VDSS Sodba Pdp 1062/2016

Jedro

V obravnavanem primeru je bilo sporno, ali tožniku pripada poseben dodatek za delo z orožjem, poleg zneska, ki je določen v pogodbi o zaposlitvi in, ali je dodatek vključen v osnovno plačo. Pogodba o zaposlitvi z dne 1. 7. 2009 v 11. členu določa, da osnovna plača na navedenem delovnem mestu za polni delovni čas, dosežene predvidene delovne rezultate in pričakovano delovno uspešnost in ob normalnih pogojih dela znaša 606,08 EUR bruto mesečno. Ob navedenem četrti odstavek navedenega člena določa, da delavcu pripadajo k osnovni plači še dodatki, ki so določeni v zakonu oziroma kolektivni pogodbi za dejavnost zasebnega varovanja, razen dodatka za orožje, ki je že vsebovan v oceni delovnega mesta, pri čemer tudi sicer ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi ob že odpovedani kolektivni pogodbi ni pravne podlage, ki je sicer v osmem odstavku 45. člena izrecno določala, da se dodatek za čas nošenja orožja v višini 15 % upošteva pri določanju osnovne plače oziroma vrednotenju delovnega mesta v postopku sistemizacije delovnih mest. Tudi sicer četrti odstavek 128. člena ZDR določa, da se dodatki obračunavajo le za čas, ko je delavec delal v pogojih, zaradi katerih mu dodatek pripada. Zato je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnjen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku delo preko polnega delovnega časa za posamezne mesece od oktobra 2009 do vključno oktobra 2010, od navedenih zneskov obračunati in odvesti davke in prispevke ter tožniku izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 17. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, vse v roku 15 dni od prejema sodbe. V presežku je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek iz naslova plačila za delo preko polnega delovnega časa (za mesec september 2009 v bruto znesku 72,48 EUR ter po odvodu davkov in prispevkov v ustreznem neto znesku) (I. točka).

V nadaljevanju je sodišče zavrnilo del tožbenega zahtevka za plačilo premalo izplačane plače v skupnem znesku 5.903,51 EUR in sicer za čas od septembra 2009 do vključno novembra 2013 v bruto zneskih z izplačilom neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 17. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do dneva plačila, v roku 15 dni, od prejema sodbe sodišča prve stopnje (II. točka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 896,46 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (III. točka).

2. Tožnik vlaga pritožbo zoper II. in III. točko glede izplačila premalo izplačane plače in v zvezi s stroški postopka. Navaja, da je v obravnavani zadevi sporno, ali je tožena stranka tožniku izplačevala plačo, skladno s pogodbo o zaposlitvi in ostalimi relevantnimi akti ali ne, zlasti, ali je izplačevala tudi predpisan dodatek za nošenje orožja. Tožena stranka je v pogodbi o zaposlitvi zapisala, da naj bi bil ta dodatek upoštevan pri oceni delovnega mesta in določitvi osnovne plače, dejansko pa tožena stranka potem, ko je tožnik pričel z nošenjem orožja, tožniku ni pričela izplačevati dodatka za nošenje orožja. Tožena stranka je tožnika sicer prestavila na višje ocenjeno delovno mesto, vendar predpisanega dodatka tožnik kljub temu ni prejel. Dejansko ni prejel 15 % povišanja plače po pričetku dela na delovnem mestu, na katerem je nosil orožje. Tožnik je bil dejansko razporejen v V. tarifni razred s koeficientom RR 1,55 (pred tem je imel tožnik 1,42). Iz listin izhaja, da je bila plača po pogodbi o zaposlitvi določena v višini 606,08 mesečno, ki pa ne vsebuje dodatka 15 %. Ne drži navedba sodišča (v tem delu je celo sodba v nasprotju z listinami v spisu), da naj bi se potem, ko se je tožnik prezaposlil z delovnega mesta "varnostnik II" na "varnostnik I" in pričel z nošenjem orožja, količnik povišal z 1,30 na 1,55. Tožnik je dejansko imel vrednoteno delovno mesto s količnikom 1,42. Sodišče je povsem spregledalo in se ni opredelilo do druge pogodbe o zaposlitvi delavca z istimi zadolžitvami, ki jo je v spis vložil tožnik. V kolikor dodatek ni zajet pri delavcu A.A., tudi ni pri tožniku. Dodatek je pri tožniku neupoštevan oziroma zgolj fiktivno določen. V mesecu juniju 2011, ko je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, je znašala minimalna plača v RS 748,10 EUR, v pogodbi o zaposlitvi pa je določena plača 606,08 EUR. Kolektivna pogodba je bila dejansko v uporabi pri toženi stranki, šlo je za delovno mesto s količnikom 1,55, tožena stranka pa ni upoštevala 15 % dodatka. Priča B.B. je povedala, da je bila nekje določena izhodiščna plača in se je revalorizirala. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in navaja, da je izpodbijana sodba konsistentna, zakonita in v njej ni napačno ugotovljeno dejansko stanje, prav tako pa tudi ni napačno uporabljeno materialno pravo, kar trdi tožnik. V začasni pogodbi o zaposlitvi, po kateri tožnik vtožuje domnevno dolgovane zneske, je povsem jasno zapisano, da je dodatek za nošenje orožja že vsebovan v oceni delovnega mesta. Vsi v postopku zaslišani, vključno s tožnikom, so izpovedali, da je bila s tožnikom sklenjena začasna pogodba o zaposlitvi takrat, ko je tožnik začel nositi orožje. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je bil za delovno mesto "varnostnika I", za katerega je bila sklenjena začasna pogodba o zaposlitvi, zahtevan pogoj preizkus znanja po Zakonu o orožju, kar za delovna mesta, na katerih je bil tožnik prej zaposlen, ni bil. Edini razlikovalni moment pri delu je bil torej nošenje orožja. Je pa tožnik tudi sam priznal povišanje plače za 9 %, pri čemer povišanje plače predstavlja dodatek za nošenje orožja, ki je bil vkalkuliran v osnovno plačo. A.A. je prejemal plačo kot vsi drugi varnostniki I (torej varnostniki, ki so nosili orožje), da so vsi varnostniki I dobivali enako plačo so izpovedali tako C.C. kot tudi B.B. in D.D. Tudi pri A.A. je bil dodatek za nošenje orožja vključen v osnovno plačo (plačevala se mu je le osnovna plača), tožnik pa sedaj zahteva tudi dodatno plačilo za nošenje orožja. Neenake obravnave med zaposlenimi ni bilo. Zgrešeno je naziranje tožnika, da naj ne bi bilo mogoče upoštevati le nekaterih določil kolektivne pogodbe. Kogentne so določbe ZDR-1, kakor tudi določbe panožnih kolektivnih pogodb, v primeru če so le-te veljavne. Če pa panožne kolektivne pogodbe niso veljavne, pa bi se stranke na njih vseeno sklicevale (v konkretnem primeru neveljavna kolektivna pogodba niti ni bila vključena v pogodbeno razmerje, kar je sodišče pravilno ugotovilo), pa seveda določbe tako vključene kolektivne pogodbe niso kogentne. V primeru, ko se delodajalec zgolj na splošno sklicuje na vsakokrat veljavne kolektivne pogodbe, pa ni mogoče zaključiti, da je v pogodbeno vsebino vključena tudi neveljavna kolektivna pogodba, četudi so bile posamezne pravice v skladu z njo dejansko zagotovljene. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena v povezavi s 365. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, in je tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaze s prečitanjem listinske dokumentacije, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka, prečitalo izjave priče D.D. z dne 12. 8. 2016, zaslišalo tožnika in zakonitega zastopnika tožene stranke C.C. ter zaslišalo pričo B.B. Ob navedenem je zavrnilo dokaz po postavitvi izvedenca finančne stroke, ker gre v obravnavani zadevi pretežno za pravna vprašanja, na katera lahko sodišče brez pomoči izvedenca finančne stroke samo odgovori.

7. Plačilo za delo ureja 126. člen Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1), ki določa, da je plačilo za delo po pogodbi o zaposlitvi sestavljeno iz plače, ki mora biti vedno v denarni obliki in morebitnih drugih vrst plačil, če je tako določeno s kolektivno pogodbo. Pri plači mora delodajalec upoštevati minimum, določen z zakonom oziroma kolektivno pogodbo, ki neposredno zavezuje delodajalca. Plača je sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Ob navedenem 127. člen ZDR-1 v tretjem odstavku določa, da se dodatki določijo za posebne pogoje dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa, in sicer za nočno delo, nadurno delo, delo v nedeljo, delo na praznike in dela proste dneve po zakonu. Dodatki za posebne pogoje dela, ki izvirajo iz posebnih obremenitev pri delu, neugodnih vplivov okolja in nevarnosti pri delu, ki niso vsebovani v zahtevnosti dela, se lahko določijo s kolektivno pogodbo. Četrti odstavek 127. člena ZDR-1 pa določa, da se višina dodatkov lahko v kolektivni pogodbi določi v nominalnem znesku ali v odstotku od osnovne plače za poln delovni čas oziroma ustrezne urne postavke.

8. V obravnavanem primeru je bilo sporno, ali tožniku pripada poseben dodatek za delo z orožjem poleg zneska, ki je določen v pogodbi o zaposlitvi in ali je dodatek vključen v osnovno plačo. Tožnik je bil s pogodbo o zaposlitvi z dne 5. 12. 2005 razvrščen v III. tarifni razred s koeficientom RR 1,30 tako, da je neutemeljena pritožbena navedba, da je bil tožnik predhodno razporejen s količnikom 1,42, saj iz pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 12. 2005 izhaja, da je bil tožnikov koeficient RR 1,30, pri čemer je bil razvrščen kot varnostnik III v III. tarifnem razredu. Tožnik ni predložil drugačne pogodbe o zaposlitvi, pač pa le začasno pogodbo o zaposlitvi z dne 17. 6. 2009, iz katere izhaja, da bo nastopil delo s 1. 7. 2009, za nedoločen čas, na delovnem mestu varnostnik v V. tarifnem razredu s koeficientom RR 1,55. Pogodba o zaposlitvi z dne 1. 7. 2009 v 11. členu določa, da osnovna plača na navedenem delovnem mestu za polni delovni čas, dosežene predvidene delovne rezultate in pričakovano delovno uspešnost in ob normalnih pogojih dela znaša 606,08 EUR bruto mesečno. Ob navedenem četrti odstavek navedenega člena določa, da delavcu pripadajo k osnovni plači še dodatki, ki so določeni v zakonu oziroma kolektivni pogodbi za dejavnost zasebnega varovanja, razen dodatka za orožje, ki je že vsebovan v oceni delovnega mesta, pri čemer tudi sicer ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi ob že odpovedani kolektivni pogodbi ni pravne podlage, ki je sicer v osmem odstavku 45. člena izrecno določala, da se dodatek za čas nošenja orožja v višini 15 % upošteva pri določanju osnovne plače oziroma vrednotenju delovnega mesta v postopku sistemizacije delovnih mest. Ob navedenem pa tudi sicer četrti odstavek 128. člena ZDR določa, da se dodatki obračunavajo le za čas, ko je delavec delal v pogojih, zaradi katerih mu dodatek pripada.

9. Tožnik je kot podrejeno pravno podlago navajal tudi, da mu je tožena stranka izplačevala prenizko plačo oziroma plačo, nižjo od v pogodbi določene, saj ni upoštevala izhodiščnih plač, določenih v kolektivni pogodbi. Poudariti je, da kolektivna pogodba ni več veljala oziroma je bila že odpovedana. Glede na podane pritožbene ugovore pritožbeno sodišče poudarja, da je minimalna plača socialni korektiv, pri čemer le-ta zagotavlja socialno varnost delavca in družine. V minimalno plačo so tako vključeni tudi vsi dodatki, kar seveda pomeni, da je lahko osnovna plača, ki jo delavec in delodajalec dogovorita v pogodbi o zaposlitvi, nižja od minimalne plače, pri čemer pa mora delodajalec delavcu izplačati razliko v plači do višine minimalne plače v primeru, če je osnovna plača skupaj z dodatki nižja od zakonsko določene minimalne plače. Tako delavec ni upravičen do minimalne plače po pogodbi o zaposlitvi, na katero bi se mu še dodatno obračunavali razni dodatki, do katerih je morda upravičen, kot to meni tožnik. Dejstvo, da tožniku ob podpisu nove pogodbe o zaposlitvi plača ni bila povišana za 15 %, pa za predmetno odločitev ni relevantno.

10. Kot izhaja iz izvedenih dokazov so tudi vsi varnostniki I dobivali enako plačo, kot so izpovedali C.C., B.B. in D.D. Tožnik je sicer v spis predložil pogodbo o zaposlitvi za neimenovanega delavca, pri čemer iz pogodbe izhaja, da je varnostnik I razvrščen v IV. tarifni razred s koeficientom RR 1,55, četrti odstavek 11. člena navedene pogodbe pa določa, da delavcu pripadajo k osnovni plači še dodatki, določeni v zakonu oziroma kolektivni pogodbi, vendar to ni relevantno za rešitev predmetne zadeve.

11. Ob tem ni mogoče upoštevati tudi pritožbenega ugovora o kršitvi načela pravičnosti, ustavnega načela, da je Republika Slovenija socialna država, saj Zakon o minimalni plači (Ur. l. RS, št. 13/2010 in nadalj. - ZMinP) določa, da je minimalna plača socialni korektiv, ki zagotavlja socialno varnost delavca in njegove družine, kar pomeni, da v kolikor je v pogodbi o zaposlitvi določena nižja plača in tudi izplačana nižja plača, delavcu pripada razlika v plači do minimalne plače. Navedeno načelo pomeni prav to, da je Republika Slovenija socialna država, ki zagotavlja minimalne pravice zaposlenim delavcem in zagotavlja socialno varnost svojim državljanom.

12. Tožnik se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka in navaja, da je odločitev sodišča zmotna iz razloga, ker je sodišče prve stopnje nepravilno v pretežni meri zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika. Ugotoviti je, da je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo stroške postopka na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP, ki določa, da mora ena stranka povrniti vse stroške, ki jih je imela nasprotna stranka, če nasprotna stranka ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški. Tožnik je uspel v pravdi le v višini 3,58 %, kar pomeni, da je uspeh tožene stranke 96,42 %. Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo tudi višino stroškov postopka upoštevaje Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in naslednji), tako da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 896,46 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila.

13. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

14. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka pa krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker njen odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi zadeve (prvi odstavek 155. člena ZPP). Odločitev temelji na določilih 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

04.09.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 38/2017
• VDSS Sodba Pdp 325/2019
• Sodba II Ips 1100/2008