeleženki v 15 dneh dolžan povrniti stroške postopka v višini 1.106,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje predlagatelj iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče opravi ustno obravnavo, pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Priglaša pritožbene stroške.

Predlagatelj najprej trdi, da je prvostopno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. ZJU v petem odstavku 156. člena določa, da mora biti reorganizaciji priložena obrazložitev, ki vsebuje cilje reorganizacije, razloge za njeno izvedbo, analizo delovnih opravil in delovnih postopkov ter število in strukturo delovnih mest in število javnih uslužbencev. Tako sprejeta reorganizacija lahko služi za ugotovitev poslovnega razloga za prenehanje delovnega razloga oziroma za premestitev. Vendar za odločanje v tem sporu ZJU (zlasti 156. člen in drugi odstavek 158. člena) ni edina pravna podlaga. Tako 26. člen ZJU opredeljuje socialno partnerstvo, ki nalaga določene obveznosti delodajalca do reprezentativnega sindikata. Dodatne zahteve, kako je potrebno oblikovati notranjo organizacijo in sistemizacijo delovnih mest postavlja tudi ZDU-1 (npr. člen 27). Zato določila petega odstavka 156. člena ZJU ni mogoče tolmačiti tako ozko in dobesedno, kot je to storilo prvostopno sodišče, ki je nedvoumno ugotovilo, da v izpodbijanem aktu niso analizirana posamezna delovna mesta, iz katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da določeno delo ni potrebno ali da ni dela za določena delovna mesta, vendar vseeno to ne predstavlja kršitve petega odstavka 156. člena ZJU. Predlagatelj meni, da tega določila ni mogoče razumeti tako ozko. Nasprotna udeleženka pri določanju notranje organizacije organov državne uprave ni mogla iti mimo načel, kot jih določa 7. člen Uredbe o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in pravosodnih organih, pa tudi 8. člen in naslednji, ki podrobneje opredeljujejo, kako se naloge umeščajo v posamezne organizacijske enote in zagotavljajo njihovo učinkovito izvajanje. Šele s takšnim pravilnim tolmačenjem petega odstavka 156. člena ZJU bi se lahko pravilno ugotovilo, da nasprotna udeleženka spornega akta ne bi smela uveljaviti. Predvsem pa niti iz omenjene analize niti iz obrazložitve izpodbijanega akta na izhaja možnost, da bi nasprotna udeleženka lahko akt spremenila zgolj tako, da je ista delovna mesta zgolj razvrednotila.

Predlagatelj nadalje trdi, da je že na podlagi navedenega po vsebinski plati razvidno, da je nasprotna udeleženka izpodbijani akt sprejela nezakonito. Poleg tega pa je predlagatelj v pravdnem postopku uveljavljal predvsem procesne kršitve pri njegovem sprejetju. Omenjeni 26. člen ZJU ima odsev tudi v drugem odstavku 3. člena omenjene Uredbe, ki določa, da mora predlagatelj sistemizacije v soglasje vladi priložiti tudi dokazila, da je bil pri sprejemanju sistemizacije spoštovan 26. člen ZJU. Nasprotna udeleženka izpolnitve te zahteve ni nikoli dokazala, saj iz predloženih dokazov izhaja le, da se je s sindikatom usklajevala. To pa ni spoštovanje 26. člena ZJU, ki terja, da sindikat k predlogu akta da mnenje, ni pa nobenih dokazil, da bi nasprotna udeleženka sploh zahtevala mnenje. Poleg tega, ko bi sindikat podal mnenje, bi ga predstojnik moral obravnavati in svoje stališče do mnenja (pa čeprav zavrnilno) utemeljiti, česar pa nasprotna udeleženka ni storila.

Tudi zapis prvostopnega sodišča, češ da iz izpovedb zaslišanih prič (A.A., B.B., C.C., D.D.) izhaja, da so vedeli za obstoječo analizo, pa ne izhaja ugotovitev, da je s tem izpolnjena zakonska obveza, da nasprotna udeleženka predlagatelju poda predlog akta in zahteva mnenje o njem. Sodišče je po mnenju predlagatelja celo napačno razumelo pričanji C.C. in D.D., ki sta izrecno poudarila, da kot direktorja direktorata o reorganizaciji sploh nista sodelovala ter da omenjena analiza ni ugotavljala, kakšna bi morala biti notranja organizacija in kako ter kakšna delovna mesta bi se morala oblikovati oziroma ukinjati. Zato je zaključek sodišča, da naj ne bi šlo za nekakšno fiktivno analizo, povsem napačen in v nasprotju z dejanskim stanjem. Izjave vseh štirih prič so tako zelo napačno razumljene in izvzete iz konteksta zgolj z namenom utemeljevanja zavrnilne sodbe, da bi pritožbeno sodišče ob obravnavi te pritožbe na podlagi tretjega odstavka 347. člena ZPP moralo razpisati obravnavo in vse štiri zaslišanja izvesti še enkrat. Sodišče prve stopnje bi namreč moralo uporabiti tudi preiskovalno načelo iz 34. člena ZDSS-1, v kolikor je menilo, da dejansko stanje ni dovolj razjasnjeno.

3. Nasprotna udeleženka v odgovoru na pritožbo zavrača vse navedbe predlagatelja in vztraja pri že podanih navedbah, da je bilo v zvezi z reorganizacijo izvedenih več usklajevalnih sestankov s predstavniki predlagatelja in je bil vseskozi upoštevan socialni dialog, kot ga določa 26. člen ZJU. Prav tako vztraja, da je v zvezi z obrazložitvijo reorganizacije zadostila določbi petega odstavka 156. člena ZJU. V sporni analizi so analizirani poslovni procesi ter podani predlogi za optimizacijo dela in stroškov. V predlogu akta pa so bili opredeljeni posamični direktorati s sektorji in njihove nove organizacijske strukture. Zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožba predlagatelja pa neutemeljena. Nasprotna udeleženka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Zoper sodbo prvostopnega sodišča, in sicer zoper izrek o stroških (II. točka izreka) se pritožuje nasprotna udeleženka. Navaja, da so ji bili priznani stroški le za eno pripravljalno vlogo, čeprav je vložila tri take vloge: 12. 2. 2016, 30. 5. 2016 in 2. 9. 2016. Tako bi ji moralo biti priznano še nadaljnjih 600 točk (2 x 300). Prav tako so ji bili stroški za odsotnost iz pisarne priznani le za en narok, čeprav so bili opravljeni trije naroki. Pot na narok (peš) traja 15 minut v eno smer, zato bi ji moralo biti priznano dodatnih 80 točk (2 x 2 x 20). Priznani bi ji morali biti tudi stroški za trajanje naroka 19. 9. 2016, saj je trajal v prve nadaljnje pol ure po eni uri, torej 50 točk. Od vsega navedenega pa bi morali biti odmerjeni tudi izdatki za stranko po tretjem odstavku 11. člena OT. Priglaša stroške pritožbe.

5. Pritožba predlagatelja ni utemeljena, pritožba nasprotne udeleženke pa je utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. Dejansko stanje je bilo popolno ugotovljeno in pravilno uporabljeno materialno pravo (razen glede pravdnih stroškov nasprotne udeleženke).

7. Sodišče prve stopnje je o tem sporu enkrat že odločilo in s sodbo ugotovilo, da je Akt o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest št.... z dne 16. 1. 2013 nasprotne udeleženke nezakonit. Odločilo je, da vsak udeleženec nosi svoje stroške postopka. O navedenem delu odločitve je pritožbeno sodišče pritožbi nasprotne udeleženke ugodilo in sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Ugotovilo je, da je prvostopno sodišče v postopku sprejelo zaključke mimo trditvene podlage ter v nasprotju s pravili o dokaznem bremenu in da je nepravilno uporabilo materialno pravo.

8. V novem sojenju je sodišče prve stopnje upoštevalo napotke pritožbenega sodišča in odpravilo ugotovljene kršitve pravdnega postopka.

9. Pritožba neutemeljeno očita prvostopnemu sodišču napačno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, posledično pa zmotno uporabo materialnega prava. Pri tem predlagatelj niti ne pove, v čem je bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Ponovno navaja, da pritožbeno sodišče preveč ozko tolmači določilo petega odstavka 156. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl.), ker v izpodbijanem aktu niso analizirana posamezna delovna mesta, iz katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da določeno delo ni potrebno ali da ni dela za določena delovna mesta. Pritožbeno sodišče je že v sklepu opr. št. X Pd 965/2016 z dne 23. 2. 2017 ugotovilo, da je predlagatelj v predlogu in kasnejši vlogi navajal le, da je nasprotna udeleženka pri sprejemu akta kršila peti odstavek 156. člena ZJU, ker analiza delovnih opravil in postopkov in bila izdelana. Na omenjeno analizo posameznih delovnih mest, iz katere bi bilo mogoče ugotoviti, da določeno delo ni potrebno ali da ni dela za določena delovna mesta, pa se predlagatelj prvič sklicuje šele v tej pritožbi. V zvezi s tem je takšno analizo navedlo prvostopno sodišče v svoji razveljavljeni sodbi, ko je nezakonito povzelo izpovedbo priče A.A. kot trditveno podlago predlagatelja. Bistveno pa je, da peti odstavek 156. člena ZJU takšne analize niti ne navaja, ampak zahteva, da mora biti reorganizaciji priložena obrazložitev, ki vsebuje:

- cilje reorganizacije,

- analizo delovnih opravil in delovnih postopkov,

- število in strukturo delovnih in število javnih uslužbencev.

Vse to pa predlog izpodbijanega akta (A1) vsebuje, kar je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

10. Neutemeljene so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na postopkovne kršitve nasprotne udeleženke pri sprejemanju akta. Predlagatelj niti v predlogu niti v kasnejših vlogah ali narokih v zvezi s kršitvami v usklajevalnem postopku ni podal sploh nobenih trditev, niti ni predlagal nobenih dokazov. Nasprotna udeleženka je v odgovoru na predlog zapisala, da je izpolnila vse obveznosti iz šestega odstavka 156. člena ZJU in izrecno trdila, da glede teh njenih obveznosti predlagatelj ne zatrjuje nobenih kršitev zakona. Predlagatelj teh navedb nasprotne udeleženke ni nikjer prerekal in se nanje tudi ni odzval. Zato je potrebno vse pritožbene navedbe glede nespoštovanja 26. člena ZJU (v zvezi s šestim odstavkom 156. člena) šteti za pritožbeno novoto. V pritožbi sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena tega zakona (prvi odstavek 337. člena ZPP). Poleg tega pa so navedbe predlagatelja o tem, da mu nasprotna udeleženka predloga akta sploh ni predložila in zahtevala podaje mnenja, v nasprotju z listinami, ki jih je predlagatelj sam predložil v spis. Predlagatelj je namreč v spis sam predložil svoje mnenje z dne 18. 12. 2012 (A2), v katerem je navedeno, da so 11. 12. 2012 prejeli predlog akta. To dejstvo je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.

11. Neutemeljene in tudi nedovoljene oziroma neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP) so pritožbene navedbe o kršitvi 5. člena Uredbe o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih (Uredba - Ur. l. RS, št. 58/2003 in nasl.), ki določa, da se sistemizacija in njene spremembe morajo objaviti. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je nasprotna udeleženka kršila 5. člen Uredbe, ker v postopku ni dokazala, kdaj je objavila sprejeti akt, čeprav je predlagatelj o tem podal substanciran dokazni predlog. Navedena ocena prvostopnega sodišča pa ni pravilna. V postopku pred sodiščem prve stopnje se vprašanje o tem, ali je nasprotna udeleženka akt objavila ali ne, sploh ni izpostavljalo. Predlagatelj je v predlogu sicer res podal dokazni predlog, da naj nasprotna udeleženka predloži izpodbijani akt z dokazilom o datumu objave, vendar brez kakršnekoli navedbe, da bi bila objava akta kakorkoli sporna. Zato nasprotni udeleženki tudi ni bilo potrebno dokazovati dejstva, ki ni bilo sporno. Sicer pa neobjava akta ne vpliva na njeno zakonitost, lahko pa bi vplivala le na njegovo veljavnost oziroma na učinkovanje, kar je prvostopno sodišče pravilno povzelo.

12. Neutemeljeno se predlagatelj pritožuje, ker sodišče prve stopnje v postopku ni uporabilo preiskovalnega načela. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) v prvem odstavku 34. člena res določa, da sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, lahko izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti. Vendar ta določba ne razbremenjuje strank njihovega materialnega in procesnega dokaznega bremena. Tveganje svoje pravdne pasivnosti nosi vsaka stranka sama. Ker predlagatelj določenih dejstev ni izpostavil za sporne, jih sodišču sploh ni potrebno ugotavljati, kaj šele, da bi za njihovo ugotovitev izvajalo dokaze po uradni dolžnosti.

13. Pritožbeno sodišče je preizkusilo in presodilo le tiste pritožbene navedbe predlagatelja, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker je spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo predlagatelja zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

14. Utemeljena je pritožba nasprotne udeleženke zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe prvostopnega sodišča (izrek o stroških). Sodišče prve stopnje je pri odmeri stroškov pravilno uporabilo določbe Odvetniške tarife (OT - Ur. l. RS, št. 2/15), vendar pa nasprotni udeleženki ni priznalo vseh priglašenih odvetniških storitev in ostalih stroškov. Tako nasprotni udeleženki niso bili priznani tudi naslednji stroški:

- še za dve pripravljalni vlogi po tar. št. 7/4 v zvezi s tar. št. 16 OT v višini 600 točk (priznano le 300 točk za eno vlogo);

- odsotnost iz pisarne (urnina) po četrtem odstavku 6. člena OT še za dva naroka v višini 80 točk (priznano 40 točk le za en narok od skupno treh narokov);

- stroški za trajanje naroka 19. 9. 2016 po prvem odstavku 6. člena OT v višini 50 točk, saj se je narok začel ob 10.00 uri in končal ob 11.20 uri;

- izdatki za stranko po tretjem odstavku 11. člena OT od skupne vrednosti vseh storitev.

Na podlagi navedenega je nasprotna udeleženka upravičena do naslednjih stroškov (v celoti):

- odgovor na predlog (tar. št. 7/3 v zvezi s tar. št. 16 OT) 400 točk;

- tri pripravljalne vloge (tar. št. 7/4 v zvezi s tar. št. 16 OT) 900 točk;

- udeležba na treh narokih (tar. št. 7/4 v zvezi s tar. št. 16 OT) 900 točk;

- odsotnost iz pisarne (četrti odstavek 6. člena OT) 120 točk;

- trajanje naroka (tar. št. 15/4 v zvezi s tar. št. 7/3 in tar. št. 16 OT) 500 točk.

Skupni stroški tako znašajo 2870 točk, skupaj z izdatki za stranko (tretji odstavek 11. člena OT) pa 2908,70 točk, kar glede na vrednost točke znaša 1.335,09 EUR.

15. Na podlagi navedenega in skladno s 358. členom ZPP je pritožbeno sodišče pritožbi nasprotne udeleženke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremenilo tako, da je znesek 1.106,50 EUR nadomestilo z zneskom 1.335,09 EUR.

16. Izrek o pritožbenih stroških temelji na členu 154 in členu 165 ZPP. Predlagatelj s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške. Ker odgovor na pritožbo nasprotne udeleženke ni bistveno pripomogel k rešitvi pritožbe predlagatelja, nasprotna udeleženka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Nasprotna udeleženka je s pritožbo uspela v celoti in zato ji mora predlagatelj povrniti njene stroške: pritožba 500 točk (tar. št. 16 v zvezi s 3. in 4. točko tar. št. 7 OT), 2 % izdatkov za stranko (tretji odstavek 11. člena OT) 10 točk, skupaj 234,09 EUR.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o javnih uslužbencih (2002) - ZJU - člen 26, 156, 156/5, 156/6.
Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (2004) - ZDSS-1 - člen 34, 34/1.

Podzakonski akti / Vsi drugi akti
Uredba o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih (2003) - člen 5.
Odvetniška tarifa (2015) - tarifna številka 7, 7/3, 7/4, 15, 15/4.
Odvetniška tarifa (2015) - člen 6, 6/4.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
13.12.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDEzNTAz