VDSS Sklep Pdp 133/2017

Jedro

Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je izpodbijana sodba obremenjena z relativno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z določbo prvega odstavka 362. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje v novem sojenju ni obravnavalo vseh spornih vprašanj, na katera je pritožbeno sodišče opozorilo v sklepu opr. št. Pdp 45/2016 (čeprav je bilo v skladu z določbo prvega odstavka 362. člena ZPP to dolžno storiti).

Iz do sedaj izvedenih dokazov izhaja, da tožena stranka trenutno nima potrebe po delu, ki ga je pri toženi stranki opravljal tožnik na podlagi pogodb o poslovnem sodelovanju. Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru že zavzelo stališče, da je pri odločanju o sodnem prenehanju delovnega razmerja skladno z drugim odstavkom 118. člena takrat veljavnega ZDR (ki je vsebinsko enak prvemu odstavku 118. člena ZDR-1) lahko relevantna tudi delodajalčeva zmožnost sprejeti odpuščenega delavca nazaj k sebi, kar se lahko kaže tudi v objektivni nezmožnosti delodajalca delavcu zagotoviti ustrezno delo glede na nezakonito odpovedano pogodbo o zaposlitvi. Zato je za odločitev o utemeljenosti tega dela tožbenega zahtevka bistveno predvsem vprašanje, ali bo tožena stranka tožniku po vrnitvi nazaj na delo objektivno zmožna zagotoviti ustrezno delo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe (I., II., III., IV., V., VI., VII., VIII. in X. točka izreka) se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo obstoj delovnega razmerja med strankama za delovno mesto novinar za nedoločen čas od 1. 1. 2013 dalje (I. točka izreka), nezakonitost prenehanja delovnega razmerja 15. 5. 2015 in da delovno razmerje še vedno traja (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni:

- tožnika pozvati nazaj na delovno mesto novinar in mu v podpis izročiti pogodbo o zaposlitvi za to delovno mesto za nedoločen čas in polni delovni čas (III. točke izreka);

- od 15. 5. 2015 do sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto novinar tožniku priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z obračunom zaostalih mesečnih plač, obračunanih od 31. začetnega plačnega razreda, od katerih je dolžna za tožnika obračunati in zanj vplačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto zneske pa plačati tožniku, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne neto plače do plačila (IV. točka izreka);

- za tožnika vpisati delovno dobo v matično evidenco ZPIZ od 1. 1. 2013 dalje ter ga prijaviti v pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter mu od 1. 1. 2013 dalje obračunati in zanj vplačati vse davke in prispevke (V. točka izreka);

- iz naslova regresa za leto 2013 in 2014 od bruto zneskov 692,00 EUR in 692,00 EUR tožniku obračunati in zanj vplačati akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 2. 7. 2013 za leto 2013 in od 2. 7. 2014 za leto 2014 do plačila (VI. in VII. točka izreka);

- tožniku povrniti stroške prehrane med delom za leto 2013 v višini 897,60 EUR, za leto 2014 v višini 960,96 EUR in za leto 2015 v višini 246,40 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za posamezno mesečno nadomestilo dalje do plačila (VIII. točka izreka).

Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da sta bila delovno razmerje in pogodba o zaposlitvi sklenjena za opravljanje dela na delovnem mestu novinar specialist, da mu je delovno razmerje prenehalo na tem delovnem mestu, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na opravljanje dela na delovnem mestu novinar specialist in da je dolžna s tožnikom skleniti pogodbo o zaposlitvi za to delovno mesto (IX. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 1.580,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila (X. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo, razen zoper njen zavrnilni del v IX. točki izreka, se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; U. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) ter zaradi kršitve 14., 22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije (URS; Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadalj.). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma da v skladu z določbo 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) sodno razveže pogodbo o zaposlitvi, podrejeno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da se sodišče prve stopnje, kljub izrecnim navodilom pritožbenega sodišča v sklepu opr. št. Pdp 45/2016 z dne 24. 8. 2016, v izpodbijani sodbi ni opredelilo do vprašanja, ali je šlo med strankama od meseca februarja 2015 dalje za delovno razmerje za polni ali krajši delovni čas od polnega, kot tudi ne do možnosti sodne razveze pogodbe o zaposlitvi v skladu z določbo 118. člena ZDR-1. Ker izpodbijane sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Opozarja na dolžnost sodišča, da opravi vsa pravdna dejanja in obravnava vsa sporna vprašanja, na katera pritožbeno sodišče opozori v svojem sklepu (glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 133/2010). Nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje glede zavrnitve predloga za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje se je pri tej odločitvi zmotno oprlo na programsko - poslovni načrt za leto 2016. Izpostavlja izpoved priče A.A., da dela, ki ga je pri njej opravljal tožnik, ne potrebuje več. Sodišče prve stopnje bi moralo pri odločitvi upoštevati ugotovitev, da je bil B. zasnovan projektno in da se je predčasno zaključil zaradi pomanjkanja sredstev. Sklicuje se na sodbo opr. št. VIII Ips 7/2013, v kateri je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da mora sodišče pri odločanju o prenehanju delovnega razmerja po drugem odstavku 118. člena ZDR-1 upoštevati tudi delodajalčevo zmožnost sprejeti odpuščenega delavca nazaj na delo, v obravnavani zadevi pa ni sporno, da tožniku dela na vtoževanem delovnem mestu ni sposobna zagotoviti. Opozarja tudi na sodbo Delovnega sodišča v Kopru opr. št. Pd 91/2015 z dne 22. 10. 2015, ki se je nanašala na identično dejansko stanje in v kateri je sodišče sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi. Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do odločilnih dejstev, je kršilo tudi 14., 22. in 23. člen URS. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik je pravočasno podal odgovor na pritožbo tožene stranke, v katerem prereka njene pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo s pritožbo uveljavljano relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z določbo prvega odstavka 362. člena ZPP.

6. Tožnik v tem individualnem delovnem sporu uveljavlja obstoj delovnega razmerja od 1. 1. 2013 dalje, ker naj bi v razmerju, ki sta ga s toženo stranko uredila z različnimi pogodbami civilnega prava (tj. pogodbami o poslovnem sodelovanju), obstajali elementi delovnega razmerja. Na podlagi 4. člena ZDR-1 je delovno razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgoma opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. V primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem se domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja (18. člen ZDR-1). Enako ureditev je določal tudi Zakon o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ki je veljal do 12. 4. 2013.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik delo pri toženi stranki opravljal od 1. 1. 2013 do 15. 5. 2015, kar med strankama tudi ni sporno. Opravljal je dela in naloge delovnega mesta novinar B., in sicer do februarja 2015 v obsegu, ki ustreza polnemu delovnemu času redno zaposlenih (oziroma celo večje število ur), v marcu 2015 in aprilu 2015 pa je tožnik opravil le še 90 oziroma 11 ur. Delo je opravljal nepretrgoma, po navodilih in pod nadzorom tožene stranke, pri čemer je delal v prostorih toženke, z njenimi delovnimi sredstvi in po vnaprej predvidenem delovnem času, svojo prisotnost je tudi evidentiral. Delo je opravljal za plačilo, ki ga je (na podlagi izdanih računov) dobil mesečno, v organiziran delovni proces tožene stranke pa se je vključil prostovoljno in na enak način kot redno zaposleni pri toženi stranki. Na podlagi tako ugotovljenih dejstev je sodišče prve stopnje presodilo, da ima razmerje med strankama vse elemente delovnega razmerja iz 4. člena ZDR-1, čemur pritožba ne nasprotuje.

8. Sodišče prve stopnje je o zadevi že odločalo in s sodbo opr. št. Pd 90/2015 z dne 14. 10. 2015 ugotovilo, da med strankama od 1. 1. 2013 dalje obstoji delovno razmerje za nedoločen čas, da to delovno razmerje še vedno traja in da je 15. 5. 2015 prenehalo nezakonito. Ugodilo je tudi tožbenim zahtevkom za reintegracijo in reparacijo, za leta 2013, 2014 in 2015 pa je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati regres za letni dopust in mu povrniti stroške prehrane. Pritožbeno sodišče je s sklepom opr. št. Pdp 45/2016 z dne 24. 8. 2016 ugodilo pritožbi tožene stranke, navedeno odločitev razveljavilo in zadevo v izpodbijanem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Strinjalo se je z dejansko in pravno presojo sodišča prve stopnje glede ugotovitve obstoja delovnega razmerja med strankama, glede odločitve o reintegraciji tožnika pa je sodišču prve stopnje očitalo zmotno uporabo materialnega prava, zaradi česar je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je namreč tožnik vtoževal reintegracijo na delovno mesto, ki ga tožena stranka ni imela sistemiziranega (delovno mesto novinar B.), to pa je lahko okoliščina, zaradi katere nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni več mogoče. Sodišču prve stopnje je zato naložilo, naj v okviru materialnega procesnega vodstva tožnika pozove, da konkretizira delovno mesto, na katerega zahteva reintegracijo, oziroma podredno na postavitev zahtevka po denarnem povračilu skladno z drugim odstavkom 118. člena ZDR-1. Sodišču prve stopnje je, ob upoštevanju ugotovitve, da je tožnik v marcu in aprilu 2015 opravil le 90 oziroma 11 delovnih ur, tudi naložilo, naj razišče, ali je šlo oziroma gre med strankama po februarju 2015 za delovno razmerje za polni ali krajši delovni čas od polnega.

9. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je izpodbijana sodba obremenjena z relativno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z določbo prvega odstavka 362. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje v novem sojenju ni obravnavalo vseh spornih vprašanj, na katera je pritožbeno sodišče opozorilo v sklepu opr. št. Pdp 45/2016 (čeprav je bilo v skladu z določbo prvega odstavka 362. člena ZPP to dolžno storiti). V izpodbijani sodbi se namreč ni opredelilo do vprašanja, ali je šlo oziroma gre med strankama po mesecu februarju 2015 za delovno razmerje za polni ali krajši delovni čas od polnega, čeprav je ponovno ugotovilo, da je tožnik do februarja 2015 pri toženi stranki delo opravljal v obsegu, ki ustreza polnemu delovnemu času redno zaposlenih (oziroma celo večje število ur), v marcu in aprilu 2015 pa je opravil le še 90 oziroma 11 delovnih ur.

10. Čeprav je treba pritožbi ugoditi že zaradi ugotovljene relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, se pritožbeno sodišče z namenom hitrejše razrešitve obravnavanega individualnega delovnega spora v nadaljevanju opredeljuje tudi do ostalih bistvenih pritožbenih navedb tožene stranke.

11. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, da bo ugodilo tožbenemu zahtevku za reintegracijo tožnika oziroma da ne bo ugodilo predlogu tožene stranke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, utemeljilo v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, zato pritožba neutemeljeno uveljavlja, da te odločitve ni mogoče preizkusiti. Utemeljena pa je pritožbena navedba, da je odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s tem vsaj preuranjena. Iz do sedaj izvedenih dokazov (pritožba opozarja predvsem na izpoved priče A.A. in na ugotovitev, da je bil B. zasnovan projektno, zaradi pomanjkanja sredstev pa se je predčasno zaključil) namreč izhaja, da tožena stranka trenutno nima potrebe po delu, ki ga je pri toženi stranki opravljal tožnik na podlagi pogodb o poslovnem sodelovanju. Pritožba se v zvezi s tem utemeljeno sklicuje na stališče, ki ga je Vrhovno sodišče RS zavzelo v sodbi opr. št. VIII Ips 7/2013 z dne 18. 3. 2013, in sicer da je pri odločanju o sodnem prenehanju delovnega razmerja skladno z drugim odstavkom 118. člena takrat veljavnega ZDR (ki je vsebinsko enak prvemu odstavku 118. člena ZDR-1) lahko relevantna tudi delodajalčeva zmožnost sprejeti odpuščenega delavca nazaj k sebi, kar se lahko kaže tudi v objektivni nezmožnosti delodajalca delavcu zagotoviti ustrezno delo glede na nezakonito odpovedano pogodbo o zaposlitvi. Glede na navedeno je za odločitev o utemeljenosti tega dela tožbenega zahtevka bistveno predvsem vprašanje, ali bo tožena stranka tožniku po vrnitvi nazaj na delo objektivno zmožna zagotoviti ustrezno delo. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da se je sodišče prve stopnje pri tej odločitvi zmotno osredotočilo (le) na dejstvo, da je tožnik še vedno evidentiran kot novinar spletne strani ... in na programsko - poslovni načrt tožene stranke za leto 2016, iz katerega izhaja, da ključni izziv za program predstavlja razvoj in preboj nastajajočega C. portala vseh programov D. centra E.. Iz navedenega namreč ne izhaja, da je tožena stranka tožniku sposobna zagotoviti ustrezno delo, še posebej ob upoštevanju dejanske ugotovitve, da omenjeni C. portal trenutno še vedno stagnira.

12. Ker so podani uveljavljani pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijani del sodbe (tj. ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, tj. zavzeti jasno stališče do vprašanja, ali je šlo oziroma gre med strankama po mesecu februarju 2015 za delovno razmerje za polni ali krajši delovni čas od polnega. Ko bo ponovno odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka za reintegracijo, naj ob upoštevanju zgoraj navedenih stališč pritožbenega sodišča ponovno presodi, ali je tožena stranka tožniku objektivno zmožna zagotoviti ustrezno delo glede na nezakonito odpovedano pogodbo o zaposlitvi.

13. Ker je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, je odločitev o pritožbenih stroških na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.

Datum zadnje spremembe:

20.10.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 313/2019
• VDSS Sodba Pdp 523/2017
• VDSS Sodba in sklep Pdp 1068/2016