VDSS Sodba Pdp 996/2016

Jedro

V tem individualnem delovnem sporu tožnik zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki jo je spornega dne utrpel na delovnem mestu, ko je padel med sestopanjem z lestve. Prvostopenjsko sodišče je ugotovitev izvedenke o nepazljivosti tožnika kot najverjetnejšem vzroku za padec upoštevalo pri presoji, ali je tožnik tudi sam prispeval k sami delovni nezgodi. Utemeljeno je upoštevalo tudi dejstvo, da je tožnik kot bivši samostojni podjetnik poznal predpise o varstvu pri delu, zaradi česar mu je bilo znano, da je pri sestopu z lestve potrebna običajna previdnost, hkrati pa je splošno znano, da na tleh, posutih z drobljivim materialom, lahko pride do zdrsa. Ob upoštevanju vsega navedenega in dejstva, da se je tožnik poškodoval v službi, pri opravljanju dela, ki je predvsem v interesu delodajalca, je soprispevek delavca v višini 30 % ustrezen.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni

- v I. točki izreka tako, da se znesek odškodnine zviša na znesek 5.250,00 EUR, ki ga je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 1. 2013 do plačila;

- v II. točki izreka tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki, zniža na 105,54 EUR.

II. V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se potrdi nespremenjeni del izpodbijane sodbe.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbe v višini 154,44 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, svoje stroške pritožbenega postopka pa krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je tožniku v roku 15 dni dolžna plačati 3.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 1. 2013 do plačila, v presežku (do zneska 17.500,00 EUR s pripadki) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 496,54 EUR v 15 dneh po prejemu sodbe sodišča prve stopnje brezobrestno, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (II. točka izreka).

2. Tožnik vlaga pritožbo zoper zavrnilni del sodbe (drugi odstavek I. točke izreka) in zoper odločitev o stroških v II. točki izreka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenem zahtevku ugodi v celoti, oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je ugotovitev sodišča prve stopnje o tožnikovem soprispevku neobrazložena. Toženo stranko kot delodajalca veže posebna skrbnost glede varovanja zdravja pri delu. Tožnik je pri sestopanju z lestve ravnal z običajno skrbnostjo, zato do poškodbe ni prišlo zaradi njegove nepazljivosti, temveč zato, ker tožena stranka ni poskrbela za varne pogoje dela. Odmerjena odškodnina za pretrpljene fizične bolečine je prenizka. Sodišče ni v celoti upoštevalo neugodnosti, ki so spremljale zdravljenje, in je zanemarilo, da se določena nelagodja pri tožniku pojavljajo še danes, ob dolgotrajnem čepenju ali klečanju, pri doskokih na desno nogo, dolgotrajni hoji po stopnicah, prav tako ni upoštevalo, da je tožnik uporabljal bergle. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo tudi višji zahtevek iz naslova strahu, saj bi moralo presojati subjektivno doživljanje tožnika. Tožnik je pravočasno navajal, da ima zaradi poškodbe težave v vsakodnevnem življenju in mora vlagati več napora in truda. Res je sicer, da še naprej opravlja isto delo, a to ne pomeni, da tožnik pri opravljanju dela nima težav. Ekstremne obremenitve, pri katerih bo po mnenju izvedenca prihajalo do duševnih bolečin, so pri tožnikovem delu pogoste. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine iz tega naslova, pa tudi predlog za imenovanje novega izvedenca. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper ugodilni del navedene sodbe (prvi odstavek I. točke izreka) in zoper odločitev o stroških v II. točki izreka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču v novo sojenje. Izpostavlja ugotovitev izvedenke, da je najverjetnejši vzrok padca neustrezna pazljivost delavca ali prisotnost zaščitne folije pri sestopu z lestve. Sodna izvedenka je posebej navedla, da bi tožnik s povprečno skrbnostjo lahko preprečil nezgodo, in da toženka najverjetneje vzroka nastanka nezgode ne bi mogla preprečiti, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Sodišče izvedenki neutemeljeno ni sledilo. Zmotno je zaključilo, da ne stranki ne priče niso omenjale zaščitne folije, in spregledalo, da je tožnik v prvi izpovedbi dne 16. 4. 2015 omenil, da je z okna jemal zaščitno folijo. Sodišče ni navedlo, katere ukrepe bi tožena stranka morala izvesti, da bi preprečila zdrs na lešu. Na enakih tleh so delali vsi delavci v objektu in tudi tožnik je že pred nezgodo delal na tem objektu, zato je bil seznanjen s stanjem tal in bi moral opozoriti na naprimerno očiščena tla, hkrati pa je izpovedal, da mu pred nezgodo nikoli ni zdrsnilo. Ugotovitev, da tožena stranka ni izkazala, da je tožniku zagotovila protizdrsne čevlje, je protispisna, saj iz izvedenskega mnenja izhaja, da pri toženi stranki ta kršitev ni bila ugotovljena. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča, da mehanizem nastanka poškodbe za presojo odgovornosti tožene stranke ni pomemben. Izvedenec medicinske stroke je ugotovil, da poškodba ni mogla nastati ob takem poteku padca, kot ga je tožnik zatrjeval, zato ni podan temelj tožnikovega zahtevka in je sodišče s svojo odločitvijo relativno bistveno kršilo določbe postopka. Poškodba bi lahko nastala tudi zaradi skoka z lestve, v tem primeru pa ne bi bila podana odgovornost tožene stranke. Tožena stranka škode ni povzročila namenoma ali iz malomarnosti. Da tožena stranka ni ravnala v nasprotju s predpisi o zdravju in varstvu pri delu in da tožena stranka ne bi mogla preprečiti nastanka nezgode, izhaja iz izvedenskega mnenja. Sodišče pa ni argumentirano zavrnilo v izvedenskem mnenju ugotovljenih dejstev, v sodbi pa je povzelo drugačno vsebino kot izhaja iz izvedenskega mnenja A. d.o.o. Sodišče prve stopnje tudi ni pravilno presodilo vsebine sklenjenega sporazuma med strankama z dne 15. 4. 2013. Namen strank pri sklepanju tega sporazuma ni bil v umiku tožbe, temveč v dokončni razrešitvi medsebojnih razmerij, pri čemer je bilo edino neurejeno razmerje med strankama odškodnina zaradi posledic nezgode. Sodišče ni ugotavljalo namena strank, zato je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče tudi ni obrazložilo, kako je ugotovilo tožnikov soprispevek k nastanku škode, ki je sicer ocenjen prenizko. Sodišče je izrecno navedlo, da je tožnik poznal predpise o varstvu pri delu in da je splošno znano dejstvo, da na tleh, posutih z drobljivim materialom, lahko pride do zdrsa. To pa je v nasprotju z utemeljitvijo krivdne odgovornosti. Toženka je prišla v zamudo z začetkom teka sodnega postopka in ne 25. 1. 2013. Dopis z dne 9. 1. 2013 je bil na toženko naslovljen pred prvim sodnim postopkom, v zvezi s katerim sta stranki sklenili sporazum z dne 15. 4.2013, zato je dopis z dne 9. 1. 2013 postal brezpredmeten. Pred sprožitvijo novega postopka pa se tožnik ni več obrnil na toženko. Sodišče je nezadostno obrazložilo tudi odločitev o prisojeni odškodnini, ki je previsoka tako v postavki pretrpljenih telesnih bolečin, kot strahu. Priglaša stroške pritožbe.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožnika navaja, da je odgovornost za delovno nezgodo izključno na strani tožnika, oziroma je njegov prispevek višji kot 30 %, in sicer vsaj 80 %. Prisojena odškodnina ni skladna s primerljivimi odškodninami v podobnih primerih, sodišče prve stopnje pa tožniku utemeljeno ni prisodilo odškodnine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

5. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere se sklicujeta pritožbi.

7. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodba jasno obrazložena in vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi glede ugotovljenega soprispevka tožnika k nastanku škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je tožnik (kot bivši samostojni podjetnik) poznal predpise o varstvu pri delu, zaradi česar mu je bilo znano, da je pri sestopu z lestve potrebna običajna previdnost. Poudarilo je, da bi tožnik moral biti bolj pazljiv, ker je vedel, da so na tleh ostanki leša, hkrati pa je splošno znano dejstvo, da na tleh, posutih z drobljivim materialom, lahko pride do zdrsa. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje v zadostni meri obrazložilo svoj zaključek o 30 % tožnikovem prispevku k nastanku škodnega dogodka, pravilnost tega stališča pa se presoja v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava. Izpodbijana sodba je zadostno obrazložena tudi glede višine prisojene odškodnine, saj je sodišče prve stopnje pojasnilo razloge, ki jih je upoštevalo pri odmeri odškodnine iz posameznih postavk.

8. Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena tudi v delu, ki se nanaša na ugovor tožene stranke, da je bil spor med strankama že rešen s sklenitvijo sporazuma z dne 15. 4. 2013. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je bil s tem sporazumom med strankama dosežen procesni dogovor in je s tem dejansko ugotovilo namen sporazuma, zato je neutemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati namen strank oziroma da ni pravilno presodilo vsebine tega sporazuma. Tožena stranka se ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, česar pa ne more uveljavljati kot bistveno kršitev postopka.

9. V izpodbijani sodbi ni podana niti bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje v sodbi pravilno povzelo vse izvedene dokaze, tudi izvedensko mnenje izvedenke za varstvo pri delu in požarno varnost. Dejstva, da sodišče prve stopnje ni v celoti sledilo izvedenskemu mnenju, pa tožena stranka ne more uveljavljati kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je to predmet presoje v okviru preizkusa dokazne ocene in pravilne uporabe materialnega prava. Tožena stranka v pritožbi tudi neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje protispisno ugotovilo, da tožena stranka ni izkazala, da je tožniku zagotovila protizdrsne čevlje, ker naj izvedenka te kršitve ne bi ugotovila. Izvedenka je namreč ob ugotovitvi, da je vzrok padca tožnikova nepazljivost, le pojasnila, da obveznosti tožene stranke (zagotovitev osebne varovalne opreme, zdravstveni pregled tožnika, ipd), najverjetneje nimajo direktne vzročne zveze z nezgodo, ni pa konkretno ugotavljala, ali je tožnik razpolagal s protizdrsnimi čevlji.

10. Neutemeljene so pritožbene navedbe, s katerimi tožnik smiselno zatrjuje kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma kršitev pravice do izjave oziroma načela kontradiktornosti, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca medicinske stroke. Pravica do enakega varstva oziroma pravica do izjave, ki je varovana v 22. členu Ustave RS, vključuje tudi pravico, da je stranki zagotovljena možnost sodelovanja v dokaznem postopku ter možnost, da se izjavi o rezultatih dokazovanja, iz pravice do enakega varstva pravic pa načelno izhaja pravica do izvedbe predlaganih dokazov. Vendar pa strankina pravica do izvedbe predlaganega dokaza ni absolutna. Sodišče je dolžno izvesti le tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi (213. člen ZPP). Dokazi niso pomembni, če je dejansko stanje v zadevi že dovolj raziskano, oziroma če glede na materialno pravo, ki ga je potrebno uporabiti, niso pomembni, ker na končno odločitev ne morejo vplivati, tudi če potrdijo navedbe, v zvezi s katerimi so bili predlagani. Sodišče torej lahko zavrne izvedbo dokaza v primeru, če bi se z njim dokazovalo dejstvo, ki ni pravno relevantno, ali je že dokazano. Zavrnitev dokaznega predloga mora obrazložiti bodisi v sklepu o zavrnitvi dokaznega predloga (drugi odstavek 287. člena ZPP) ali pa v obrazložitvi končne odločbe, tako da pojasni razloge nepotrebnosti, nerelevantnosti oziroma neprimernosti predlaganega dokaza, tako da je stranki dana možnost, da ugotovi razloge, na katerih temelji zavrnitev dokaznega predloga (takšna stališča so bila zavzeta v številnih odločbah Vrhovnega sodišča RS, npr. v zadevah opr. št. II Ips 69/2015, VIII Ips 144/2013).

11. Sodišče prve stopnje je zavrnitev dokaznega predloga za imenovanje drugega izvedenca medicinske stroke obrazložilo na naroku dne 30. 6. 2016. Iz obrazložitve izhaja, da je izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke prim. doc. dr. B.B., dr. med. popolno in daje sodišču dovolj podlage za odločitev v tem sporu, ker je dejansko stanje ugotovljeno v zadostni meri. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog zavrnilo iz utemeljenih razlogov in pravilno presodilo, da so relevantna dejstva ugotovljena oziroma dokazana že z izvedenskim mnenjem izvedenca prim. doc. dr. B.B., dr. med.

12. V tem individualnem delovnem sporu tožnik zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki jo je dne 12. 9. 2011 utrpel na delovnem mestu, ko je padel med sestopanjem z lestve. Pravna podlaga za odločanje je podana v 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki določa, da mora delodajalec v primeru, če je delavcu pri delu ali v zvezi z delom povzročena škoda, delavcu škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, to je po določbah Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji). V 131. členu OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (prvi odstavek), za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (drugi odstavek).

13. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je podana krivdna odškodninska odgovornost tožene stranke, ker tal ni očistila v zadostni meri in tako ni preprečila in odpravila nevarnosti zdrsa. Ob upoštevanju 30 % tožnikovega soprispevka je tožniku prisodilo 3.500,00 EUR odškodnine (700,00 EUR iz naslova pretrpljenega strahu in 2.800,00 EUR iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem), višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo.

K pritožbam obeh strank glede temelja odškodninskega zahtevka:

14. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je podana krivdna odgovornost tožene stranke za nastali škodni dogodek in njegove posledice. Med strankama niti ni bilo sporno, da je tožnik kritičnega dne padel na delovnem mestu, ko je sestopal z lestve. Da so bili na tleh ostanki leša, so potrdile vse zaslišane priče - tudi direktor tožene stranke je pojasnil, da so bila tla "obokana" (neravna) in v tem delu potrdil tožnikovo izpovedbo.

15. Sodišče prve stopnje je imenovalo izvedensko institucijo s področja varstva pri delu A. d.o.o. in ji naložilo, da v zvezi z delovno nezgodo tožnika razišče spoštovanje predpisov s področja varnosti in zdravja pri delu ter ugotovi morebitne kršitve teh predpisov. Izvedenka mag. C.C. je v izvedenskem mnenju z dne 20. 8. 2015 pojasnila, da je najverjetnejši vzrok padca nezadostna pazljivost tožnika ali prisotnost odstranjene zaščitne folije pri sestopu z lestve, in pojasnila, da je bil tožnik dolžan s pravilno izvedbo odstranjevanja folije preprečiti nastanek ovire oziroma nevarnega delovnega okolja. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo ugotovitvi izvedenke o obstoju velike verjetnosti, da je zdrs in padec delavca posledica sestopa na zaščitno folijo, ki se je po odstranitvi nahajala na tleh in je delavcu predstavljala oviro pri sestopu ali drsečo površino. Za tak zaključek izvedenke v spisu namreč ni bilo podlage, saj nihče izmed zaslišanih ni omenjal folije kot razloga za tožnikov padec, kar je ne nazadnje ugotovila tudi sama izvedenka v svojem mnenju (zadnji stavek 4. točke na 8. strani izvedenskega mnenja). Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi pravilno izpostavilo tožnikovo izpovedbo ob drugem zaslišanju dne 30. 6. 2016, da so folijo odstranili že v soboto, da bi lahko odprli okna, kritičnega dne pa je odstranjeval le še ostanke folije in "apro" letve za pritrjevanje folije, s čimer je pojasnil izpovedbo s prvega naroka, dne 16. 4. 2015, da je kritičnega dne odstranjeval folijo z oken, potem ko so dva dni prej delali strojne omete. Glede na navedeno folija ni mogla biti vzrok za tožnikov padec.

16. Prvostopenjsko sodišče je ugotovitev izvedenke o nepazljivosti tožnika kot najverjetnejšem vzroku za padec upoštevalo pri presoji, ali je tožnik tudi sam prispeval k sami delovni nezgodi. Utemeljeno je upoštevalo tudi dejstvo, da je tožnik kot bivši samostojni podjetnik poznal predpise o varstvu pri delu, zaradi česar mu je bilo nedvomno znano, da je pri sestopu z lestve potrebna običajna previdnost, hkrati pa je splošno znano, da na tleh, posutih z drobljivim materialom, lahko pride do zdrsa. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je soprispevek tožnika k nastanku obravnavane nezgode nedvomno podan, zato so neutemeljene nasprotne tožnikove pritožbene navedbe. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da naj bi bil soprispevek tožnika ocenjen prenizko, saj je ob upoštevanju vsega navedenega in dejstva, da se je tožnik poškodoval v službi, pri opravljanju dela, ki je predvsem v interesu delodajalca, soprispevek delavca v višini 30 % ustrezen.

17. Pri presoji, ali je za tožnikov padec podana krivdna odgovornost tožene stranke, je sodišče prve stopnje kot bistveno štelo dejstvo, da je tožniku spodrsnilo na delovnem mestu na lešu, pri čemer tožena stranka ni preprečila in odpravila nevarnosti zdrsa, in tako kot delodajalec ni izvedla vseh ukrepov za zagotovitev varnosti. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo slediti (le) ugotovitvi izvedenke, da tožena stranka vzroka nastanka nezgode najverjetneje ne bi mogla preprečiti. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja tudi, da naj sodišče prve stopnje ne bi navedlo, katere ukrepe bi tožena stranka še morala izvesti, da bi preprečila zdrs, saj je sodišče prve stopnje v zvezi s tem pojasnilo, da tožena stranka ni v zadostni meri očistila tal in tako ni preprečila nevarnosti zdrsa na lešu. Dejstvo, da je tožnik skupaj z drugimi delavci v tem objektu delal že predhodno in da mu pred tem ni zdrsnilo, tožene stranke ne razbremeni odgovornosti, je pa sodišče prve stopnje, kot že navedeno, tožnikovo nepazljivost pri sestopanju upoštevalo v okviru presoje njegovega soprispevka k nastali nezgodi.

18. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno izpostavlja ugotovitev izvedenca medicinske stroke prim. doc. dr. B.B. dr. med, da poškodba ni mogla nastati tako, kot je to zatrjeval tožnik. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno pojasnilo, da mehanizem nastanka poškodbe za presojo odgovornosti in višino odškodnine ni pomemben. Med strankama namreč niti ni sporno, da je tožnik padel na delovnem mestu pri sestopu z lestve, pri čemer je utrpel zlom noge. Tožnik je bil ob padcu nedvomno zaskrbljen zaradi samega padca in poškodbe, zato je razumljivo, da si ni zapomnil vseh podrobnosti nezgode oziroma da je potek padca lahko doživel drugače, kot se je v resnici zgodil.

19. Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati namen strank ob sklenitvi sporazuma v prilogi B38 oziroma da ni pravilno presodilo vsebine tega sporazuma. Kot že navedeno, je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da je bil s tem sporazumem med strankama dosežen procesni dogovor, da bo tožnik umaknil tožbo v zadevi, opr. št. Pd 37/2013 pred Delovnim sodiščem v Mariboru, tožena stranka pa mu bo povrnila stroške postopka. Tudi po oceni pritožbenega sodišča iz sklenjenega sporazuma izhaja tak namen, pri čemer je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da tak procesni dogovor med strankama ne ustvarja učinka pravnomočnosti v smislu vsebinske rešitve zadeve. Tožnik se namreč s tem sporazumom ni odpovedal zahtevku za plačilo odškodnine zaradi nesreče pri delu, kot ga je zahteval že v zadevi opr. št. Pd 37/2013, temveč je skladno z dogovorom le umaknil tožbo, kar pomeni, da jo lahko skladno s četrtim odstavkom 188. člena ZPP ponovno vloži.

K pritožbam obeh strank glede višine prisojene odškodnine:

20. Pri presoji višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je glede na določbo drugega odstavka 179. člena OZ odvisna od pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, je sodišče prve stopnje upoštevalo mnenje sodnega izvedenca za travmatologijo, prim. doc. dr. B.B., dr. med, zaslišalo pa je tudi tožnika.

21. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je glede na stopnjo in trajanje pretrpljenega strahu pravična odškodnina zaradi te oblike nepremoženjske škode 1.000,00 EUR oziroma ob upoštevanju tožnikovega soprispevka 700,00 EUR. Pritožba tožene stranke neutemeljeno (sicer le pavšalno) navaja, da je prisojena odškodnina iz tega naslova previsoka. Kot izhaja iz ugotovitev izvedenca, je tožnik od padcu utrpel hud primarni strah, nato pa je ob čakanju na operacijo in dva tedna po njej, ko se je učil hoje z berglami, trpel srednje hud sekundarni strah, zato je prisojena odškodnina po oceni pritožbenega sodišča primerna. Prisojena odškodnina po tej postavki tudi ni prenizka, kot to v pritožbi neutemeljeno trdi tožnik. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine poleg izvedenskega mnenja ustrezno upoštevalo tudi doživljanje tožnika, o katerem je izpovedal na zaslišanju.

22. Prav tako je primerna tudi odškodnina iz naslova pretrpljenih in bodočih telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem, v višini 4.000,00 EUR oziroma ob upoštevanju tožnikovega soprispevka 2.800,00 EUR. Tožena stranka sicer le pavšalno navaja, da je prisojena odškodnina previsoka. Po oceni pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče utemeljeno upoštevalo tožnikovo izpovedbo o tem, kakšne bolečine in nevšečnosti je trpel v okviru zdravljenja. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožnika, da sodišče prve stopnje pri presoji odškodnine po tej postavki ni upoštevalo, da je tožnik imel bergle. Tega sicer sodišče prve stopnje res ni izrecno navedlo kot posamezno nevšečnost med zdravljenjem v 23. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, vendar iz preostale obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je uporabo bergel sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine upoštevalo.

23. Utemeljena pa je pritožba tožnika v delu, v katerem graja odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za plačilo odškodnine zaradi pretrpljenih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj bi sodišče pri odmeri odškodnine iz tega naslova moralo upoštevati nelagodja, ki se tožniku pojavljajo še danes. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja, se ob tipu poškodbe, kot jo je utrpel tožnik, nelagodja ob dolgotrajnem čepenju, klečanju, hoji po stopnicah ali doskokih na desno nogo lahko pojavljajo v predelu desne goleni na mestu zaraščenih zlomov oziroma v predelu brazgotin v področju prednje strani desnega kolena, in da se bodo duševne bolečine glede na obseg trajnih posledic pojavljale tudi v bodoče, ko pride do tako ekstremnih obremenitev. Tožnik je izpovedal, da zaradi poškodbe ne sme dosti hoditi, da ga v primeru slabega vremena boli noga in da se boji ukvarjati s športom, že v tožbi pa je navedel, da ima težave pri počepanju, hoji navkreber in po stopnicah ter pri športnih aktivnostih. Glede na navedeno je neutemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnikove življenjske aktivnosti zaradi posledic nesreče niso zmanjšane. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje preveliko težo pripisalo ugotovitvi izvedenca, da je tožnik dosegel popolno gibljivost desnega kolena in gležnja in da trajne posledice po poškodbi niso take, da tožniku ne bi omogočale normalnega opravljanja svojega poklica, hkrati pa neutemeljeno ni upoštevalo ugotovitve izvedenca, da se tožniku glede na tip poškodbe lahko pojavljajo določene težave oziroma trajne posledice v smislu zmanjšanja življenjskih aktivnosti, o katerih je izpovedal tudi tožnik.

24. Glede na občasnost težav, ki se tožniku po nesreči pojavljajo v vsakdanjem življenju, je po oceni pritožbenega sodišča primerna odškodnina za tožnikove duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 2.500,00 EUR, kar predstavlja 2,3-kratnik plače. Taka odškodnina je primerna tudi glede na okvire sodne prakse, ki se je izoblikovala ob obravnavanju drugih podobnih primerov. V nekaterih podobnih primerih, v katerih je bila podana tudi delno omejena gibljivost gležnja, so bile prisojene odškodnine iz tega naslova višje (oškodovancu v zadevi opr. št. II Ips 548/2000, ki je podobno kot tožnik utrpel spiralni zlom desne golenice in dvojni prelom desne mečnice, zaradi česar ima tudi omejeno gibljivost desnega gležnja in 5 % zmanjšanje življenjskih aktivnosti, je bilo iz tega naslova prisojena odškodnina v višini 9-kratnika povprečnega dohodka).

25. Upoštevaje odškodnino, ki jo je v ustrezni višini določilo sodišče prve stopnje, za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 4.000,00 EUR in za strah v višini 1.000,00 EUR ter s to sodbo prisojeno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 2.500,00 EUR, je primerna in pravična odškodnina, do katere je upravičen tožnik, 7.500,00 EUR oziroma ob upoštevanju 30 % njegovega soprispevka 5.250,00 EUR.

26. Neutemeljen je pritožbeni ugovor tožene stranke, da obresti ne bi smele teči od 25. 1. 2013. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, se je 24. 1. 2013 iztekel rok, postavljen v odškodninskem zahtevku z dne 9. 1. 2013. Sodišče prve stopnje se je utemeljeno oprlo na določbo drugega odstavka 299. člena OZ, po kateri pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost, in 378. člen OZ, skladno s katerim dolžnik, ki je v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti. Tožena stranka tožniku ni plačala odškodnine, ki jo je ta zahteval v zahtevku z dne 9. 1. 2013, tožnik pa se pravici do izplačila odškodnine s sklenitvijo sporazuma ob umiku tožbe ni odpovedal, zato je sodišče prve stopnje obresti utemeljeno prisodilo od 25. 1. 2013 dalje.

27. Ker so delno podani uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo ter na podlagi 5. alineje 358. člena ter prvega odstavka 351. člena ZPP delno spremenilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje tako, da je prisojeno odškodnino zvišalo za 1.750,00 EUR in toženi stranki naložilo, da je tožniku dolžna plačati znesek 5.250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 1. 2013 do plačila.

28. Posledično je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o stroških postopka. Tožnik je uspel s 30 % svojega zahtevka, tožena stranka pa s 70 %, zato sta upravičena do povrnitve stroškov v takem obsegu. Ob ugotovljenih pravdnih stroških tožnika, ki jih je pravilno in v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 in naslednji; ZOdvT) odmerilo sodišče prve stopnje, v znesku 2.634,51 EUR, mu je tožena stranka dolžna povrniti 789,45 EUR. Tožnik pa je dolžan toženi stranki povrniti 70 % od ugotovljenih pravdnih stroškov, kot jih je izračunalo sodišče prve stopnje (v znesku 1.278,55 EUR), kar znaša 894,99 EUR. Po medsebojnem poračunu je tožnik dolžan toženi stranki povrniti 105,54 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku tega izpolnitvenega roka do plačila.

29. Ker v preostalem delu niso podani niti pritožbeni razlogi, ki jih uveljavljata obe pritožbi, niti pritožbeni razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo tožnika v preostalem delu in v celoti pritožbo tožene stranke ter potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

30. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi četrtega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik je s svojo pritožbo uspel v približno 13 %, zato je upravičen do stroškov pritožbenega postopka v takem obsegu. V skladu z določbami ZOdvT mu pripada nagrada za postopek po tar. št. 3210 v višini 587,20 EUR ter materialni izdatki po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR. Skupaj z 22 % DDV na odvetniške storitve in sodno takso za pritožbo v višini 378,00 EUR je tožnik upravičen do 1.118,78 EUR pritožbenih stroškov. Glede na uspeh mu je tožena stranka dolžna povrniti pritožbene stroške v višini 145,44 EUR. Tožena stranka sama krije stroške pritožbe, ker z njo ni uspela, in stroške odgovora na pritožbo, ker z njim ni bistveno pripomogla k reševanju pritožbe tožnika (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

04.09.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 168/2018
• VDSS sodba Pdp 371/2013
• VDSS sodba Pdp 458/2014