VDSS Sodba in sklep Pdp 1053/2016

Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožba v delu, v katerem tožnik zahteva odškodnino za nepremoženjsko škodo, ni sklepčna, ker tožnik ni zatrjeval obstoja škode konkretizirano, da bi se tožbena povest lahko prilegala zahtevku oziroma, da bi iz dejanskih navedb lahko izhajal zaključek, da je zahtevek po materialnem pravu utemeljen.Tožnik je v tožbi navedel le, da "podrejeno uveljavlja nematerialno škodo v obliki odškodnine za pretrpljene duševne bolečine kot posledice kršitve z ustavo garantirane človekove pravice do dela oziroma, do enake obravnave pri uveljavljanju pravic iz delovnega razmerja pri napredovanjih, razporejanju in plačah". Iz teh splošnih navedb ne more izhajati posledica utemeljenosti zahtevka.

sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožena stranka tožnika v postopku razporeditve javnih uslužbencev na prosta višje vrednotena delovna mesta v službi L. v primerjavi z drugimi javnimi uslužbenci ni neenako obravnavala zaradi osebnih okoliščin, ki jih izpostavlja tožnik v tem sporu (politična pripadnost, sindikalna aktivnost, opozarjanje na nepravilnosti pri toženi stranki in sproženi spori med tožnikom in toženo stranko). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je navedeni postopek potekal tako, da je tožena stranka javnim uslužbencem pred iztekom službe T. poslala vprašalnik o tem, na katerem mestu želijo po zaključku dela v službi T. nadaljevati delovno razmerje v službi L. Pri razporeditvi javnih uslužbencev na t. i. višje vrednotena (položajna) delovna mesta je bil odločilen predlog tistih, ki so odgovorni za vodenje posameznega področja, pri čemer so se upoštevale delovne izkušnje, rezultati dela in ocene javnih uslužbencev, predlagani javni uslužbenci pa so morali izpolnjevati tudi pogoje za zasedbo posameznega delovnega mesta.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom odpravilo sklepa z dne 9. 10. 2013 in z dne 20. 11. 2013 (I. točka izreka) ter zavrnilo tožbeni zahtevek: za odpravo oziroma podredno za razveljavitev sklepa z dne 13. 9. 2013; da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino 5.191,28 EUR iz naslova razlike med bruto plačo tožnika v 43. plačnem razredu in plačo 55. plačnega razreda, ki bi jo tožnik prejel, če bi imel možnost pod enakimi pogoji se potegovati in zasesti enega od prostih delovnih mest namestnik generalnega direktorja oziroma namestnik generalnega sekretarja za čas od septembra 2013 do 8. 1. 2014, tožniku plačati zakonske zamudne obresti od vtoževane odškodnine ter mu obračunati davke in prispevke (II. točka izreka). Zavrnilo je tudi podredni zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode v obliki odškodnine 4.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi neenake obravnave tožnika oziroma diskriminatornega ravnanja tožene stranke s kršitvijo z ustavo zajamčenih pravic do dela in do enake obravnave, do katerih je prišlo pri razporejanju, napredovanju in plačah (III. točka izreka). Zavrglo je tožbo glede zahtevka za ugotovitev, da je tožena stranka diskriminirala tožnika na podlagi osebnih okoliščin, in sicer zaradi njegovega drugačnega političnega prepričanja, opozarjanja na nepravilnosti in vlaganja pravnih sredstev zoper nezakonite akte delodajalca, članstva in aktivnosti v izvršilnem odboru sindikata, na način, da mu je onemogočala, da bi se enakopravno in pod enakimi pogoji potegoval za vsako prosto delovno mesto pri toženi stranki (IV. točka izreka). Odločilo je še, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka (V. točka izreka).

2. Zoper sodbo in sklep se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnik se pritožuje zoper II., III., IV. in V. točko izreka sodbe in sklepa iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je sodišče kršilo pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in načelo pospešitve postopka iz 20. člena ZDSS-1 ter tudi ustavno pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena ustave, saj je v dokaznem postopku zaslišalo le priče tožene stranke, zavrnilo pa tožnikov predlog za zaslišanje ključne priče A.A., ki bi kot predsednik reprezentativnega sindikata lahko izpovedal o diskriminatorni obravnavi tožnika pri premestitvah javnih uslužbencev na vodstvena delovna mesta v Ministrstvo B. Isto kršitev je sodišče storilo, ker je na zadnji narok nenapovedano povabilo pričo C.C., čeprav je na prejšnjem naroku napovedalo le zaslišanje tožnika ter prič D.D. in E.E. V nasprotju z 286. členom ZPP je upoštevalo dokaze, glede katerih je bila tožena stranka že prekludirana. Uveljavlja bistveni kršitvi postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Protispisna je ugotovitev, da ni sporočil naslovov za vabljenje prič, saj je v vlogi z dne 29. 6. 2016 navedel, naj se priči F.F. in A.A. vabita prek tožene stranke. Zaradi zavrnitve dokaza z zaslišanjem A.A. je sodišče tožniku onemogočilo dokazovanje trditev, da je F.F. tožnikova pisna opozorila očitno dojemal kot grožnjo z ovadbo in bil zato sovražno nastrojen do tožnika in ga diskriminiral na način, da mu je onemogočil enakopravne kandidature na vodstvena delovna mesta. Zmotno je razlogovanje sodišča, da naj bi bilo za ugotavljanje odločilnih dejstev relevantna le izpoved tistega, ki je odločal o premestitvah. Protispisna je navedba, da tožnik ni navedel, o čem naj bi izpovedal F.F. Zmotna je navedba sodišča, da naj bi tožnik s predlaganimi dokazi v pripravljalni vlogi z dne 29. 6. 2016 dokazoval obstoj protipravnega ravnanja tožene stranke v času po vložitvi tožbe. Ti dokazi so sicer res nastali v letih 2014 in 2015, vendar dokazujejo protipravno ravnanje tožene stranke v preteklem obdobju. Protispisne in zmotne so navedbe, da bi moral tožnik duševne bolečine bolj konkretizirati, ter da ni zatrjeval nastanka in obsega nepremoženjske škode, saj to izhaja iz tožbenega zahtevka in tožnikove izpovedi. Sodišče med zaslišanjem tožnika dejanskega stanja glede duševnih bolečin ni poskušalo raziskati in mu v zvezi s tem ni zastavilo nobenega vprašanja, zato je podana kršitev 34. člena ZDSS-1, poleg tega pa bi sodišče lahko dokaze izvedlo tudi po uradni dolžnosti. Kršilo je tudi 36. člen ZDSS-1, saj tožniku ni naložilo, naj popravi tožbo glede podrednega zahtevka. Sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj je dokazni postopek osredotočilo le na izpoved E.E. Tožnik je v sporu opozarjal ravno na nepravilnosti, ki jih je storil E.E., zato je nedopustno, da je sodišče dokazno oceno gradilo ravno na izpovedi te priče in dodatnih dokazov ni izvajalo. Sodišče zmotno razloguje, da iz določb 16. in 17. člena KPND ne izhaja, da bi morala tožena stranka o premestitvah javnih uslužbencev obveščati sindikat oziroma kakorkoli sodelovati z njim. Sodišče zmotno šteje, da se tretji odstavek 49. člena Ustave upošteva le pri izbiri zunanjih kandidatov za zaposlitev v javni upravi, ne pa tudi pri premeščanju na druga delovna mesta znotraj organa. Takšna razlaga je v nasprotju s 6. členom ZDR-1, ki prepoveduje diskriminacijo tudi v času trajanja delovnega razmerja. Enako obravnavanje je v skladu z ZUNEO zagotovljeno na vseh ravneh poklicne hierarhije, vključno z napredovanjem, zagotovljen pa je tudi dostop do vseh oblik in do vseh ravni karierne orientacije. Javni uslužbenec mora imeti možnost, da enakopravno kandidira za zahtevnejše delovno mesto. Tožena stranka je napredovanja omogočila le nekaterim javnim uslužbencem na način, da jih je premestila na delovna mesta, ki se opravljajo v višjem nazivu. Sodišče se ni opredelilo do trditev tožnika, da je bil diskriminiran tudi zaradi drugačnega političnega prepričanja od ministra F.F. in E.E. G.G. je nezakonito privilegirana, ker je kot teologinja ideološko blizu malteškemu vitezu E.E. Dokazno breme, da to ni vplivalo na premestitev G.G., je na toženi stranki, ta pa ni predložila nobenega dokaza. Tudi ni predložila dokaza, da na premestitev H.H. ni vplivalo to, da je soustanovitelj politične stranke I., vodja kabineta ministra J.J. iz politične stranke I. in pisec o K., kar ga po političnem prepričanju postavlja na stran E.E.. Ne drži, da dejstvo, da tožnik ni politično opredeljen, ne more pomeniti njegove neenake obravnave, ampak kaže na to, da so nekateri javni uslužbenci privilegirani. Sodišče se zmotno sklicuje na uredbo, ki je podzakonski akt in hierarhično nižje od ustave. Čeprav po uredbi notranja seznanitev o prostem delovnem mestu ni predpisana kot obveznost delodajalca, sodišče napačno sklepa, da bi tožena stranka ravnala protipravno le, če bi o prostem delovnem mestu obvestila zgolj določene javne uslužbence. Tožena stranka je seznanila le tiste zaposlene, ki jih je želela premestiti na višja delovna mesta. Ne drži, da sodelovanje kadrovske komisije pri premestitvah v službi L. ni predpisano, saj to izhaja iz navodila o delu te komisije, glede katerega sodišče tožniku napačno očita, da ga ni predložil. Sodišče mora poznati zakonodajo, lahko pa tudi samo pridobi dokaze. Navodilo je objavljeno na spletni strani Ministrstva B., zato gre za splošno znano dejstvo. Tožena stranka je to navodilo kršila, zato so premestitve nezakonite. Dejstvo, da je v letu 2010 ukinila notranje seznanitve s prostimi delovnimi mesti in jih v letu 2014 ponovno uvedla, dokazuje, da se je zavedala, da je bila njena interpretacija neobveznosti notranjih objav sporna. Sodišče je brez pravne podlage navedlo, da tožnik zaradi svoje razporeditve v službi T. ne bi mogel kandidirati na prosta delovna mesta v službi L. Takšne premestitve so v preteklosti že bile, o čemer bi izpovedal A.A., če bi ga sodišče zaslišalo. Izpoved C.C., da bi tožniku povedala za prosto delovno mesto, če bi jo o tem vprašal, je neprepričljiva. Takega vprašanja namreč ne bi mogel postaviti, saj sploh ni vedel, katera delovna mesta obstajajo. Neresnična je njena izpoved, da lahko vsak javni uslužbenec vpogleda v sistemizacijo zasedenih in nezasedenih delovnih mest, saj v aktu ni navedeno, katero delovno mesto je zasedeno in katero ne. Ni res, da tožnik seznama prostih delovnih mest ni prejel zato, ker se je takrat pri toženi stranki spreminjala sistemizacija in zato M.M. z njim ni razpolagala. Ne glede na spreminjanje sistemizacije mora v vsakem trenutku obstajati seznam delovnih mest, do katerih delavci lahko dostopajo. To, da mu ta seznam ni bil posredovan, samo zase dokazuje, da ga tožena stranka s prostimi delovnimi mesti ni želela seznaniti, kaj šele, da bi mu omogočila, da se zanje enakopravno poteguje. Če bi postopek pri toženi stranki potekal transparentno v okviru kadrovske komisije, bi predstavnik sindikata, ki sodeluje v komisiji, lahko opozoril na diskriminatorno obravnavo. Tudi o tem bi lahko izpovedal A.A. V zvezi s kvaliteto opravljenega dela tožnika sodišče ni pojasnilo kolizije med domnevnimi pritožbami zoper tožnikovo delo in odličnimi ocenami v istem obdobju. Tudi se ni opredelilo do listine, iz katere izhaja, da je dr. N.N. tožnika pisno predlagal za izredno napredovanje in navedenega tudi ni zaslišalo. Prav tako se sodišče ni opredelilo do navedbe tožnika, da je O.O. dejansko vodil direktorat, ko je bil generalni direktor odsoten, čeprav za to ni bil primeren, kar kaže na privilegiranje člana politične stranke P. v primerjavi s tožnikom. Sodišče se tudi ni opredelilo do navedb tožnika, da je C.C. sorodnici R.R. transformirala delovno razmerje iz določenega v nedoločen čas, kar potrjuje pristranskost te priče. Napačna je dokazna ocena izpovedi priče. Tožnik je opozarjal na nepravilnosti, kar je E.E. potrdil, zato je nelogično, da ne bi imel zamer do tožnika. Enako nekritično je sodišče sledilo izpovedi C.C. Protispisna je še ugotovitev sodišča, da o premestitvah ni odločal mag. S.S., saj ga je E.E. izpostavil kot predlagatelja za premestitev G.G. Napačna je tudi dokazna ocena zapisnika o inšpekcijskem pregledu z dne 16. 12. 2015 in poizvedbe zagovornika enakih možnosti z dne 11. 11. 2015. Obrazložitev sodbe je sama s seboj v nasprotju, saj po eni strani sodišče navede, da se zapis zagovornika enakih možnosti nanaša na obdobje po tem, ko je tožniku škoda že nastala, po drugi strani pa trdi, da tožniku škoda ni nastala. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe in sklepa spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da izpodbijani del sodbe in sklepa razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper V. točko izreka sodbe in sklepa iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da tožnik v tem sporu uveljavlja čisto denarno terjatev, glede katere je dopustno neposredno sodno varstvo. To pomeni, da mu ni bilo treba vložiti zahteve za odpravo kršitve pravic ter nato pritožbe zoper sklep, s katerim je bila zahteva zavrnjena. Meni, da je sodišče napačno uporabilo drugi odstavek 154. člena ZPP, saj tožnik z zahtevkom za plačilo odškodnine ni uspel niti po temelju niti po višini, delno je bila tožba zavržena. Uspel je le z zahtevkom glede izpodbijanja sklepov tožene stranke, ki pa niti niso bili procesna predpostavka za vložitev tožbe. S tem v zvezi so nastali minimalni stroški, z izvajanjem preostalih dokazov, zlasti z zaslišanjem E.E., pa precejšnji. Sodišče je torej zmotno presodilo uspeh strank v postopku. Predlaga, da pritožbeno sodišče odločitev o stroških spremeni tako, da jih naloži v plačilo tožniku, podredno pa, da odločitev razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Tožena stranka je v odgovoru na tožnikovo pritožbo predlagala njeno zavrnitev.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno uporabilo materialno pravo ter tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

K pritožbi tožnika:

8. Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja kršitev pravice do sojenja v razumnem roku (ta izhaja iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS ? URS, Ur. l. RS, št. 33/91 in nasl.) oziroma kršitev načela pospešitve postopka iz 20. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl.). Do uveljavljanih kršitev ob upoštevanju datuma vložitve tožbe, razpisa prvega naroka glavne obravnave in izdaje končne odločbe v tem postopku ni prišlo. Poleg tega pa navedene kršitve v nobenem primeru ne bi vplivale na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, zato zaradi navedenega bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP ni podana.

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo ustavno pravico do enakega sodnega varstva iz 22. člena URS in pravico do kontradiktornega postopka (5. člen ZPP, 8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ker naj bi izvedlo le dokaze, ki jih je predlagala tožena stranka, tožnikove dokazne predloge pa zavrnilo. Sodišče prve stopnje je namreč izvedlo listinske dokaze obeh pravdnih strank, res pa je zaslišalo le priče, ki jih je predlagala tožena stranka, ne tudi priče, ki jih je predlagal tožnik. Vendar pa s tem sodišče prve stopnje očitane kršitve ni storilo, saj je svojo odločitev, zakaj določenih predlaganih dokazov ni izvedlo, obširno obrazložilo (4. ? 6. točka obrazložitve sodbe in sklepa), pri tem pa je navedlo ustavno dopustne razloge, s katerimi pritožbeno sodišče soglaša.

10. Pritožba neutemeljeno izpostavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati pričo A.A. Ta priča je bila s strani tožnika predlagana v tožbi z obrazložitvijo, da bi izpovedal o diskriminatornem ravnanju tožene stranke do te priče (list. št. 9). Ta dokazni predlog je tožnik ponovil tudi v pripravljalni vlogi z dne 29. 6. 2016, vendar pri tem ni navedel, o čem bi ta priča lahko izpovedala. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tega dokaznega predloga, saj diskriminatorno ravnanje tožene stranke do te priče ne predstavlja odločilnega dejstva v tem sporu, predmet katerega je vprašanje, ali je bil diskriminiran tožnik. Da bi navedena priča vedela izpovedati o kakšnih drugih (relevantnih) dejstvih, tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navedel, pritožbene navedbe, iz katerih izhaja, o čem še naj bi navedena priča vedela izpovedati, pa so prepozne (prvi odstavek 337. člena ZPP). Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati dr. N.N., saj tega dokaznega predloga tožnik niti ni podal.

11. Tožnik navaja, da je sodišče prve stopnje na zadnji narok glavne obravnave nenapovedano in v nasprotju s sprejetim dokaznim sklepom s prejšnjega naroka vabilo pričo C.C., zaradi česar naj bi mu kršilo pravico do enakosti orožij oziroma enakega sodnega varstva iz 22. člena URS. Zaslišanje priče C.C. je bilo substancirano predlagano s strani tožene stranke že v odgovoru na tožbo, zato izvedba tega dokaza za tožnika ni mogla predstavljati presenečenja. Sodišče ni vezano na predhodne procesne sklepe. Tudi ni dolžno stranke vnaprej obvestiti o tem, katere dokaze bo na naslednjem naroku izvajalo. Mora pa še pred izvedbo dokazov o tem sprejeti dokazni sklep (287. člen ZPP), kar je sodišče prve stopnje na naroku 15. 9. 2016 tudi storilo. Zato očitana kršitev postopka ni podana.

12. Tožnik v pritožbi ne navaja določno, katere dokaze naj bi sodišče prve stopnje upoštevalo v nasprotju z določbo 286. členom ZPP, češ da jih je tožena stranka predložila po prvem naroku za glavno obravnavo. Zato niti ni mogoče preizkusiti izvedbe katerih prepoznih dokazov naj bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe zaradi prekršenega pravila o prekluziji.

13. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da je obrazložitev sodne odločbe (40. točka) sama s seboj v nasprotju, ker naj bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da mu škoda ni nastala, po drugi strani pa, da mu je nastala. Sodišče prve stopnje nastanka škode ni ugotovilo niti v tej niti v kateri drugi točki obrazložitve sodbe, iz katere jasno izhaja, da je tožbeni zahtevek neutemeljen že zaradi neobstoja protipravnosti in vzročne zveze kot dveh predpostavk odškodninske odgovornosti, zahtevek iz naslova nepremoženjske škode pa tudi zato, ker tožba v tem delu ni sklepčna, saj tožnik ni konkretizirano zatrjeval obstoja in obsega te škode. Tudi sicer so razlogi iz obrazložitve odločbe povsem jasni, skladni med seboj in z izrekom. Uveljavljana bistvena kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP torej ni podana. V preostalem tožnik to kršitev uveljavlja pavšalno, pritožbeno sodišče pa na podlagi preizkusa po uradni dolžnosti ugotavlja, da pomanjkljivosti, zaradi katerih se izpodbijane odločbe ne bi dalo preizkusiti, niso podane. Tudi ni dolžnost sodišča, da se opredeli do vseh navedb strank, pač pa le do tistih, ki so za odločitev v sporu relevantne. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih tožnikovih navedb, s tem da je opredelitev sodišča prve stopnje do teh navedb tudi pravilna.

14. Tožnik uveljavlja tudi kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar pa iz vsebine pritožbenih navedb o "protispisnih navedbah sodišča prve stopnje" po vsebini ne izhaja očitek te kršitve, ampak uveljavljanje drugih pritožbenih razlogov, večinoma zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa tožnik prav tako uveljavlja neutemeljeno.

15. Tožnik se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da ni sporočil naslovov prič. V pripravljalni vlogi z dne 29. 6. 2016 (ki jo je vložil na prvem naroku glavne obravnave 30. 6. 2016) je res navedel, da se naj priči F.F. in A.A. vabita preko tožene stranke, zato je nepravilna navedba sodišča prve stopnje, da naslovov teh prič ni navedel. Vendar pa ta postopkovna kršitev na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe ne vpliva (prvi odstavek 339. člena ZPP). Kot že pojasnjeno je bilo namreč zaslišanje te priče predlagano s strani tožnika za ugotavljanje nerelevantnih dejstev, zato je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog pravilno zavrnilo že iz tega razloga. Tudi zaslišanje priče F.F. je bilo predlagano za ugotavljanje nerelevantnih dejstev, in sicer dejstev v zvezi s premestitvijo tožnika na Ministrstvo Š. v maju 2015 (presoja zakonitosti te premestitve je bila predmet drugega spora¹ ) oziroma dejstev, ki se nanašajo na obdobje po zatrjevanem spornem obdobju v letu 2013. Tožnik v pritožbi sicer trdi, da so dokazi, predlagani v tej pripravljalni vlogi nastali po spornem obdobju, nanašali pa naj bi se na zatrjevano diskriminacijo v letu 2013. Vendar to iz navedb o dejstvih in o vsebini listinskih dokazov v tej pripravljalni vlogi ne izhaja. Navedbe se namreč nanašajo le na mnenje zaposlenih pri toženi stranki o tožniku in o sproženih postopkih, pri čemer iz vloge ni razvidno, kako naj bi bilo to neposredno povezano z zatrjevano diskriminacijo pri premestitvi tožnika na višje vrednotena delovna mesta, ki jo tožnik uveljavlja v tem sporu. Poleg tega je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da dokaz z zaslišanjem priče F.F. ni dovolj substanciran, saj iz vloge ne izhaja, o čem konkretno naj bi ta priča vedela izpovedati, da bi to lahko bilo odločilno za sprejem odločitve v predmetnem sporu.

16. Pravilna je obrazložitev sodišča prve stopnje, da izvedba dokaza z zaslišanjem javnih uslužbencev, ki so bili razporejeni na višje vrednotena delovna mesta, v tem sporu ni potrebna. O tem, katere okoliščine so bile ključne za odločitev o izbiri, lahko izpove le tisti, ki je izbiro izvajal. Predmet tega spora ni presoja, ali so javni uslužbenci, ki so bili za premestitev izbrani, izpolnjevali pogoje za zasedbo tega delovnega mesta, ampak presoja, ali je bil tožnik v primerjavi z njimi drugače, neenakopravno obravnavan.

17. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožba v delu, v katerem tožnik zahteva odškodnino za nepremoženjsko škodo, ni sklepčna, ker tožnik ni zatrjeval obstoja škode do te mere konkretizirano, da bi se tožbena povest lahko prilegala zahtevku oziroma da bi iz dejanskih navedb lahko izhajal zaključek, da je zahtevek po materialnem pravu utemeljen. Glede navedene oblike škode je tožnik v tožbi navedel le, da "podrejeno uveljavlja nematerialno škodo v obliki odškodnine za pretrpljene duševne bolečine kot posledice kršitve z ustavo garantirane človekove pravice do dela oz. do enake obravnave pri uveljavljanju pravic iz delovnega razmerja pri napredovanjih, razporejanju in plačah". Iz teh splošnih navedb ne more izhajati posledica utemeljenosti zahtevka. Na pomanjkljivo trditveno podlago je sodišče prve stopnje tožnika opozorilo v sklepu z dne 22. 1. 2014, a jih tožnik ni ustrezno dopolnil. Pomanjkljive trditvene podlage tožnik ne more nadomestiti s svojo izpovedjo, prav tako pa tudi ne s postavljenim tožbenim zahtevkom. Kot neutemeljene se tako pokažejo pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje nepremoženjsko škodo ugotoviti z izpovedjo tožnika oziroma da bi lahko na podlagi 34. člena ZDSS-1 izvedlo dokaze tudi po uradni dolžnosti. Izvedba dokazov (po uradni dolžnosti ali pa na predlog strank) ne prispeva k saniranju nesklepčne tožbe. Sploh pa pravilo iz 34. člena ZDSS-1 o možni izvedbi dokazov po uradni dolžnosti, na katerega se tožnik v pritožbi večkrat neutemeljeno sklicuje, ne pomeni, da je stranka razbremenjena predlaganja dokazov. Šele če sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne bi moglo ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, lahko (ne pa mora) izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti.

18. Pritožba neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje v obravnavani zadevi ugotovilo le na podlagi izpovedi prič E.E. in C.C., čeprav naj bi ravno onadva tožnika diskriminatorno obravnavala. V skladu z 8. členom ZPP sodišče o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. To je sodišče tudi storilo. Dejanske zaključke o tem, da tožnik ni bil neenako obravnavan zaradi katere svoje osebne okoliščine v postopku razporeditve javnih uslužbencev na višje vrednotena delovna mesta, je oblikovalo tako na podlagi izpovedi tožnika in prič kot tudi na podlagi listinskih dokazov, kar vse je ustrezno in natančno ocenilo.

19. Sodišče prve stopnje je upoštevalo pravilo o dokaznem bremenu iz 6. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.), v skladu s katerim je tožena stranka v dokaz spoštovanja prepovedi diskriminacije predlagala vrsto dokazov, med njimi tudi zaslišanje prič E.E., generalnega sekretarja tožene stranke, in C.C., vodje kadrovske službe pri toženi stranki. Navedeni priči sta bili ključni pri odločitvi oziroma izvedbi razporeditve javnih uslužbencev, zato je sodišče prve stopnje odločilna dejstva v tem sporu pravilno ugotavljalo tudi na podlagi njunih izpoved, pri tem pa je navedlo prepričljive razloge, zakaj jima je sledilo. Po drugi strani pa niso prepričljive pritožbene navedbe, s katerimi skuša tožnik prikazati neverodostojnost navedenih prič. Okoliščina, da tožnik ravno njima očita diskriminatorno ravnanje, ni razlog, da sodišče njunima izpovedbama iz razloga pristranskosti ne bi smelo slediti. Enako velja za tožnikove splošne navedbe o njuni politični usmerjenosti. Za oceno verodostojnosti priče C.C. pa tudi ne vplivajo navedbe, da naj bi svoji sorodnici transformirala delovno razmerje iz določenega v nedoločen čas, saj to dejstvo ni v nobenem smislu povezano z obravnavanim sporom. Glede na navedeno ni podana kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 399. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP.

20. Sodišče prve stopnje ni ugodilo tožnikovemu zahtevku iz naslova premoženjske in nepremoženjske škode, ki naj bi tožniku nastala zato, ker tožena stranka tožniku zaradi osebnih okoliščin ni dala možnosti, da bi se potegoval za višje vrednotena prosta delovna mesta v službi L., za katera je izpolnjeval pogoje. Tožnik vztraja pri očitku toženi stranki, da ga ni želela seznaniti s prostimi delovnimi mesti in da je na ta mesta razporedila javne uslužbence brez izvedbe ustreznega formalnega postopka. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožena stranka javne uslužbence po koncu razporeditve v službi T. razporejala v službo L. (prvi in drugi odstavek 36. člena Zakona o zunanjih zadevah, ZZZ-1; Ur. l. RS, št. 45/01 in nasl.) v skladu s predpisi brez izvedbe formalnega postopka in da razlog za nerazporeditev tožnika na višje vrednotena delovna mesta v službi L. ni bil v kakšni njegovi osebni okoliščini, ampak je odločitev o izbiri javnih uslužbencev temeljila na objektivnih in z delom povezanih razlogih. Poleg tega, da je bila takšna prosta odločitev o izbiri dopustna, pa je pomembna tudi okoliščina, da tožnik niti nima sodnega varstva za izpodbijanje izbranih javnih uslužbencev, predvsem pa nima možnosti sodnega varstva na način, da bi dosegel svojo izbiro, kar zmanjšuje okvir možne protipravnosti na strani tožene stranke.

21. Tožnik torej ne zahteva odškodnine kot neizbrani kandidat v postopku zaposlitve (ker niti ni šlo za njegovo kandidiranje za zaposlitev, ampak za osporavanje premestitve drugih javnih uslužbencev) niti ne izpodbija izbirnega postopka za razporeditev javnih uslužbencev na višje vrednotena delovna mesta v službi L. Prav tako tožnik ne uveljavlja sodnega varstva v zvezi z napredovanjem, čeprav navaja, da naj bi razporeditev na višje vrednotena delovna mesta de facto pomenila karierno napredovanje. Zato je v tem sporu relevantno le, ali je tožena stranka tožnika v postopku razporeditve na višje vrednotena delovna mesta neenako obravnavala v primerjavi z ostalimi javnimi uslužbenci zaradi katere njegove osebne okoliščine in ali je tožniku zaradi tega nastala premoženjska in nepremoženjska škoda, ki jo uveljavlja. Po 8. členu ZDR-1 je delodajalec v primeru kršitve prepovedi diskriminacije delavcu odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava.

22. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da noben predpis oziroma avtonomni pravni vir toženi stranki ni nalagal izvedbe formalnega postopka za razporeditev javnih uslužbencev v službo L. po končanju službe T. Pravilno je presodilo, da iz 16. in 17. člena Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 18/91 in nasl.) ne izhaja obveznost tožene stranke, da obvesti sindikat oziroma sodeluje z njim, da v skladu s 5. in 6. členom Uredbe o postopku za zasedbo delovnega mesta v organih državne uprave in v pravosodnih organih (Ur. l. RS, št. 139/06 in nasl.) tožena stranka ni bila dolžna izvesti notranje seznanitve o prostem delovnem mestu niti internega natečaja in da v tem postopku (glede na izpovedi prič) tudi ni predvideno sodelovanje kadrovske komisije (to naj bi izhajalo iz navodila o delu te komisije, vendar ga nobena stranka ni predložila, pri čemer kljub objavi na spletni strani Ministrstva B. ne gre za splošno znano dejstvo² ). Zato so pritožbene navedbe, s katerimi tožnik uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, neutemeljene. Vendar pa, tudi če bi bila tožena stranka dolžna postopati po določenih formalnih pravilih v postopku razporeditve na delovna mesta v službi L., izvedba postopka v nasprotju s takšnimi pravili ne bi vplivala na izbiro javnih uslužbencev na višje vrednotena delovna mesta, kot je pravilno razlogovalo sodišče prve stopnje. Tudi iz izpovedi tožnika izhaja, da je volja delodajalca pri izbiri odločilna ne glede na (ne)formaliziranost postopka, saj je tudi v postopku razporeditve na delovna mesta v službi T,, ki poteka po strogih formalnih pravilih, odločilna volja delodajalca. Ker tožnik ni bil predlagan za nobeno višje vrednoteno delovno mesto v službi L., tudi morebiten formaliziran postopek ne bi vplival na odločitev tožene stranke, da tožnika na takšno delovno mesto ne razporedi.

23. Pravilen je dejanski zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožnika v postopku razporeditve javnih uslužbencev na prosta višje vrednotena delovna mesta v službi L. v primerjavi z drugimi javnimi uslužbenci ni neenako obravnavala zaradi osebnih okoliščin, ki jih izpostavlja tožnik v tem sporu (politična pripadnost, sindikalna aktivnost, opozarjanje na nepravilnosti pri toženi stranki in sproženi spori med tožnikom in toženo stranko). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je navedeni postopek potekal tako, da je tožena stranka javnim uslužbencem pred iztekom službe T. poslala vprašalnik o tem, na katerem mestu želijo po zaključku dela v službi T. nadaljevati delovno razmerje v službi L. Pri razporeditvi javnih uslužbencev na t. i. višje vrednotena (položajna) delovna mesta pa je bil odločilen predlog tistih, ki so odgovorni za vodenje posameznega področja, pri čemer so se upoštevale delovne izkušnje, rezultati dela in ocene javnih uslužbencev, predlagani javni uslužbenci pa so morali izpolnjevati tudi pogoje za zasedbo posameznega delovnega mesta.

24. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožnika v tem postopku obravnavala enako kot druge javne uslužbence. Tožena stranka namreč nikogar ni seznanila s prostimi delovnimi mesti, ni izvedla nikakršnega natečaja, prav tako ni omogočila posebnih prijav za ta delovna mesta. Takšen postopek je pri toženi stranki veljal tako za tožnika kot tudi za ostale zaposlene, pri čemer tožnik tem ugotovitvam v pritožbi niti ne nasprotuje. V pritožbi pa zmotno navaja, da diskriminacijo predstavlja dejstvo, da je odgovorni za posamezno področje javnega uslužbenca, ki ga je predlagal za določeno delovno mesto, obvestil po telefonu o tem predlogu, saj je šlo pri tem le za način seznanitve kandidata in ne za neenako obravnavo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik, enako kot drugi, v času opravljanja službe T. prejel vprašalnik o željah glede opravljanja dela v službi L. V zvezi z njim je na toženo stranko (konkretno na M.M.) posredoval poizvedbo o prostih delovnih mestih, vendar mu tožena stranka informacije ni posredovala. Vendar glede tega tožnik ni bil obravnavan nič drugače, kot ostali, kot neutemeljeno trdi v pritožbi, saj tožena stranka tudi ostalih ni obveščala o prostih delovnih mestih. Bi pa tožnik kljub temu te informacije dobil, če bi izrecno vprašal za določeno delovno mesto, kot je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izpovedi C.C. Tožnik tej ugotovitvi nasprotuje, vendar njegovim pritožbenim navedbam ni mogoče slediti, ker po eni strani navaja, da za to informacijo ni mogel zaprositi, ker ni vedel, katera delovna mesta so obstajala, po drugi strani pa navaja, da ni vedel le, katera delovna mesta so prosta in katera zasedena. Navedeno pa niti ni odločilna okoliščina za odločanje v tem sporu, saj je, kot že rečeno, pri izbiri javnega uslužbenca za premestitev odločilen predlog odgovornega.

25. Iz izvedenih dokazov ne izhaja, da tožniku zaradi kakšnih njegovih osebnih okoliščin ne bi bila dana možnost, da se poteguje za višje vrednotena delovna mesta, oziroma izhaja nasprotno - da se je pri tistih javnih uslužbencih, ki so bili predlagani in posledično tudi izbrani, upoštevalo objektivne in na delu temelječe razloge. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem sledilo izpovedi E.E. in C.C., da so razlogi za predlog in posledično razporeditev O.O., U.U., G.G. in H.H. temeljili na objektivnih in z delom povezanih okoliščinah.

26. Kot že nakazano, se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh bistvenih dejanskih navedb in tudi pravnih naziranj tožnika v tem sporu, med drugim tudi do njegovega sklicevanja na 49. člen URS, iz katerega izhaja pravica do dostopa do vsakega delovnega mesta pod enakimi pogoji. Ta pravica res ne velja le za postopek zaposlitve, ampak tudi tekom trajanja delovnega razmerja, vendar pa ta tožniku po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje ni bila kršena. Tožnik ni bil obravnavan drugače. Tožena stranka ni ravnala nedopustno, če je na višje vrednoteno delovno mesto predlagala in razporedila tistega javnega uslužbenca, ki je najbolj ustrezal zahtevanim in preverljivim pogojem.

27. Tožnik v pritožbi navaja, da je bila G.G. izbrana, ker je kot teologinja ideološko blizu E.E.. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi priče E.E. pravilno ugotovilo, da je tožena stranka pri izbiri navedene na delovno mesto namestnik generalnega direktorja upoštevala izkušnje s področja institucij Evropske unije in da njena ideološka usmeritev ni bila povezana z izbiro. Tudi za mag. H.H., ki je bil razporejen na delovno mesto namestnik generalnega direktorja, je sodišče prve stopnje pravilno sledilo izpovedi navedene priče, pri čemer so okoliščine (tj. da naj bi bil soustanovitelj politične stranke I., vodja kabineta ministra J.J. iz politične stranke I. in pisec o K. ter s tem po političnem prepričanju na strani E.E.), ki jih navaja tožnik v pritožbi in ki naj bi bile podlaga izbire same po sebi neprepričljive. Poleg tega je bil tožnik v času razporeditve G.G. in mag. H.H. še v službi T., zato niti ni bil upoštevan kot možen kandidat za razporeditev na navedeni delovni mesti. Tožnik v pritožbi sicer navaja, da naj bi se razporeditve v službo L. v preteklosti dogajale tudi še v času službe T., ter da bi o tem lahko izpovedal A.A., vendar pa tožnik navedene priče v zvezi s tem niti ni predlagal za zaslišanje. V pritožbi izpostavljeno dejstvo, da je O.O. kot namestnik generalnega direktorja vodil direktorat, kadar je bil generalni direktor odsoten, pa nenazadnje ne predstavlja privilegiranja O.O., ampak izvrševanje njegovih pristojnosti, predvsem pa te okoliščine ne morejo biti odločilne za sprejem odločitve v tem sporu.

28. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditev tožnika, da je bil diskriminiran na podlagi politične pripadnosti. Sodišče prve stopnje se je do teh navedb opredelilo v 22. točki obrazložitve sodbe in sklepa. Zmotno je sicer razlogovalo, da tožnik svojega zahtevka ne more utemeljevati z navedbo, da so bili nekateri delavci privilegirani, saj bi šlo namreč tudi v tem primeru za neenako obravnavo tožnika. Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo, da tožnik neenake obravnave na podlagi politične pripadnosti v svoji izpovedi ni izpostavil, nakar je na podlagi navedenega ter glede na zanikanje priče E.E. o relevantnosti politične usmeritve pravilno zaključilo, da tožena stranka tožnika glede te okoliščine ni neenako obravnavala.

29. Tožnik tudi ne more uspeti s pritožbenim sklicevanjem na odlične ocene, saj tudi to ne more predstavljati relevantne podlage za sklepanje, da bi moral biti ravno tožnik premeščen na določeno delovno mesto, predvsem pa ne za zaključek o neenaki obravnavi. Te ocene se v spisu ne nahajajo, prav tako se v spisu ne nahaja listina, ki jo omenja tožnik v pritožbi, ko sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni upoštevalo listinskega dokaza o pisnem predlogu dr. N.N. za izredno napredovanje tožnika.

30. Pritožbenih navedb tožnika, ki niso odločilnega pomena, pritožbeno sodišče ni presojalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

K pritožbi tožene stranke:

31. Ne glede na to, da je tožnik uspel le z zahtevkom za odpravo sklepov z dne 9. 10. 2013 in z dne 20. 11. 2013, z zahtevki za odpravo oziroma razveljavitev sklepa z dne 13. 9. 2013 in za izplačilo odškodnine pa ne, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Pri tem se je sicer sklicevalo le na drugi odstavek 154. člena ZPP, ki določa, da če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko določi sodišče glede na doseženi uspeh, da trpi vsaka stranka svoje stroške, ali pa naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki sorazmeren del stroškov. Poleg tega določila, ki poudarja uspeh strank v postopku, pa je relevantno tudi določilo iz 155. člena ZPP, da o tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, odloči sodišče po skrbni presoji okoliščin primera. Predvsem pa je pomemben še prvi odstavek 38. člena ZDSS-1, ki določa, da lahko sodišče odloči, da vsaka stranka krije svoje stroške zastopanja, če je delavec v postopku sodeloval brez pooblaščenca ali ga je zastopal predstavnik sindikata, pa v sporu ni v celoti uspel. Tožnik je namreč v postopku večino časa sodeloval sam, brez pooblaščenca. Res je, kar navaja pritožba tožene stranke, da v sporih iz naslova odškodnine pred vložitvijo tožbe ni predpisana procesna predpostavka notranje poti oziroma predsodnega varstva pravic pri delodajalcu. Ker pa je tožena stranka o tožnikovi zahtevi v predsodnem postopku vseeno odločala (ni je npr. zavrgla kot nedopustne), tako da so sklepi v zvezi s tem postali tudi predmet spora, pri čemer je ravno v zvezi s tem povezan tožnikov delež uspeha v pravdi, tožena stranka neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka.

32. Ker glede na navedeno niso podani s pritožbama uveljavljani razlogi niti ne razlogi, na katere se pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa (353. člen ZPP).

33. Tožnik pritožbenih stroškov ni priglasil. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa ni bistveno prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča, zato tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (154., 155., 165. člen ZPP).

-------------------------------
¹ V katerem je bila izdana delna sodba z dne 23. 6. 2016, ki je postala pravnomočna z izdajo sodbe pritožbenega sodišča Pdp 876/2016 z dne 1. 3. 2017.
² Ni namreč naloga sodišča, da dokumente išče na spletu. Dokumente morajo stranke v sporu sodišču predložiti, zahtevati da jih predloži nasprotna stranka ali pa navesti, kje točno jih je mogoče pridobiti.

Datum zadnje spremembe:

04.09.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 893/2012
• VDSS sodba Pdp 778/2014
• VDSS Sodba Pdp 151/2017