VDSS Sodba Psp 334/2017

Jedro

Glede na ZPIZ-2 in ustavno odločbo št. U-I-239/14-10 z dne 26. 3. 2015 in v njej zavzeto stališče, je sodišče prve stopnje in pred tem toženec pravilno odločilo, da gre tožnici višji znesek predčasne pokojnine od prvega dne naslednjega meseca po izdani odločbi oziroma od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, in da ni podane pravne podlage, da bi ji višji znesek pripadal vse od datuma, ko ji je bila priznana pravica do predčasne pokojnine s pravnomočno odločbo, torej že od 21. 3. 2003 dalje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. ... z dne 10. 3. 2016 in št. ... z dne 17. 5. 2016 ter za ponovno odmero pokojnine v višjem znesku od 21. 3. 2003 do 30. 6. 2015.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Meni, da zakoni v Sloveniji veljajo za vse državljane enako. Navaja, da je dne 11. 6. 2015 vložila zahtevo za izplačilo razlike pokojnine zaradi notranjega odkupa delnic. Nekaj uslužbencev A., ki jih tožnica poimensko navaja, je dobilo razliko priznano od upokojitve do 1. 7. 2015. Predvideva pa, da je razliko od upokojitve prejelo še več upokojencev tega podjetja. Če je prišlo do napake pri tožencu, naj to napako čimprej odpravi. Opozarja tudi na to, da gre za enak primer kot pri B..

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi predlogi.

5. Tožnica se ne strinja z zavrnitvijo njenega tožbenega zahtevka, da se ji na novo odmeri predčasna pokojnina vse od 21. 3. 2003, ko ji je bila z odločbo št. ... z dne 7. 7. 2003 priznana pravica do predčasne pokojnine, pa do 30. 6. 2015, tj. do dneva, ko ji je toženec na novo odmeril pokojnino z odločbo št. ... z dne 18. 12. 2015. Predmet tega sodnega postopka je dokončna odločba toženca št. ... z dne 17. 5. 2016, s katero je zavrnil tožničino pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo št. ... z dne 10. 3. 2016. S slednjo je toženec zavrnil tožničino zahtevo za ponovno odmero pokojnine v višjem znesku od 21. 3. 2003 do 30. 6. 2015. Sporno pa je vprašanje, ali je tožnica do nove odmere predčasne pokojnine z upoštevanjem delnic za notranji odkup, opravičena že od upokojitve dalje, tj. od 21. 3. 2003.

6. Gre za pravno vprašanje, na katero se nanaša odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-239/14-10 z dne 26. 3. 2015. Z njo je odločilo, da je bil Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) v neskladju z Ustavo RS. Tožencu je naložilo, da mora v roku 60 dni po objavi odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije ponovno odmeriti pokojnino zavarovancem oziroma uživalcem pokojnine, za katere je v postopkih revizije ugotovil, da so bile delnice za notranji odkup plačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet zaradi protiustavne 4. alineje 46. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ/92). Zavarovanci oziroma uživalci pokojnine, pri katerih revizija ni bila opravljena, pa lahko v roku, določenem v 2. točki izreka odločbe zahtevajo revizijo podatkov o plačah in pokojninskih osnovah za obdobje, v katerem so bile vplačane delnice za notranji odkup ter ponovno odmero pokojnine na podlagi ugotovitev revizije. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje je izdal odločbo o ponovni odmeri pokojnine v postopku z izrednim pravnim sredstvom, razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe iz prvega odstavka 183. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2) ne glede na čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine (I. - IV. točka izreka). Odločba o ponovni odmeri pokojnine iz IV. točke izreka učinkuje od prvega dne naslednjega meseca od njene izdaje, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti oziroma od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, če je bila dana zahteva. Za zavarovance oziroma uživalce pokojnine, ki so že pred objavo te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije zahtevali ponovno odmero, pa od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi (V. točka izreka).

7. V obravnavanem primeru med strankama ni sporno, da je odločba toženca št. ... z dne 7. 7. 2003 o priznani pravici do predčasne pokojnine od 21. 3. 2003 dalje pravnomočna. Prav tako pa je pravnomočna odločba toženca št. ... z dne 10. 3. 2008, s katero je bila tožnici predčasna pokojnina odmerjena brez zmanjšanja. Nadalje tudi ni sporno, da je toženec prvostopno odločbo ... z dne 18. 12. 2015 tožnici priznal na novo odmerjeno predčasno pokojnino od 1. 7. 2015 dalje. Tudi zoper to odločbo tožnica ni vložila pritožbe tako, da je po preteku zakonsko določenega 15-dnevnega roka za pritožbo, postala pravnomočna. Iz citirane odločbe izhaja, da je toženec upošteval 2. in 5. točko izreka odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-239/14-10, Up-1169/12-24 z dne 26. 3. 2015 in o ponovni odmeri pokojnine odločil po uradni dolžnosti z učinkom od 1. 7. 2015 zaradi enake obravnave uživalcev pokojnin. Glede na datum vložitve zahteve dne 10. 6. 2015 pa bi na novo odmerjena pokojnina prav tako učinkovala le od 1. 7. 2015 dalje, tj. od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi.

8. Bistveno v tej zadevi je, da je odločba toženca št. ... z dne 7. 7. 2003, s katero je toženec tožnici priznal pravico do predčasne pokojnine od 21. 3. 2003 dalje, pravnomočna. Ker je bilo o predčasni pokojnini in njeni višini že pravnomočno odločeno, je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le z izrednim pravnim sredstvom po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP), če so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji oziroma kot to ugotavlja že Ustavno sodišče RS, je bilo ponovno odmero pokojnine možno doseči v postopku s posebnim izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe, kot je bil urejen v 270. členu ZPIZ/92. Taka možnost je podana tudi v 183. členu ZPIZ-2, medtem ko ZPIZ-1, po tem zakonu pa je bila tožnici priznana predčasna pokojnina, take določbe ni vseboval, je Ustavno sodišče RS presojalo, ali je različna obravnava zavarovancev skladna s splošnim načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS. V odločbi št. U-I-239/14-10 z dne 26. 3. 2015 je Ustavno sodišče RS v 11. točki posebej poudarilo, da se mu je zastavilo vprašanje, ali je zakonodajalec zavarovance oziroma uživalce pokojnin v času veljavnosti ZPIZ-1 protiustavno neenako obravnaval in je bil zato ZPIZ-1, ker ni urejal posebnega izrednega pravnega sredstva, ki bi omogočal ponovno odmero pokojnine za naprej (tudi) v primerih, kot je tožničin, v neskladju s splošnim načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS. ZPIZ/92 je namreč določal, da se dokončna odločba lahko na zahtevo zavarovanca ali po uradni dolžnosti razveljavi ali spremeni z učinkom za naprej. Enako izhaja tudi iz drugega odstavka 183. člena ZPIZ-2, saj nova odločba učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi. Če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, pa učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po izdani odločbi.

9. Glede na citirano določbo ZPIZ-2 in ustavno odločbo št. U-I-239/14-10 z dne 26. 3. 2015 in v njej zavzeto stališče, je sodišče prve stopnje in pred tem toženec pravilno odločilo, da gre tožnici višji znesek predčasne pokojnine od prvega dne naslednjega meseca po izdani odločbi oziroma od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi in da ni podane pravne podlage, da bi ji višji znesek pripadal vse od datuma, ko ji je bila priznana pravica do predčasne pokojnine s pravnomočno odločbo, torej že od 21. 3. 2003 dalje. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo 5. točko izreka odločbe ustavnega sodišča, kjer je bilo izrecno določeno, da odločba o ponovni odmeri pokojnine iz 4. točke izreka učinkuje od prvega dne naslednjega meseca od njene izdaje, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti oziroma od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, če je bila dana zahteva za novo odmero. Ustavno sodišče RS se izrecno sklicuje na določbo 183. člena ZPIZ-2, kjer je v tretjem odstavku določeno, da odločba iz prvega odstavka tega člena učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi. Ustavno sodišče RS je v vsebino navedene določbe 183. člena ZPIZ-2 poseglo le v toliko, da ni odločilen čas vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine, sicer pa se je v celoti sklicevalo na tretji odstavek 183. člena ZPIZ-2. Ustavno sodišče RS je tudi v drugih podobnih zadevah, ko je bilo prav tako odprto vprašanje ponovne odmere pokojnine, odločilo, da se tudi v teh primerih odloča na podlagi prvega in tretjega odstavka 183. člena ZPIZ-2. To pa pomeni, da novo izdana odločba, s katero je zavarovancu priznan višji znesek pokojnine, učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi oziroma, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, od prvega naslednjega meseca po izdaji odločbe in da ni nobene pravne podlage za priznanje na novo odmerjene pokojnine že vse od upokojitve dalje na podlagi pravnomočne odločbe. Enako stališče je pritožbeno sodišče zavzelo tudi že v drugih identičnih zadevah.

10. Ker zakon ne omogoča priznanja ponovno odmerjene pokojnine za nazaj, so s tem v zvezi neutemeljene pritožbene navedbe, ki se smiselno nanašajo na neupoštevanje načela enakosti pred zakonom. Na samo odločitev pa tudi ne morejo vplivati odločitve v drugih primerih, na katere se sklicuje pritožba. Še zlasti to velja, če gre za odločitve v upravnem in ne v sodnem postopku in sodišče nanje ni vezano. Tudi sicer pa iz primerov, na katere se sklicuje tožnica, da jim je bila na novo odmerjena pokojnina priznana vse od upokojitve dalje, ni razvidno, če gre za povsem identični primer, kot je tožničin. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja, da je sodišče dolžno odločati v skladu z ustavo in zakoni. Zakon o ustavnem sodišču (Ur. l. RS, št. 64/07-UPB) v tretjem odstavku 1. člena določa, da so odločbe ustavnega sodišča obvezne. Iz navedenega razloga je bilo sodišče in enako toženec dolžno upoštevati odločbo Ustavnega sodišča RS z dne 26. 3. 2015.

11. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, sodba sodišča prve stopnje pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

07.12.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Psp 385/2017
• VDSS sodba Psp 208/2007
• VDSS Sodba Psp 67/2018