VDSS Sodba Pdp 38/2017

Jedro

Tožnikova funkcija je bila na prvi misiji operater, na drugi misiji pa vodja skupine. Ker nobena od teh funkcij ni izrecno navedena med upravičenci do dodatka za poveljevanje v 11. členu Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami, tožniku ta dodatek ne pripada.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe (I., II. in IV. točka izreka) spremeni tako, da se glasi:

"I. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izplačati dodatek za poveljevanje za čas od 6. 9. 2011 do 31. 3. 2012, t. j. za 6 mesecev in 25 dni, po 300,00 EUR mesečno, skupaj 2.050,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer:

- za mesec september 2011 znesek 250,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 10. 2011 do plačila;

- za mesec oktober 2011 znesek 300,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 11. 2011 dalje do plačila;

- za mesec november 2011 znesek 300,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 12. 2011 do plačila;

- za mesec december 2011 znesek 300,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 1. 2012 do plačila;

- za mesec januar 2012 znesek 300,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 2. 2012 do plačila;

- za mesec februar 2012 znesek 300,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 3. 2012 dalje do plačila;

- za mesec marec 2012 300,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 4. 2012 dalje do plačila,

vse v roku 8 dni od dneva prejema sodbe sodišča prve stopnje do plačila."

II. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izplačati dodatek za poveljevanje za čas od 22. 3. 2013 do 30. 9. 2013, t. j. za 6 mesecev in 10 dni, po 300,00 EUR mesečno, skupaj 1.714,19 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer:

- za mesec marec 2013 znesek 96,80 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 4. 2013 dalje do plačila;

- za mesec april 2013 znesek 300,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 5. 2013 dalje do plačila;

- za mesec maj 2013 znesek 300,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 6. 2013 dalje do plačila;

- za mesec junij 2013 znesek 300,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 7. 2013 dalje do plačila;

- za mesec julij 2013 znesek 117,39 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 8. 2013 dalje do plačila;

- za mesec avgust 2013 znesek 300,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 9. 2013 dalje do plačila;

- za mesec september 2013 300,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 10. 2013 do plačila,

vse v roku 8 dni od dneva prejema sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila."

IV. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 498,30 EUR v roku 8 dni od vročitve te sodbe brez obresti, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila."

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 274,40 EUR v roku 8 dni od vročitve te sodbe brez obresti, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Svoje stroške odgovora na pritožbo tožeča stranka krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni od dneva prejema sodbe sodišča prve stopnje izplačati dodatek za poveljevanje:

- za čas od 6. 9. 2011 do 31. 3. 2012, t. j. za 6 mesecev in 25 dni, po 300,00 EUR mesečno, skupaj 2.050,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov, kot je navedeno v I. točki izreka, in

- za čas od 22. 3. 2013 do 30. 9. 2013, t. j. za 6 mesecev in 10 dni, po 300,00 EUR mesečno, skupaj 1.714,19 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov, kot je navedeno v II. točki izreka.

Zavrnilo je tožbeni zahtevek v presežku (glede zahtevka za plačilo razlike do zneska 1.900,00 EUR za čas od 22. 3. 2013 do 30. 9. 2013 ter v obrestnem delu glede teka zamudnih obresti od vsakokratnega mesečnega zneska dodatka dalje od 5. dne v mesecu za pretekli mesec) (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je tožniku dolžna povrniti stroške postopka v višini 521,35 EUR v roku 8 dni od vročitve sodbe, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (IV. točka izreka). S sklepom, ki ni pod pritožbo, je toženi stranki naložilo, da je v roku 8 dni od vročitve sodbe dolžna plačati stroške prič A.A. v znesku 23,20 EUR, B.B. v znesku 25,60 EUR in C.C. v znesku 32,00 EUR (V. točka izreka).

2. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del (I. in II. točka izreka) in zoper odločitev o stroških v IV. točki izreka navedene sodbe iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih pa tožniku naloži plačilo pritožbenih stroškov. Tožnik je bil tekom napotitve na KFOR 24 in KFOR 27 upravičen do plače in dodatkov, ki jih določa Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (Uradni list RS, 67/2008 in spremembe; v nadaljevanju Uredba). Tožnik je vodil skupino D., kateri je poveljeval. 11. člen Uredbe taksativno našteva, komu pripada dodatek za poveljevanje, pri čemer ta ne pripada vodji skupine. Najmanjša organizacijska enota, kateri po Uredbi pripada dodatek za poveljevanje, je Oddelek, zato je napačna odločitev sodišča, da tožniku ta dodatek pripada. Taka odločitev odstopa od dosedanje prakse in pomeni kršitev načela enakosti pred zakonom oziroma enakega varstva pravic. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe tudi ne izhaja pravna podlaga, zato odločitve ni mogoče preizkusiti, sodišče pa je tudi kršilo načelo poštenega sojenja. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je poveljeval najmanj devetim osebam, odrejal je naloge, imel je pooblastila za poveljevanje, podeljena po toženi stranki, s čimer je poseben pogoj dela - poveljevanje dokazan. V zadevi, opr. št. I Pd 858/2013 je bilo v sporu s podobno dejansko in pravno podlago razsojeno, da je tožnik upravičen do dodatka za poveljevanje. Priglaša stroške postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba.

6. V izpodbijani sodbi ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje svojo odločitev jasno in ustrezno obrazložilo, navedlo pa je tudi relevantno pravno podlago za svojo odločitev (11. člen Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (Uradni list RS, št. 67/2008 in spremembe; v nadaljevanju Uredba). Pravilnost odločitve pa pritožbeno sodišče presoja v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava.

7. Tožena stranka s pavšalnimi pritožbenimi navedbami o tem, da naj bi sodišče kršilo načelo poštenega sojenja in da naj bi s svojo odločitvijo odstopilo od sodne prakse, smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar pa tožena stranka teh svojih navedb ni konkretizirala, zato pritožbeni preizkus v tem delu ni bil mogoč.

8. V tem individualnem delovnem sporu se presoja, ali tožniku za čas od 6. 9. 2011 do 31. 3. 2012 ter od 22. 3. 2013 do 30. 9. 2013 pripada dodatek za poveljevanje. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku pretežno ugodilo in tožniku priznalo vtoževani dodatek za čas od 6. 9. 2011 do 31. 3. 2012 in od 22. 3. 2013 do 30. 9. 2013, in sicer po 300,00 EUR mesečno. Višji tožbeni zahtevek (za plačilo razlike do vtoževanega zneska 1.900,00 EUR iz naslova neizplačanega dodatka na drugi misiji in vtoževane obresti od 5. do 6. dne v mesecu) je zavrnilo.

9. Prvostopenjsko sodišče je sicer pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar je nepravilno uporabilo materialno pravo, zato sprejeta odločitev ni pravilna.

10. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da:

- je bil tožnik z ukazom tožene stranke z dne 5. 9. 2011 napoten na opravljanje nalog v E. (tujina) za čas od 6. 9. 2011 do 31. 3. 2012 (prva misija), pri čemer je opravljal dela in naloge kot operater v F.;

- da je bila tožniku za čas prve misije določena plača z odločbo tožene stranke z dne 5. 9. 2011, pri čemer mu dodatek za poveljevanje ni pripadal;

- je bil tožnik z ukazoma tožene stranke z dne 8. 3. 2013 in z dne 5. 9. 2013 napoten na opravljanje nalog v E. (tujina) za čas od 22. 3. 2013 do 30. 9. 2013 (druga misija), pri čemer je opravljal dela in naloge kot vodja skupine;

- da je bila tožniku za čas druge misije določena plača z odločbo tožene stranke z dne 21. 3. 2013, pri čemer mu dodatek za poveljevanje ni pripadal.

11. Ker je bil tožnik napoten na opravljanje nalog v tujino, mu je tožena stranka plačo in dodatke utemeljeno določila skladno z Uredbo, ki v 11. členu ureja dodatek za poveljevanje, in sicer v dveh višinah (300,00 in 500,00 EUR). Kot utemeljeno navaja pritožba, uredba pri tem taksativno našteva funkcije, ki jim ta dodatek pripada: Dodatek za poveljevanje v višini 500,00 EUR pripada poveljnikom voda, njemu enake ali višje enote ter načelnikom odseka bataljona oziroma oddelka ali sektorja, njemu enake ali višje enote oziroma vodjem - inštruktorjem na tej ravni, dodatek v višini 300,00 EUR pa pripada poveljnikom oddelkov, enotovnim podčastnikom voda, njemu enake ali višje enote, sektorskim podčastnikom, namestnikom poveljnika čete, njemu enake ali višje enote ter namestnikom načelnika odseka bataljona oziroma oddelka ali sektorja, njemu enake ali višje enote oziroma vodjem - inštruktorjem na tej ravni.

12. Tožnikova funkcija je bila na prvi misiji operater v F., na drugi misiji pa vodja skupine. Ker nobena od teh funkcij ni izrecno navedena med upravičenci do dodatka za poveljevanje v 11. členu Uredbe, kot utemeljeno opozarja pritožba, tožniku ta dodatek ne pripada. V tem primeru tudi ne pride v poštev ugotavljanje, kaj je enaka ali višja enota tistim organizacijskim enotam, ki so izrecno poimenovane v 11. členu Uredbe (oddelek, vod, četa, ipd.) in ali je tožnik poveljeval taki enoti, zato sodišče prve stopnje ni imelo podlage za ugotavljanje tožnikovega dejanskega dela in za zaključek, da tožniku dodatek pripada, ker naj bi poveljeval devetim osebam. Iz priloge B12 (Ukaz za delovanje SVNKON KFOR v fazi H. z dne 4. 3. 2013, ki se je nanašal na misijo KFOR 27), namreč ne izhaja, da bi vodja D. popolno poveljeval oddelku za varovanje D. Notranja organizacija dela je vedno v pristojnosti delodajalca, v primeru tožene stranke pa gre za še bolj specifičen primer - gre za Slovensko vojsko, ki je odgovorna za varnost države, v konkretnem primeru pa je izvajala obveznosti, prevzete v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami. Sodišče se zato ne more in ne sme spuščati v notranje delovanje in organizacijo dela tožene stranke, ki s svojimi notranjimi akti tudi predvidi linijo in vsebino poveljevanja, ter sama določi funkcije, na katerih je priznan dodatek za poveljevanje.

13. Kot izhaja iz izpovedi B.B., ki jo je sodišče povzelo v sodbo, linija poveljevanja pri skupini D. pred misijo KFOR 28 ni bila natančno razmejena. Pri naslednji misiji KFOR 28 je bila namreč že v Ukazu za delovanje kontingenta linija poveljevanja D. natančneje opredeljena tako, da vodja D. poveljuje tudi enoti za varovanje D., dodatek za poveljevanje pa je bil določen vodji D.in ne več vodji oddelka za varovanje. Navedeno je razvidno tudi iz dokumentov z oznako interno v prilogah B12 in B13, in je po oceni pritožbenega sodišča bistvenega pomena za odločitev v tej zadevi. V Ukazu z dne 4. 3. 2013 so v prilogi Organiziranost SVNKON KFOR navedene naloge D. skupine, pri čemer oddelek za varovanje v okviru D. skupine ni posebej omenjen, prav tako iz poveljevanja ne izhaja, da bi bil oddelek za varovanje D. podrejen skupini D. V Dopolnilu Ukaza za delovanje z dne 9. 9. 2013 (ki se nanaša na misijo KFOR28) pa so v prilogi Naloge SVNKON KFOR ločeno navedene naloge D. skupine in skupine za varovanje D., pri čemer iz nalog skupine za varovanje D. izhaja, da je podrejena skupini D. in vodji D. Iz organiziranosti SVNKON KFOR pa nadalje izhaja, da skupina D. popolno poveljuje skupini za varovanje D.

14. Glede na navedeno, predvsem glede na dejstvo, da iz Ukaza z dne 4. 3. 2013 ne izhaja, da bi bil oddelek za varovanje D. podrejen skupini D., odločitev sodišča prve stopnje, da je potrebno tožniku prisoditi vtoževani dodatek, ni pravilna.

15. Ker so podani uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo ter na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

16. Zaradi spremembe izpodbijane sodbe se je spremenil tudi uspeh pravdnih strank v tem individualnem delovnem sporu, zato je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o stroških postopka na prvi stopnji, v skladu z določbama tretjega odstavka 154. člena in 155. člena ZPP. Tožnik s svojim zahtevkom ni uspel, zato je toženi stranki dolžan povrniti stroške postopka. Pritožbeno sodišče je toženi stranki v skladu z določbami Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 in spremembe; ZOdvT) priznalo nagrado za postopek v višini 206,70 EUR (tar. št. 3100), nagrado za narok v višini 190,80 EUR (tar. št. 3102) in pavšalni znesek 20,00 EUR (tar. št. 6002) za plačilo poštnih in telekomunikacijskih stroškov znaša 417,50 EUR ter priglašene potne stroške prič, ki jih je sodišče prve stopnje naložilo v plačilo toženi stranki v izpodbijani sodbi v skupni višini 80,80 EUR. Skupni stroški postopka tožene stranke tako znašajo 498,30 EUR, ki ji jih je dolžan povrniti tožnik v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbah 165. člena in 154. člena ZPP. Tožena stranka je s pritožbo uspela v celoti, zato ji je tožnik dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo nagrado za pritožbo v višini 254,40 EUR (tar. št. 3210) in materialne stroške v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002), kar skupaj znaša 274,40 EUR, ki ji jih mora povrniti tožnik. Tožnik pa svoje stroške pritožbenega postopka krije sam, ker njegov odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

04.09.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS Sklep Pdp 894/2018
• VDSS Sodba Pdp 841/2018
• VDSS Sodba Pdp 199/2019