<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VDSS Sodba Pdp 992/2016

Sodišče:Višje delovno in socialno sodišče
Oddelek:Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore
ECLI:ECLI:SI:VDSS:2017:PDP.992.2016
Evidenčna številka:VDS00000849
Datum odločbe:23.03.2017
Senat:Marko Hafner (preds.), Jelka Zorman Bogunovič (poroč.), Valerija Nahtigal Čurman
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:nadurno delo - odpravnina - mobilni delavci

Jedro

Nesoglasja med strankama glede opravljenega števila ur nad mesečno obveznostjo, ki ga tožena stranka ni plačala, v veliki meri izhajajo iz tožničinega pojmovanja delovnega časa, v katerega je po njenem mnenju potrebno šteti ves čas, ko je bila tožnica na razpolago delodajalcu oziroma ni mogla prosto razpolagati s svojim časom, sem pa je tožnica vštevala tudi več kot štiriurno prekinitev dela. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da ni mogoče teh ur čakanja na delo v okviru deljenega delovnega časa zajeti v efektivni delovni čas. Pravilno je tudi ugotovilo, da v efektivni delovni čas po 2. odstavku 3. člena ZDCOPMD tudi ni zajet čas razpoložljivosti. Tožničina štiriurna prekinitev pa tudi ni čas razpoložljivosti, saj je to čas, ko se od mobilnega delavca ne zahteva, da ostane na delovnem mestu, vendar mora biti na voljo, da se ga pozove na začetek ali nadaljevanje vožnje ali opravljanje drugih del.

Po določbi 3. odstavka 230. člena ZDR-1 se določbe 3. do 7. odstavka 79. člena tega zakona v zvezi s plačilom odpravnine delavcu zaposlenemu za določen čas uporabljajo za pogodbe o zaposlitvi, ki so bile sklenjene za določen čas po uveljavitvi ZDR-1 in ne za pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki se je iztekel po uveljavitvi tega zakona. Tožničina pogodba o zaposlitvi za določen čas je bila sklenjena pred uveljavitvijo ZDR-1, zato do odpravnine ob njenem prenehanju ni upravičena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici v roku 15 dni od prejema sodbe iz naslova neizplačanih nadur obračunati bruto znesek za junij 2012 v višini 25,82 EUR, julij 2012 1,67 EUR, julij 2013 153,27 EUR, december 2013 13,33 EUR, januar 2014 12,50 EUR in februar 2014 22,96 EUR, od navedenih zneskov odvesti davke in prispevke in tožnici izplačati ustrezne neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18 dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca do plačila, višji zahtevek je zavrnilo (točka I izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na izplačilo neizplačane odpravnine v znesku 227,90 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 28. 2. 2014 dalje do plačila (točka II izreka) in odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške postopka (točka III izreka).

2. Zoper sodbo (pravilno: zavrnilni del sodbe in odločitev, da tožnica sama krije svoje stroške postopka, saj za izpodbijanje ugodilnega dela sodbe nima pravnega interesa) se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožnica in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka ni z ničemer reagirala na tožničino izpoved, da je običajno z delom pričela ob 4.29 uri, vozila avtobus tri ure z vmesno pavzo pol ure, ko je bila na čakanju zaradi izstopa in vstopa novih potnic A.. Nato se je vrnila v B. in odpeljala šolarje v šolo v dveh vožnjah. Od 12-13 ure pa je sedela v avtobusu in čakala na popoldansko vožnjo, kar je izkoristila za čiščenje, pomivanje in odstranjevanje smeti v avtobusu, pol ure pred tem pa je začela hladiti avtobus. Nato je na enak način kot zjutraj odpeljala popoldansko izmeno delavk v tovarno A., delavke, ki so z delom končale, pa je odpeljala domov, s tem da se je ustavljala na cca 40 postajah. Šele ob 16.00 uri je končala z vožnjo, nato je porabila cca 15 minut, da je pospravila avtobus. Tako je z delom začela ob 4.30 uri in končala ob 16.10-16.30 uri. Sodišče prve stopnje je vključno z izvedencem zagrešilo metodološko napako, ko je tožničin čas, ko ni vozila, štelo kot čas razpoložljivosti po ZDCOPMD, ne pa za delovni čas po 3. členu tega zakona, po katerem se v delovni čas šteje tudi čas, ki ga mobilni delavec porabi za čiščenje in popravilo vozila in čas, ki je namenjen izstopu in vstopu potnikov. Čeprav je bil izvedenec na to opozorjen, ni upošteval tega, da je imela tožnica zaposlitev za polovični delovni čas. Tožnica v času, ko je čakala na naslednjo vožnjo, s svojim časom ni mogla prosto razpolagati, kar sta tako izvedenec, kot tudi sodišče prezrla. Gre za čas razpoložljivosti. Prav tako je sodišče sprejelo napačno odločitev glede vtožvane odpravnine. Tožnica je res sklenila pogodbo o zaposlitvi pred časom, ki ga določa ZDR v prehodnih določbah, ker pa je bila v delovnem razmerju tudi po tem času, je njen zahtevek po izplačilu odpravnine utemeljen. Nadalje pa navaja, da je sodišče prve stopnje zavzelo jasne materialnopravne zaključke glede delovnega časa v skladu s 3. členom ZDCOPMD in se tudi opredelilo do tožničine izpovedi. Prav tako je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno in v skladu s prehodno določbo 3. odstavka 230. člena ZDR-1, ko je zavrnilo zahtevek za plačilo odpravnine.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku /Ur. l. RS, št.26/99 s spremembami in dopolnitvami - ZPP/). Ob izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pri tem pa pripominja, da se tožeča stranka v pritožbi nanje le pavšalno sklicuje. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

5. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi tožnice, priče C.C., pisne izjave priče D.D., izvedenskega mnenja izvedenca finančne stroke E.E. in ob upoštevanju določb podjetniške kolektivne pogodbe (Podjetniška kolektivna pogodba tožene stranke z dne 24. 6. 2010), Kolektivne pogodbe za cestni potniški promet (Ur. l. RS, št. 35/2009 in naslednji) ter Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (ZDCOPMD, Ur. l. RS, št. 74/2005 in naslednji) ugotovilo, da je tožnica za 137,50 ur, ki so bile obračunane in koriščene kot ure referenčnega obdobja, upravičena še do dodatnega plačila 35% osnovne bruto urne postavke za posamezne mesece, kot izhaja iz točke I izreka. Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnica v 8 dnevnem roku, ki ji ga je postavilo sodišče prve stopnje (l. št. 71), na mnenje ni imela pripomb. Kot izhaja iz sklepa sodišča prve stopnje o postavitvi izvedenca (l. št. 57-59) in iz izvedenskega mnenja (l. št. 61-67) je izvedenec upošteval, da je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za polovični delovni čas (20 ur tedensko) in za deljen delovni čas. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

6. Sodišče prve stopnje se je do tožničine izpovedi opredelilo v točki 10, kjer je zapisalo, da nesoglasja med strankama glede opravljenega števila ur nad mesečno obveznostjo, ki ga tožena stranka ni plačala, v veliki meri izhajajo iz tožničinega pojmovanja delovnega časa, v katerega je po njenem mnenju potrebno šteti ves čas, ko je bila tožnica na razpolago delodajalcu oziroma ni mogla prosto razpolagati s svojim časom, sem pa je tožnica vštevala tudi več kot štiriurno prekinitev dela, kot izhaja iz njene izpovedi. Pri tem je pravilno štelo, da glede na materialno pravno podlago ni mogoče teh ur čakanja na delo v okviru deljenega delovnega časa zajeti v efektivni delovni čas. Pravilno je tudi ugotovilo, da v efektivni delovni čas po 2. odstavku 3. člena ZDCOPMD tudi ni zajet čas razpoložljivosti. Tožničina štiriurna prekinitev pa tudi ni čas razpoložljivosti, saj je to čas, ko se od mobilnega delavca ne zahteva, da ostane na delovnem mestu, vendar mora biti na voljo, da se ga pozove na začetek ali nadaljevanje vožnje ali opravljanje drugih del.

7. Pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z vtoževano odpravnino. Po določbi 3. odstavka 230. člena ZDR-1 se določbe 3. do 7. odstavka 79. člena tega zakona v zvezi s plačilom odpravnine delavcu zaposlenemu za določen čas uporabljajo za pogodbe o zaposlitvi, ki so bile sklenjene za določen čas po uveljavitvi ZDR-1 in ne za pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki se je iztekel po uveljavitvi tega zakona. Tožničina pogodba o zaposlitvi za določen čas je bila sklenjena pred uveljavitvijo ZDR - 1, zato do odpravnine ob njenem prenehanju ni upravičena.

8. Ker niso bili podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih stranki nista priglasili.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (2005) - ZDCOPMD - člen 3, 3/2.
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 79, 230, 230/3.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
04.09.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA5NzU0