VDSS Sodba Pdp 989/2016

Jedro

Tožnik ni izpolnjeval pogojev za opravljanje dela na delovnem mestu visokošolski učitelj v nazivu docent (saj mu je veljavnost naziva docent potekla 17. 3. 2016, prav tako pa niso bili izpolnjeni pogoji za podaljšanje veljavnosti naziva do dokončne odločitve po 227. členu Statuta), zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka tožniku utemeljeno podala izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti po 2. alineji 89. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 24. 5. 2016, ki jo je tožena stranka 1. 6. 2016 vročila tožniku, nezakonita v delu, v katerem določa trajanje odpovednega roka tožnika. V II. točki izreka je ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 31. 7. 2016, temveč je trajalo do 1. 10. 2016 z vsemi pravicami in obveznostmi iz pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 9. 2011. V III. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnika za čas do vključno 1. 10. 2016 prijaviti v obvezna zavarovanja iz delovnega razmerja, mu za čas od prenehanja delovnega razmerja do 1. 10. 2016 priznati neprekinjeno delovno dobo ter pri zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje urediti vpis zavarovalne dobe do 1. 10. 2016 v matično evidenco v 8 dneh in pod izvršbo. V IV. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do 1. 10. 2016 obračunati mesečna nadomestila plače 2.796,02 EUR bruto, od navedenega zneska odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati ustrezen neto znesek, zmanjšan za 673,95 EUR mesečno, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne v mesecu za pretekli mesec, v 8 dneh in pod izvršbo. V V. točki izreka je zavrnilo višji tožbeni zahtevek tožnika iz naslova obstoja delovnega razmerja od 2. 10. 2016 dalje, priznanje pravic iz delovnega razmerja od 2. 10. 2016 dalje, plačilo višjega nadomestila plače od prisojenega za obdobje do 1. 10. 2016 s pripadki in plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenih zneskov od 5. do 6. dne v mesecu. V VI. točki izreka je odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper zavrnilni del sodbe in zoper odločitev, da sam krije svoje stroške postopka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da jo v tem delu razveljavi in v zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži plačilo vseh pravdnih stroškov tožnika, vključno s pritožbenimi stroški. V pritožbi navaja, da je tožnik dobil odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti na podlagi nedokončne odločitve senata članice z dne 22. 4. 2016, da tožnik ni izpolnjeval pogojev za ponovno (tretjo) izvolitev v naziv. Zoper to odločitev je tožnik vložil pritožbo, o kateri pa do vročitve sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bilo odločeno. Glede na 57. člen ZVis bi morala biti v Statutu tožene stranke določena pravila postopka za izvolitev v naziv visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev, ne pa, da so bila ta pravila določena v Merilih za volitve v naziv visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev ter sodelavcev tožene stranke (v nadaljevanju: Merila). Glede na navedeno je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da ni relevantno, v katerem aktu so ta pravila urejena, saj je to, da morajo biti ta pravila urejena v Statutu, zakonska zahteva. 227. člen Statuta tožene stranke pa ne določa, kdaj je vloga za ponovno izvolitev v naziv pravočasna, to pa ne bi smelo biti določeno niti v Merilih, saj gre pri tem vprašanju izključno za procesno, ne pa za vsebinsko vprašanje. Vprašanje pravočasnosti vloge v merilih ni moglo biti urejeno. Zato je tožnik mnenja, da je vloga, ki jo je podal v zvezi s ponovno izvolitvijo v naziv, glede na 227. člen Statuta, pravočasna, ker je bila vložena do izteka veljavnosti naziva. To izhaja tudi iz člena 99/3 ZUP, ki določa, da je vloga za podaljšanje pravočasna, če je vložena pred iztekom roka. V pritožbi se sklicuje tudi na sodbo VDSS opr. št. Pdp 868/2011, kjer je bilo zavzeto stališče, da je bila odpoved nezakonita, ker je bil postopek za ponovno izvolitev tožnika še v teku (še ni bil pravnomočno končan) in ker je do neizpolnitve prišlo iz razloga na strani tožene stranke. Dejansko stanje v citirani zadevi pa je v bistvenem enako, kot je dejansko stanje v predmetnem individualnem delovnem sporu. Tožniku je bila odpoved podana dva meseca po prenehanju veljavnosti izvolitve v naziv (naziv mu je potekel 18. 3. 2016), v tej odpovedi pa se je tožena stranka sklicevala tudi na nedokončno odločitev senata o zavrnitvi tožnikove vloge za ponovno izvolitev v naziv. Tožena stranka tožnika tudi ni na primeren način obvestila o postopku za ponovno izvolitev v naziv (po 12. členu Meril), zato je tudi glede navedenega sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje. To obvestilo bi moralo vsebovati datum, do katerega bi moral tožnik podati vlogo za podaljšanje naziva. Glede ustrezne vsebine obvestila je bilo zato zmotno uporabljeno materialno pravo. Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni prava neuka stranka, saj pri tem sodišče prve stopnje ni upoštevalo kompleksnosti pravne situacije in prepletenosti vseh relevantnih pravnih podlag. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih tožnik uveljavlja v pritožbi in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (tožnik zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka v pritožbi niti ne konkretizira). Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

6. Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu uveljavljal ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ki mu jo je tožena stranka podala 24. 5. 2016, ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja z iztekom odpovednega roka, reintegracijo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja do vrnitve na delo. Podredno (z nepravim podrednim zahtevkom, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje) pa je predlagal nezakonitost te odpovedi v delu, kjer je bilo določeno trajanje odpovednega roka, predlagal je trajanje delovnega razmerja do 1. 10. 2016 z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja, vključno s prijavo v obvezno zavarovanje in obračunom ter izplačilom pripadajočega nadomestila plače za to obdobje.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil v izpodbijani redni odpovedi dejansko določen prekratek odpovedni rok (glede na določbo 64. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja - Ur. l. RS, št. 52/1994 in nadalj.), zato je v tem delu tožbenemu zahtevku tožnika ugodilo in mu ob priznanju daljšega odpovednega roka priznalo tudi vtoževane pravice iz delovnega razmerja za to obdobje. V postopku pa je nadalje pravilno ugotovilo, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi (z izjemo prekratko določenega roka) zakonita, zato je v preostalem njegov tožbeni zahtevek, ki se je nanašal na ugotovitev nezakonitosti celotne redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in na priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja tudi po 2. 10. 2016, zavrnilo.

8. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je imel tožnik s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto "visokošolski učitelj" na Katedri A. z nazivom delovnega mesta "docent" (pogodba o zaposlitvi z dne 1. 9. 2011 - A1). V 4. členu te pogodbe o zaposlitvi je bilo ugotovljeno, da je tožnik izvoljen v naziv docenta za področja B. za obdobje od 18. 3. 2011 do 17. 3. 2016 in da je dolžan pred potekom veljavnosti izvolitve oziroma najmanj 6 mesecev pred potekom izvolitve v naziv pri senatu članice vložiti vlogo za ponovno izvolitev v naziv oziroma izvolitev v višji naziv v skladu z Zakonom o visokem šolstvu (ZVis; Ur. l. RS, št. 67/1993 in nadalj.), Statutom tožene stranke (v nadaljevanju: Statut; Ur. l. RS, št. 8/2005; ki je bil v spornem obdobju v veljavi) in Merili za volitve v naziv visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in sodelavcev z dne 16. 10. 2001 (v nadaljevanju: Merila). V tem členu je bilo tudi določeno, da je v primeru, če tožnik po poteku elekcijske dobe ne obnovi pravočasno naziva oziroma ni izvoljen v višji naziv in zato ne izpolnjuje pogojev za svoje delovno mesto, to razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu 2. alineje 88. člena takrat veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002, ki je bil v veljavi v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi). Tudi iz odločbe o ponovni izvolitvi v naziv z dne 21. 3. 2011 (A2) izhaja, da je bil tožnik izvoljen v naziv docenta na področju B. za obdobje od 18. 3. 2011 do 17. 3. 2016.

9. 227. člen Statuta je določal, da se tistemu, ki je pravočasno vložil popolno zahtevo za izvolitev, vendar postopek do izteka veljavnosti dotedanjega naziva še ni končan, veljavnost obstoječega naziva podaljša do dokončne odločitve. Pogoj za uporabo citirane določbe Statuta je bila torej pravočasna vložitev popolne zahteve za izvolitev. 12. člen Meril je določal, da se postopek za nadaljnjo ali ponovno izvolitev v naziv začne najmanj šest mesecev pred iztekom veljavnega naziva, pri čemer so dolžne strokovne službe članice tožene stranke, kjer je kandidat zaposlen, kandidata o tem pravočasno pisno obvestiti. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je bil tožnik s strani vodje kadrovske službe članice tožene stranke dne 20. 7. 2015 po elektronski pošti (A6) obveščen, da mu 17. 3. 2016 poteče veljavni naziv "docent". V tem obvestilu je bil tožnik opozorjen, da je dolžan poskrbeti za obnovo veljavnosti oziroma za izvolitev v višji naziv, ker v nasprotnem primeru ne bo izpolnjeval zakonskih pogojev za zaposlitev in opravljanje izobraževalnega ter znanstveno-strokovnega dela pri toženi stranki. V tem obvestilu je bilo tudi izrecno navedeno, da se postopek za obnovo naziva oziroma izvolitev v višji naziv prične najmanj šest mesecev pred iztekom veljavnega naziva (še posebej, če gre za učiteljski naziv). V prilogi so bili tožniku v pomoč poslana tudi stara in nova Merila ter Navodilo za izvajanje Meril skupaj z zaprosilom, da na vlogi navede, po katerih merilih jo vlaga.

10. Iz dokaznega postopka nadalje izhaja, da je tožnik prošnjo za ponovno izvolitev v naziv s prilogami podal 15. 12. 2015 (A9), pri čemer je iz vabila na zagovor z dne 16. 5. 2016 (A3) oziroma iz tožnikovega pisnega zagovora z dne 11. 5. 2016 (A8) razvidno, da je tožnik vlogo za ponovno izvolitev v naziv toženi stranki poslal po elektronski pošti dne 17. 12. 2015. Ker torej tožnikova vloga za ponovno izvolitev v naziv glede na 12. člen Meril ni bila pravočasna, mu na podlagi 227. člena Statuta veljavnost obstoječega naziva (ki mu je glede na odločbo z dne 21. 3. 2011 iztekel 17. 3. 2016) ni bila podaljšana. To pa pomeni, da od 17. 3. 2016 dalje tožnik ni več izpolnjeval zahtevanih pogojev za opravljanje del po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 9. 2011, zato mu je tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča tožena stranka utemeljeno podala izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti po 2. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013). Pritožbeno sodišče ob tem ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ugotovilo vsa odločilna dejstva in popolno ter pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravne določbe, ki so bistvene za odločitev o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče na podrobno obrazložitev sodišča prve stopnje le sklicuje, v nadaljevanju pa odgovarja na sicer neutemeljene pritožbene navedbe tožnika.

11. Že iz prvega odstavka 58. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadalj.) izhaja, da so državne univerze in državne visoke šole avtonomne. Drugi odstavek 6. člena ZVis med drugim določa, da univerza (tožena stranka) deluje po načelih avtonomije, ki ji zagotavlja tudi sprejemanje meril za izvolitev v naziv visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev. Po sedmem odstavku 55. člena ZVis morajo tudi visokošolski učitelji poleg pogojev iz tega člena izpolnjevati tudi pogoje, določene v skladu z merili za izvolitev v naziv. Ta merila določa senat visokošolskega zavoda v skladu z zakonom, pri čemer določa merila za visokošolske zavode, ki so članice univerze, senat univerze (osmi odstavek 55. člena ZVis). Ta merila morajo biti mednarodno primerljiva in se javno objavijo (deveti odstavek 55. člena ZVis). Sprejem meril, vključno z opredelitvijo pravočasnosti zahteve za nadaljnjo ali ponovno izvolitev v naziv, je torej odraz avtonomije tožene stranke. Neutemeljena je zato pritožbena navedba tožnika, da bi morala biti pravila postopka za izvolitev v naziv (vključno z rokom za pravočasnost podaje vloge za ponovno izvolitev v naziv) določena v Statutu tožene stranke, kar naj bi izhajalo iz 57. člena ZVis. Po citirani določbi (ki nosi podnaslov "podrobnejši postopek za izvolitev") se postopek za izvolitev v naziv visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev v skladu z zakonom in merili za izvolitev (torej Merili za izvolitev v naziv visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev, ki so opredeljena tudi v sedmem oziroma osmem odstavku 55. člena ZVis) podrobneje uredi v Statutu visokošolskega zavoda. Na podlagi 57. člena ZVis ni mogoče zaključiti, da v Merilih ne bi smel biti določen rok za pravočasnost zahteve oziroma vloge za izvolitev v naziv. Prav takšno določbo pa je vseboval 12. člen Meril, zato jo je sodišče prve stopnje lahko upoštevalo pri odločanju o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka. Iz 57. člena ZVis prav tako ne izhaja, da bi morala tožena stranka vsa procesna vprašanja opredeliti v Statutu, celo nasprotno, 57. člen ZVis napotuje, da se postopek za izvolitev v naziv v skladu z zakonom in merili (le) podrobneje uredi v Statutu visokošolskega zavoda.

12. Ob upoštevanju zgoraj navedenega tožnik v pritožbi nepravilno razloguje, da je potrebno kot pravočasno zahtevo za ponovno izvolitev v naziv po 227. členu Statuta šteti vsako zahtevo, ki je vložena pred iztekom veljavnosti izvolitve v naziv. Takšna razlaga 227. člena Statuta bi namreč dejansko izničila namen te določbe, ki je v tem, da se kandidatu, ki še vedno izpolnjuje pogoje za zasedbo delovnega mesta, tudi po tem, ko vloži pravočasno zahtevo za ponovno izvolitev v naziv (zaradi trajanja postopka ponovne izvolitve v naziv - na trajanje kandidat nima vpliva), omogoči opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi do dokončne odločitve o njegovi zahtevi za imenovanje v naziv kljub temu, da bi mu sicer po odločbi o izvolitvi v naziv (ki je podlaga za pridobitev naziva) ta naziv potekel.

13. Glede na navedeno so nadalje neutemeljene tudi pritožbene navedbe tožnika, da prekoračitev oziroma nespoštovanje roka za pravočasno vložitev popolne zahteve za izvolitev v naziv zanj nima nobenih pravnih učinkov. Ker tožnik ni spoštoval roka za pravočasno vložitev zahteve za izvolitev v naziv, mu veljavnost obstoječega naziva na podlagi 227. člena Statuta ni mogla biti podaljšana do dokončne odločitve o izvolitvi v naziv. Ker tožnik po 17. 3. 2016 ni imel več veljavnega naziva docent niti glede na 227. člen Statuta, so nebistvene pritožbene navedbe tožnika, da o njegovi zahtevi za ponovno izvolitev v naziv v času izdaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi še ni bilo dokončno odločeno (tožena stranka je z odločbo z dne 22. 4. 2016 njegovo vlogo za ponovno (tretjo) izvolitev v naziv docenta za habilitacijsko področje B. zavrnila iz vsebinskih razlogov - A7).

14. V zvezi s pravočasnostjo vloge za ponovno izvolitev v naziv (A9) se tožnik neutemeljeno sklicuje na tretji odstavek 99. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/1999 in nadalj.), ki se nanaša na primere, ko se lahko rok, ki ga je mogoče podaljšati, podaljša na prošnjo, ki jo vloži prizadeta oseba pred iztekom roka, če so podani opravičeni razlogi za podaljšanje. Iz podatkov spisa ne izhaja, da bi tožnik zaprosil za podaljšanje roka, niti da bi navedel opravičene razloge za to podaljšanje.

15. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na zadevo, ki se je pred pritožbenim sodiščem vodila pod opr. št. Pdp 868/2011. V tej zadevi je pritožbeno sodišče (v nasprotju z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti zavrnilo), ugotovilo nezakonitost te odpovedi, ker je tožnik uspel v upravnem sporu zoper dokončno odločitev tožene stranke o tem, da se ne izvoli (ponovno) v naziv višji predavatelj. Zoper navedeno sodbo pritožbenega sodišča je bila s strani tožene stranke vložena revizija (tožena stranka pa ni ista pravna oseba, kot je tožena stranka v tem individualnem delovnem sporu), ki ji je Vrhovno sodišče RS s sodbo opr. št. VIII Ips 136/2012 z dne 15. 4. 2013 ugodilo, sodbo pritožbenega sodišča spremenilo tako, da je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Iz obrazložitve citirane sodbe Vrhovnega sodišča izhaja, da je tožnik sicer po odpravi prvotnih odločb o neizvolitvi v naziv naknadno ponovno pridobil ta naziv (od 2. 3. 2011 dalje), vendar pa kljub temu ni izpolnjeval pogojev za opravljanje dela od dneva poteka prejšnje izvolitve v naziv do 2. 3. 2011. Glede na to tudi kasnejša odločba o izvolitvi v naziv ni mogla za nazaj sanirati stanja v smislu delovnopravnega statusa in s tem v zvezi z vzpostavitvijo delovnega razmerja za nazaj.

16. Po zaključku pritožbenega sodišča je neutemeljena tudi pritožbena navedba tožnika, da obvestilo tožene stranke, ki ga je ta podala tožniku po elektronski pošti dne 20. 7. 2015 (A6), ni bilo dovolj jasno glede na 12. člen Meril, ker ni vsebovalo datuma, do katerega bi moral tožnik vložiti zahtevo za ponovno izvolitev v naziv. V tem obvestilu je naveden dan, ko bo tožniku potekla veljavnost naziva "docent" (17. 3. 2016), v njem je bil opozorjen, da je dolžan sam poskrbeti za obnovo veljavnosti oziroma za izvolitev v naziv (z opisom posledic, če tega ne bi storil) in da se postopek za obnovo naziva oziroma za izvolitev v višji naziv prične najmanj šest mesecev pred iztekom veljavnega naziva. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je iz zgoraj omenjenega obvestila jasno razvidno, da bi moral tožnik začeti postopek za ponovno izvolitev v naziv najkasneje 17. 9. 2015 (torej šest mesecev pred iztekom veljavnosti pridobljenega naziva), o tem dejstvu pa je bil seznanjen pravočasno (več kot dva meseca in pol pred pričetkom teka šestmesečnega roka iz 12. člena Meril). Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje tudi na svojo pravno neukost. Že sodišče prve stopnje je v zvezi s tem ugotovilo, da je tožnik postopek ponovne izvolitve v naziv poznal, tožnik je bil ponovno izvoljen v naziv "docent na področju B." že z odločbo z dne 21. 3. 2011, pri toženi stranki je bil zaposlen že od leta 1998, poleg tega pa je tudi v spornem obvestilu z dne 20. 7. 2015 jasno razvidno, kako bi moral postopati v primeru ponovno izvolitve v naziv (kot priloga temu obvestilu so bila tožniku vročena stara in nova merila in navodilo za izvajanje meril za volitve). Glede na zgoraj ugotovljeno in tudi glede na že omenjeni 4. člen njegove pogodbe o zaposlitvi se tožnik v pritožbi neutemeljeno zavzema za to, da je bil razlog za nepravočasno vložitev zahteve za ponovno izvolitev v naziv njegova pravna neukost.

17. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik ni izpolnjeval pogojev za opravljanje dela na delovnem mestu visokošolski učitelj v nazivu docent (saj mu je veljavnost naziva docent potekla 17. 3. 2016, prav tako pa niso bili izpolnjeni pogoji za podaljšanje veljavnosti naziva do dokončne odločitve po 227. členu Statuta), je pravilno zaključilo, da je tožena stranka tožniku utemeljeno podala izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti po 2. alineji 89. člena ZDR-1. Glede na to je njegov tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti te redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi utemeljeno zavrnilo, posledično pa je neutemeljeno zavrnilo tudi njegov preostali del tožbenega zahtevka, v katerem je vtoževal svoje pravice iz delovnega razmerja za obdobje od 2. 10. 2016 dalje.

18. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim delom sodbe zavrnilo tudi del vtoževanega denarnega nadomestila plače v višini prejetih neto denarnih nadomestil za brezposelnost za obdobje do 2. 10. 2016. Ker je tožnikova pritožba glede te odločitve sodišča prve stopnje povsem neobrazložena, je pritožbeno sodišče v tem delu izpodbijano sodbo preizkusilo le v okviru preizkusa po uradni dolžnosti. Pri tem je ugotovilo, da v zvezi z navedenim sodišče prve stopnje ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo. Enako velja tudi za zavrnitev dela tožnikovega tožbenega zahtevka iz naslova plačila zakonskih zamudnih obresti od prisojenih zneskov nadomestila plače za obdobje od 5. do 6. dne v prihodnjem mesecu. Ker je bil v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi kot plačilni dan določen 5. dan v mesecu, je prišla tožena stranka v zamudo z izplačilom nadomestila plače šele naslednji, to je 6. dan v mesecu. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje tudi v tem delu tožnikov tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

19. Pravilna je tudi odločitev o pravdnih stroških, saj je tožnik uspel le z neznatnim delom svojega tožbenega zahtevka. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo, da tožnik na podlagi 154. člena ZPP sam krije svoje stroške postopka na prvi stopnji.

20. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP). Pritožbeno sodišče o stroških odgovora na pritožbo tožene stranke ni odločalo, ker niso bili priglašeni.

Datum zadnje spremembe:

04.09.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 134/2017
• VDSS sodba Pdp 795/2012
• VDSS Sodba Pdp 453/2017