VDSS Sodba Pdp 987/2016

Jedro

Tožnica je na dan zagovora ob 8.18 uri po elektronski pošti sporočila, da se zagovora zaradi bolezni ne bo udeležila. Pri tem ni pojasnila vzrokov za bolniški stalež, prav tako ni podala pisnega zagovora, ki bi ga sicer lahko podala, pri čemer je sama tudi izpovedala, da se je o primeru dogovarjala z odvetnikom. Tožena stranka je bila dolžna tožnici omogočiti zagovor, ni pa bila dolžna preložiti zagovora, saj ZDR-1 v 109. členu določa kratek prekluzivni rok v 30 dneh od ugotovitve razloga za redno odpoved in bi tožena stranka s preložitvijo zagovora lahko tvegala, da navedeni prekluzivni rok zamudi. Tožena stranka tudi ni bila dolžna tožnico posebej opozoriti na možnost pisnega zagovora, pri čemer je tožnica pred tem bila direktorica tožene stranke, zato je poznala oziroma, je morala poznati določila delovnopravne zakonodaje v zvezi s postopkom odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Tožnica je večkrat odobrila in izvedla plačilo izvajalcem za storitve, ki niso bile opravljene. S svojim ravnanjem je izpolnila vse znake kaznivega dejanja oškodovanja javnih sredstev iz 257. člena KZ-1. Zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici v aprilu 2016 nezakonita in se v celoti razveljavi (I/1. točka). Prav tako je zavrnilo zahtevek, da se ugotovi, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki dne 9. 4. 2016 ni prenehalo in je še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 3. 2016 (I/2. točka). Posledično navedenemu je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnico ponovno pozvati na delo in ji priznati delovno dobo ter vse pravice iz delovnega razmerja za čas od 9. 4. 2016 dalje do vrnitve nazaj na delo, obračunati bruto mesečne plače v višini 2.114,29 EUR ter pripadajoče dodatke k plači, odvesti pripadajoče davke in prispevke, neto plače pa izplačati toženi stranki, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne neto plače, to je do 9. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila (I/4. točka). Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške tega postopka po sodni odmeri, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe (I/5. točka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške tega postopka (II. točka).

2. Tožnica v pritožbi navaja, da je kršeno razpravno načelo, ker sodišče ni odločalo v okviru postavljenih zahtevkov, saj se je zahtevek tožnice glasil: "ugotovi se, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 3. 2016, ki jo je tožena stranka ... podala tožeči stranki ..., nezakonita in se v celoti razveljavi". Sodišče je v točki I/1 storilo bistveno kršitev pravil postopka, vsled česar je izpodbijana sodba nezakonita in nepravilna. Sodišče prve stopnje v 7. točki obrazložitve zaključuje, da je tožena stranka izpeljala postopek izredne odpovedi v skladu z določbami ZDR-1, ki se nanašajo na postopek, obliko in vsebino odpovedi ter vročitev odpovedi, vključno s pravočasnostjo. Glede pravočasnosti izredne odpovedi, to je spoštovanja 30-dnevnega subjektivnega roka, ter tudi v zvezi z odločitvijo o drugih relevantnih vprašanjih, se sodišče prve stopnje praktično v celoti opira na vsebino zapisnikov pod B/14, B/15, B/16 in B/17, katerih verodostojnost je tožnica ves čas prerekala, saj so bili sestavljeni za potrebe zadevnega postopka in njihova vsebina ne kaže resničnih dejstev. Tožena stranka trditev, da gre za prirejene zapisnike, nikoli ni prerekala, kaj šele, da bi to storila argumentirano. Ogledi niso bili opravljeni dne 2. 3. 2016. Priča A.A. je član nadzornega sveta tožene stranke in nima nobenega interesa, da bi pričal v korist tožnice, je pa na zaslišanju povedal, da so bili zadevni ogledi opravljeni šele junija oziroma julija leta 2016, priča B.B., ki se je sicer izkazal za zelo neverodostojno in očitno s strani tožene stranke "naučeno pričo" prav tako ni potrdil, da bi se v marcu 2016 (2. 3. 2016) odvijal ogled in bi bil tega dne tudi sestavljen zapisnik. Povedal je, da naj bi bil ogled opravljen "enkrat lani" in pred enim tednom (konec septembra 2016 opa.). Navedel je, da na ogledu, ki naj bi se nato "domnevno odvil" v marcu 2016 (prvi pregled) direktor C.C. ni bil prisoten. Tožena stranka je predlagala zaslišanje priče D.D., ki naj bi vedel kaj povedati v zvezi z ogledom stanovanja in opravljenimi deli na naslovu E. ulica 20, F.. Po zaslišanju omenjene priče je bilo ugotovljeno, da omenjena priča sploh ni bila prisotna na nobenem ogledu, čeprav jo je prav tožena stranka predlagala, da bi izpovedala v zvezi z ogledom, saj je zatrjevala, da je bila na ogledu prisotna. Priča je povedala, da naj bi se ogled opravil šele potem, ko se je začel predmetni spor in ko je bila priča vabljena na sodišče. Tožena stranka je sicer predlagala tudi zaslišanje drugih treh prič, ki naj bi bile prisotne na zadevnih (in saniranih) ogledih, to je G.G., H.H. in I.I., vendar sodišče teh dokazov ni izvedlo. Pomenljivo je tudi, da se nobena od omenjenih prič več kot očitno ni želela udeležiti postopka. Niti direktor tožene stranke niti J.J. nista potrdila, da naj bi bil kakršenkoli ogled opravljen na dan 2. 3. 2016. Sodišče je pravočasnost odpovedi v zvezi z začetkom subjektivnega roka oprlo na zapisnike in datum, ko naj bi bili ti sestavljeni, to je dne 2. 3. 2016. Dne 2. 3. 2016 ni bil opravljen noben komisijski pregled stanovanj, opravljeni so bili šele v juniju oziroma juliju 2016. Vsebina zapisnikov je neverodostojna, tožena stranka pa jih je prikrojila in sestavila za potrebe tega postopka. Zakoniti zastopnik je pojasnil, da kazenske ovadbe niso bile podane neposredno zoper tožnico, saj nikogar ne obtožuje. Navaja, da je ugotovitev sodišča prve stopnje v direktnem nasprotju z izpovedbami prič A.A., B.B. in D.D., navedenega nista potrdila niti J.J. in C.C., tako da je sodišče v tem delu storilo bistveno kršitev pravil postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je v odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Iz izpovedb prič namreč ne izhaja, da so bili ogledi opravljeni dne 2. 3. 2016, ampak šele v juniju oziroma juliju 2016. Podana je tudi bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba v tem delu nima razlogov oziroma so ti pomanjkljivi in se posledično ne da preizkusiti. Hkrati pa je sodišče prve stopnje kršilo tudi razpravno načelo in načelo kontradiktornosti ter nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Tožnica poudarja, da tožena stranka tožnici ni omogočila uresničitve pravice do zagovora, ki ga izrecno določa drugi odstavek 85. člena ZDR-1. Zagovor naj bi se izvedel dne 31. 3. 2016 ob 10. uri v prostorih delodajalca, šlo je specifičen primer, tožnica je žal nekaj dni pred datumom zagovora tako hudo zbolela, da ni bila v stanju, da bi bila lahko fizično prisotna na zagovoru. O bolezni in nemožnosti udeležbe je toženo stranko tudi izrecno obvestila (najprej telefonsko, nato pa še preko elektronske pošte). Tožnica se zaradi višje sile, to je bolezni, zagovora ni mogla udeležiti. Bolezen je vsekakor opravičljiv razlog za odsotnost tožnice. Nezmožnost udeležbe na zagovoru zaradi bolezenskega stanja je na zaslišanju jasno in nedvoumno potrdila tudi zdravnica K.K. iz ZD L.. Zagovor je pravica delavca, da se slednji lahko izjasni o očitkih in eventuelno pojasni svoja ravnanja. Zagovor ni zgolj formalna faza odpovedi, ampak pomeni pravico delavca, da odgovori na očitke delodajalca. Glede sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 3. 2016 je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka v celoti pripravila pogodbo o zaposlitvi. Tožnica nove pogodbe ni potrebovala, saj je že prej imela veljavno pogodbo o zaposlitvi. Imela je veljavno pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu "vodja računovodstva in financ - pomočnik direktorja" (po preimenovanju se v sistemizaciji delovnih mest to delovno mesto imenuje: računovodja VII/2 (II)). Pri toženi stranki je zaposlena od 1. 10. 2002 dalje za nedoločen čas, tožnici so se po prenehanju mandata ponovno vzpostavile pravice po pogodbi o zaposlitvi iz leta 2002. Kolikor bi toženo stranko nepravilnosti motile, s tožnico zagotovo dne 8. 3. 2016 ne bi sklenila nove pogodbe. V primeru, da delodajalec ve za odpovedni razlog, a z delavcem kljub temu sklene pogodbo o zaposlitvi, nase prevzame riziko in se na ta odpovedni razlog kasneje ne more več sklicevati. Špekulativna ravnanja zagotovo ne sledijo duhu zakona. Tožena stranka je tožnici očitala, da ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (1. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1). V konkretnem primeru delodajalec v sami kršitvi ni specificiral domnevne škode. Tako ni mogoče ugotoviti same višine domnevnega oškodovanja. Kako je tožena stranka prišla do oškodovanja najmanj 15.000,00 EUR za obstoj kaznivega dejanja ne zadostuje. Znak kaznivega dejanja oškodovanja javnih sredstev ni premoženjska korist, ampak premoženjska škoda. Določena dela so bila opravljena, predmet diskusije je zgolj vprašanje, ali so bila tudi zaračunana v pravi vrednosti. Sodišče je storilo bistveno kršitev ZPP, ker v sodbi ni obrazložilo, zakaj ni izvedlo dokaza z angažiranjem izvedenca gradbene stroke. Stranki, katere dokazni predlog je bil zavrnjen, ni bila dana možnost, da ugotovi razloge, na katerih temelji zavrnitev dokaznega predloga. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnice ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. V pritožbi tožnica navaja, da je sodišče kršilo razpravno načelo, ker naj ne bi odločalo v okviru postavljenih zahtevkov. Tožnica je v predmetnem sporu izpodbijala izredno odpoved, ki jo je tožena stranka podala tožnici, z vlogo z dne 24. 6. 2016 je tožnica zgolj uskladila svoj zahtevek v 1. točki, saj naj bi šele z vročitvijo odgovora na tožbo bila seznanjena z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, v preostalem delu pa je zahtevek ostal nespremenjen. Navedeno pomeni, da predmet tega spora (presoja zakonitosti odpovedi) ni sporen. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila podana v okviru 30 dnevnega subjektivnega roka. Ne drži pritožbena navedba tožnice, da se je sodišče praktično v celoti oprlo na vsebino zapisnikov pod B14, B15, B16 in B17, saj se sodišče sklicuje tudi na izpovedbe članov komisije. Tožnica je zgolj pavšalno navajala, da so zapisniki bili neverodostojni in sestavljeni izključno za potrebe sodnega postopka. Ni pa v ničemer konkretizirano navajala, katera dejstva naj bi bila neresnična in iz katerih razlogov naj bi bili zapisniki neverodostojni. Tudi glede neizvedenih oziroma nepravilno zaračunanih del je tožnica navajala, da "meni, da so zadevne enostranske listine - zapisniki o ogledu z dne 2. 3. 2016 neverodostojne in prirejene izključno za potrebe tega postopka ter, da ne odražajo resničnega dejanskega stanja". Zapisnike o ogledih so s svojim lastnoročnim podpisom potrdili vsi, ki so bili na ogledih prisotni. Ne drži pritožbena navedba, da je bilo z zaslišanjem prič nedvomno ugotovljeno, da v marcu 2016 zadevni ogledi niso bili opravljeni, ampak da naj bi šlo za inscenirano dejstvo s strani tožene stranke. Vse zaslišane priče in zakoniti zastopnik tožene stranke so potrdili navedeno. Tako je zaslišana priča B.B. potrdil, da je zapisnik sam podpisal, da je pred tem zapis prebral in da misli, da je datum v redu. Na izrecno vprašanje sodnice, da je priča dolžna govoriti resnico, je najemnik potrdil, da je bil prvi ogled v mesecu marcu 2016. Drugi ogled je bil res opravljen kasneje in v okviru supernadzora, za katerega se je odločila občina na 15. seji mestnega sveta M. dne 19. 5. 2016. Tožena stranka je s strani supernadzora, ki ga izvaja družba N. d. o. o., prilaga delno poročilo o ugotovitvah za leto 2015, ki ga je tožena stranka s strani navedene družbe prejela dne 21. 10. 2016, torej po zaključku glavne obravnave in iz katerega tudi izhaja, da v stanovanjih na naslovih O. ulica 103a (stanovanje št. 4), P. ulica 75 a in R. ulica 61 v S. ni bilo nič narejeno, na naslovu E. ulica 20 (stanovanje št. 11) pa, da dela v višini 876,75 EUR niso bila opravljena, dela v višini 1.986,24 EUR pa so bila neupravičeno zaračunana. Navedenega dokaza tožena stranka ni mogla predložiti do prvega naroka niti do zaključka glavne obravnave, saj je navedeno mnenje pridobila šele 21. 10. 2016, kar izhaja tudi iz delnega poročila. Tožena stranka je predlagala zaslišanje priče D.D., kot najemnika, ki je potrdil, katera dela so sami opravili, čeprav jih je družba T. d. o. o. zaračunavala, tožena stranka pa tudi plačala. Samo dejstvo, da najemnik D.D. ni bil prisoten na ogledu 2. 3. 2016, še ne dokazuje spornosti zaradi zapisa v delu, saj je na zapisu o ogledu navedeno, da je bila na ogledu prisotna žena najemnika U.U., ki je zapis tudi lastnoročno podpisala in potrdila resničnost navedenega. Da so bili ogledi dejansko opravljeni, kot tudi na kakšen način, sta izpovedala tako zakoniti zastopnik tožene stranke (ki je bil tudi član komisije) kot tudi član komisije A.A.. Njuna izpovedba je potrdila vrstni red ogledov. Zaslišane priče so potrdile svoje podpise na zapisnikih. Ne drži tudi pritožbena navedba, da je dokazni postopek pokazal, da dne 2. 3. 2015 ni bilo nobenega ogleda in da zapisniki ne držijo. Navaja, da tožena stranka ni kršila tožnici pravice do zagovora, saj zgolj zaradi obvestila tožnice, da je bolna, ni bila dolžna prestaviti zagovora. Ne drži pritožbena navedba, da je tožena stranka sama ugotovila, da je bil zagovor v konkretnem primeru nujno potreben, čeprav je zakoniti zastopnik na naroku izpovedal, da "še danes muči tožničino videnje glede neizvedenih del". Tožnica tudi ni zaprosila za preložitev zagovora. V pritožbi tožnica navaja, da je toženi stranki dostavila potrdilo o upravičeni zadržanosti z dela, pri čemer pa ne obrazloži, zakaj ni že takoj, ko je zbolela, o tem obvestila tožene stranke oziroma zakaj ni najkasneje tedaj, ko je toženo stranko obvestila, da se zagovora ne bo udeležila, svoje odsotnosti ni opravičila z ustrezno obrazložitvijo oziroma ustreznim zdravniškim potrdilom, oziroma, zakaj je potrdilo dostavila šele nekaj dni po datumu predvidenega zagovora, potrdilo je namreč dostavila šele po pozivu tožene stranke dne 5. 4. 2016. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da bi tožnica lahko podala svoj zagovor tudi pisno. Tožnica je kot nekdanja direktorica nedvomno poznala svoje pravice iz delovnega razmerja, še več, na naroku je celo izpovedala, da se je v zadevnem obdobju dogovarjala tudi s svojim odvetnikom. Glede sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila pogodba z dne 1. 3. 2016 sklenjena zgolj in izključno zaradi pravno-formalne ureditve statusa tožnice, saj le-ta s toženo stranko ni imela sklenjene ustrezne pisne pogodbe o zaposlitvi. Zaradi nove sistemizacije delovnih mest pri toženi stranki je tožena stranka z vsemi zaposlenimi sklenila nove pogodbe o zaposlitvi. Pri podpisu nove pogodbe o zaposlitvi ni šlo za novo zaposlitev, temveč zgolj za pravno formalno ureditev statusa tožnice. Prav tako ne drži pritožbena navedba, da tožena stranka v izredni odpovedi ni specificirala škode. Tožena stranka je natančno specificirala, katere račune in v kakšni višini je tožnica odobrila in plačala, kot tudi za katera dela, ki naj bi bila izvedena, je dejansko šlo. Prav tako je navedla, da je oškodovala toženo stranko za najmanj 15.000,00 EUR. Najemnik B.B. je izpovedal, da v času od kar je on najemnik, je bila zamenjana samo ena stvar, to je roleta na oknu, v stanovanju pa naj bi se izvajala gradbena in obrtniška ter vodovodna in elektroinštalacijska dela v skupni vrednosti 6.715,07 EUR. Najemnik D.D. je izpovedal, da so sami izvedli slikopleskarska dela in da izvajalci niso montirali umivalnika, saj ga je sam dobavil. Priča A.A., ki je po poklicu gradbeni inženir in sodni cenilec gradbene stroke, je izpovedal, da razen tiste na E. ulici (D.D.), ni bilo nič narejenega oziroma tam na V. je bila zamenjana ena roleta, drugega nič. Prav tako je tožena stranka plačala prenovo kopalnice na naslovu R. ulica 61 v F. v višini 5.238,51 EUR (G.G. oziroma I.I.), čeprav le-ta ni bila izvedena. Ker iz naročilnice, ki se nanaša na dela na naslovu R. ulica 61, S., ni razvidno, ali se dela nanašajo na stanovanje v prvem nadstropju (družina I.I. ali na stanovanje v drugem nadstropju (družina G.G.) je tožena stranka opravila komisijski ogled obeh stanovanj in ugotovila, da ni bilo skoraj nič narejeno, kot to izhaja iz predloženih zapisov. Kot nesporno je bilo ugotovljeno, da v stanovanju v P. ulici niso bila opravljena nikakršna gradbena, obrtniška ali inštalacijska dela v višini 4.792,65 EUR. Tako je toženi stranki nastala večja premoženjska škoda, skupaj najmanj v višini 15.000,00 EUR (seštevek plačanih računov namreč znaša 15.746,23 EUR). To, da je sodišče v obrazložitvi navedlo, da znaša seštevek računov 33.136,17 EUR, pri čemer je upoštevalo vse navedene račune v celoti, čeprav je pod točko 11 obrazložitve navedlo, da so bila s strani tožnice naročena dela zgolj deloma opravljena, na zakonitost in pravilnost sodbe ne more vplivati, skupna škoda je nedvomno presegla večjo premoženjsko škodo, kot jo opredeljuje Kazenski zakonik (KZ-1). Po mnenju tožene stranke so bili izpolnjeni vsi znaki kaznivega dejanja oškodovanja javnih sredstev že s plačilom računov za stanovanji najemnikov B.B. in G.G., saj je s plačilom le-teh (računa sta višja od 5.000,00 EUR) nedvomno toženi stranki nastala večja premoženjska škoda, saj navedena dela sploh niso bila opravljena. Sodišču prve stopnje v tem primeru sploh ni bilo potrebno izvesti dokaza z angažiranjem izvedenca gradbene stroke, saj je višina škode, ki je nastala toženi stranki, v teh primerih enaka zneskom, ki jih je tožena stranka plačala družbi T. d. o. o.. Priča D.D. je izpovedal, da je bilo tudi veliko del opravljenih, čeprav za to ni bilo nobene potrebe (npr. zamenjava bojlerja, dodatna dela), kot tudi, da veliko tudi ni bilo opravljeno, da so sami opravili slikopleskarska dela, da umivalnik ni bil zamenjan. Najemnik B.B. pa je izpovedal, da je bila zamenjana samo ena stvar in to roleta na oknu (in ne da so bile zamenjane vse rolete v stanovanju, kot skuša to prikazati tožnica).

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo dokaze z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnica in tožena stranka, ter zaslišalo tožnico, zakonitega zastopnika tožene stranke, priče B.B., D.D., A.A., J.J., Z.Z., K.K. in a.a. ter po tako izvedenih dokazih ugotovilo, da je tožničin tožbeni zahtevek neutemeljen. Ob navedenem sodišče ni zaslišalo prič H.H., G.G. in I.I., vse najemnice v stanovanjih, v katerih se je opravil pregled opravljenih del, b.b., računovodkinje pri toženi stranki ter c.c., prav tako ni zaslišalo moža tožnice d.d..

7. Pritožba uveljavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni obrazložilo, zakaj ni zaslišalo G.G. in H.H., ki bi potrdili enako kot priči B.B. in D.D.. Ugotoviti je, da je zaslišanje omenjenih prič predlagala tožena stranka ne pa tožnica, torej bi kvečjemu tožena stranka lahko uveljavljala bistveno kršitev pravil postopka, ker sodišče ni zaslišalo prič, ne pa tožnica, ki njihovega zaslišanja niti ni predlagala. Pritožbeno sodišče je vpogledalo katere dokazne predloge je podala tožnica v tožbi in do prvega naroka za glavno obravnavo. Ob tem je ugotovilo, da tožnica prič, ki jih navaja v pritožbi, ni predlagala za zaslišanje. Glede pritožbene navedbe, da je sodišče bistveno kršilo določbe ZPP, ker ni obrazložilo, zakaj ni izvedlo dokaza z angažiranjem izvedenca gradbene stroke, ki je bil predlagan v zvezi z ugotovitvami, ali so bila dela, ki so zaračunana in plačana, tudi izvedena pa pritožbeno sodišče navaja, da tožnica postavitve izvedenca gradbene stroke ni predlagala, torej sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno obrazlagati, zakaj ni izvedlo dokaza, ki ni bil predlagan s strani tožnice do prvega naroka za glavno obravnavo.

8. Prav tako ni podana bistvena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki sicer določa, da je le-ta podana, če je v odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali preopisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Iz dokazov, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje, ne izhaja, da bi bila v razlogih sodbe podana nasprotja o vsebini izpovedb A.A., B.B. in D.D.. Pritožbene trditve tožnice so iztrgane iz konteksta zaslišanj. Sodišče prve stopnje je konsistentno obrazložilo svojo odločitev po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, kot to določa 8. člen ZPP.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je npr. priča A.A. sicer res izpovedal, da so bili zadevni ogledi opravljeni junija oziroma julija, vendar je potem izjavil, da ne ve, kdaj so bili ogledi opravljeni in šele na vprašanje sodnice, da pove vsaj približno, je izjavil, da so bili izvedeni "junij, julij"..."letos". Dejstvo je, da so priče izpovedovale po več kot pol leta, torej ni verjetno, da bi se natančno lahko spomnile datuma, je pa dejstvo in kar je sodišče povsem logično in prepričljivo štelo, da iz zapisnikov ogledov nedvomno izhaja datum ogledov, kar so priče (najemniki in člani komisije) potrdile z lastnoročnim podpisom, čemur pa tožnica nikoli ni ugovarjala, tako da so pritožbene navedbe v zvezi s tem tudi pritožbene novote. Tudi glede zapisnika o stanovanju D.D., kjer je sicer popravljen datum, pa je jasno, da je datum ogleda naveden tudi na začetku zapisnika, torej tožena stranka ni prirejala zapisov, kot poskuša to prikazati tožnica.

10. Tožnica podaja obširne pritožbene navedbe glede pravočasnosti podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi glede na določila drugega odstavka 109. člena ZDR-1, ki določa, da mora izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožena stranka podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca vse čas, ko je možen kazenski pregon. Ob navedenem prvi odstavek 109. člena ZDR-1 določa, da delavec in delodajalec lahko izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Razloge za izredno odpoved delodajalca pa ZDR-1 določa v 110. členu, pri čemer iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožena stranka tožnici podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. alineje prvega odstavka navedenega člena, ki sicer določa, da lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi delavcu, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. ZDR-1 v 85. členu ureja obveznosti delodajalca pred odpovedjo in določa, da mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami oziroma očitanim razlogom in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči.

11. Tožnica uveljavlja pritožbeni razlog, da ji tožena stranka ni omogočila uresničitve pravice do zagovora, pri čemer je sama tožena stranka ugotovila, da je zagovor nujno potreben. Tožnica navaja, da je nemožnost udeležbe na zagovoru zaradi bolezenskega stanja pojasnila, to pa je potrdila tudi lečeča zdravnica K.K. iz ZD L.. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila tožnica skupaj s pisno obdolžitvijo št. ... z dne 24. 3. 2016 vabljena na zagovor za dne 31. 3. 2016 ob 10. uri v prostorih delodajalca. Tožnica je nastopila bolniški stalež od 29. 3. 2016 do 1. 4. 2016, pri čemer je tožničin mož toženi stranki po telefonu na dan predvidenega zagovora ob 8.10 uri sporočil, da se tožnica zagovora ne bo udeležila, ker je v bolniškem staležu. Tožnica je tudi istega dne ob 8.18 uri po elektronski pošti sporočila, da se zagovora zaradi bolezni ne bo udeležila. Kot izhaja iz izvedenih dokazov, tožnica ni pojasnila vzrokov za bolniški stalež, prav tako pa ni podala pisnega zagovora, ki bi ga sicer lahko podala, pri čemer je sama tudi izpovedala, da se je o primeru dogovarjala z odvetnikom. Poudariti je, da je bila tožena stranka dolžna tožnici omogočiti zagovor, ni pa bila dolžna preložiti zagovora, saj ZDR-1 v 109. členu določa kratek prekluzivni rok v 30 dneh od ugotovitve razloga za redno odpoved in bi tožena stranka s preložitvijo zagovora lahko tvegala, da navedeni prekluzivni rok zamudi. Tožena stranka tudi ni bila dolžna tožnico posebej opozoriti na možnost pisnega zagovora, pri čemer je tožnica pred tem bila direktorica tožene stranke, torej je dobro poznala oziroma je morala poznati določila delovnopravne zakonodaje v zvezi s postopkom odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

12. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, se je tožena stranka z dejstvi glede očitanih kršitev seznanila ob ogledih, ki so bili opravljeni dne 2. 3. 2016, pri čemer je oglede opravila komisija v sestavi J.J., A.A. in zakoniti zastopnik tožene stranke C.C.. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je bila tožnici podana dne 31. 3. 2016 pod opr. št. ..., torej v zakonitem subjektivnem roku. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da se tožena stranka ni mogla seznaniti z razlogi za izredno odpoved že 18. 2. 2016, ko je direktor tožene stranke prejel telefonski klic najemnice stanovanja in je takrat šele pričel sumiti, da je nekaj narobe, saj so bila gradbena dela že plačana, torej bi morala biti že tudi dejansko izvedena. Po raziskavi suma kršitev pa je bilo z ogledi komisije z dne 2. 3. 2016 ugotovljeno, da so bile družbi T. d.o.o. večkrat plačane storitve, ki sploh niso bile opravljene, ali so bile opravljene v manjšem obsegu. Glede samih očitanih kršitev, ki jih je tožena stranka tožnici očitala, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica:

- dne 19. 5. 2015 odobrila in izvedla plačilo računa št. ... v višini 6.715,07 EUR izvajalcu T. d.o.o. in sicer za gradbena in obrtniška dela ter vodovodna in elektroinštalacijska dela, ki naj bi bila opravljena v stanovanju na O. ulici 103a, V., L.,

- dne 21. 7. 2015 odobrila in izvedla plačilo računa št. ... v višini 4.792,65 EUR izvajalcu T. d.o.o. in sicer za gradbena in obrtniška dela ter instalacijska dela za tekoče vzdrževanje, ki naj bi bilo opravljeno v stanovanju H.H. v P. ulici 75 A,

- dne 21. 7. 2015 odobrila in izvedla plačilo računa št. ... v višini 5.238,51 EUR izvajalcu T. d.o.o., in sicer za dela - predelava kopalnice, ki naj bi bila opravljena v stanovanju R. ulica 61 v S.,

- dne 30. 7. 2015 odobrila in izvedla plačilo računa št. ... v višini 7.975,04 EUR ter št. ... v višini 8.414,90 EUR izvajalcu T., in sicer za gradbena, obrtniška in instalacijska dela (račun št. ...) ter tekoče vzdrževanje (račun št. ...), ki naj bi bilo izvedeno v stanovanju na E. ulica 20 v F..

Sodišče prve stopnje je pri tem ugotavljalo, ali je tožnica s svojim ravnanjem izpolnila vse znake kaznivega dejanja oškodovanja javnih sredstev, ki je sicer opredeljeno v 257. členu Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 55/2008 in nadalj. - KZ-1) in določa, da uradna oseba, javni uslužbenec ali druga pooblaščena oseba uporabnika javnih sredstev, ki pri naročanju, pridobivanju, upravljanju teh sredstev ali razpolaganju z njimi zavestno krši predpise, opušča dolžno nadzorstvo ali kako drugače povzroči ali omogoči nezakonito ali nenamensko uporabo javnih sredstev, čeprav predvideva ali bi morala in mogla predvidevati, da lahko za javna sredstva zaradi tega nastane večja premoženjska škoda, in ta res nastane, se kaznuje z zaporom od treh mesecev do petih let in z denarno kaznijo. Ne drži tudi pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi brez potrebe ukvarja s premoženjsko koristjo, saj sodišče prve stopnje v točki 11 najprej pravilno opiše kaznivo dejanje oškodovanja javnih sredstev, nato pa v točki 12 obrazložitve sodišče ugotavlja, da je v konkretnem primeru podana višina oškodovanja kot jo določa KZ-1, pri čemer je sodišče na koncu točke 12 tudi pravilno ugotovilo, da je bila tožena stranka zaradi ravnanj tožnice oškodovana v višini izvedenih plačil. Znaki kaznivega dejanja večje premoženjske koristi so opredeljeni v drugi točki devetega odstavka 99. člena KZ-1, pri čemer je znesek, ki ga presega 5.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče tudi ocenjuje, da je neutemeljen pritožbeni ugovor glede postavitve izvedenca gradbene stroke, saj je sodišče prve stopnje za posamezna dejanja ugotovilo, da sploh niso bila izvedena, torej je bilo oškodovanje javnih sredstev storjeno v višini izdaje samega računa, ki pa sicer bistveno presegajo znesek 5.000,00 EUR, ki predstavlja znak kaznivega dejanja. Sicer pa kot že navedeno, tožnica niti ni predlagala dokaza s postavitvijo izvedenca gradbene stroke.

13. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica od zaključka mandata direktorice tožene stranke do 8. 3. 2016 ni imela podpisane nove pogodbe o zaposlitvi s toženo stranko in je bila dne 8. 3. 2016 podpisana nova pogodba o zaposlitvi št. ..., ki je bila datirana s 1. 3. 2016 za delovno mesto računovodja VII/2, pri čemer je predhodno tožnica imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi št. ... za delovno mesto računovodja VII/2 (II). Pred sklenitvijo pogodbe je bila tožnica zaposlena na delovnem mestu "vodja računovodstva in financ - pomočnik direktorja" in sicer od 1. 10. 2002 dalje za nedoločen čas na podlagi odločbe o sklenitvi delovnega razmerja z dne 24. 9. 2002. Tožnici je mandat direktorice prenehal z dnem 1. 8. 2015, tako da so se z naslednjim dnem vzpostavile pravice, obveznosti in odgovornosti za prejšnje delovno mesto, nova pogodba o zaposlitvi z dnem 1. 3. 2016 pa je bila podpisana iz razloga, ker je tožena stranka spremenila oziroma uskladila sistemizacijo delovnih mest.

14. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

15. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa krije svoje stroške odgovora na pritožbo iz razloga, ker le-ta ni prispeval k rešitvi spora pa tudi sicer gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, ko delodajalec sam krije svoje stroške postopka ne glede na uspeh v pravdi. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

04.09.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 585/2013
• VDSS sodba Pdp 6/2015
• VDSS sodba Pdp 1083/2009