VDSS Sodba Pdp 1029/2016

Jedro

Odsotnost z dela brez opravičila pomeni, da je delavec kršil svojo temeljno obveznost, to je opravljanje dela, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (33. člen ZDR-1), prav tako pa tudi neupoštevanje delodajalčevih navodil (34. člen ZDR-1). Takšna odsotnost z dela pomeni tudi kršitev obveznosti obveščanja delodajalca (36. člen ZDR-1) ter kršitev prepovedi škodljivega ravnanja (37. člen ZDR-1). Pomeni pa tudi kršitev opravljanja dela skladno s prvim odstavkom 93. člena ZJU. Vse to predstavlja odpovedni razlog iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Toženka je tožniku očitala kršitve delovnih obveznosti oziroma obveznosti iz delovnega razmerja, ki imajo vse znake kaznivega dejanja nasilja v družini po 191. členu KZ-1. Za to kaznivo dejanje je bil zoper tožnika začet tudi kazenski postopek. Ta je bil sicer zaključen z zavrnitvijo obtožbe zaradi umika obtožbe, kar pa ne pomeni, da je sodišče prve stopnje v postopku ni smelo ugotavljati, ali je imelo tožnikovo ravnanje znake predhodno očitanega kaznivega dejanja. Sodišče je v delovnem sporu vezano le na pravnomočno obsodilno sodbo kazenskega sodišča. V primeru umika obtožbe pa lahko ugotavlja, ali je imelo ravnanje delavca znake kaznivega dejanja, ne sme pa ugotavljati, ali je bilo kaznivo dejanje tudi dejansko storjeno, ker za to ni pristojno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (dalje: PZ) MNZ Policije št. ... z dne 29. 12. 2015 v zvezi s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS št. ... z dne 10. 2. 2016, za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo in še traja, za reintegracijo in reparacijo.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožnik. Navaja, da je prvostopno sodišče svojo odločitev utemeljilo s tem, da tožnik toženki ni izročil ustreznega potrdila, s katerim bi opravičil svoj izostanek z dela med 2. in 8. 11. 2015. Zato naj bi bil izostanek neupravičen. Vsekakor je tožnik svojo odsotnost z dela najavil zaradi bolezni hčerke, res pa ni predložil ustreznega zdravniškega potrdila. Z otrokom se je javil zdravnici, vendar ni takoj prosil za potrdilo, ko pa je to storil, mu je zdravnica povedala, da mu potrdila za nazaj ne more dati. Svetovala mu je, naj za potrdilo uradno zaprosi. Tega tožnik ni storil, je pa v postopku pred sodiščem prve stopnje predlagal, naj sodišče po uradni dolžnosti za podatek o tem, da se je z otrokom javil pri zdravnici zaradi otrokove bolezni in je na podlagi ugotovitve zdravnice otrok ostal doma, z njim pa tudi tožnik. Tožnik je predlagal tudi zaslišanje otrokove zdravnice, čemur pa sodišče ni ugodilo. Sodišče prve stopnje se je v sodbi ukvarjalo še z nekaterimi drugimi kršitvami tožnika, ki pa niso bile predmet izredne odpovedi.

Ključno za celotno zadevo je, da je tožnik svoj izostanek javil. Lahko bi mu zapisali izrabo dopusta, saj je šlo za opravičljivo odsotnost, kar je tožnik dokazal s potrdilom hčerine šole, da je hči odsotna zaradi bolezni. Če je šola sprejela takšno opravičilo, bi to lahko storila tudi toženka. Ker sodišče prve stopnje ni opravilo poizvedb pri dr. A.A. in je tudi ni zaslišalo, gre za pomanjkljivosti postopka, ki so bistveno vplivali na odločitev. Če bi zdravnica potrdila, da se je tožnik javil pri njej in da mu ni mogla izdati potrdila za nazaj, bi to bilo zadovoljivo opravičilo za tožnikovo odsotnost z dela. Sodišče prve stopnje je torej zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter je tudi sodba materialnopravno zmotna. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi oziroma da tožbenemu zahtevku ugodi. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je bilo popolno ugotovljeno in tudi pravilno uporabljeno materialno pravo.

5. Ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, da je zavrnilo dokazni predlog tožnika za zaslišanje dr. A.A. oziroma za opravo poizvedb pri njej. Sodišče prve stopnje je te dokazne predloge (in druge) zavrnilo na zadnjem naroku za glavno obravnavo in takšno odločitev tudi obrazložilo. Tožnik oziroma njegov pooblaščenec je bil na tem naroku prisoten in je imel možnost predlagati dopolnitev dokaznega postopka z izvedbo teh in ostalih že predlaganih dokazov, česar pa ni storil. Prav tako pa ni ravnal skladno z 286. členom ZPP, ki določa, da mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Tožnik v pritožbi tudi ni navajal, zakaj omenjene kršitve predhodno ni mogel grajati. Zato pritožbeno sodišče navedene očitane kršitve ni upoštevalo.

6. V obravnavanem postopku je sodišče prve stopnje ugotavljalo zakonitost sklepa toženke z dne 29. 12. 2015 v povezavi s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS z dne 10. 2. 2016, s katerima je bila tožniku izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi. S tema sklepoma je toženka tožniku očitala:

- da je naklepoma kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja, ker je v času od 2. do 8. 11. 2015 neopravičeno izostal z dela, kar predstavlja odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), ker je kršil določila 33., 34., 36. in 37. člena ZDR-1, določbo 4. člena Pravil policije in prvi odstavek 93. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.);

- da je kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, kar predstavlja odpovedni razlog po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj je 5. 12. 2015 okoli 16.30 ure v B. storil dejanje, ki ima vse znake kaznivega dejanja Nasilja v družini po 191. členu Kazenskega zakonika, s tem pa kršil določbe Kodeksa policijske etike.

7. Pritožba neutemeljeno očita zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava v zvezi z neopravičenim izostankom z dela. Prvostopno sodišče je kot nesporno ugotovilo, da je tožnik od 2. do 8. 11. 2015 izostal z dela, pri čemer je odsotnost toženki res sporočil (zaradi domnevne bolezni in nato bolezni hčerke), ni pa predložil opravičila za takšno odsotnost (bolniškega lista). Tudi če bi zdravnica dr. A.A. potrdila tožnikove navedbe, da je ostal doma zaradi bolezni otroka, pa mu bolniškega lista za nego družinskega člana ni bilo mogoče izdati za nazaj, to še vedno ne bi spremenilo dejstva, da je izostal z dela brez opravičila. Prav zaradi tega je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje zdravnice. Iz enakih razlogov pa tudi potrdilo šole (A/6), iz katerega izhaja, da je tožnikova hči opravičeno manjkala pri pouku zaradi bolezni v času 4. 11. do 6. 11. 2015, ne dokazuje, da je tudi tožnik opravičeno izostal z dela.

Na podlagi navedenega dejanskega stanja je pravilna tudi ugotovitev, da odsotnost z dela brez opravičila pomeni, da je delavec kršil njegovo temeljno obveznost, t.j. opravljanje dela, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi (33. člen ZDR-1), prav tako pa tudi neupoštevanje delodajalčevih navodil (34. člen ZDR-1). Takšna odsotnost z dela pomeni tudi kršitev obveznosti obveščanja delodajalca (36. člen ZDR-1) ter kršitev prepovedi škodljivega ravnanja (37. člen ZDR-1). Pomeni pa tudi kršitev opravljanja dela skladno s prvim odstavkom 93. člena ZJU. Vse to predstavlja odpovedni razlog iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Da je tožnik kršil navedene pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja najmanj iz hude malomarnosti dokazuje že samo dejstvo, da je obveščal delodajalca o svoji odsotnosti in se je torej zavedal, da brez opravičila ne sme biti odsoten z dela, pri tem pa je lahkomiselno mislil, da bo opravičilo že dobil oziroma, da ga bo dobil kasneje oziroma da se bo zadeva kako drugače uredila (npr. z naknadno odobritvijo dopusta).

8. Pritožba neutemeljeno navaja, da se je prvostopno sodišče v postopku in tudi v sodbi ukvarjalo še z nekaterimi drugimi kršitvami, ki pa niso bile predmet izredne odpovedi. Sodišče prve stopnje je utemeljeno v postopku preizkušalo očitano kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja. Toženka je tožniku očitala kršitve delovnih obveznosti oziroma obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja nasilja v družini po 191. členu Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in nasl.). Za to kaznivo dejanje je bil zoper tožnika začet tudi kazenski postopek. Ta je bil sicer zaključen z zavrnitvijo obtožbe zaradi umika obtožbe, kar pa ne pomeni, da je sodišče prve stopnje v postopku ni smelo ugotavljati, ali je imelo tožnikovo ravnanje znake predhodno očitanega kaznivega dejanja. Sodišče je v delovnem sporu vezano le na pravnomočno obsodilno sodbo kazenskega sodišča. V primeru umika obtožbe pa lahko ugotavlja, ali je imelo ravnanje delavca znake kaznivega dejanja, ne sme pa ugotavljati, ali je bilo kaznivo dejanje tudi dejansko storjeno, ker za to ni pristojno. Temu ustrezno je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo in tudi obširno obrazložilo, da je tožnik izpolnil znake očitanega mu kaznivega dejanja. S tem pa je tožnik kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kar predstavlja odpovedni razlog po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Njegovo dejanje namreč pomeni najmanj kršitev 37. člena ZDR-1, Kodeksa policijske etike in 20. člena pogodbe o zaposlitvi, kar je prvostopno sodišče pravilno obrazložilo in kot je pravilno obrazložila tudi toženka v izpodbijanih sklepih.

9. Dejansko in materialno pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje o obstoju pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, ko je toženka utemeljeno navedla, da zaradi narave tožnikovega dela njegovih ravnanj ni mogoče tolerirati. Kot policist je dolžan tudi v prostem času ravnati skladno s predpisi, ker predstavlja organ, ki ima med svojimi temeljnimi nalogami dolžnost varovati življenja in osebno varnost ljudi. Zato je bilo zaupanje v tožnika omajano do te mere, da z njim ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja.

10. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta sklepa toženke o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi zakonita, je materialnopravno pravilno zavrnilo tudi reintegracijski in reparacijski tožbeni zahtevek ter zahtevek za povrnitev stroškov postopka in skladno s členom 154 ZPP odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka, saj v pravdi ni uspel.

11. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

12. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške (člen 154 in člen 165 ZPP).

Datum zadnje spremembe:

04.09.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 55/2020
• VDSS Sklep Pdp 271/2019
• VDSS Sodba Pdp 321/2020