VDSS Sodba Pdp 181/2017

Jedro

Glede na to, da je sodišče prve stopnje med strankama ugotovilo povsem skrhane odnose, so podani pogoji za razvezo pogodbe o štipendiranju, saj ni mogoče doseči namena pogodbe o štipendiranju, to je zaposlitve štipendista po končanem (pravočasnem) študiju.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da se pogodba o štipendiranju sklenjena med tožečo stranko in toženo stranko dne 1. 10. 2012 razveže z dnem vložitve tožbe, to je z dnem 20. 1. 2014 (I. točka). V nadaljevanju je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.119,84 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tako določene zapadlosti dalje, pod izvršbo (II. točka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (III. točka).

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper sodbo zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Pravni in dejanski zaključki sodišča, s katerimi je to "utemeljilo" razvezo pogodbe, so izrazito zmotni, nezakoniti, brez kakršnekoli dejanske in pravne podlage. Na strani odločujočega sodnika obstajajo tudi resne okoliščine, ki vzbujajo dvom v njegovo nepristranskost, zaradi česar obstaja utemeljen dvom glede kršitve pravice do nepristranskega sodnika iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS in prvega odstavka 6. člena Konvencije Sveta Evrope o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP). Izpodbijana sodba je kontradiktorna in pomeni popolno presenečenje, še zlasti glede na izvedene dokaze in dejansko postopanje sodišča prve stopnje. Sodišče se ni opredelilo do sicer kogentnih določil Obligacijskega zakonika glede spremenjenih okoliščin, ob tem posebej glede načela "pacta sunt servanda". Sodišče prve stopnje je dalo prednost slabemu finančnemu položaju pred načelom pacta sunt servanda. Gre za arbitrarno odločanje, to je odločanje brez kakršnekoli dejanske in pravne podlage oziroma odločanje glede na prikladnost oziroma ugajanje samo eni stranki. Sodna praksa določa, da razveze pogodbe zaradi otežkočenega izpolnjevanja denarnih obveznosti sploh ni mogoče zahtevati. Tožeča stranka tudi prireja svoje podatke o finančnem stanju. Sodišče se zmotno sklicuje celo na določene pravdne postopke (na primer zaradi motenja posesti, ki ga celo samo sodišče prve stopnje šteje kontradiktorno, enkrat ga šteje za odločilnega, drugič ne). Sodišče je storilo tudi absolutno bistveno kršitev pravil postopka s tem, ko ni izvedlo neposrednega dokaza, ki bi kakorkoli dokazoval oziroma izkazoval utemeljenost razveze pogodbe. Gre za trditve tožeče stranke. Sodišče je namenoma zaradi načela ekonomičnosti ravnalo pristransko. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena v povezavi s 365. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ter je pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče ni tudi storilo bistvene kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, ker se je sodišče prve stopnje opredelilo tudi do neposredno izvedenih dokazov z zaslišanjem strank in prič. Iz predloženega spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi dne 13. 10. 2006 izdalo sklep, s katerim je odločilo, da se ponovijo vsi že izvedeni dokazi, torej je sodišče ponovilo dokaze z zaslišanjem na naroku za glavno obravnavo 18. 6. 2015 tako tožene stranke A.A., priče B.B. ter ponovilo tudi dokaz z zaslišanjem C.C. Tako je neutemeljen tudi pritožbeni ugovor tožene stranke, da je hitrost oziroma ekonomičnost postopka bil poskus ugajanja zgolj eni stranki, saj je sodišče izvedlo dokaze vsakega posebej in ocenilo vse dokaze skupaj, na podlagi določil 8. člena ZPP.

6. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku izvedlo dokaze s ponovitvijo vseh že izvedenih dokazov, po predložitvi predloga za izdajo predhodne odredbe, ki je bil vložen pri Okrajnem sodišču v Ljutomeru s strani C.C. - mame toženca. Stranki v postopku pa sta se tudi strinjali, da sodišče odloči brez nove glavne obravnave tako, da je sodišče prve stopnje odločalo na podlagi drugega odstavka 291. člena ZPP, ki določa, da senat lahko sklene, da konča glavno obravnavo tudi tedaj, če je treba, da se priskrbijo še kakšni spisi, v katerih so dokazi, potrebni za odločitev, ali če je treba počakati na zapisnik o dokazih, ki jih je izvedel zaprošeni sodnik, pa se stranke odpovedo obravnavanju teh dokazov.

7. Sodišče prav tako ni storilo bistvene kršitve pravil postopka, ker naj bi brez vsake pravne podlage odločilo o statusu študenta, kar naj bi bilo protispisno, prav tako pa ne drži pritožbena navedba, da je sodba sama s seboj kontradiktorna, ker šteje finančno stanje in druge pravdne postopke (na primer zaradi motenja posesti), enkrat za odločilnega, drugič pa ne. Tako ni podana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Iz izvedenih dokazov izhaja, da med strankama v postopku ni bilo sporno, da sta dne 1. 10. 2012 sklenili pogodbo o štipendiranju, s katero sta se dogovorili, da bo tožena stranka kot redni študent prvega letnika fakultete D. v E. prejemal mesečno štipendijo v znesku 440,00 EUR. Prav tako med strankama ni bilo sporno dejstvo, da je tožeča stranka svojo obveznost izpolnjevala le do konca meseca junija 2013, pri čemer je takratni direktor F.F. izdal dne 11. 7. 2013 sklep, da se na podlagi bilančnih podatkov na dan 31. 5. 2013 začasno prekine izplačevanje štipendije toženi stranki. Tožena stranka je tožečo stranko tudi kasneje obvestila, da je svoje zapadle terjatve iz naslova štipendiranja prenesla na podjetje G. d. o. o., tožeča stranka pa je v nadaljevanju vložila tožbo zaradi razveze pogodbe o štipendiranju.

9. Iz razveljavitvenega sklepa pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1072/2015 z dne 5. 5. 2016 izhaja, da mora sodišče v ponovljenem postopku upoštevati tako določila 112. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj. - OZ) ter določila 113. člena OZ, ki sicer določa, da stranka, ki je zaradi spremenjenih okoliščin upravičena zahtevati razvezo pogodbe, mora o tem, da jo namerava zahtevati, obvestiti drugo stranko, brž ko zve, da so nastale takšne okoliščine. Če tega ni storila, odgovarja za škodo, ki jo je druga stranka imela zato, ker jo o zahtevi ni pravočasno obvestila. Navedeno določilo torej ne pomeni, da razveza pogodbe zato ni mogoča, pač pa OZ v tem členu le določa odškodninsko odgovornost stranke, sankcija neobvestitve pa je odškodninske narave, ne pa procesna predpostavka za vložitev tožbe.

10. Sodišče prve stopnje je tako preverjalo, pogoje iz 112. in 113. člena OZ in pri tem ugotovilo, da je tožena stranka podala poravnalno ponudbo, ki pa ne predstavlja pravične spremembe pogodbenih pogojev, pri čemer je tožena stranka zahtevala plačilo štipendij za celotno obdobje, v okviru katerega bi redno študirala. Relevantno za odločitev je, da je causa štipendijske pogodbe, da je štipenditor dolžan plačevati štipendijo, štipendist pa v rednih rokih opravljati študijske obveznosti, pri čemer je samo po sebi logično, da mora štipendist štipenditorju predložiti dokaze o svojem statusu, tožena stranka pa štipenditorja niti ni obvestila o svojem statusu, niti ni opravila študijskih obveznosti. Tako je pravilna dokazna ocena sodišča prve stopnje, da gre za skrhan odnos med obema strankama in ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru, da pogodba o štipendiranju nikjer ne obvezuje štipendista, da tožečo stranko obvešča o svojem rednem izpolnjevanju pogodbenih obveznosti, pri čemer bi moralo po oceni pritožbe sodišče prve stopnje upoštevati "pacta sunt servanda". Kot navedeno je dolžnost štipendista, da redno opravlja svoje študijske obveznosti, o izpolnjevanju pravočasno obvešča štipenditorja, obveznost štipenditorja pa je plačevanje štipendije po pogodbi o štipendiranju. Tožeča stranka - štipenditor lahko izpolnjuje svoje obveznosti le, če je seznanjena, da ima štipendist - tožena stranka status študenta. Ob tem je za rešitev predmetne zadeve pomembno tudi dejstvo, da Zakon o visokem šolstvu (ZVis, Ur. l. RS, št. 32/2012 in nadalj.) določa, da je status študenta osebni podatek, do katerega štipenditor nima dostopa, da bi se lahko sam pozanimal o statusu tožene stranke. Glede na to, da je sodišče med strankama ugotovilo povsem skrhane odnose, so podani pogoji za razvezo pogodbe o štipendiranju, saj ni mogoče doseči namena pogodbe o štipendiranju, to je zaposlitve štipendista po končanem (pravočasnem) študiju.

11. Ob tem tudi ni mogoče upoštevati pritožbenega ugovora, da je tožeča stranka svoje finančne podatke prilagajala za potrebe predmetnega spora. Pritožbeno sodišče je po uradni dolžnosti vpogledalo tudi v podatke iz AJPES-a, iz katerih izhaja, da je na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Murski Soboti, opr. št. St 61/2017-2 z dne 9. 1. 2017 bil vpisan začetek stečajnega postopka nad tožečo stranko, kar zagotovo pomeni, da so bili finančni rezultati tudi v času vodenja predmetne zadeve zelo slabi. Ob navedenem pritožbeno sodišče tudi dodaja, da ni prekinilo postopka v predmetni zadevi v smislu določil 4. točke 205. člena ZPP (če nastopijo pravne posledice začetka stečajnega postopka), saj drugi odstavek 207. člena ZPP določa, da v primeru, če je prekinitev (stečaj) nastala po koncu glavne obravnave, lahko sodišče na podlagi te obravnave izda odločbo. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo dne 15. 12. 2016, torej pred začetkom stečajnega postopka z dne 9. 1. 2017, pritožbeno sodišče pa odloča na podlagi stanja, ki je bilo ugotovljeno do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje.

12. Ni upošteven pritožbeni ugovor, da razveze pogodbe zaradi otežkočenega izpolnjevanja denarnih obveznosti ni mogoče zahtevati, saj je razlog za razvezo pogodbe o štipendiranju neizpolnjevanje obveznosti štipendista o pravočasnem izpolnjevanju pogodbenih obveznosti, to je opravljenih izpitov po predpisanem študijskem programu izobraževalne ustanove.

13. Ob navedenem pritožbeno sodišče pooblaščencu tožene stranke izrecno pojasnjuje, da ima stranka nedvomno pravico, da uveljavlja svoje pravne pritožbene razloge, ne sme pa se v svoji pritožbi žaljivo izjasnjevati o odločanju sodnika prve stopnje. Tožena stranka je imela na podlagi 6. točke 70. člena ZPP pravico, da bi predlagala izločitev sodnika zaradi podanih okoliščin, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti, kar pa do konca postopka na prvi stopnji ni predlagala. Tožena stranka tako neutemeljeno navaja, da so na strani odločujočega sodnika obstajale tudi resne okoliščine, ki vzbujajo dvom v njegovo nepristranskost, zaradi česar obstaja utemeljen dvom glede kršitve pravice do nepristranskega sodnika iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS. Tudi navajanje o odločanju sodnika prve stopnje "glede na prikladnost oziroma ugajanje samo eni stranki" presega nivo strokovne argumentacije. Pritožbeno sodišče ob reševanju predmetne zadeve ni ugotovilo nikakršnih dokazov o pristranskem sojenju sodnika prve stopnje niti "o prikladnosti oziroma ugajanju samo eni stranki".

14. Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja, saj ocenjuje, da so za rešitev zadeve irelevantni (prvi odstavek 360. člena ZPP). Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

15. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

04.09.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Pdp 1072/2015
• VDSS sodba Psp 270/2002
• Sodba III Ips 12/96