VDSS Sodba Pdp 481/2017

Jedro

Komisija je ugotovila, da tožena stranka tožnici, ki zaradi invalidnosti ni zmožna opravljati dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi in da zato obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove po prvem odstavku 102. člena ZPIZ-1. Pridobitev mnenja Komisije je sicer pogoj za izdajo tovrstne odpovedi, kar pa ne pomeni, da mora sodišče mnenju nujno slediti. Pravilnost ugotovitev iz tega mnenja (zoper katerega poseben spor ni dopusten) je namreč podvržena sodni presoji v okviru spora iz naslova nezakonitosti odpovedi, ki ga sproži delavec invalid.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka ob nastanku invalidnosti imela na razpolago za tožnico ustrezno delovno mesto, pa ji ga neutemeljeno ni ponudila, sklicujoč se na razloge ekonomske narave, je pravilno zaključilo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti z dne 9. 6. 2016 nezakonita ter da delovno razmerje tožnice pri toženi stranki ni prenehalo in še vedno traja. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici v roku 15 dni priznati vse pravice, kot izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi ter ji za čas nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi obračunati plače, kot da bi delala, od njih odvesti davke in prispevke za socialno varnost, razliko v neto znesku pa izplačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakokratne mesečne plače dalje do plačila. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni povrniti tožničine stroške postopka v znesku 319,75 EUR z nakazilom na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da gre za sodbo presenečenja, saj je odločitev nerazumljiva, nepravilna in neutemeljena. Sodišče je v 3. točki obrazložitve sodbe navedlo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen, v I. točki izreka pa je mimo tožbenega zahtevka dodalo besedi "ni prenehalo". Sodišče se ni opredelilo do odločilnih dejstev, da je bila pri tožnici ugotovljena III. kategorija invalidnosti, da je tožena stranka postopek odpovedi izvedla v skladu z določbami ZPIZ-1 in ZZRZI, ter da je Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi glede odpovedi izdala pozitivno mnenje. Mnenje te komisije je odločilno, sodišče pa ga ni dokazno ocenilo, do mnenja se ni opredelilo. Sodišče je preseglo svoje pristojnosti, ko je z izpodbijano sodbo nedopustno poseglo v pravnomočno in dokončno odločbo ZPIZ. Sodišče namreč ne more zaključiti, da je delo, ki ga je tožnica opravljala pred nastankom invalidnosti, zanjo ustrezno, če iz navedene odločbe ZPIZ izhaja nasprotno. Omejitve iz zdravniškega spričevala se razlikujejo od omejitev, navedenih v odločbi ZPIZ. Sodišče je napačno ocenilo izpoved A.A. in direktorja B.B.. Na podlagi njunih izpovedi ni mogoče zaključiti, da je tožena stranka v trenutku ugotovljene invalidnosti imela delovno mesto, ki bi bilo za tožnico ustrezno. Tudi iz tožničine izpovedi izhaja, da tožena stranka zanjo ni imela ustreznega prostega, sistemiziranega delovnega mesta. Pri odpovedi iz poslovnega razloga delovnemu invalidu in pri odpovedi iz razloga invalidnosti gre za identična postopka. Ker se ta dva razloga prepletata, bi moralo sodišče tudi ob ugotovitvi, da je bila tožnici pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga, zaključiti, da je bila odpoved vendarle podana zakonito. Tožena stranka je dokazala, da tožnici ni mogla zagotoviti delovnega mesta, ki bi bilo glede na omejitve zanjo ustrezno. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

5. Ne drži, da je sodba sodišča prve stopnje nerazumljiva, nepravilna in neutemeljena, kot to uveljavlja pritožba. Iz izreka in obrazložitve sodbe jasno izhaja, da je po presoji sodišča prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljen. Zapis v 3. točki obrazložitve sodbe, da zahtevek ni utemeljen, je glede na vsebino ostale sodbe očitna pisna pomota, zaradi katere sodba ni nezakonita.

6. Sodišče prve stopnje tudi ni preseglo tožbenega zahtevka, ko je v I. točki izreka sodbe v zvezi z ugotovitvijo, da je odpoved nezakonita, ugotovilo še, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo in ji še vedno traja, čeprav se je tožničin zahtevek v zvezi s slednjim delom glasil le na to, da njeno delovno razmerje še vedno traja. S tem, ko je sodišče prve stopnje pri odločitvi dodalo besedi ''ni prenehalo'', tožnici v bistvenem ni prisodilo nekaj več ali nekaj drugega od zahtevanega. Nenazadnje ugotovitveni zahtevek na (nadaljnje) trajanje delovnega razmerja (oblikovan v skladu s 181. členom ZPP), zajema tudi zahtevo, da delovno razmerje ni prenehalo. Predvsem pa je sodišče prve stopnje izrek oblikovalo v skladu z obstoječo sodno prakso, zato pritožbeno sodišče v takšen izrek ni posegalo.

7. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti z dne 9. 6. 2016 nezakonita. Sodišče prve stopnje je poudarilo, da odpoved dejansko ni bila podana iz navedenega razloga (po 4. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), ampak iz poslovnega razloga (po 1. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1).

8. Sodišče prve stopnje je pri tej presoji pravilno upoštevalo podlago iz prvega odstavka 102. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/1999 in nasl.), ki določa, da lahko delodajalec zavarovancu, kateremu so z dokončno odločbo priznane pravice na podlagi invalidnosti II. ali III. kategorije in ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na območju Republike Slovenije, odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s predpisi o delovnih razmerjih (le) v primeru, če mu zaradi ugotovljene invalidnosti II. ali III. kategorije ali iz poslovnega razloga utemeljeno ne more skladno s prejšnjim členom tega zakona zagotoviti pravice do premestitve na drugo delovno mesto brez ali po končani poklicni rehabilitaciji oziroma pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega.

9. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni ugotavljalo odločilnih dejstev oziroma da se do teh ni opredelilo. V zvezi s tem očitkom torej niso podane smiselno uveljavljane postopkovne kršitve (po 8. ali 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), prav tako ni podan pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč upoštevalo, da je bila tožnica z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (ZPIZ) z dne 19. 1. 2016 zaradi posledic bolezni razvrščena v III. kategorijo invalidnosti s pravico do dela na drugem, fizično lažjem delu, s premeščanjem bremen do 5 kg, brez pripogibanja in s krajšim delovnim časom od polnega od 17. 12. 2015 dalje. Prav tako je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je tožena stranka v postopku podaje odpovedi zaprosila za mnenje Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi (Komisija), ki je 19. 5. 2016 podala pozitivno mnenje o obstoju podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Dejstvo, da sodišče prve stopnje mnenju Komisije ni sledilo, ne pomeni, da se do njega ni opredelilo oziroma, da ga ni dokazno ocenilo.

10. Komisija je ugotovila, da tožena stranka tožnici, ki zaradi invalidnosti ni zmožna opravljati dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi in da zato obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove po prvem odstavku 102. člena ZPIZ-1. Pridobitev mnenja Komisije je sicer pogoj za izdajo tovrstne odpovedi, kar pa ne pomeni, da mora sodišče mnenju nujno slediti. Pravilnost ugotovitev iz tega mnenja (zoper katerega poseben spor ni dopusten) je namreč podvržena sodni presoji v okviru spora iz naslova nezakonitosti odpovedi, ki ga sproži delavec invalid. Glede na navedeno pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano odločitvijo nedopustno poseglo v mnenje Komisije.

11. Prav tako ne drži, da je sodišče prve stopnje nedopustno poseglo v pravnomočno in dokončno odločbo ZPIZ z dne 19. 1. 2016. Ta odločba o razvrstitvi v kategorijo invalidnosti in priznanju pravic iz tega naslova je bila izdana v zvezi z delovnim mestom izdelovalec rezervnih delov, za katero je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in ne v zvezi z delovnim mestom operater na liniji. S tem, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da bi bilo pri toženi stranki za tožnico ustrezno delo na obstoječem delovnem mestu operater na liniji, ni v ničemer poseglo v navedeno odločbo ZPIZ.

12. Sodišče prve stopnje je ugotovitev, da je bilo delovno mesto operater na liniji za tožnico ustrezno, utemeljilo tudi s sklicevanjem na zdravniško spričevalo z dne 21. 4. 2015. V zdravniškem spričevalu je bilo sicer nejasno navedeno, da se izdaja v zvezi z delom delovnega mesta izdelovalec rezervnih delov I - operater na liniji. Ugotovljeno je bilo, da tožnica izpolnjuje posebne zdravstvene zahteve za opravljanje navedenega dela z določenimi omejitvami: lažje delo brez dvigovanja bremen nad 5 kg v skrajšanem delovnem času. Pritožba navaja, da je bilo tožnici na podlagi odločbe ZPIZ v zvezi s pravico do dela na drugem delu priznanih več omejitev (npr. brez pripogibanja), kot jih je omenjenih v zdravniškem spričevalu. Vendar pa to ne more izpodbiti sicer pravilne dokazne ocene sodišča prve stopnje o tem, da je pri toženi stranki obstajalo delo, ki bi ga tožena stranka tožnici lahko ponudila kot ustrezno tožničini preostali delovni zmožnosti, predvsem na podlagi dejstva, da je tožnica delo delovnega mesta operater na liniji v skrajšanem delovnem času dejansko opravljala - tako pred, kot po ugotovljeni invalidnosti.

13. Kot nakazano pa sodišče prve stopnje v zvezi s tem delovnim mestom ni ugotovilo, da delo za tožnico ne bi bilo ustrezno, ampak da tožena stranka nima potrebe po tem delu zaradi izgube poslov in izteka nekaterih proizvodnih programov. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje s tem v zvezi napačno dokazno ocenilo izpovedi direktorja tožene stranke in priče A.A. (vodje proizvodnje). Direktor tožene stranke je namreč jasno izpovedal, da možnosti nadaljnje zaposlitve tožnice ni bilo zaradi zmanjšanja proizvodnje. Navedena priča je resda zanikala, da so imeli pri toženi stranki za tožnico po zaključenem zdravljenju ustrezno delovno mesto, vendar pa je hkrati jasno izpovedala, da ustreznega delovnega mesta niso imeli zaradi izgube programa ... in zmanjšanja obsega dela na izsekovanju volanov. Zato je sodišče prve stopnje poslovni razlog odpovedi pravilno ocenilo kot dejanski razlog podane odpovedi, kar ima za posledico ugotovitev nezakonitosti izpodbijane odpovedi iz razloga invalidnosti.

14. Pritožba neutemeljeno izpostavlja, da gre pri obeh navedenih odpovedih za identična postopka. Čeprav ZDR-1 v 116. členu skupno določa varstvo pred odpovedjo oziroma postopek odpovedi tako glede invalidov, katerim se pogodba o zaposlitvi odpoveduje iz razloga invalidnosti, kot glede invalidov, katerim se pogodba o zaposlitvi odpoveduje iz poslovnega razloga, to ne pomeni, da bi lahko sodišče prve stopnje samo prekvalificiralo odpoved iz razloga invalidnosti v odpoved iz poslovnega razloga.

15. Ker je torej sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka ob nastanku invalidnosti imela na razpolago za tožnico ustrezno delovno mesto, pa ji ga neutemeljeno ni ponudila, sklicujoč se na razloge ekonomske narave, je pravilno zaključilo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti nezakonita, posledično pa ugodilo tudi preostalemu delu tožničinega tožbenega zahtevka.

16. Glede na to, da uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

13.12.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 421/2017
• VDSS Sodba Pdp 786/2016
• VDSS Sodba Pdp 1019/2016