VDSS Sodba Pdp 419/2017

Jedro

Formalna odreditev opravljanja nadur, ali naknadna odobritev opravljenih nadur s strani delodajalca, ni bistvena za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka iz tega naslova. Bistvena je ugotovitev, da so nadure opravljene ob vednosti delodajalca oziroma zaradi potreb delovnega procesa.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo in sklep. Sklep se nanaša na delno ustavitev postopka. S sodbo pa je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni obračunati iz naslova opravljenega nadurnega dela v času od marca 2012 do avgusta 2014 bruto zneske, kot so razvidni iz izreka sodbe, od njih odvesti davke in prispevke ter izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila (II. točka izreka). Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo še, da je dolžna v roku 8 dni tožeči stranki obračunati iz naslova opravljenega dela v nedeljo za čas od februarja 2012 do marca 2014 bruto zneske, razvidne iz izreka sodbe, od njih odvesti davke in prispevke ter izplačati neto zneske s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec (III. točka izreka). Sodišče prve stopnje je toženi stranki še naložilo, da je dolžna v roku 8 dni tožeči stranki obračunati iz naslova opravljenega dela na praznike in dela proste dneve za april 2012, avgust 2012 in april 2013 bruto zneske, razvidne iz izreka sodbe, od teh odvesti davke in prispevke ter izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila (IV. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati odpravnino 482,61 EUR z zakonskim zamudnimi obrestmi od 2. 10. 2014 dalje do plačila, v roku 8 dni (V. točka izreka). V presežku je zahtevek iz naslova odpravnine zavrnilo (VI. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni obračunati regres za letni dopust za leto 2013 in za leto 2014 v višinah, kot je razvidno iz izreka sodbe, znižano za delna poplačila, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2013 oziroma 2. 7. 2014 dalje do plačila (VII. točka izreka). V presežku je zahtevek iz naslova regresa za letni dopust za leto 2014 zavrnilo (VIII. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna za tožečo stranko povrniti stroške postopka v znesku 741,48 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi na račun sodišča (IX. točka izreka), ter povrniti sodno takso za postopek v višini 342,00 EUR, prav tako na račun sodišča, v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka dalje do plačila (X. točka izreka).

2. Zoper sodbo (očitno zoper njen ugodilni del) se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov po 14. točki drugega odstavka 339. člena, po 340. in 341. členu ZPP (torej zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava). Navaja, da mora delodajalec delavcu nadurno delo odrediti v pisni obliki, praviloma pred začetkom dela. Če to ni možno, se lahko nadurno delo odredi tudi ustno. V tem primeru se pisna odreditev vroči delavcu naknadno, do konca delovnega tedna po opravljenem delu. Meni, da tožnik ni dokazal, da je res opravljal nadurno delo, delo na nedeljo in praznike ter druge proste dneve po zakonu v obsegu, kot je zatrjeval. Tožnikova evidenca opravljenih ur ni bila potrjena s strani tožene stranke. Tožena stranka mu ni izdala nobenega sklepa o opravljanju nadur. Tudi mu ni ustno odredila, naj jih opravi. Šlo je za neenakomerno razporeditev dela, morebitni presežki ur so se koristili v zimskem času. Sodišče je odločilo zgolj na podlagi izpovedbe tožnika ter ene priče, kar pa ne zadošča za ugoditev zahtevku. Tožena stranka ni zgolj pavšalno prerekala obračun ur, pa tudi sicer negativnega dejstva ne more dokazati. Tožnik je zatrjeval število ur in je posledično nosil dokazno breme v zvezi s tem, pri čemer ni bil uspešen. Sodišče ni upoštevalo zapisnika Inšpektorata RS za delo, iz katerega izhaja, da niso bile ugotovljene kršitve v zvezi z neizplačilom ur. Sodišče se do tega dokaza ni opredelilo in je sodba v tem delu brez obrazložitve. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni oziroma jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnik je vložil odgovor na pritožbo, v katerem predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa odločilna dejstva za sprejem pravilne odločitve, kar vse je tudi ustrezno obrazložilo, tako da ni podana v pritožbi očitana kršitev pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki se nanaša na pomanjkljivosti glede izreka ali obrazložitve sodbe. Tudi ne drži pritožbena navedba, da je sodba delno neobrazložena, ker sodišče prve stopnje ni sledilo navedbi tožene stranke, da naj bi iz zapisnika Inšpektorata RS za delo z dne 25. 9. 2014 izhajala neutemeljenost tožbenega zahtevka. Navedeni očitek se po vsebini niti ne nanaša na vprašanje uveljavljane postopkovne kršitve, ampak bolj na vprašanje pravilnosti dokazne ocene, katero pritožba tožene stranke prav tako neutemeljeno izpodbija. Tudi če se sodišče do določenega izvedenega dokaza izrecno ne opredeli, iz dokazne ocene pa jasno izhaja, katera odločilna dejstva na podlagi izvedenih dokazov šteje za dokazana, katera pa ne, ne more biti podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niti ne zmotna oziroma nepopolna ugotovitev dejanskega stanja.

7. Tudi sicer je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Izvedba dokaznega postopka je odvisna od dokaznih predlogov. Tožena stranka je umaknila dokazni predlog za zaslišanje A.A., sodišče prve stopnje pa tudi ni moglo zaslišati zakonitega zastopnika tožene stranke B.B., ker se na vabilo na zaslišanje ni odzval, svoje odsotnosti pa tudi ni opravičil. Zato ne morejo biti relevantne pritožbene navedbe o tem, da je sodišče prve stopnje svoje dokazne zaključke oprlo na nezadosten dokaz z zaslišanjem tožnika in priče C.C. ter na predložene listinske dokaze. Sodišče prve stopnje je pravilno dalo pomen tožnikovi evidenci opravljenih ur, kar je tudi natančno obrazložilo, tudi v smislu, da tožena stranka ni ponudila ustreznega protidokaza v smislu predložitve evidence o opravljenih urah in nadurah. Kot je sodišče pravilno poudarilo, je bila tožena stranka na podlagi 18. člena Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV, Ur. l. RS, št. 40/2006) dolžna voditi evidenco o izrabi delovnega časa, med drugim evidenco o opravljenih urah in nadurah, s katero bi lahko dokazovala število ur, ki jih je tožnik opravil, a omenjene evidence ni predložila. Kot že nakazano, je torej sprejelo pravilno dokazno oceno o tem, da so ure, na katerih temelji vtoževano plačilo (iz naslova nadur, nedeljskega dela in dela na praznike in dela proste dneve) dokazane.

8. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja pri navedbah o tem, da nadurno delo ni bilo pisno niti ustno odrejeno. Sodišče prve stopnje se je tudi do tovrstnih ugovorov pravilno opredelilo in upoštevalo tudi relevantno sodno prakso tukajšnjega sodišča (Pdp 68/2011 in Pdp 1366/2014), da formalna odreditev opravljanja nadur ali naknadna odobritev opravljenih nadur s strani delodajalca ni bistvena, pač pa je ključna ugotovitev, da so nadure opravljene ob vednosti delodajalca oziroma zaradi potreb delovnega procesa. Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo, na čem temelji dokazna ocena, da je tožnik zatrjevane nadure in delo na nedeljo in druge proste dneve res opravil.

9. V zvezi s temi prisojenimi plačili iz navedenih naslovov je sodišče prve stopnje tudi docela pravilno uporabilo materialno pravo. Po 128. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.) oz. sedaj veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) delavcem pripadajo dodatki za delo v posebnih pogojih dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa za nadurno delo, za delo v nedeljo in za delo na praznike in dela proste dneve po zakonu, pri čemer je višina teh dodatkov določena s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti. Med strankama niti ni bilo sporno, da v konkretnem primeru znaša dodatek za delo preko polnega delovnega časa 30 %, dodatek za delo v nedeljo 50 % ter dodatek za delo na dneve državnih praznikov in dela prostih dnevom po zakonu 50 % od osnovne plače. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je 10. člen pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 10. 2011 določal tožnikovo osnovno plačo v višini 790,00 EUR bruto mesečno, 10. člen pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 7. 2012 pa v višini 890,00 EUR bruto mesečno. Pravilno je uporabilo tudi 134. člen ZDR oziroma ZDR-1, da je tožena stranka s plačilom opravljenega dela v zamudi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec.

10. Pritožba tožene stranke niti ne vsebuje navedb zoper odločitev o prisojeni odpravnini in regresih za letni dopust za leto 2013 in 2014. Zato pritožbeno sodišče v okviru materialnopravnega preizkusa po uradni dolžnosti zgolj še ugotavlja, da je sodišče prve stopnje materialno pravo tudi v tem delu uporabilo pravilno (108. člen ZDR-1 in 131. člen ZDR-1).

11. Ker niso podani pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja pritožba, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka zato, ker s pritožbo ni uspela, tožnik pa zato, ker odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča (154., 155., 165. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

18.10.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 207/2013
• VDSS sodba Pdp 499/2013
• VDSS sodba Pdp 373/2016