VDSS Sklep Pdp 346/2017

Jedro

Opustitev zaslišanja izvedenca na obravnavi, kljub izrecnemu predlogu tožnika, da se tak dokaz izvede, predstavlja kršitev načela neposrednosti in načela kontradiktornosti, po katerem ima vsaka stranka pravico postavljati vprašanja in terjati odgovore. S takšnim ravnanjem je sodišče prve stopnje kršilo določbe neposrednosti in tožniku odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem prve stopnje, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Popravilo hidravličnega dvigala in v njegovem okviru odvijanje jeklenice hidravličnega dvigala z daljinskim upravljalnikom (ki se lahko opravlja kjerkoli) ne predstavlja nevarne dejavnosti. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da dejavnosti popravila dvigala v bližini visokonapetostnih vodov ni šteti za nevarno dejavnost. Tako popravilo se namreč lahko izvede kjerkoli, v konkretnem primeru se je v bližini visokonapetostnih vodov izvajalo zato, ker si je tak položaj vozila oziroma hidravličnega dvigala izbral tožnik sam. Glede na navedeno zato ni mogoče uporabiti pravil o objektivni odškodninski odgovornosti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od toženih strank zahteval izplačilo odškodnine v višini 69.000,00 EUR, pri čemer znaša maksimalna obveznost drugotožene stranke do višine dogovorjene zavarovalne vsote, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 29. 8. 2011 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam nosi stroške postopka (II. točka izreka) in da je dolžan:

- prvotoženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 2.496,97 EUR v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (III. točka izreka);

- drugotoženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 30,00 EUR v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (IV. točka izreka);

- plačati premalo plačani predujem v višini 269,69 EUR za nagrado in nadomestilo za stroške izdelave izvedenskega mnenja z dne 8. 6. 2015, v roku 15 dni, na TRR Delovnega sodišča v Mariboru (V. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožuje tožnik ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Navaja, da sodišče ni pravilno uporabilo določb Obligacijskega zakonika o odškodninski odgovornosti. Trdi, da je podana objektivna odgovornost prvotožene stranke, ker je delo potekalo v okoliščinah povečane nevarnosti in gre za delo s povečano nevarnostjo. Pravilnik o varstvu pri delu pred nevarnostjo električnega toka eksplicitno določa, da so dela v bližini vodov pod napetostjo, poleg tega pa je delo potekalo v pogojih močne bleščavosti. Trdi, da je napačen zaključek prvostopenjskega sodišča, da odvijanje jeklenice hidravličnega dvigala z daljinskim upravljalnikom ne predstavlja nevarne dejavnosti. Meni, da bi sodišče moralo ugotavljati tudi krivdno odgovornost prvotožene stranke, ki je ravnala v nasprotju z 8. členom Zakona o varnosti in zdravja pri delu in tretjim odstavkom 4. člena Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih, saj je opustila namestitev opozoril in izolacijskih zaščitnih pregrad. Sodišče je izvedenski mnenji neutemeljeno ocenilo kot pravilni, saj je prvi izvedenec A.A. mnenje podal brez izvida, ni pravilno uporabil materialnega prava (ker so v času nastanka škodnega dogodka veljali drugi predpisi) in je podal mnenje v nasprotju z vso sodno prakso. Trdi, da izvedenec ni pravilno upošteval določb Pravilnika o varstvu pri delu pred nevarnostjo električnega toka in določb Obligacijskega zakonika. Navaja, da določba 41. člena Pravilnika določa, da je treba postaviti zaščito pred slučajnim dotikom teh delov z uporabo dovolj trdnih in zanesljivo postavljenih izolacijskih zaščitnih pregrad, plošč pokrival in podobno, pri čemer so določene tudi najmanjše razdalje med deli pod napetostjo ter zaščitno pregrado glede na napetost vodnika. Nepravilen je zaključek izvedenca, da v tem primeru ni mogoče postaviti pregrad tako, da bi ščitile daljnovod pred dotikom tretjih, čeprav je ugotovil, da je moč žice daljnovoda zavarovati z izolacijsko pregrado, ki je prvotožena stranka ni namestila. Te določbe morajo upoštevati vsi delodajalci, katerih delavci lahko pridejo v stik z električno energijo. Trdi, da Zakon o varnosti in zdravju pri delu v 23. členu določa, da je potrebno ustrezno označiti delovna mesta in sredstva za delo z znaki za nevarnost in navodili za varno delo. Meni, da je napačna tudi ugotovitev izvedenca, da daljnovod v obratovanju ni nevarna stvar. Navaja, da sodišče ni pojasnilo, kako je prišlo do kratkega stika na daljnovodu in kje je tožnik stal. Trdi, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo predlog tožnika za zaslišanje izvedenca B.B., in meni, da bi se moral postaviti nov izvedenec iz delovno varstvene stroke. Priglaša stroške pritožbe.

3. Prvotožena stranka v odgovoru na pritožbo tožnika prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, oziroma kršitev pravice do izjave oziroma načela kontradiktornosti, ki jo tožnik v pritožbi uveljavlja, ker je zavrnilo zaslišanje izvedenca mag. B.B..

7. Pravica do enakega varstva pravic oziroma pravica do izjave, ki je varovana v 22. členu Ustave RS, vključuje tudi pravico, da je stranki zagotovljena možnost sodelovanja v dokaznem postopku ter možnost, da se izjavi o rezultatih dokazovanja, iz pravice do enakega varstva pravic pa načelno izhaja pravica do izvedbe predlaganih dokazov. Vendar pa strankina pravica do izvedbe predlaganega dokaza ni absolutna. Sodišče je dolžno izvesti le tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi (213. člen ZPP). Dokazi niso pomembni, če je dejansko stanje v zadevi že dovolj raziskano, oziroma če glede na materialno pravo, ki ga je potrebno uporabiti, niso pomembni, ker na končno odločitev ne morejo vplivati, tudi če potrdijo navedbe, v zvezi s katerimi so bili predlagani. Sodišče torej lahko zavrne izvedbo dokaza v primeru, če bi se z njim dokazovalo dejstvo, ki ni pravno relevantno, ali je že dokazano. Zavrnitev dokaznega predloga mora obrazložiti bodisi v sklepu o zavrnitvi dokaznega predloga (drugi odstavek 287. člena ZPP) ali pa v obrazložitvi končne odločbe, tako da pojasni razloge nepotrebnosti, nerelevantnosti oziroma neprimernosti predlaganega dokaza, tako da je stranki dana možnost, da ugotovi razloge, na katerih temelji zavrnitev dokaznega predloga.¹

8. Razloge za zavrnitev predlaganih dokazov je sodišče prve stopnje sicer pojasnilo v sklepu na naroku dne 29. 11. 2016 in v 15. točki obrazložitve sodbe. Dokazni predlog za postavitev novega izvedenca je tožnik postavil zato, ker se s podanima izvedenskima mnenjema ni strinjal, kar ne more biti razlog za postavitev novega izvedenca. Sodišče prve stopnje je podano mnenje izvedenca mag. B.B. ocenilo kot natančno, jasno, strokovno, prepričljivo in popolno, zato je utemeljeno zavrnilo postavitev novega izvedenca kot nepotrebno.

9. Tožnik pa je v pripombah na izvedensko mnenje izvedenca B.B. v vlogi z dne 18. 11. 2016 z ustreznimi konkretnimi navedbami izpodbijal njegove ugotovitve ter predlagal zaslišanje tega izvedenca, a sodišče zaslišanja ni izvedlo. Opustitev zaslišanja izvedenca na obravnavi, kljub izrecnemu predlogu tožnika, da se tak dokaz izvede, pa predstavlja kršitev načela neposrednosti in načela kontradiktornosti, po katerem ima vsaka stranka pravico postavljati vprašanja in terjati odgovore. S takšnim ravnanjem je sodišče prve stopnje kršilo določbe neposrednosti in tožniku odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem prve stopnje, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP².

10. Pritožba pa neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je namreč ustrezno obrazložilo svoj zaključek, da tožnik za škodni dogodek in škodo odgovarja sam in da ni podana ne objektivna in ne krivdna odgovornost toženih strank. Pravilnost zavzetih stališč in zaključkov sodišča prve stopnje pa pritožbeno sodišče preizkuša v okviru pravilne uporabe materialnega prava.

11. V tem individualnem delovnem sporu se sicer presoja, ali je podana odškodninska odgovornost prvotožene stranke (ki je imela pri drugotoženi stranki zavarovano odgovornost) zaradi škode, ki jo je tožnik utrpel pri svojem delu v času zaposlitve pri prvotoženi stranki na delovnem mestu električar. Navaja, da se je 10. 6. 2009 poškodoval pri odvijanju jeklenice hidravličnega dvigala z daljinskim upravljalnikom, ko se je jeklenica dotaknila žic daljnovoda in povzročila kratek stik, zaradi česar je močan električni tok povzročil stalitev in prekinitev vodnikov na daljnovodu, tožnik pa je doživel udar električnega toka, ki ga je huje telesno poškodoval. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da temelj odškodninske odgovornosti ni podan, zato je tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo v celoti zavrnilo.

12. Kot že navedeno, je prvostopenjsko sodišče zaradi opustitve zaslišanja izvedenca B.B. storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena, zato je potrebno v skladu z določbo 354. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Razveljavitev stroškovne odločitve v II. do V. točki izreka sodbe je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari.

13. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljeno bistveno kršitev ter dopolniti dokazni postopek zlasti z zaslišanjem sodnega izvedenca ter nato ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče pa z namenom hitrejše rešitve spora v tej zadevi odgovarja tudi na bistvene pritožbene navedbe, vezane na obstoj odškodninske odgovornosti prvotožene stranke za nastanek škodnega dogodka dne 10. 6. 2009 in škode, ki jo je pri tem utrpel tožnik.

14. Pravna podlaga za odločanje je podana v 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki določa, da če je delavcu pri delu ali v zvezi z delom povzročena škoda, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava, to je po določbah Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji). V 131. členu OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (prvi odstavek), za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (drugi odstavek). V določbi 149. člena OZ je uzakonjena domneva vzročnosti, saj se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Kaj je nevarna stvar oziroma nevarna dejavnost, OZ ne določa. Pojem nevarne stvari oziroma nevarna dejavnost je po svoji vsebini pravni standard, ki ga v vsakem konkretnem primeru izoblikuje sodna praksa. Nevarna dejavnost je takšna, da v konkretnih okoliščinah pomeni večjo nevarnost od povprečne.

15. Tožnik v pritožbi neutemeljeno izpodbija pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da prvotožena stranka tožniku ne odgovarja po načelu objektivne odgovornosti. Popravilo hidravličnega dvigala in v njegovem okviru odvijanje jeklenice hidravličnega dvigala z daljinskim upravljalnikom (ki se lahko opravlja kjerkoli) namreč ne predstavlja nevarne dejavnosti, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da dejavnosti popravila dvigala v bližini visokonapetostnih vodov ni šteti za nevarno dejavnost. Tako popravilo se namreč lahko izvede kjerkoli, v konkretnem primeru se je v bližini visokonapetostnih vodov izvajalo zato, ker si je tak položaj vozila oziroma hidravličnega dvigala izbral tožnik sam. Glede na navedeno zato ni mogoče uporabiti pravil o objektivni odškodninski odgovornosti.

16. Po stališču pritožbenega sodišča pa prvotožena stranka tožniku za nastalo škodo odgovarja krivdno. Kot izhaja iz prvostopenjske sodbe, je tožnik prvič samostojno opravljal namestitev jeklenice na vitel dvigala. Tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja na določbe 23. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št. 43/2011; ZVZD-1), ki jih prvotožena stranka po stališču pritožbenega sodišča ni spoštovala v celoti. Skladno s tem členom mora delodajalec delavce obveščati o varnem delu in jih seznaniti o vrstah nevarnosti na delovnem mestu ter o varnostnih ukrepih, potrebnih za preprečevanje nevarnosti in zmanjšanje škodljivih posledic, delovna mesta in sredstva za delo pa mora opremiti z znaki za obvestila in za nevarnost ter navodili za varno delo v skladu s posebnimi predpisi.

17. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da je prvotožena stranka tožnika usposobila za varno delo in mu zagotovila osebno varovalno opremo, tožnik je imel tudi ustrezen zdravniški pregled in bil ustrezno strokovno usposobljen. Navedeno je štelo kot zadosten razlog, da prvotožena stranka tožniku ne odgovarja niti po načelih krivdne odgovornosti. Po stališču pritožbenega sodišča je tak zaključek preuranjen, saj bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti tudi, ali je tožnik za svoje delo, ki ga je opravljal v trenutku, ko je prišlo do škodnega dogodka, prejel ustrezna navodila, še posebej ob upoštevanju, da je namestitev jeklenice na vitel dvigala prvič opravljal samostojno.

18. Tožnik je pojasnil, da ni nikjer pisalo, kako se preizkus delovanja končnega stikala sploh naredi. Iz izpovedi tožnika in prič izhaja, da so se preizkusi delovanja vitla opravljali tako v delavnici kot tudi na parkirišču, in da so delavci roko dvigal iztegovali na vse strani. Tožnik je izpovedal, da so se na mesto, kamor sta s šoferjem v spornem dogodku postavila dvigalo, dvigala postavljala, preden je prišel k prvotoženi stranki oz. se je pri njej zaposlil.

19. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, je rob parcele prvotožene stranke od daljnovoda oddaljen 14 metrov. Tožnik je izpovedal, da ni vedel, do kod sega parcela prvotožene stranke, iz izpovedi prič pa izhaja, da so delavci prvotožene stranke kosili tudi nabrežje C., čeprav brežina ni njihovo zemljišče. Po oceni pritožbenega sodišča je potrebno pri presoji, ali je prvotožena stranka spoštovala določbe ZVZD-1 o označevanju in opozarjanju na nevarnosti, upoštevati specifičnost primera, da je tožnik pri svojem delu upravljal s hidravličnim dvigalom, katerega roka (dolžine 25 metrov) lahko poseže izven meje parcele prvotožene stranke in s tem v zračni prostor sosednje parcele, torej se lahko tudi dotakne daljnovoda, ki je od roba parcele prvotožene stranke oddaljen 14 metrov. Jeklenica, ki jo je tožnik odvijal, pa je bila dolga vsaj 50 metrov (kot to izhaja iz izpovedb D.D. in E.E.). Tožnik je svoje delo lahko opravljal le tako, da je (med hojo) gledal iztegnjeno roko dvigala in tako preverjal, ali je jeklenica že dovolj odvita, saj je preizkušal delovanje končnega stikala - ali bo elektronika ustavila odvijanje jeklenice. Ob upoštevanju njegovih navedb, da je tovrstno delo prvič opravljal samostojno in da je delo potekalo v pogojih sončne bleščavosti, je po stališču pritožbenega sodišča tožnik lahko spregledal daljnovod, kot zatrjuje. Zato ni pravilen oz. je vsaj preuranjen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik za nezgodo v celoti odgovoren sam. S svojim nepazljivim delovanjem, ki ga je prvostopenjsko sodišče podrobno obrazložilo in ga upoštevalo kot izključen razlog za nastanek nezgode, pa je zagotovo prispeval k nastanku nezgode.

20. Neutemeljeno pa je tožnikovo sklicevanje, da je prvotožena stranka kršila Pravilnik o varstvu pri delu pred nevarnostjo električnega toka (Ur. l. RS, št. 26/1992 in spremembe; Pravilnik). Kot je pojasnil že postavljeni izvedenec mag. B.B., ta Pravilnik velja za dela na elektroenergetskih objektih in elektroenergetskih postrojih, električnih napravah, električni opremi in električnih instalacijah ter pri njihovi uporabi. V konkretnem primeru ni šlo za takšna dela, zato tudi ni bila potrebna izolacijska zaščita, da bi se zagotovila zaščita pred napetostjo in ustvaril ščiteni prostor. Tožnik je delo opravljal na kamionskem nakladalniku, zato Pravilnik prvotožene stranke ni zavezoval.

21. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti storjeno bistveno kršitev določb postopka ter zaslišati izvedenca B.B., hkrati pa glede na zgoraj obrazloženo ponovno pretehtati vse okoliščine, ki so pomembne pri presoji utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka, in tiste, na katere je pritožbeno sodišče tekom obrazložitve posebej opozorilo. Po oceni pritožbenega sodišča je glede na dosedaj izvedeni dokazni postopek podana krivdna odškodninska odgovornost prvotožene stranke, k nastanku nezgode pa je nedvomno prispeval tudi tožnik sam, kot to nenazadnje izhaja tudi iz obeh izvedenskih mnenj. Sodišče prve stopnje naj zato dopolni dokazni postopek v zvezi s tem, ali je tožnik za delo, ki ga je spornega dne prvič opravljal samostojno, dobil konkretna navodila, predvsem o tem, kam postaviti dvigalo, in ali so glede na čas škodnega dogodka utemeljene njegove navedbe o bleščanju sonca. Če bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta toženi stranki tožniku (delno) odgovorni za nastalo škodo, naj izvede še dokazni postopek v zvezi z višino odškodnine, ki pripada tožniku, ter odloči o celotnem tožbenem zahtevku.

22. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

-------------------------------
¹ Takšna stališča so bila zavzeta v številnih odločbah Vrhovnega sodišča RS, npr. v zadevah opr. št. II Ips 69/2015, VIII Ips 144/2013.
² Podobno je pritožbeno sodišče odločilo že v zadevi Pdp 691/2016 z dne 23.2.2017.

Datum zadnje spremembe:

11.12.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS Sklep Pdp 856/2016
• VDSS Sklep Pdp 697/2017
• VDSS sklep Pdp 191/2015