VDSS Sodba Pdp 1020/2016

Jedro

Podjetniška kolektivna pogodba odkazuje, da se glede delovne uspešnosti sprejme poseben akt delodajalca, kar je v konkretnem primeru pravilnik o plači tožene stranke. Podjetniška kolektivna pogodba v 30. členu določa, da se plačilo za delovno uspešnost izvaja na podlagi meril in kriterijev za ugotavljanje delovne uspešnosti, opredeljene v posebnih aktih delodajalca, ki so sestavni del te pogodbe in morajo biti delavcu znani pred pričetkom opravljanja dela. Iz 24. člena pravilnika o plačah tožene stranke izhaja, da ima lahko delavec plačilo za delovno uspešnost ovrednoteno in obračunano kot individualno nagrado ali nagrado za poslovno uspešnost. Po 26. členu tega pravilnika ima lahko delavec individualno nagrado ovrednoteno in obračunano kot individualno nagrado po merljivih kriterijih, na podlagi osebne ocene ali kot izjemno nagrado. Po 28. členu pravilnika gre pri merljivih kriterijih za nagrado, ki se izplačuje za vožnjo avtobusov, vzdrževanje, prodajo in režijo. Ti kriteriji so nato razdelani v členih 29 do 49 pravilnika. V 50. členu pravilnika pa je določeno, da je individualna nagrada/destimulacija na podlagi osebne ocene nagrada za delavce, ki dosegajo rezultate nad ali pod pričakovanji. Tožena stranka je v vseh treh primerih znižanja tožnikove plače ravnala v skladu z nadaljnjimi določbami pravilnika, ki opredeljujejo podlago za t.i. individualno nagrado/destimulacijo delavca na podlagi osebne ocene delavca.

Sodišče prve stopnje je v zvezi s spornimi primeri destimulacije v zadostni meri raziskalo dejansko stanje ter ugotovilo relevantna dejstva za sprejem odločitve. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje o tem, da je tožena stranka v tožnikovem ravnanju imela podlago za znižanje plač (sodišče je tako utemeljeno zaključilo, da bi moral tožnik poskrbeti, da bi bila koncentracija hladilne tekočine ustrezna).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati razliko v plači za december 2012 v znesku 100,00 EUR, za junij 2014 v znesku 100,00 EUR in september 2014 v znesku 100,00 EUR, ter ji po odvodu davkov in prispevkov plačati neto zneske 70,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2013 dalje do plačila, 70,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2014 dalje do plačila, 70,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2014 dalje do plačila, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe. Zavrnilo je še zahtevek tožeče stranke na povračilo stroškov v zvezi z zahtevo z dne 2. 10. 2014 v znesku 183,00 EUR in pa tudi stroškovni zahtevek za povračilo pravdnih stroškov. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka 62,22 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh treh pritožbenih razlogov. Meni, da je napačna ugotovitev sodišča, da podjetniška kolektivna pogodba, pravilnik o plačah in pogodba o zaposlitvi predvidevajo znižanje plače iz naslova delovne uspešnosti. Navaja, da sodišče ni obrazložilo, na podlagi česa to zaključuje, zato sodba glede tega nima razlogov. V podjetniški kolektivni pogodbi in pogodbi o zaposlitvi ni predvideno znižanje plače iz naslova delovne uspešnosti, to tudi ne izhaja iz pravilnika o plačah tožene stranke. Tožena stranka ni navedla, ali je tožnika ocenjevala po merljivih kriterijih ali na podlagi osebne ocene, sodišče pa je zmotno ugotovilo slednje. Tožena stranka ni navedla, na podlagi katerih meril je ocenjevala delovno uspešnost. To ni razvidno niti iz ocenjevalnega lista. Sodišče je samo presodilo, da je delovno uspešnost ocenjevala na podlagi osebne ocene, prav tako je samo, brez navedb tožene stranke, izpostavilo kriterij zanesljivosti. Napačno je ugotovilo, da je bil tožnik seznanjen s pravilnikom o plačah oziroma z merili in kriteriji za oceno delovne uspešnosti. O znižanju plače je prejel le plačilne liste, ne da bi mu bilo to posebej pojasnjeno. Kriteriji za oceno delovne uspešnosti niso bili določeni tako, da bi jih bilo mogoče preveriti. Iz ocenjevalnih listov izhaja, da je sedmi kriterij določen drugače kot v pravilniku. Znižanje plače za december 2012 in junij 2014 se očitno nanaša na kršitve delovnih obveznosti, kar naj bi pomenilo nezanesljivost. Sankcija za kršitve delovnih obveznosti pa ne sme biti destimulacija, za kršitve delovnih obveznosti so predvidene druge sankcije (Pdp 690/2012). Tožnik zanika, da bi kršil obveznosti. V zvezi s tem uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. V pisnih opozorilih pred odpovedjo z dne 18. 12. 2012 in 10. 7. 2014 kršitve niso določno opredeljene. Sodišče glede kršitev tudi ni ugotavljalo krivde. Tudi očitano napako v decembru 2012 je napačno štelo za dokazano. Tožnik niti ni smel sam zamenjati hladilne tekočine brez naloga nadrejenega. V ocenjevalnem listu z dne 3. 1. 2013 je bilo zapisano "opuščanje delovnih nalog, malomarno in nestrokovno delo", kar ni mogoče povezati s pisnim opozorilom z dne 18. 12. 2012. Pisno opozorilo z dne 10. 7. 2014 se je nanašalo na očitek z dne 19. 6. 2014, glede katerega je sodišče neutemeljeno sledilo izpovedi priče A.A., ki je izpovedal tudi o tem, da so napake poslikali, tožena stranka pa v spis ni vložila nobenih fotografij. Tožena stranka tudi ni tožniku na vozilu pokazala, kaj naj bi narobe naredil. V ocenjevalnem listu z dne 6. 7. 2014 je pod obrazložitev zapisano "malomarnost pri delu, kardan, akumulatorji", kar ne sodi pod noben kriterij za znižanje plače. Tretje znižanje plače za september 2014 pa se je nanašalo na tožnikovo nesrečo pri delu. V zvezi s tem je tožnik vložil posebno tožbo v drugem spisu, ki še ni rešen. Iz ugotovitev sodišča v predmetni zadevi pa že izhaja, da temelj odškodninske odgovornosti tožene stranke ni podan. Pooblaščenka tožnika je resda zapisala, da naj bi tožnik premikal sod, očitno pa je prišlo do komunikacijskega šuma med njo in tožnikom. Sodišče je napačno presodilo, da tožnik ni upošteval varnostnih navodil. Ni ugotavljalo vseh okoliščin nesreče. V vseh treh ocenjevalnih listih je določena višina znižanja plače 100,00 EUR, 9-članska komisija je takšnemu predlogu B.B. le sledila. Tožnik je v zahtevi za odpravo kršitve z dne 2. 10. 2014 navedel, da ne ve razloga za odtegnitev plače. Tožena stranka je le pavšalno navedla, da je bil o tem seznanjen. Neprimerna je obrazložitev sodišča, da je tožnik razloge za destimulacijo lahko razbral iz pisnih opozoril. Glede odločitve o stroških postopka tožnik navaja, da je 20 % pavšalni znesek možno priznati le glede nagrade za postopek, ne tudi glede nagrade za narok, saj glede naroka ni izdatkov za PTT storitve. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi oziroma, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobenih postopkovnih kršitev, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z odločilnimi dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

6. Sodišče prve stopnje je pri presoji pravilnosti odtegnjenega zneska iz naslova negativne delovne uspešnosti (po 100 EUR za december 2012 ter junij in september 2014) pravilno uporabilo materialno pravo, kar je tudi ustrezno obrazložilo. Ne drži torej pritožbena navedba v smislu kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o tem, zakaj je sodišče prve stopnje upoštevalo pravno podlago, ki pa po napačnem mnenju tožnika ne utemeljuje zavrnitve njegovega tožbenega zahtevka.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 ter ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.), ki v drugem odstavku 126. člena določata, da je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Po drugem odstavku 127. člena ZDR in ZDR-1 se delovna uspešnost delavca določi upoštevaje gospodarnost, kvaliteto in obseg opravljanja dela, za katerega je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo tudi 37. člen Kolektivne pogodbe za cestni potniški promet Slovenije (Ur. l. RS, št. 35/2009 in nasl.), ki v prvem odstavku določa, da se z delovno uspešnostjo iz naslova stimulacije ocenjuje nedoseganje, doseganje in preseganje pričakovanih rezultatov dela, v drugem odstavku pa določa, da se merila in kriteriji za ugotavljanje delovne uspešnosti iz naslova stimulacije opredelijo v kolektivni pogodbi pri delodajalcu ali v splošnem aktu delodajalca in morajo biti delavcu znani pred začetkom opravljanja dela.

8. Tožnik napačno vztraja, da podjetniška kolektivna pogodba in pravilnik o plačah nista predvidevala znižanja plače iz naslova delovne uspešnosti. Podjetniška kolektivna pogodba odkazuje, da se glede delovne uspešnosti sprejme poseben akt delodajalca, kar je v konkretnem primeru pravilnik o plači tožene stranke. Podjetniška kolektivna pogodba v 30. členu določa, da se plačilo za delovno uspešnost izvaja na podlagi meril in kriterijev za ugotavljanje delovne uspešnosti, opredeljene v posebnih aktih delodajalca, ki so sestavni del te pogodbe in morajo biti delavcu znani pred pričetkom opravljanja dela. Ni bistveno, da v pogodbi o zaposlitvi z dne 16. 9. 2005 ni bilo izrecno določeno, da se tožniku plača iz naslova delovne uspešnosti lahko tudi zniža. V pogodbi o zaposlitvi je bilo povzeto zakonsko določilo o tem, kaj sestavlja plačo. Ob tem pa je bilo tudi jasno odločeno, kar je poudarilo tudi sodišče prve stopnje, da delavcu pripada plača in druge vrste plačil v skladu z določili kolektivne pogodbe in splošnih aktov delodajalca.

9. Iz 24. člena pravilnika o plačah tožene stranke izhaja, da ima lahko delavec plačilo za delovno uspešnost ovrednoteno in obračunano kot individualno nagrado ali nagrado za poslovno uspešnost. Po 26. členu tega pravilnika ima lahko delavec individualno nagrado ovrednoteno in obračunano kot individualno nagrado po merljivih kriterijih, na podlagi osebne ocene ali kot izjemno nagrado. Po 28. členu pravilnika gre pri merljivih kriterijih za nagrado, ki se izplačuje za vožnjo avtobusov, vzdrževanje, prodajo in režijo. Ti kriteriji so nato razdelani v členih 29 do 49 pravilnika. V 50. členu pravilnika pa je določeno, da je individualna nagrada/destimulacija na podlagi osebne ocene nagrada za delavce, ki dosegajo rezultate nad ali pod pričakovanji. Pritožba neutemeljeno navaja, da so v spornem primeru relevantna kvečjemu določila o t.i. individualni nagradi po merljivih kriterijih. Tožena stranka je v vseh treh primerih znižanja tožnikove plače ravnala v skladu z nadaljnjimi določbami pravilnika, ki opredeljujejo podlago za t.i. individualno nagrado/destimulacijo delavca na podlagi ti. osebne ocene delavca. Pozitivna delovna uspešnost je v obliki nagrade, negativna v obliki destimulacije.

10. Pravilnik o plačah v 51. členu določa, da se individualna nagrada/ destimulacija na podlagi osebne ocene ugotavlja na podlagi ocenjevanja delovne uspešnosti, ki jo opravi nadrejeni delavec tako, da izpolni ocenjevalni list. Tako iz ocenjevalnega lista za osebno oceno - kvaliteta dela vzdrževalcev (priloga 4 pravilnika) izhaja, da so kriteriji za vrednotenje dela razdeljeni na 7 točk, in sicer: 1. pravočasnost in količina opravljenega dela, 2. samostojnost in zanesljivost, 3. sprejemanje dodatnega dela po rednem delovnem času, 4. obvladovanje več znanj in njihova uporaba, 5. prenašanje svojega znanja na sodelavce, 6. sposobnost učinkovite organizacije dela. 7. ne povzroča škode na vozilih. Iz povzetega izhaja, da so bila merila oziroma kriteriji za oceno delovne uspešnosti vendarle vnaprej jasno določena. V izpolnjenih ocenjevalnih listih z dne 3. 1. 2013, 6. 7. 2014 in 2. 10. 2014 je bil resda 7. kriterij opredeljen drugače - vnašanje izboljšav v delovne postopke. Vendar pa napačen zapis 7. kriterija v ocenjevalnih listih ni odločilna okoliščina, zaradi katere bi bila tožnikova pritožba utemeljena. Sodišče prve stopnje je namreč glede na ugotovljena dejstva presodilo, da je ocena tožene stranke utemeljena ob uporabi 2. kriterija - samostojnost in zanesljivost. Ker gre pri tem za uporabo materialnega prava, ni utemeljen pritožbeni ugovor, da je sodišče prve stopnje odločalo mimo trditev tožene stranke. Za kršitev postopka v smislu 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP bi šlo, če bi sodišče samo mimo navedb strank ugotavljalo relevantna dejstva, česar pa ni storilo. Vprašanje kriterija za presojo delovne uspešnosti, je pravno, ne dejansko vprašanje.

11. Zato tudi ni pomembno, da tožena stranka ni navedla, ne v ocenjevalnem listu, ne sicer, kateri kriterij je bil zanjo ključen za določitev tožnikove destimulacije v višini 100,00 EUR. Zgolj opustitev zapisa, ko tožena stranka na ocenjevalnem listu ni natančno označila, po katerem kriteriju se tožniku plača zniža, ni odločilno dejstvo, ki bi kazalo na neutemeljeno znižanje plače. Bolj pomembno je, da je na ocenjevalnih listih, četudi na kratko - le s ključnimi besedami, zapisala obrazložitev destimulacije. Tako je iz ocenjevalnega lista z dne 3. 1. 2013 sodišče prve stopnje razbralo obrazložitev destimulacije na način "opuščanje delovnih nalog, malomarno in nestrokovno delo", iz ocenjevalnega lista z dne 6. 7. 2014 je razbralo obrazložitev "malomarnost pri delu, kardan, akumulatorji", iz ocenjevalnega lista z dne 2. 10. 2014 pa "povzročitev nesreče pri delu dne 10. 9. 2014 s poškodbami". Pravilno je presodilo, da navedene obrazložitve (vsebino katerih je preverilo v dokaznem postopku, kot bo obrazloženo kasneje) ustrezajo kriteriju zanesljivosti, in pri tem pojasnilo - če delavec delo opravlja malomarno, opušča delovne naloge, zaradi neupoštevanja navodil za varno delo povzroči celo delovno nesrečo, potem ni mogoče sklepati, da delo opravlja zanesljivo.

12. Za presojo zakonitosti destimulacije ni pomembno, ali je tožena stranka tožnika seznanila z razlogi zanjo, ali je bila tožniku takšna odločitev tožene stranke sploh obrazložena ali ne. Tožena stranka v zvezi s tem ni bila dolžna izdajati npr. posebnega pisnega obvestila. Prav tako izostanek ustne obrazložitve ne vpliva na presojo zakonitosti destimulacije. Zato razlogovanje sodišča in pritožbe o tem niti ni relevantno. Tožnik je znižano plačo iz naslova destimulacije razbral iz plačilne liste in se pač poslužil možnega sodnega varstva - s tožbo na vračilo odtegnjenega zneska. V zvezi s takšno (direktno) tožbo za uveljavljanje denarne terjatve ni predvideno predsodno varstvo pravic pri delodajalcu. Že iz tega razloga tožnik ne more biti upravičen do povračila vtoževanih stroškov v zvezi s podano zahtevo za varstvo pravic.

13. Glede na vsebino obeh omenjenih kolektivnih pogodb pa ni nepomembno, ali je bil tožnik vnaprej (pred nastankom spornih treh primerov) seznanjen o možnosti destimulacije ter o pogojih oziroma kriterijih zanjo. Kot je poudarilo sodišče prve stopnje, je tožnik celo sam navedel, da mu je B.B. ustno povedal, zakaj je dobil pozitivno nagrado iz naslova delovne uspešnosti. Tožnik namreč pri toženi stranki ni bil deležen le destimulacij, ampak tudi nagrad. Sodišče je tudi iz izpovedi priče B.B. sklepalo, da navedeni delavcu pove, zakaj dobi stimulacijo oziroma destimulacijo. Iz takšnega obveščanja je torej sklepati, da je bilo tožnik pred podajo spornih ocen že seznanjen z načinom ocenjevanja delovne uspešnosti pri toženi stranki. Tožnik je resda v svoji izpovedi zanikal, da bi bil seznanjen z vsebino pravilnika o plačah kot tudi, da bi bil seznanjen s kriteriji za ocenjevanje delovne uspešnosti. Sodišče prve stopnje pa je vseeno na podlagi izvedenih dokazov verjelo toženi stranki, da so bili vsi akti delodajalca objavljeni na oglasnih deskah in na ekstranetu, pri čemer se je oprlo na izpoved B.B.. Ta je izpovedal tudi o tem, da so bili delavci o sistemu stimulacije obveščeni in da jim je bil sistem dobro poznan.

14. Pritožba navaja, da sankcija za kršitve delovnih obveznosti ne sme biti destimulacija, češ da so za kršitve delovnih obveznosti predvidene druge sankcije. Pri tem se sklicuje na sodbo Pdp 690/2012 z dne 16. 8. 2012, v kateri je bilo znižanje plače iz naslova negativne delovne uspešnosti ugotovljeno za nezakonito predvsem zato, ker je bilo znižanje plač izvedeno za nazaj, ne pa sproti - za tisti mesec, na katerega naj bi se negativna delovna uspešnost nanašala (podoben primer je bil predmet zadeve Pdp 67/2016). Res je ob tem pritožbeno sodišče razlogovalo, da bi kot kazen za nevestno delo prišle v poštev druge sankcije, med njimi tudi npr. opozorilo pred krivdno odpovedjo. Vendar pa to ne pomeni, da iz istega dogodka ne more izhajati več različnih pravnih posledic. Kot npr. v spornem primeru - tako destimulacija zaradi negativne ocene delovne uspešnosti kot pisno opozorilo pred odpovedjo zaradi kršitve delovnih obveznosti. Odtegljaja pri tožnikovi plači za december 2012 ter junij 2014 sta se nanašala na dogodka, ki sta bila predmet tako destimulacije, kot pisnih opozoril pred odpovedjo z dne 18. 12. 2012 in 10. 7. 2014. Gre za različna instituta in tudi presoja njunih zakonitosti je različna. Zakonitost enega instituta ne pomeni nujno nezakonitosti drugega. Ne drži torej stališče pritožbe, da isto ravnanje ne sme biti obenem predmet tako pisnega opozorila pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga kot destimulacije. Lahko je, vendar pa se presoja različno. Ker predmet tega spora nista navedeni pisni opozorili, ampak destimulacija, ni relevanten pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni raziskalo tožnikove krivde oziroma, da ni dovolj natančno raziskalo dejanskega stanja v zvezi s pisnima opozoriloma, prav tako ne, da kršitve v pisnih opozorilih niso zadosti opredeljene.

15. Bistveno je, da je sodišče prve stopnje v zvezi s spornimi primeri destimulacije v zadostni meri raziskalo dejansko stanje ter ugotovilo relevantna dejstva za sprejem odločitve. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje o tem, da je tožena stranka v tožnikovem ravnanju imela podlago za znižanje plač. To je ugotovilo predvsem na podlagi izpovedi prič A.A., C.C. in B.B.. Priča C.C. je glede očitka v decembru 2012 izpovedal, da je pri vsakem servisu potrebno izmeriti hladilno tekočino in jo doliti, zamenjati nekako do 38 stopinj, da ne zamrzne. V primeru tožnika je bilo potrebno zamenjati hladilno tekočino, saj je bila v posodi voda. Avtobus se je vrnil v delavnico, ker mu je tekočina zmrznila. Mehanik (to je bil tožnik) na podlagi posebne meritve ugotovi, kakšna je koncentracija hladilne tekočine. Na podlagi te meritve lahko hladilno tekočine dolije ali pa gre do gospodarja parka, da se hladilna tekočina zamenja. Sodišče je tako utemeljeno zaključilo, da bi moral tožnik poskrbeti, da bi bila koncentracija hladilne tekočine ustrezna.

16. V zvezi z destimulacijo pri plači za junij 2014 je sodišče prve stopnje upoštevalo predvsem izpoved A.A., da je 19. 6. 2014, potem ko je odpeljal avtobus v drugo delavnico, opazil, da pokrov pod motorjem ni bil pritrjen in da je manjkal en vijak. Izpovedal je, da je zato odšel nazaj k tožniku in mu rekel, naj zadevo popravi. Prav tako je opazil, da ni bil namazan kardan in da v akumulatorju ni bila nalita destilirana voda, čepi na akumulatorjih pa niso bili odviti.

17. Dogodek iz septembra 2014 ni bil obenem tudi predmet pisnega opozorila pred odpovedjo. Šlo je za nesrečo pri delu. Pritožba neutemeljeno navaja, da je sodišče s tem, ko je ugotovilo temelj za destimulacijo, odločilo tudi že o temelju odškodninske odgovornosti (kar je sicer predmet drugega še odprtega delovnega spora), saj presoja teh dveh temeljev ni enaka in celo niti ne povezana. Sodišče prve stopnje je ob presoji destimulacije izpostavilo, da tožnik ni v zadostni meri upošteval navodil za varno delo, da je ravnal neustrezno, ker je zanihal sod na viličarju. Tožnik je v izpovedi zanikal, da bi sod nihal, kot je navajal, ampak je izpovedal, da je sod pridržal. Pritožbene navedbe o tem, da naj bi bil med tožnikom in njegovo pooblaščenko pri podaji navedb glede tega šum, ne morejo biti pravno upoštevne. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožnikovo ravnanje v vseh treh primerih neustrezno z vidika kriterija zanesljivosti.

18. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tako po vsebini kot postopkovno pravilno odločala o destimulacijah ter pri tem pravilno določila tudi višino, za kar je imela podlago v 56. členu svojega pravilnika, ki določa nagrado oz. destimulacijo v višinah 50,00 EUR, 75,00 EUR ali 100,00 EUR.

19. Tožnik neutemeljeno izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, ki jih je sodišče prve stopnje, upoštevaje uspeh strank in vrednost spora, v skladu z Zakonom o odvetnišku tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in nasl.) pravilno odmerilo, in sicer tudi v zvezi s tar. št. 6002, kar posebej izpodbija tožnik v pritožbi. Gre za pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev, ki je določen v višini 20% nagrade, vendar ne več kot 20,00 EUR. Iz takšne opredelitve ne izhaja, da bi se navedeni % nanašal samo na nagrado za postopek. Ker se navedeni pavšalni % nanaša na celotno nagrado, zavzemanje pritožbe, da bi se toženi stranki pavšalni znesek priznal le glede nagrade za postopek, ni utemeljeno.

20. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi niti ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

21. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (165. v zvezi s 154., 155. členom ZPP).

Datum zadnje spremembe:

04.09.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 753/2017
• VDSS Sodba Pdp 669/2017
• VDSS sodba in sklep Pdp 481/2013