VDSS Sodba Pdp 975/2016

Jedro

Tožena stranka je izvedla reorganizacijo poslovanja in uvedla avtomatizirano obdelavo podatkov, zaradi česar je odpadla potreba po ročnem vnosu in obdelavi podatkov s strani delavcev iz enote kontrolinga, v kateri je bila zaposlena tožnica. Zato je tožena stranka enoto kontrolinga ukinila in posledično zmanjšala število delavcev na delovnem mestu samostojni analitik, ki ga je zasedala tudi tožnica, z dveh na enega. Del nalog, ki jih je opravljala tožnica, je zaradi uvedbe avtomatizirane obdelave podatkov ukinila, preostale naloge pa je prerazporedila med druge delavce. Zato je bil podan utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

V skladu z drugim odstavkom 9. člena ZDR-1 se s pogodbo o zaposlitvi oziroma s kolektivno pogodbo lahko določijo pravice, ki so za delavce ugodnejše, kot jih določa ta zakon. Zamik izplačila odpravnine za delavca ne pomeni ugodnejše pravice. Določba šestega odstavka 108. člena ZDR-1 ni določena med izjemami, ki so naštete v tretjem odstavku 9. člena ZDR-1, glede katerih je ne glede na drugi odstavek 9. člena ZDR-1 dopuščena drugačna ureditev s kolektivno pogodbo. Zato je sodišče pravilno upoštevalo rok iz šestega odstavka 108. člena ZDR-1 in pri tem tudi pravilo o vrstnem redu vračunavanja iz 288. člena OZ, po katerem se najprej poplačajo stroški, nato obresti, ki so natekle do dneva plačil, morebitni ostanek pa se uporabi za (delno) poplačilo glavnice.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica uveljavljala ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 9. 7. 2015 in zahtevala, da jo je tožena stranka dolžna v 8 dneh sprejeti na dela, ki jih je opravljala pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu iz te pogodbe in ji za čas od te odpovedi obračunati plačo, ki bi ji šla na podlagi te pogodbe v višini 1.976,58 EUR mesečno, ji izplačati neto znesek plače ter obračunati in plačati prispevke ter akontacijo dohodnine, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec ter ji priznati tudi vse ostale pravice po odpovedani pogodbi o zaposlitvi (I. točka izreka). Sodišče je toženi stranki naložilo, da je dolžna v roku 8 dni tožeči stranki od zneska 119,15 EUR plačati zakonske zamudne obresti od 18. 12. 2015 do plačila (II. a točka izreka), v presežku, za plačilo 214,43 EUR, pa je zahtevek iz naslova povračila stroškov prevoza na delo in z dela zavrnilo (II. b točka izreka). Toženi stranki je naložilo še plačilo razlike v odpravnini v višini 70,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 10. 2015 dalje do plačila (III. točka izreka). Odločilo je še, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške v višini 326,28 EUR, v roku 8 dni, po poteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV točka izreka).

2. Tožnica se pritožuje zoper I., II.b in IV. točko sodbe zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter po prvem odstavku 339. člena ZPP, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je sodišče s tem, ko je odločilo na podlagi prepozno predloženega dokaza in prepoznih trditev o dodatnih delih delavke A.A., kršilo pravila postopka. Zaključek sodišča, da tožena stranka ni bila dolžna primerjati tožnice in navedene delavke, ker njuno delo ni bilo enako, je zaradi prekluzije nezakonit. Sodišče je z zavrnitvijo dokaznih predlogov po predložitvi sklepa o ukinitvi oziroma zmanjšanju števila delovnih mest samostojnega analitika, sklepa o ukinitvi kontrolinga in pravilnika o notranji organiziranosti družbe in sistematizaciji delovnih mest z dne 1. 1. 2015 poseglo v njeno pravico do izjave, ki jo zagotavlja že URS, s tem pa je kršilo tudi 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Za presojo zakonitosti odpovedi je ključnega pomena, kdaj sta bila sklepa sprejeta. Isto kršitev je sodišče storilo tudi z zavrnitvijo dokaznega predloga po predložitvi aneksov k pogodbam o zaposlitvi delavcev, na katere naj bi tožena stranka prenesla delovne naloge, ki jih je pred odpovedjo opravljala tožnica. Ker je tožena stranka že v odpovedi navajala, da je del nalog, ki jih je opravljala tožnica, prenesla na druge delavce, je za odločitev o tožbenem zahtevku bistveno, ali je to res storila. To bi izkazale pogodbe o zaposlitvi ali dodatki k njim. Že to, da tožena stranka pogodb ni predložila in tudi ni določno navedla, na katere delavce je naloge prenesla, kaže na neverodostojnost zaslišanih prič. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo tudi dokazni predlog o poizvedbah pri ZRSZ o številu odpovedi pri toženi stranki v letu 2015. Priča B.B. ni pojasnila, kdaj in kolikšnemu številu delavcev so bile v letu 2015 odpovedane pogodbe o zaposlitvi zaradi poslovnih razlogov, niti kdaj se je pri toženki ugotovilo, da bo zaradi teh razlogov postalo nepotrebno delo v obdobju 30 dni. To je ključno za ugotovitev, ali je bil potreben program presežnih delavcev. Zmotna je presoja sodišča, da število odpovedi zaradi nesposobnosti ni pomembno za odločitev o zahtevku. Tožnica je trdila, da predstavljajo del planiranega odpuščanja v okviru kadrovskega prestrukturiranja v letu 2015 tudi vse odpovedi iz razloga nesposobnosti, ki prikrivajo dejanski razlog odpovedi. Zato je predlagala, da sodišče naloži toženi stranki predložitev vseh v letu 2015 sprejetih sklepov o odpovedih iz razloga nesposobnosti. Ker tega sodišče ni storilo, je poseglo v tožničino pravico do izjave in kršilo tudi 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica še navaja, da je bila napram drugim delavcem diskriminirana zato, ker je tožena stranka drugim iskala možnost sklenitve pogodbe o zaposlitvi na drugem delovnem mestu, njej pa ne. Po njenem prepričanju je do odpovedi prišlo tudi zaradi njene kandidature za delavsko predstavnico v nadzornem svetu. Ne strinja se, da je tožena stranka s plačilom 132,26 EUR dne 17. 12. 2015 poravnala premalo plačane potne stroške. Če bi tožena stranka želela uspešno uveljaviti preveč izplačane potne stroške, bi morala izrecno podati pobotni ugovor. Sodišče je tudi v tem delu storilo kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, pa tudi po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se ni ukvarjalo z obrestnim zahtevkom od posameznih zneskov. Sploh pa je treba pravilnik tožene stranke razlagati tako, da delavcem pripadajo stroški dnevnih vozovnic za javni prevoz. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper II. a, III. in IV. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo, da tožena stranka tožnici kljub poplačilu dolga, ki ga je pred tem tudi pripoznala, tožnici še vedno dolguje zakonske zamudne obresti od zneska 119,15 EUR za čas od 18. 12. 2015 dalje do plačila. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Odločitev sodišča, da tožnici dolguje še razliko v odpravnini, temelji na zmotni uporabi materialnega prava. Sodišče je tudi napačno zaključilo, da je odpravnina zapadla v plačilo že 28. 9. 2015 ob prenehanju delovnega razmerja in ne šele 16. 10. 2015 ob izplačilu zadnje plače. V 108. členu ZDR-1 je dopuščeno, da se vprašanje zapadlosti odpravnine s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti uredi drugače. Kolektivna pogodba za papirno in papirno - predelovalno dejavnost v 50. členu določa, da se odpravnina presežnim delavcem izplača ob izplačilu zadnje plače. Torej je tožena stranka odpravnino izplačala skladno z določbami kolektivne pogodbe in ji ni mogoče očitati zamude. Tudi ne drži, da navedena določba kolektivne pogodbe velja le za kolektivne odpuste. Predlaga, da pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek zavrne tudi v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti od že plačanega zneska stroškov prevoza, ter še v delu, ki se nanaša na razliko v odpravnini, oziroma podredno, da sodbo v tem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožničino pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

5. Tudi tožnica v odgovoru na pritožbo tožene stranke predlaga zavrnitev pritožbe.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobenih postopkovnih kršitev, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

8. Sodišče prve stopnje ni storilo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če ima sodba, bodisi v zvezi z izrekom ali v zvezi z obrazložitvijo razlogov o odločilnih dejstvih, pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo možno preizkusiti. Pritožbeno sodišče se strinja z odločilnimi dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

9. Tožnica neutemeljeno uveljavlja kršitev določb pravdnega postopka, ker je sodišče zaključek o tem, da delo delavke A.A. ni bilo primerljivo s tožničinim delom, sprejelo na podlagi prepoznih trditev tožene stranke o dodatnih delih A.A. in na prepozno predloženem aneksu k pogodbi o zaposlitvi za to delavko. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo navajala, da delo delavke A.A. ni bilo primerljivo z delom, ki ga je opravljala tožnica. Ta je predlagala, da tožena stranka predloži njeno pogodbo o zaposlitvi, kar je tudi storila. Ker je tožnica vztrajala, da sta z navedeno sodelavko opravljali enako delo, je tožena stranka v roku, ki ji ga je določilo sodišče na glavni obravnavi, le še dodatno pojasnila, v čem se je delo obeh delavk razlikovalo in je v zvezi s tem predložila tudi aneks k pogodbi o zaposlitvi za to delavko. Sodišče je omenjeni rok (v katerem je tožena stranka dodatno obrazložila svoje navedbe in predložila dokaze, kar vse je sodišče pravilno upoštevalo kot pravočasno) določilo v skladu z drugim odstavkom 286.a člena ZPP, zato s tem v zvezi ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.

10. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožnice o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo z zavrnitvijo njenih dokaznih predlogov. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (213. člen ZPP). Za odločitev v predmetni zadevi je bistveno ugotoviti, ali je delo na tožničinem delovnem mestu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi prenehalo iz organizacijskega razloga na strani delodajalca. Sodišče je ugotovilo, da ni šlo za odpoved večjemu številu delavcev, da je bila enota, v kateri je tožnica delala in njeno delovno mesto ukinjeno, njeno delo pa se je razporedilo med ostale delavce. Ukinitev delovnega mesta zato ni bila zgolj navidezna. Opisana organizacijska sprememba je utemeljen poslovni razlog za odpoved. Če delodajalec ukine določeno delovno mesto, ki sicer vključuje različne sklope del in opravil, naloge tega delovnega mesta pa prepusti oziroma razdeli med druge delavce, potreba po delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi preneha. Zato je sodišče tožničine dokazne predloge (npr. sklep o ukinitvi delovnih mest, sklep o ukinitvi enote kontrolinga, Pravilnik z dne 1. 1. 2015, anekse k pogodbam o zaposlitvi delavcev, na katere naj bi se prenesle tožničine naloge, odpovedi za ostale delavce, poizvedbe pri ZRSZ), ki ne bi mogli vplivati na že ugotovljena odločilna dejstva, utemeljeno zavrnilo kot nepotrebne. To je tudi izčrpno pojasnilo. Pravilno je razlogovalo, da za zakonitost odpovedi zadošča ugotovitev dejanske ukinitve enote oz. delovnega mesta in da formalno sprejetje akta o tem niti ni potrebno, s tem da so spremembe v delovnem procesu, vključno s spremembo sistematizacije delovnih mest in prerazporeditvijo delovnih nalog, poslovne odločitve v pristojnosti delodajalca. Zato dejstva, ki jih izpostavlja tožnica in se nanašajo na formalno ureditev izvedene reorganizacije (s sprejemom sklepov o sistematizaciji) in formalno ureditev prenosa nalog na druge delavce (preko aneksov k pogodbam o zaposlitvi), niso odločilnega pomena za presojo zakonitosti odpovedi. Tudi s tem, ko sodišče toženi stranki ni naložilo predložitve vseh v letu 2015 sprejetih sklepov o odpovedih iz razloga nesposobnosti, ni poseglo v tožničino pravico do izjave. Prav tako s tem v zvezi ni kršilo 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj iz takšnega dokaza ne bi moglo razbrati razlogov o odločilnih dejstvih.

11. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu samostojni analitik. Tožena stranka ji je 9. 7. 2015 podala redno odpoved iz poslovnega razloga. V odpovedi tožena stranka navaja, da je izvedla prestrukturiranje družbe in da je v zvezi s poročili, ki so temeljila na ročnem vnosu in obdelavi podatkov s strani zaposlenih v kontrolingu, vpeljala avtomatsko generiranje podatkov. Ker je izdelava teh poročil predstavljala glavnino dela teh delavcev, je sprejela odločitev, da delo delavcev v kontrolingu v obstoječem obsegu in vsebini ni več potrebno. V odpovedi je tudi navedeno, da je tožena stranka število delavcev na delovnem mestu samostojni analitik zmanjšala iz dveh na enega, delovne naloge tožnice, potreba po opravljanju katerih ni prenehala, pa je prenesla na druge zaposlene pri toženi stranki. Ta odpovedni razlog je po 1. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) podan, če preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca.

12. Kot že nakazano, je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa odločilna dejstva, ki se nanašajo na presojo utemeljenosti odpovednega razloga, zato tožničin pritožbeni očitek o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju s tem v zvezi ni utemeljen. Tožena stranka je izvedla reorganizacijo poslovanja in uvedla avtomatizirano obdelavo podatkov, zaradi česar je odpadla potreba po ročnem vnosu in obdelavi podatkov s strani delavcev iz enote kontrolinga, v kateri je bila zaposlena tožnica. Zato je tožena stranka enoto kontrolinga ukinila in posledično zmanjšala število delovnih mest "samostojni analitik", ki ga je zasedala tudi tožnica, z dveh na enega. Del nalog, ki jih je opravljala tožnica, je zaradi uvedbe avtomatizirane obdelave podatkov ukinila, preostale naloge pa je prerazporedila med druge delavce. Zgolj zato, ker tožena stranka ni poimensko navedla delavcev, na katere je prenesla preostale tožničine naloge, ni možno sklepati, da do prenosa preostalih tožničinih nalog ni prišlo. Za presojo zakonitosti odpovedi tudi ni bistveno, kako je tožena stranka formalno uredila prenos nalog na preostale zaposlene. Zato ni bilo potrebno izvesti dokaza glede predložitve vseh aneksov k pogodbam o zaposlitvi delavcev, na katere naj bi tožena stranka prenesla opravljanje tožničinih nalog.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka glede na določbo 98. člena ZDR-1 ni bila dolžna izdelati programa presežnih delavcev. Za ugotavljanje večjega števila presežnih delavcev je določeno, da zaradi poslovnih razlogov v obdobju 30 dni postane nepotrebno delo najmanj 30 delavcev pri delodajalcu, ki zaposluje 300 ali več delavcev (takšen delodajalec je tožena stranka). To pomeni, da je za ugotavljanje kvote delavcev, ki se upoštevajo pri presoji, ali gre za kolektivni odpust ali ne, odločilno le obdobje 30 dni in ne obdobje enega leta, za kar se zavzema tožnica v pritožbi. Sodišče je predvsem na podlagi izpovedi B.B. in seznama o številu zaposlenih delavcev pri toženi stranki in številu delavcev, za katere je tožena stranka v posameznem mesecu ugotovila, da bo zaradi poslovnih razlogov njihovo delo postalo nepotrebno, pravilno ugotovilo, da je bilo število delavcev, ki jim je prenehalo delovno razmerje v vsakem mesecu v letu 2015 manj kot deset. Pravilno pa je pri ugotavljanju kvote presežnih delavcev upoštevalo tudi delavce, ki jim je tožena stranka podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, ne pa tudi delavcev, ki jih je delovno razmerje prenehalo iz razloga nesposobnosti, ker ne gre za razlog na strani delodajalca, temveč za razlog, povezan s temi delavci. Zato pritožba neutemeljeno vztraja, da bi bilo potrebno izvesti dokaz s predložitvijo vseh odpovedi iz razloga nesposobnosti, saj te za presojo zakonitosti predmetne odpovedi niso pomembne.

14. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo obstoj organizacijskega razloga, na katerega se sklicuje odpoved. V postopanju tožene stranke ni ugotovilo diskriminatornega ravnanja. Tožnica je sicer navajala, da je bila pri odpovedi diskriminirana, ker je tožena stranka ni primerjala z delavko A.A., ki je po njenih trditvah opravljala delo na enakem delovnem mestu. Zakon delodajalcu v primeru individualne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne nalaga uporabe kriterijev pri izbiri, kateremu delavcu bo odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Delodajalec mora dokazati le to, da izbira delavca, ki mu je odpovedal pogodbo o zaposlitvi, ni bila diskriminatorna. Sodišče je ugotovilo, da sta tožnica in A.A., ki sta sicer imeli sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za enako delovno mesto "samostojni analitik", dejansko opravljali vsebinsko različno delo, v različnih enotah. To, da ni šlo za docela primerljivi delavki, zmanjšuje pomen tožničinega sklicevanja na njuno neenako obravnavo s strani tožene stranke. Poleg tega se tožnica sklicuje na neenako obravnavo, ne da bi navedla nedopustni razlog v smislu okoliščin iz 6. člena ZDR-1, zaradi katerih naj bi prišlo do neenake obravnave. Takšno pavšalno zatrjevanje ne zadostuje za zaključek, da je prišlo do kršitve prepovedi diskriminacije iz 6. člena ZDR-1. Enako velja tudi za njene navedbe, da je bila diskriminirana napram ostalim delavcem, ki jim je tožena stranka kljub odpovedi iskala možnost zaposlitve na drugih delovnih mestih, pri čemer pa ne pojasni, na podlagi katere okoliščine naj bi bila neenako obravnavana. Tožnica prav tako neutemeljeno vztraja, da je bil dejanski razlog odpovedi njena kandidatura za predstavnico delavcev v nadzornem svetu in opozarjanja na nepravilnosti pri delu tožene stranke, saj tega izvedeni dokazi niso potrdili. Sploh pa, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, delodajalec po ZDR-1 ni več dolžan preveriti, ali je mogoče ohraniti zaposlitev delavca pod spremenjenimi pogoji, kot je to določal prej veljavni ZDR. Te obveznosti v času odpovedi ni vsebovala niti podjetniška kolektivna pogodba. Glede na navedeno pritožbeno vztrajanje pri diskriminatorni oziroma neenaki obravnavi ni utemeljeno.

15. Tožnica v pritožbi neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede povračila stroškov prevoza na delo in z dela. Sodišče je pravilno izhajalo iz določb Pravilnika o urejanju določenih stroškov, ki je veljal pri toženi stranki. V drugem odstavku 21. člena tega pravilnika je bilo določeno, da ima delavec pravico do povračila stroškov na delo in z dela v višini 70 % mesečne vozovnice javnega prevoza ali do povračila kilometrine v zgornji višini, ki jo določa Uredba o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov, ki se ne vštevajo v davčno osnovo, vendar kilometrina ne sme presegati več kot znaša 70 % javnega prevoza. V skladu s 3. odstavkom 21. člena pravilnika je imel delavec pravico do povračila dejanskih stroškov za prihod na delo in z dela, kar pomeni povračila stroškov za prevoz, ki ga je dejansko uporabljal in ki ga je potrdil na posebni izjavi (priloga pravilnika). V 23. členu pravilnika pa je bilo določeno, da ima delavec pravico do povračila stroškov za prevoz na delo za toliko dni, kolikor je na delu. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je delavec na podlagi pravilnika upravičen do povračila stroškov za prevoz zgolj za tiste dni, ko je prihajal na delo, saj so mu le takrat ti stroški tudi dejansko nastali. Utemeljeno ni sledilo tožnici, da je v vsakem primeru upravičena do povračila dnevnih vozovnic za javni prevoz, torej ne glede na dejansko prisotnost na delu. Zato je neutemeljena pritožba tožnice zoper odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za plačilo razlike glavnice v višini 214,43 EUR.

16. Tožnica šele v pritožbi obrazloženo nasprotuje izračunu pripadajočih stroškov, kot ga je v odgovoru na tožbo podala tožena stranka in kateremu je sledilo sodišče prve stopnje, zato te navedbe predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto (337. člen ZPP). Tožena stranka je v odgovoru na tožbo pripoznala oziroma priznala dolg iz naslova neplačanih stroškov prevoza v znesku 119,15 EUR. Nato je tožnica na glavni obravnavi 17. 3. 2016 navedla, da ji je tožena stranka 18. 12. 2015 iz tega naslova tudi že plačala 132,26 EUR. Zato je sodišče utemeljeno štelo, da je s plačilom tega zneska (ki pa se nanaša tudi na dneve, ki niso predmet spora), dolg iz naslova stroškov prevoza poravnan, tožena stranka pa tožnici dolguje le še zamudne obresti od zneska 119,15 EUR za čas od 18. 12. 2015 do plačila. Zato je pritožba tožene stranke neutemeljena. Tožnica glede odločitve o stroških prevoza neutemeljeno uveljavlja kršitev 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da se sodišče ni opredelilo do obrestnega zahtevka. Sodišče prve stopnje je odločalo o zahtevku, kot ga je tožnica končno postavila na naroku 17. 3. 2016, kar je tudi obrazložilo.

17. Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka s plačilom odpravnine v znesku 16.874,52 EUR, ki jo je tožnici plačala 16. 10. 2015, to je z dnem plačila zadnje plače, že v zamudi, saj bi jo morala plačati najkasneje ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi (28. 9. 2015), kot je to določeno v šestem odstavku 108. člena ZDR-1. Zmotno je stališče pritožbe tožene stranke, da zamuda s plačilom ni nastala, ker je odpravnino plačala skladno s Kolektivno pogodbo celulozne, papirne in papirno predelovalne dejavnosti (Ur. l. RS, št. 110/2013), ki je v 50. členu določala, da morajo biti odpravnine presežnim delavcem izplačane najkasneje ob izplačilu zadnje plače. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da se v skladu z drugim odstavkom 9. člena ZDR-1 s pogodbo o zaposlitvi oziroma s kolektivno pogodbo lahko določijo pravice, ki so za delavce ugodnejše, kot jih določa ta zakon. Zamik izplačila odpravnine za delavca ne pomeni ugodnejše pravice. Določba šestega odstavka 108. člena ZDR-1 ni določena med izjemami, ki so naštete v tretjem odstavku 9. člena ZDR-1, glede katerih je ne glede na drugi odstavek 9. člena ZDR-1 dopuščena drugačna ureditev s kolektivno pogodbo. Zato je sodišče pravilno upoštevalo rok iz šestega odstavka 108. člena ZDR-1 in pri tem tudi pravilo o vrstnem redu vračunavanja iz 288. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS; št. 83/2001), po katerem se najprej poplačajo stroški, nato obresti, ki so natekle do dneva plačil, morebitni ostanek pa se uporabi za (delno) poplačilo glavnice. Tožena stranka višini izračuna tožnice, na katerega je oprla zahtevek iz naslova razlike v odpravnini, niti ni nasprotovala. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje takšnemu zahtevku utemeljeno ugodilo.

18. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (154., 165. člen ZPP, 41. člen ZDSS-1).

Datum zadnje spremembe:

04.09.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 759/2010
• VDSS sodba Pdp 1199/2011
• VDSS sodba Pdp 163/2011