VDSS Sodba Pdp 949/2016

Jedro

Tožena stranka je tožniku v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je sporne dni iz železniških cistern odtujil gorivo tako, da je odvil ventile in s pomočjo improviziranega priključka iztočil gorivo v več kanistrov in jih nato odpeljal s svojim avtomobilom, s čimer je izpolnil znake kaznivega dejanja tatvine po 204. členu KZ-1. Tožnik je storil očitano kršitev, zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi z dne 24. 4. 2016, poziv nazaj na delo na delovno mesto vzdrževalca tirnih vozil in železniških naprav, prijavo v obvezno zavarovanje ter na obračun in izplačilo plač od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo (razen v delu, da tožena stranka krije svoje stroške postopka) se pritožuje tožnik iz vseh treh pritožbenih razlogov. Navaja, da tožena stranka priče A.A. 1. 8. 2016 ni predlagala pravočasno. Sodišče je ta dokazni predlog štelo le kot zamenjavo za zaslišanje prej predlagane priče o istih okoliščinah. Takšen obid določb o prekluziji ni dopusten. Namen 286. člena ZPP ni v takšnem postopanju strank, ampak v koncentraciji in ekonomičnosti postopka. Sodišče je napačno zaključilo, da tožena stranka do prejema sporočila detektiva z dne 24. 3. 2016 ni vedela za kršitve tožnika. Čeprav morda tožniku nadrejeni za kršitve ni vedel prej, pa to ne velja za ostale, ki so bili pri toženi stranki odgovorni za podajo odpovedi. Tožena stranka je ravno v posledici svojih opažanj angažirala detektiva, ki je nato le še dodatno raziskoval ravnanja delavcev. Očitana dejanja so z dne 28. 9. 2015, 2. 10. 2015 in 5. 10. 2015. Ker je šest mesecev od zadnjega dejanja minilo 5. 4. 2016, je odpoved z dne 21. 4. 2016 prepozna. Tožnik ni izpolnil znakov kaznivega dejanja tatvine po 204. členu KZ-1. Nemogoče je, da tožena stranka pred prejemom poročila detektiva za očitano ni mogla vedeti. Npr. iz časopisnega članka časopisa B. z dne 6. 4. 2016 izhaja, da ji je bilo že prej znano, da prihaja s strani njenih delavcev do nedovoljenih ravnanj, saj se v članku omenja dalj časa trajajoča tatvinska praksa glede nafte. Do navedb tožnika glede tega članka se sodišče ni izreklo. Ker ni obrazložilo, zakaj tega ni upoštevalo pri presoji pravočasnosti odpovedi, je kršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ni mogoč preizkus sodbe. Sodišče je tudi napačno sledilo neverodostojni in nelogični izpovedi detektiva, ki je toženo stranko zelo pozno obvestil o svojih zaznavanjih. Sploh, ker je že 8. 12. 2015 glede podatkov tožnika pridobil potrdilo s strani UE C.. Ovadbo je podal le zoper D.D., ker je imel zbranega dovolj materiala. Logično bi bilo, da bi o ugotovitvah glede tožnika takoj obvestil toženo stranko. Zmoten je zaključek sodišča, da je tožnik s tem, ko je odvil ventil cisterne, prečrpal gorivo v kanister, ga zložil v svoj osebni avtomobil in odpeljal, uresničil znake kaznivega dejanja tatvine, saj si tekočine ni prilastil, niti ni imel takšnega namena. Sodišče se ni izreklo o navedbah tožnika, da tožena stranka nima jasnih pravil o tem, kaj je treba narediti z ulovljeno tekočino. Kanistre je odložil pri skladišču tožene stranke. Zmoten je zaključek, da je bila protipravna prilastitev opravljena že s tem, ko je odpeljal kanister s svojim avtomobilom. Takšen zaključek je v nasprotju z domnevo nedolžnosti. Šlo je za neuporabno tekočino, zaradi katere tudi ni bil nihče oškodovan. Tožena stranka ni navedla, za čigavo stvar naj bi šlo. Sodišče se ni opredelilo do vprašanj tožnika, ki se nanašajo na obstoj pooblastila s strani tožene stranke, na licenco in pogoje za opravljanje detektivske dejavnosti ter na nedopustnost slikovnega snemanja. To je dopustno le, ko je to nujno za zavarovanje dokazov. Ker sodba o tem nima razlogov, je podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi oziroma, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobenih postopkovnih kršitev, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

5. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita nedopusten obid pravil o prekluziji. Kot omenja sam tožnik, je namen 286. člena ZPP v koncentraciji in ekonomičnosti postopka. Ravno tega pa sodišče prve stopnje zaradi zaslišanja priče A.A. ni kršilo. Na prvem naroku za glavno obravnavo 29. 6. 2016 je sprejelo dokazni sklep, da se na naslednjem naroku 24. 8. 2016 glede določenih okoliščin zasliši priča E.E.. Dne 1. 8. 2016 je tožena stranka predlagala, naj se namesto te priče zasliši A.A.. Tej priči je sodišče pravočasno vročilo vabilo, tako da je bil na drugem naroku za glavno obravnavo tudi zaslišan. To pomeni, da zaslišanje te priče v ničemer ni zavleklo postopka, ki pa je bil zaradi zaslišanja ene druge priče, ki na drugi narok ni pristopila, zaključen šele po opravljenem tretjem naroku 14. 9. 2016. Sodišče prve stopnje torej ni ravnalo v nasprotju z namenom določb, ki uzakonjajo prekluzijo prepoznega podajanja novih navedb oziroma predlaganja novih dokazov.

6. To, da se sodišče prve stopnje ni posebej opredelilo do navedb tožnika glede članka časopisa B. z dne 6. 4. 2016, ne utemeljuje pritožbenega očitka kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je namreč s sklicevanjem na ta časopisni članek, v katerem naj bi se omenjala dalj časa trajajoča tatinska praksa nafte pri toženi stranki, uveljavljal prepozno podajo izredne odpovedi z dne 24. 4. 2016. Neutemeljeno vztraja, da so bila toženi stranki že takrat znana sporna ravnanja njenih delavcev. Vendar pa se članek ne nanaša določno na tožnika, poleg tega v času od izdaje članka do odpovedi niti ni minilo 30 dni v smislu roka za podajo odpovedi iz 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Predvsem pa ne drži pritožbena navedba, da zaradi neupoštevanja članka ni možen preizkus sodbe glede presoje pravočasnosti odpovedi. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem in obrazložitvijo sodišča prve stopnje glede pravočasnosti odpovedi - subjektivni rok za odpoved je začel teči šele po tožnikovem zagovoru 18. 4. 2016, pred prejemom detektivovega poročila z dne 29. 3. 2016 pa tožena stranka ni vedela za storilca in način izvršitve dejanja. Na podlagi drugega odstavka 109. člena ZDR-1 je namreč možno odpovedati pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in ves čas, ko je možen kazenski pregon (90. člen KZ-1).

7. Tožena stranka je tožniku pogodbo o zaposlitvi izredno odpovedala po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (zaradi kršitev delovnih obveznosti, ki imajo znake kaznivega dejanja), ker je 28. 9. 2015, 2. 10. 2015 in 5. 10. 2015 iz ... cistern odtujil gorivo tako, da je odvil ventile in s pomočjo improviziranega priključka iztočil gorivo v več kanistrov in jih nato odpeljal s svojim avtomobilom, s čimer je izpolnil znake kaznivega dejanja tatvine po 204. členu Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in nasl.). Tožnik neutemeljeno navaja, da ni izpolnil znakov navedenega kaznivega dejanja (kdor vzame komu tujo premično stvar, da bi si jo protipravno prilastil), s čimer želi doseči ne zgolj ugotovitev o nezakonitosti odpovedi po vsebini, ampak tudi ugotovitev o prepozno podani odpovedi.

8. Tožnik kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP uveljavlja tudi v zvezi z očitkom, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njegovih vprašanj glede obstoja pooblastila s strani tožene stranke, obstoja licence oziroma izpolnjevanja pogojev za opravljanje detektivske dejavnosti ter glede dopustnosti slikovnega snemanja. Detektiv je nedvomno deloval po nalogu tožene stranke, zaradi česar vprašanje formalne sklenitve pooblastilnega razmerja ni odločilnega pomena. Enako velja glede vprašanja izpolnjevanja pogojev za opravljanje detektivskega dela. Nenazadnje iz več listinskih dokazov izhaja, da je F.F. bil detektiv (npr. iz potrdil UE C.), da je torej izpolnjeval pogoje za opravljanje detektivske dejavnosti. Glede slikovnega snemanja pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da med izvedenimi dokazi niti ni slikovnega materiala.

9. Pritožba neutemeljeno izpodbija verodostojnost detektivovih ugotovitev z opozarjanjem na zapoznelo podajo obvestila oziroma poročila z dne 24. 3. 2016. Kot je pojasnil v izpovedi, je s poročilom počakal, če bi ugotovil dodatna sporna ravnanja. Tudi je sodišče prve stopnje izpostavilo, da interes tožene stranke ni bil v razkritju le ene kršitve, ampak v razkritju celotne mreže, zaradi katere so z gorivom nastajale izgube. Nerelevantne so torej pritožbene navedbe, ki opozarjajo na časovni zamik med spornimi dogodki in časom podaje detektivovega poročila.

10. Sicer pa ugotovitve detektiva iz njegovega poročila in izpovedi niso edini dokaz v tem sporu, v katerem je sodišče pravilno ugotovilo nezakonitost odpovedi. Ne drži, da iz sodbe ne izhaja, kakšna bi bila pravilna praksa ravnanja s sporno tekočino. Kot je poudarilo sodišče prve stopnje, bi moral tožnik (zaposlen kot vzdrževalec železniških naprav in tirnih vozil), če bi opazil, da gorivo izteka zaradi okvare ventilov, vagon napotiti na popravilo v najbližjo delavnico, še zlasti po izpustu tako velikih količin, da so bile potrebne posode za lovljenje in osebni avto za prevoz nalovljenega goriva. V primeru iztekanja goriva bi bilo torej treba cisterno premestiti na za to določeno mesto, postaviti lovilne posode in o tem obvestiti predstavnika prevoznika in upravljalca železniške infrastrukture. Za lovljenje majhnih količin goriva pa imajo delavci na razpolago drugačne posode in ne kanistrov, kot jih je uporabil tožnik.

11. Predvsem je ključna ugotovitev sodišča prve stopnje, da v spornih primerih, ki so predmet odpovedi, ni šlo za lovljenje goriva, ki bi odtekalo zaradi okvare na cisterni, ampak da je tožnik odvil ventil s posebnim pripomočkom in gorivo sam iztočil, napolnjeni kanistri pa tudi niso ostali pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bila protipravna prilastitev opravljena že s tem, ko je tožnik odpeljal kanister s svojim avtomobilom. Pritožbene navedbe, da je takšen zaključek v nasprotju z domnevo nedolžnosti, niso utemeljene. Domneva nedolžnosti (da velja obdolžen kaznivega ravnanja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo), je namreč pravilo kazenskega, ne delovnega prava. V zvezi s predmetnim odpovednim razlogom se ne ugotavlja krivda oz. kazenska odgovornost, ampak le znaki kaznivega dejanja.

12. Četudi je družba, lastnik goriva v cisternah, navedla, da ni oškodovana, to še ne pomeni, da tožnik ni ravnal z namenom prilastiti si tujo stvar. Čeprav je šlo za uradno prazne cisterne, se je v njih nahajalo še 30 do 40 litrov goriva - usedline. Sicer pa povzročitev škode in vrednost odtujene stvari nista predmet kršitve oziroma zakonski znak kaznivega dejanja tatvine. Zato pritožba navedeno neutemeljeno izpostavlja kot pomembni okoliščini spora.

13. Prav tako okoliščine, ki se nanašajo na istovrstna ravnanja tožnikovega sodelavca, niso odločilne za presojo tožnikovih ravnanj oziroma zakonitosti odpovedi.

14. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (154., 165. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

04.09.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 642/2011
• VDSS sodba Pdp 1173/2007
• VDSS sodba in sklep Pdp 602/2014