VDSS Sodba Pdp 214/2017

Jedro

Številne dejanske ugotovitve utemeljujejo pravilnost stališča sodišča prve stopnje, da tožnik pri toženi stranki ni bil vključen v organiziran delovni proces na enak način kot pri njej redno zaposleni delavci (npr. ker ni bil dolžan evidentirati svojih prihodov in odhodov z dela; po opravljenem delu je lahko kadarkoli odšel domov,...). Zato tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki od 1. 1. 2015 dalje z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja za nedoločen čas in za polni delovni čas za delovno mesto režiser z osnovno mesečno plačo v višini 41. plačnega razreda. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja (I/1. točka izreka sodbe), reintegracijski in reparacijski tožbeni zahtevek (I/2. točka izreka sodbe), zahtevek za plačilo regresa za letni dopust za leto 2015 v znesku 790,93 EUR s pripadajočimi pripadki (I/3. točka izreka sodbe) ter zahtevek za povračilo stroškov postopka (I/4. točka izreka sodbe). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo, razen zoper odločitev o stroških postopka v II. točki izreka sodbe, se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi s stroškovno posledico, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da s toženo stranko ni bil v delovnem razmerju. Vztraja pri navedbah, da je bilo njegovo delo razporejeno čez celo leto in v zvezi s tem navaja, da časovna obdobja, določena v pogodbah, niso odražala dejanskega obsega dela. Uveljavlja, da izpoved priče A.A. potrjuje njegove navedbe, da mu pogodba nikoli ni bila dana v podpis takrat, ko je bila izvedena. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so se računi izdajali po opravljenem delu, saj račun št. ... dokazuje nasprotno. Navaja, da tožena stranka teh navedb ni prerekala, sodišču prve stopnje pa očita, da se do njih ni opredelilo. Uveljavlja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo njegov dokazni predlog za zaslišanje priče B.B. Sodišču prve stopnje tudi očita, da pri odločitvi ni upoštevalo njegovih navedb, da je tožena stranka s honorarnimi sodelavci namenoma sklepala več pogodb in pri tem pazila, da med njimi ni bilo kontinuitete. V zvezi s tem izpostavlja izpoved A.A., da so se mu kot honorarnemu delavcu pogodbe pogosto prekrivale. Nasprotuje tudi zaključku sodišča prve stopnje, da končni rok v pogodbah kaže na to, da med strankama ni šlo za trajajoče razmerje. Obširno pojasnjuje, zakaj režisersko delo ne zajema le snemanja, temveč tudi predprodukcijo in postprodukcijo, v katero spadajo najrazličnejša opravila (izpovedi prič C.C., A.A., D.D. in E.E.). Sodišču prve stopnje očita, da se do njegovih navedb v zvezi s tem ni opredelilo, tožena stranka pa jih ni prerekala. Izpostavlja, da se je sodišče prve stopnje glede ugotovitve, da dela pri toženi stranki ni opravljal 8 ur na dan, neutemeljeno oprlo le na izpovedi prič F.F. in D.D. Po njegovem mnenju za ugotavljanje dejstva, ali je delo za toženo stranko opravljal nepretrgoma, ni pomembno, da je po treh urah dela odšel domov, kot tudi ne, kakšna je bila njegova razporeditev delovnega časa in kje je opravljal delo. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da dejstvo, da se mu ob prihodu in odhodu z dela ni bilo treba registrirati, kaže na to, da s toženo stranko ni bil v delovnem razmerju. Navaja, da je delo opravljal tudi na terenu, poleg tega izvedbeni sestanki s producentom, scenaristom in direktorjem fotografije ne potekajo nujno znotraj stavbe G. Izpostavlja, da tožena stranka ni prerekala njegovih navedb, da se je na teren pogosto peljal s službenim vozilom ali vozilom, ki ga je vozil delavec tožene stranke. Kot bistveno izpostavlja, da je imel pri toženi stranki službeni elektronski naslov. Nasprotuje ugotovitvi sodišča, da je v poletnih mesecih koristil dopust v obsegu treh mesecev, saj je bil na dopustu le 30 dni. S tem v zvezi tudi ne drži, da je z delom po pogodbi št. ... zaključil 4. 6. 2015, ampak šele konec meseca junija, česar tožena stranka ni prerekala. To dokazuje račun, ki ga je za delo na tej pogodbi izdal 28. 6. 2015. Opozarja, da je sodišče prve stopnje najprej ugotovilo, da dela v poletnem času ni opravljal do 20. 8. 2015, nato pa, da ga ni opravljal do 27. 10. 2015. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je delo po pogodbi št. ... v mesecu decembru 2015 opravljal le dva dni. V postopku na prvi stopnji je v zvezi s tem navajal, da je bil en prispevek montiran v novembru 2015, druga dva pa v decembru 2015, čemur je sledila še finalizacija, ki je bila izvedena decembra 2015. Uveljavlja, da je imel v pogodbah določeno 246 dni sodelovanja, k čemur je treba prišteti še 24 dni postprodukcije dokumentarnega filma H., v letu 2015 pa je bilo le 255 delovnih dni. Zaradi prekrivanja pogodb je moral opravljati nadure, zato si je poleti privoščil daljši dopust. Navaja, da je v letu 2015 naredil 430 minut minutaže, medtem ko sta dva izmed najbolj cenjenih režiserjev pri toženi stranki ustvarila 100 oziroma 190 minut minutaže. Nasprotuje dejanskemu zaključku, da pri opravljanju dela ni bil dolžan upoštevati pisnih navodil tožene stranke. Delo se je namreč zavezal opravljati kakovostno, strokovno in pravočasno, pri tem pa je upošteval dogovorjene kriterije, merila in programske zahteve tožene stranke. Delo je opravil po določenem planu in o opravljenem delu izdelal tudi poročilo. Navaja, da bi skrbnika pogodb morala nadzorovati tudi realizacijo pogodbenih zavez in ne samo končno realizacijo. Nadalje izpostavlja, da imajo oddaje I., J. in K. svoj koncept, ki ga je moral pri delu upoštevati. Sklicuje se na izpoved priče A.A., da glede navodil in nadzora s strani tožene stranke ni razlik med režiserjem v delovnem razmerju, in režiserjem, ki s toženo stranko sodeluje pogodbeno. Sklicuje se na stališče, ki ga je Vrhovno sodišče RS glede obstoja elementov delovnega razmerja zavzelo v sklepih opr. št. VIII Ips 337/2006 in VIII Ips 129/2006. Navaja, da je delo opravljal v prostorih tožene stranke in v okviru delovnega čas, saj je tožena stranka določila datum in uro snemanja. Postprodukcija je potekala glede na dostopnost orodij in upoštevaje vnaprej določen urnik. Svojega dela in časa si ni mogel razporejati svobodno, temveč je bil vezan na navodila in nadzor tožene stranke. Uveljavlja, da za odločitev ni pomembno, ali so ga pogodbe omejevale pri prevzemanju drugih obveznosti, saj tožena stranka ni prerekala njegove navedbe, da je delo v relevantnem obdobju opravljal le zanjo. Ker neto plača zaposlenega režiserja znaša približno 1.300,00 EUR, tožnik pa za čas dopusta ni prejel plačila, je bil njegov zaslužek povsem primerljiv z zaslužkom redno zaposlenega režiserja. V zvezi s tem povzema izpoved priče A.A., da morajo honorarni sodelavci delati dva do trikrat več, da zaslužijo približno enako plačilo kot režiserji v delovnem razmerju. Sklicuje se na sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Pd 141/2013, v kateri naj bi bilo dejansko stanje podobno obravnavanemu, pa je sodišče tožbenemu zahtevku za ugotovitev obstoja delovnega razmerja ugodilo. Ker mora sodišče enake primere obravnavati enako, je izpodbijana odločitev v nasprotju s 14. in 22. členom Ustave Republike Slovenije (URS; Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadalj.). Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožnika, v katerem prereka njegove pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. S pritožbeno navedbo, da bi sodišče prve stopnje moralo ugoditi njegovemu dokaznemu predlogu za zaslišanje priče B.B., tožnik smiselno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta pritožbeni očitek ni utemeljen, saj je sodišče prve stopnje izvedlo vse dokaze, ki so bili predlagani v potrditev pravno odločilnih dejstev, v obrazložitvi izpodbijane sodbe pa je za vse zavrnjene dokazne predloge navedlo utemeljene razloge. Po navedbah tožnika bi priča B.B. izpovedala glede (ne)zaposlovanja honorarnih sodelavcev pri toženi stranki, sodišče prve stopnje pa je zavzelo pravilno stališče, da je za odločitev v tem individualnem delovnem sporu bistvena le vsebina razmerja, ki je obstajala med tožnikom in toženo stranko.

7. Tožnik v tem individualnem delovnem sporu uveljavlja obstoj delovnega razmerja od 1. 1. 2015 dalje, ker naj bi v razmerju, ki sta ga s toženo stranko uredila z različnimi pogodbami civilnega prava (tj. pogodbami o naročilu avtorskega dela in pogodbami o filmski produkciji avdiovizualnega avtorskega dela z delovnim naslovom), obstajali elementi delovnega razmerja. V primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem se domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja (18. člen ZDR-1). Ti so opredeljeni v prvem odstavku 4. člena ZDR-1, ki določa, da je delovno razmerje razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Pritožbeno sodišče na tem mestu poudarja, da morajo biti za ugotovitev obstoja delovnega razmerja vsi navedeni elementi podani kumulativno.

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo naslednja odločilna dejstva:

- tožnik je v spornem obdobju za toženo stranko opravljal delo na podlagi večih pogodb o naročilu avtorskega dela in pogodb o filmski produkciji avdiovizualnega avtorskega dela z delovnim naslovom, ki so se med seboj časovno prekrivale; v nekaterih pogodbah je bil naveden le skrajni rok, do katerega mora biti delo opravljeno;

- tožnikov obseg dela pri posamezni oddaji ali dokumentarnem filmu se ni bistveno razlikoval od obsega dela režiserjev, ki so s toženo stranko v delovnem razmerju;

- tožena stranka tožniku ni dajala navodil za delo, kot tudi nad njegovim delom ni vršila nadzora;

- tožnik si je lahko sam razporejal delovni čas, saj svoje prisotnosti v prostorih tožene stranke ni bil dolžan evidentirati; delo je lahko opravljal tudi od doma;

- v vtoževanem obdobju dela za toženo stranko ni opravljal nepretrgoma, saj je bil v obdobju od 4. 6. 2015 do 20. 8. 2015 odsoten;

- v letu 2015 je od tožene stranke za opravljeno delo prejel plačilo v skupnem znesku 6.480,00 EUR, kar je bistveno manj, kot bi znašala primerljiva letna plača režiserja, pri toženi stranki zaposlenega za polni delovni čas.

9. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožnik delo pri toženi stranki opravljal osebno in za plačilo, glede posameznih segmentov (npr. snemanja oddaj, montiranja) pa se njegovo delo ni bistveno razlikovalo od režiserjev, ki so s toženo stranko v delovnem razmerju. Vendar pa so po ugotovitvi sodišča prve stopnje med tožnikom in redno zaposlenimi režiserji obstajale nekatere bistvene razlike, ki utemeljujejo zaključek, da v razmerju med strankama niso bili podani elementi delovnega razmerja. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi zaključki in pravno presojo sodišča prve stopnje, v nadaljevanju pa v skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP odgovarja le na bistvene pritožbene navedbe.

10. Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njegovih navedb, da časovna obdobja, določena v pogodbah, niso odražala dejanskega obsega njegovega dela. Sodišče prve stopnje je namreč v 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo, da nekatere aktivnosti (predvsem sestanki in priprave) s pogodbami res niso bile zajete, vendar pa tožnik teh aktivnosti ni opravljal 8 ur na dan. Ker navedeno izhaja tudi iz izpovedi tožnika (stran 9 prepisa zvočnega posnetka naroka za glavno obravnavo z dne 24. 10. 2016), pritožbeno sodišče v pravilnost ugotovitev v zvezi s tem nima pomislekov. Neutemeljeno je tudi pritožbeno uveljavljanje, da je sodišče prve stopnje ugotovitev, da tožnik dela pri toženi stranki ni opravljal 8 ur dnevno, utemeljilo le z izpovedjo prič F.F. in D.D. To je namreč utemeljilo tudi z izpovedjo tožnika, da je v primeru, če je v treh urah zaključil delo, odšel domov. Tudi po presoji pritožbenega sodišča navedena ugotovitev kaže na to, da tožnik ni bil vključen v organiziran proces tožene stranke kot delodajalca, zato pritožba neutemeljeno zatrjuje nasprotno.

11. Tožnik v pritožbi obširno navaja, da mu pogodbe o naročilu avtorskega dela in pogodbe o filmski produkciji avdiovizualnega avtorskega dela z delovnim naslovom nikoli niso bile dane v podpis takrat, ko so bile v resnici izvedene, da so se računi za opravljeno delo izdajali naknadno ter da so bili za režijo istovrstnih oddaj po posameznih pogodbah določeni različni termini sodelovanja. Vse navedeno ob ugotovitvi, da tožnik dela pri toženi stranki ni opravljal 8 ur na dan tako kot redno zaposleni delavci, ni odločilno, sodišče prve stopnje pa zato ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ko se do teh navedb ni izrecno opredelilo. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe odgovorilo na vse bistvene navedbe tožnika, nasprotno pritožbeno uveljavljanje pa je neutemeljeno.

12. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje tožnik dela ni opravljal v delovnem času kot primerljivi delavci, saj ga je opravljal tudi doma, delovni čas si je razporejal samostojno, po opravljenem delu pa se ni bil dolžan zadrževati v prostorih tožene stranke. Ne drži, da za odločitev v tem individualnem delovnem sporu ni pomembno, kakšna je bila njegova časovna razporeditev dela, kje je opravljal delo in ali je moral svoj prihod in odhod iz prostorov tožene stranke evidentirati. Vse navedeno je namreč pomembno za ugotavljanje dejstva, ali je bil tožnik v vtoževanem obdobju vključen v organiziran delovni proces tožene stranke na enak način kot zaposleni delavci. Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je moral opravljanje dela prilagajati razpoložljivosti pripomočkov oziroma orodij za režijo in montažo. Tudi po presoji pritožbenega sodišča namreč to še ne pomeni, da je delo opravljal v delovnem času, ki mu ga je odredila tožena stranka.

13. Tožnik v pritožbi vztraja pri navedbi, da je v letu 2015 ustvaril 430 minut minutaže, medtem ko sta dva najbolj cenjenih režiserjev pri toženi stranki ustvarila 100 oziroma 190 minut minutaže. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje minutaža ni edini kriterij, na podlagi katerega se lahko oceni obseg dela, čemur pritožbeno sodišče glede na izpoved priče F.F. pritrjuje. Tudi sicer pa tožnik s temi pritožbenimi navedbami uveljavlja, da obseg njegovega dela pri toženi stranki ni bil manjši od obsega pri toženi stranki zaposlenih režiserjev (oziroma, da je bil celo večji), to pa je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.

14. Da tožnik pri toženi stranki v vtoževanem obdobju ni bil v delovnem razmerju, je sodišče prve stopnje zaključilo tudi na podlagi ugotovitve, da dela pri toženi stranki ni opravljal nepretrgoma. V letu 2015 namreč dela ni opravljal več kot dva meseca (od 4. 6. 2015 do 20. 8. 2015), tako dolga odsotnost pa ni običajna pri delavcih, ki so v delovnem razmerju pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je na podlagi nadaljnje ugotovitve, da so se tožniku v preteklosti projekti pogosto prekrivali, zaključilo, da tožena stranka v poletnih mesecih očitno ni imela potrebe po tožnikovem delu. Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnik v postopku na prvi stopnji ni dokazal, da je bil v poletnih mesecih odsoten le v obdobju, ki je primerljivo obdobju koriščenja dopusta redno zaposlenih delavcev. V pritožbi sicer uveljavlja, da je z delom po pogodbi št. ... v resnici zaključil šele konec junija (in ne že 4. 6. 2015, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje) z utemeljitvijo, da to dokazuje račun, ki ga je za opravljeno delo po tej pogodbi izdal 28. 6. 2015. Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da bi bila prekinitev tožnikovega dela, če bi upoštevali datume izdanih računov, v letu 2015 še daljša. Tožnik je namreč naslednji račun za opravljeno delo izdal šele 27. 10. 2015, kar bi pomenilo, da je bilo v poletnih mesecih med njegovim delom za toženo stranko skoraj 4 mesece prekinitve. Tožnik v pritožbi tudi navaja, da si je daljši dopust lahko privoščil tudi zaradi koriščenja opravljenih nadur, vendar po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje tega v postopku na prvi stopnji ni zatrjeval.

15. Tožnik v pritožbi nasprotuje tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je delo po zadnji pogodbi št. ... v mesecu decembru 2015 opravljal le dva dni. Uveljavlja, da je v postopku na prvi stopnji navajal drugače. Pritožbeno sodišče na to odgovarja, da za odločitev v zadevi ni bistveno le, kaj je tožnik v postopku na prvi stopnji zatrjeval, temveč tudi, kaj je uspel dokazati, tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča pa iz njegove izpovedi izhaja, da je bil v decembru 2015 v prostorih tožene stranke prisoten le dva dni (tj. 1. 12. 2015 in 17. 12. 2015).

16. Sodišče prve stopnje je kljub ugotovitvi, da je bil tožnik v skladu s 4. in 5. členom pogodb pri opravljanju svojega dela dolžan upoštevati pisna navodila in druge posebne zahteve tožene stranke, na podlagi izpovedi tožnika in prič F.F. in L.L. zaključilo, da tožena stranka nadzora nad tožnikovim delom v praksi ni izvajala ter da je imel ta pri delu veliko mero samostojnosti. Tožnik sicer v pritožbi opozarja, da je A.A. izpovedal nasprotno, vendar pritožbeno sodišče v dokazno oceno sodišča prve stopnje ne dvomi, ker za to ni utemeljenega razloga. Sodišče prve stopnje je namreč tisto, ki je ob zaslišanju dobilo neposreden vtis, ali priča izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa je imelo možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi (8. člen ZPP), kar je sodišče prve stopnje tudi storilo. Tožnik v pritožbi tudi izpostavlja, da imajo posamezne oddaje že uveljavljen koncept, ki ga je moral pri svojem delu upoštevati, vendar tudi po presoji pritožbenega sodišča ta okoliščina še ne utemeljuje zaključka, da je s strani tožene stranke prejemal vsebinska navodila za delo. Nasprotno pritožbeno uveljavljanje je neutemeljeno.

17. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da s strani tožene stranke določene časovnice snemanj ni mogoče šteti za njen (vsebinski) nadzor nad tožnikovim delom. Tožnik v pritožbi zato neutemeljeno vztraja pri navedbah, da mu je tožena stranka določila dan in uro snemanj ter da je postprodukcija potekala odvisno od dostopnosti orodij oziroma pripomočkov. Sodišče prve stopnje je zaključek, da je bil tožnik pri delu relativno svoboden, utemeljilo tudi z ugotovitvami, da je bil s strani tožene stranke opravljen nadzor le nad končno realizacijo pogodb, ne pa tudi nad potekom tožnikovega dela, saj je ta samostojno presojal vsebinsko in tehnično ustreznost posnetkov, kar je nenazadnje tudi sam potrdil v svoji izpovedi. Ker se delovno razmerje od ostalih pravnih razmerij odločilno razlikuje zlasti po stopnji osebne odvisnosti, s katero je oseba zavezana k opravljanju določenega dela, pri ugotavljanju obstoja delovnega razmerja ni nepomembno, da pogodbe o naročilu avtorskega dela in pogodbe o filmski produkciji avdiovizualnega avtorskega dela tožnika niso omejevale, da bi prevzemal druge obveznosti. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, možnost opravljanja drugega dela za delavce v delovnem razmerju ni značilna, dejstvo, da tožnik te možnosti ni izkoristil, pa v zvezi s tem ni odločilno.

18. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja pri navedbah, da je bil njegov zaslužek primerljiv z zaslužkom režiserjev v delovnem razmerju. V zvezi s tem zmotno navaja neto plačo režiserjev, saj je sodišče prve stopnje znesek, ki ga je tožnik za opravljeno delo v letu 2015 prejel od tožene stranke, pravilno primerjalo z njihovo bruto plačo. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožnik v letu 2015 od tožene stranke prejel plačilo v skupnem znesku 6.480,00 EUR bruto (to med strankama niti ni bilo sporno), režiserji v delovnem razmerju pri toženi stranki pa prejemajo plačo v mesečnem bruto znesku 2.114,29 EUR (tj. 25,371.48 EUR bruto na leto). Tudi po presoji pritožbenega sodišča navedena zaslužka nista primerljiva, to pa je ena od okoliščin, ki kaže na to, da stranki nista bili v delovnem razmerju.

19. Ker tudi številne druge dejanske ugotovitve utemeljujejo pravilnost stališča sodišča prve stopnje, da tožnik pri toženi stranki ni bil vključen v organiziran delovni proces na enak način kot pri njej redno zaposleni delavci (npr. ker ni bil dolžan evidentirati svojih prihodov in odhodov z dela ter ker mu je bilo omogočeno, da po opravljenem delu kadarkoli odide domov), za odločitev v zadevi ni bistveno, da je delo opravljal (tudi) v prostorih tožene stranke, da je pri tem uporabljal njena delovna sredstva ter službeni elektronski naslov. Vse te okoliščine namreč same po sebi nimajo takšne teže, da bi utemeljevale obstoj elementov delovnega razmerja med strankama. Neutemeljeno je tudi pritožbeno uveljavljanje, da naj bi tožena stranka s honorarnimi sodelavci pogosto sklepala več pogodb o pogodbenem sodelovanju na način, da med njimi ni bilo kontinuitete. Kot že navedeno, je za odločitev v tem individualnem delovnem sporu bistveno le razmerje med tožnikom in toženo stranko, to pa po ugotovitvi sodišča prve stopnje ni vsebovalo elementov delovnega razmerja.

20. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Pd 141/2013, v kateri je sodišče ugotavljalo (in ugotovilo) obstoj delovnega razmerja tožnice (režiserke) pri toženi stranki. Sicer drži, da so nekatere ugotovitve v navedenem primeru podobne obravnavanemu (v pogodbah civilnega prava niso bila navedena pravilna obdobja sodelovanja med strankama, tožnica je imela fleksibilen delovni čas, obseg njenega dela pa se ni razlikoval od obsega redno zaposlenih režiserjev), vendar pa je sodišče v navedeni zadevi ugotovilo tudi nekatere druge okoliščine, zaradi katerih navedena zadeva ni primerljiva obravnavani. V zadevi opr. št. I Pd 141/2013 je bilo namreč ugotovljeno, da je tožnica pri svojem delu prejemala navodila s strani urednika (ki je nato tudi prišel pogledat njen izdelek), vhod in odhod iz prostorov tožene stranke je morala evidentirati, med strankama pa je bil dogovorjen in opravljen tak obseg dela, ki je dosegal in presegal polni delovni čas. Tožnica si ni mogla povsem svobodno oblikovati svojega dela in delovnega časa, delo pri toženi stranki pa je opravljala nepretrgoma, saj je bila v poletnem času odsotna le 15 ali 16 dni. Ker torej ne gre za primerljivi zadevi, sodišče prve stopnje z izpodbijano odločitvijo ni kršilo načela enakosti iz 14. člena URS, kot tudi ne enakega varstva pravic iz 22. člena URS, pritožbeno uveljavljanje v tej smeri pa je neutemeljeno.

21. Glede na navedeno pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal, da so bili v vtoževanem obdobju med strankami podani elementi delovnega razmerja, zato je odločitev o zavrnitvi tožbenih zahtevkov za ugotovitev obstoja delovnega razmerja, reparacijo in reintegracijo materialnopravno pravilna. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi ter razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

22. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam krije svoje pritožbene stroške. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj gre v tej zadevi za spor o obstoju delovnega razmerja. Za tovrstne spore namreč peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) določa, da delodajalec ne glede na izid postopka krije svoje stroške postopka, razen če delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabi procesne pravice, česar tožena stranka ni zatrjevala.

Datum zadnje spremembe:

18.10.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 352/2017
• Sodba VIII Ips 201/99
• VDS sodba in sklep Pdp 1835/2004