VDSS Sodba Pdp 168/2017

Jedro

Tožnica zahteva odškodnino zaradi nezgode pri delu. Poškodovala se je v prostorih šolske zbornice, kjer ji je zaradi spolzkega dela tal zdrsnilo. Tla ne pomenijo nevarne stvari, hoja po tleh pa ne nevarne dejavnosti. Če so tla spolzka, se zaradi takšne okoliščine narava ne spremeni in je lahko podana le krivdna odgovornost.

Tožena stranka s tem, ko je dopuščala vnos hrane, predvsem sadja, ni zadostila pogoju iz 43. člena ZDR oziroma 5. člena ZVZD ter je iz tega razloga podano njeno protipravno ravnanje, ki je povzročilo padec in tudi odškodninsko odgovornost.

Izrek

I. Pritožbe se zavrnejo in se potrdi izpodbijani del vmesne sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranke same krijejo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je podana odškodninska odgovornost prvotožene in drugotožene stranke za škodo, ki jo je tožeča stranka utrpela v delovni nezgodi dne 13. 6. 2008 do 50 %, tožeča stranka sama je odgovorna za nastanek škodnega dogodka do 50 %.

2. Zoper navedeno sodbo so se pritožile vse pravdne stranke.

3. Tožnica se pritožuje zoper del sodbe, ki presega 20 % soprispevek tožnice, iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da ugotovi odgovornost toženih strank do 80 %, odgovornost tožnice pa do 20 %, podredno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče ni popolnoma ugotovilo dejanskega stanja, saj se ni opredelilo do vprašanja, ali je bilo mogoče grozdno jagodo videti ali ne, zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Enako velja tudi za odločitev v delu, kjer se sodišče prve stopnje opredeljuje do tožničine premalo skrbne hoje. Tožnica je zatrjevala, da te nevarnosti ni mogla predvideti ali odstraniti zaradi podobne barve tal in jagode, hodila pa je z zadostno skrbnostjo. Sodišče prve stopnje se sploh ne bi smelo opredeljevati do tega, ali je bil dogodek pričakovan oziroma neodvrnljiv, ker tega nista v zadostni meri zatrjevali toženi stranki. Sodišče prve stopnje se pavšalno sklicuje na 9. člen ZVZD in tožnici očita premalo pazljivo hojo. Meni, da je dolžna nasprotna stranka v sporu konkretizirati oziroma opredeliti stopnjo pazljivosti, ki naj bi jo delavec kršil z opredelitvijo oblike, vrste oziroma načina nepazljivega ravnanja, ki naj bi soprispevalo k nastanku škode. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno. Tožena stranka je tista, ki je povzročila nevarno situacijo s tem, ko je dopuščala vnos sadja v zbornico in ko ni zagotovila ustreznega nadzora in čiščenja tal, da do nevarnih situacij ne bi prišlo. Zato je po oceni pritožbe tožena stranka bolj odgovorna za dogodek in je lahko soprispevek tožnice le minimalen, če sploh. Ob upoštevanju vsega navedenega je nedvomno zaključiti, da je prevladujoča odgovornost drugotožene stranke. Do padca na grozdni jagodi je prišlo v prostorih delodajalca, ki bi moral poskrbeti, da so tla čista in varna, to pa bi lahko storil le z natančnim spoštovanjem prepovedi vnosa hrane oziroma sadja v zbornico. Če se drugotožena te prepovedi ni držala in je takšno ravnanje dopuščala, bi morala poskrbeti, da se tla sproti čistijo med delovnim časom. Ker ničesar od tega ni storila, je najmanj do 80 % krivdno odgovorna za škodni dogodek.

4. Prvotožena stranka Zavarovalnica A. se pritožuje zoper ugodilni del sodbe oziroma odločitev, da je podana njena odgovornost do 50 %, iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del vmesne sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek ni zastaral. Navedba sodišča, da je tožnica tožbo vložila 28. 12. 2008, je zmotna, saj iz dohodne štampiljke izhaja, da je prispela na sodišče dne 29. 12. 2011. Sodišče prve stopnje se do njenih trditev ni opredelilo, zato so razlogi sodbe v nasprotju z listinami, kar predstavlja kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da v obravnavanem primeru tudi niso podani elementi objektivne odškodninske odgovornosti, prav tako pa tudi ne elementi krivdne odgovornosti toženih strank. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je drugotožena stranka (delodajalec) ustrezno poskrbela za varne delovne razmere, v zvezi s tem je sprejela izjavo o varnosti z oceno tveganja, v kateri je opredelila tveganje v zvezi z drsečimi tlemi in sprejela tudi ustrezne ukrepe. Poskrbela je tudi za teoretično in praktično usposabljanje iz varnosti iz zdravja pri delu. Tla v zbornici niso bila umazana, niti spolzka ter so se redno in primerno vzdrževala. Glede prepovedi vnosa hrane v zbornico po prepričanju prvotožene stranke iz izvedenih dokazov izhaja, da vnos hrane in tudi sadja ni bil dovoljen, kar so izpovedale priče B.B., C.C. in D.D. Ravnateljica B.B. je zaznala kršitve te prepovedi ter večkrat opozorila delavke, da se morajo prehranjevati v jedilnici. Tudi na sestankih učiteljskega zbora so govorili, da se hrane in s tem tudi sadja ne nosi v zbornico. Sestanki so bili redno vsaj enkrat na mesec, na njih pa je bila prisotna tudi tožnica. O tem je jasno in prepričljivo izpovedala priča C.C., ki je izpovedala, da so se dogovorili, da se prehranjujejo v jedilnici, da naj bo tudi sadje v jedilnici in da se to naj ne nosi v zbornico in razrede. Priča je tudi izpovedala, da se obravnavani prostor uporablja kot zbornica že 20 let in da ne pomni, da bi kdo kdaj tam padel. Prepoved prinašanja hrane v zbornico je očitno kršila tudi tožnica, kar izhaja iz njene izpovedbe in odgovora na vprašanje, kako je bilo s hrano v zbornici, ko je izpovedala, "da je bila praksa, da smo prinašali sadje, ostalo hrano pa smo si prinašali občasno." Ob takšnem ravnanju tožnice in njenih kršitvah jasne prepovedi se je tožnica morala zavedati, da lahko sadje pade na tla, kar od nje zahteva ustrezno pazljivost pri hoji. Padec tožnice na eni sami grozdni jagodi je po prepričanju tožene stranke nesrečni slučaj, ki se je primeril tožnici in ki ne izvira iz nedopustnega ravnanja prvotožene stranke ali njene opustitve oziroma neskrbnega ravnanja. Toženim strankam zato ni mogoče pripisati krivde. Po mnenju prvotožene stranke tožnica ni zadostila ne trditvenemu in ne dokaznemu bremenu v zvezi z nedopustnim ali protipravnim ravnanjem prvotožene stranke, tako tudi ni izkazalo vzročne zveze med takšnim ravnanjem in nastalo škodo, kar je eden izmed temeljnih elementov, ki morajo biti kumulativno podani za obstoj odškodninske odgovornosti, zaradi česar je tožbeni zahtevek neutemeljen.

5. Drugotožena stranka E. se prav tako pritožuje zoper ugodilni del sodbe oziroma odločitev, da je soodgovorna do višine 50 % za nastanek škodnega dogodka, iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del vmesne sodbe spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podredno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Strinja se, da ni podana njena objektivna odškodninska odgovornost, zmotno pa je stališče sodišča prve stopnje, da je podana krivdna odgovornost ter njen soprispevek v višini 50 %. V sojenju pred sodiščem prve stopnje se je izkazalo, da vnos hrane, tudi sadja, v zbornico ni bil dovoljen, kar so potrdile priče B.B., C.C. in D.D., zaradi česar je ravnateljica tožene stranke, ki je zaznala kršitev te prepovedi, večkrat opozorila delavke, da se morajo prehranjevati v jedilnici, in da hrane ter tudi sadja ne nosijo v zbornico. Z navedenim je bila seznanjena tudi tožnica. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je drugotožena stranka ustrezno poskrbela za varne delovne razmere in sprejela izjavo o varnosti z oceno tveganja, v kateri je med drugim opredelila tudi tveganje v zvezi z drsečimi tlemi. Poskrbela je tudi za teoretično in praktično usposabljanje delavcev iz varnosti in zdravja pri delu. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju sicer sledilo napotkom višjega sodišča, da se je potrebno opredeliti do tega, ali je drugotožena stranka prepovedala vnos hrane oziroma sadja v zbornico in če je to prepoved izvajala. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da vnos hrane v zbornico ni bil dovoljen, vendar je tudi tožnica vedela za prepoved, pa je ni spoštovala ter je kljub večkratnim opozorilom ravnateljice v zbornico prinašala hrano, saj se ni posluževala malice, ki je bila organizirana v šolski jedilnici. Tožena stranka meni, da je tudi navedenega dne bila ravno tožnica tista, ki je v zbornico prinesla grozdje, za katerega trdi, da je na njem padla. Sodišče prve stopnje navaja, da v kolikor bi bila pri uresničevanju prepovedi drugotožena stranka dosledna in ne bi dovoljevala prinašanja hrane v zbornico, bi po mnenju sodišča lahko poškodbo tožnice preprečilo. Takšno stališče je neutemeljeno, saj je ravnateljica nedvomno storila vse, kar je možno, da do poškodb ne bi prihajalo, način opozarjanja je bil primeren in zadosten ter je potrebno upoštevati, da je bil namenjen odraslim osebam, pedagoškim delavcem, od katerih se lahko še posebej pričakuje razumevanje vsebine prepovedi in namena in njeno spoštovanje. Strožji režim nadzora pa bi bil (pre)strog in nerealen. Navaja, da v skladu s prvim odstavkom 352. člena Obligacijskega zakonika odškodninska terjatev zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in tistega, ki jo je povzročil. Izpolnjena morata biti oba pogoja. Ker je tožnica za škodo izvedela že na podlagi odpustnega pisma z dne 23. 12. 2008, je tožba vložena po preteku 3 let od nastanka škodnega dogodka, dne 29. 12. 2013, prepozna in bi moralo sodišče prve stopnje že iz tega razloga tožbeni zahtevek zavrniti. Padec na eni sami grozdni jagodi je posledica skrajne nepazljivosti tožnice oziroma nesrečnega slučaja, ki se je primeril tožnici in ki ne izvira iz nedopustnih ravnanj drugotožene stranke ali njene opustitve. Tožnica s svojimi trditvami ni izkazala predpostavk odškodninske odgovornosti ter je za nastalo škodo v celoti sama odgovorna.

6. Drugotožena stranka je odgovorila na pritožbo tožnice, predlagala njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje v delu, ki se nanašajo na tožničin soprispevek.

7. Pritožbe niso utemeljene.

8. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del vmesne sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavljajo pritožbe in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavljajo pritožbe, in tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

9. Ni podana v pritožbi tožene stranke očitana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodba ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je sodbo utemeljilo s pravilnimi dejanskimi in pravnimi zaključki, sodba ima ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih, zato jo je mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je ocenilo vse izvedene dokaze skupaj in vsakega posebej.

10. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo kršitve postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP glede zatrjevanega odločanja mimo trditvene podlage, s tem ko se je sodišče prve stopnje opredelilo do tega, ali je bil dogodek pričakovan oziroma neodvrnljiv, ker naj tega toženi stranki ne bi v zadostni meri zatrjevali. Toženi stranki sta namreč navedli, da je do padca prišlo zaradi nepazljivega ravnanja tožnice oziroma naključja, zato je sodišče prve stopnje v tej smeri utemeljeno ugotavljalo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravne zaključke.

11. Tožnica zahteva odškodnino od drugotožene stranke kot svojega delodajalca na podlagi 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nadalj.) in od prvotožene stranke, pri kateri je imela prvotožena stranka sklenjeno zavarovanje civilne odgovornosti, na podlagi 965. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nadalj.).

12. Pravno podlago odškodninskega zahtevka za škodo, ki nastane delavcu pri delu ali v zvezi z delom, predstavlja prvi odstavek 184. člena, ki napotuje na splošna pravila civilnega prava, to je predvsem določbe OZ. V 131. členu OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (prvi odstavek), za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (drugi odstavek). Po 43. členu ZDR je delodajalec dolžan zagotavljati pogoje za varnost in zdravje delavcev v skladu s posebnimi predpisi o varnosti iz zdravja pri delu. Po 5. in 6. členu Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/99 in nasl.) mora delodajalec skrbeti za varno delo in v danih okoliščinah ravnati kot je treba. V ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja pri delu, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organizacijo ter potrebnimi materialnimi sredstvi. Izvajati mora preventivne ukrepe in izbirati take delovne metode, ki bodo zagotavljale večjo stopnjo varnosti in zdravja pri delu. Delavec ima po 8. členu ZVZD pravico do dela in delovnega okolja, ki mu zagotavlja varnost in zdravje pri delu, v skladu z 9. členom ZVZD pa ima obveznost, da mora spoštovati in izvajati ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu ter uporabljati varnostne naprave ter sredstva in osebno varovalno opremo pri delu skladno z njihovim namenom, pazljivo ravnati z njimi in skrbeti, da so v brezhibnem stanju.

13. Skladno s 352. čl. OZ odškodninska terjatev zastara v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki mu jo je povzročil. Zmotno je stališče toženih strank, da je v obravnavanem primeru tožničina terjatev zastarala. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila tožnica upravičeno zadržana od dela (A5) do 31. 12. 2008. Tožba sicer ni bila vložena 28. 12. 2008, temveč 28. 12. 2011, ko jo je tožnica priporočeno poslala po pošti, na sodišče pa je prispela 29. 12. 2011, kot je razvidno iz dohodne štampiljke (list. št. 1). Kot datum vložitve tožbe se torej šteje 28. 12. 2011. V zvezi s pritožbenimi navedbami toženih strank je bistveno, da iz odpustnega pisma UKC F., Oddelka za fizikalno in rehabilitacijsko medicino z dne 23. 12. 2008, ki ga je podpisal primarij G.G., dr. med. izhaja, da je zdravljenje tožnice na tem oddelku zaključeno, vendar pa naj tožnica v procesu samorehabilitacije nadaljuje z vajami, ki jih je opravila v UKC F. ter Zdravilišču H., priporočal pa je tudi masažo s heparinskimi mazili. Tudi iz poškodbenega lista z dne 23. 12. 2008, ki ga je podpisal asis. I.I., dr. med., izhaja, da je gleženj še vedno minimalno otečen, na pritisk boleč, glede terapije pa je predlagal fizioterapijo, ki jo bo tožnica nadaljevala s protivnetno fizioterapijo, svetoval je razgibavanje in polno obremenjevanje do bolečin. Navedeno pomeni, da je bilo na podlagi odpustnega pisma zdravnika primarija G.G. zdravljenje sicer končano na oddelku UKC F., vendar pa tožničino zdravstveno stanje še ni bilo dokončno, saj sta oba navedena zdravnika predlagala še nadaljnjo terapijo v smislu fizikalne terapije ter uporabe heparinskih mazil oziroma protivnetno fizioterapijo. Zaradi navedenega je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da vsaj do 31. 8. 2008, ko je bila tožnica v bolniškem staležu, še ni mogoče govoriti o zaključku zdravljenja. Zato je bila tožba, ki je bila vložena 28. 12. 2011, vložena znotraj roka iz 352. člena OZ, pravočasna in ugovor zastaranja ni utemeljen. Bistveno je tudi, da je tožnica že pred potekom treh let, tudi če bi kot datum zaključka zdravljenja štel datum 23. 12. 2008, pri Zavarovalnici A. vložila odškodninski zahtevek, kar je pretrgalo tek zastaranja.

14. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da odgovornost drugotožene stranke za nastanek škode ni objektivna, kot je primarno predlagala tožnica, ampak krivdna. Tla ne pomenijo nevarne stvari, hoja po tleh pa ne nevarne dejavnosti. Če so tla spolzka, se zaradi takšne okoliščine narava ne spremeni in je lahko podana le krivdna odgovornost. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo 171. člen v zvezi s 185. členom OZ, da ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Na podlagi ocene izvedenih dokazov je pravilno ugotovilo naslednje:

- drugotožena stranka je ustrezno poskrbela za varne delovne razmere, v zvezi s tem je sprejela tudi izjavo o varnosti z oceno tveganja (B9), v kateri je opredelila tveganje v zvezi z drsečimi tlemi in sprejela tudi ustrezne ukrepe, kakor tudi teoretično in praktično usposabljanje iz varnosti in zdravja pri delu;

- tožnica se je usposabljanj udeleževala ter tudi uspešno opravila usposabljanje iz varstva pri delu;

- vnašanje hrane v zbornico ni bilo izrecno prepovedano. Učitelji so v zbornico občasno prinašali hrano, kot vzrok pa sodišče šteje dejstvo, da so redno v zbornico prinašali sadje, ki je bilo na jedilniku in ki ga je prinašala delilka hrane ali pa kateri od učiteljev;

- tožena stranka je vnos sadja dopuščala in s temi prepovedi vnašanja hrane in tudi sadja v zbornico ni uresničevala;

15. Na podlagi navedenega so neutemeljene pritožbene navedbe drugotožene stranke, da bi bilo prestrogo stališče sodišča prve stopnje, če bi tožena stranka potem, ko je opozorila učitelje, ki so odrasle odgovorne osebe, nadzor še vedno opravljala oziroma izvajala strogo kontrolo vnosa hrane. Ker je drugotožena stranka navajala, da se je hrana prinašala, in da je bil to tudi predmet pogovorov na sestankih z učitelji, očitno torej (enkratno) opozorilo oziroma ustna prepoved ni zadoščala, saj se je s tem nadaljevalo. Zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka s tem, ko je dopuščala vnos predvsem sadja, ni zadostila pogoju iz 43. člena ZDR oziroma 5. člena ZVZD ter je iz tega razloga podano njeno protipravno ravnanje, ki je povzročilo padec in tudi odškodninsko odgovornost. V celoti neizkazana je tudi pritožbena navedba drgotožene stranke, da naj bi prav tožnica kritičnega dne prinesla sporno sadje v zbornico, zaradi česar je padla na grozdni jagodi. Zaradi navedenega tudi ni mogoče šteti, da je prišlo do poškodbe tožnice zaradi naključja.

16. Sodišče prve stopnje pa je tudi v zvezi z (so)odgovornostjo tožnice pravilno ugotovilo, da je bila pravilno obuta, da je nosila obutev, ki je bila udobna, da je sama vedela za to, da se hrana vnaša v prostor, zaradi tega je tudi lahko pričakovala, da bo kakšna grozdna jagoda padla in bi morala biti ustrezno skrbna pri hoji. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je zato glede na dejstvo, da je tožnica vedela, da se v jedilnico nosi hrana ter da ni bila pozorna na to, kam stopa, podana njena 50 % sokrivda oziroma soprispevek. Pritožba tožnice neutemeljeno navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dejstva, da naj bi bila grozdna jagoda enake barve kot tla. Ker je tožnica vedela, da se v zbornico prinaša sadje, bi morala biti pozorna, ne glede na to, kakšne barve je grozdna jagoda oziroma kakšne barve sadja se vnaša, saj bi v vsakem primeru lahko pričakovala hrano tudi na tleh. Zato sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka s tem, ko se do te njene navedbe ni izrecno opredelilo, ter je štelo, da je vedela, da se vnaša hrana in ter da je zaradi tega lahko pričakovala, da tudi kakšna jagoda pade po tleh.

17. Glede na navedeno so podani elementi civilnega odškodninskega delikta drugotožene stranke oziroma odgovornost prvotožene stranke iz naslova zavarovanja odgovornosti.

18. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

19. Do ostalih pritožbenih navedb toženke se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

20. Stranke s pritožbo niso uspele, zato same krijejo vsaka svoje stroške pritožbe, v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP.

21. Odgovor drugotožene stranke na pritožbo tožnice ni bistveno prispeval k boljši razjasnitvi stvari v pritožbenem postopku, zato drugotožena stranka na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP sama krije svoje stroške te vloge.

Datum zadnje spremembe:

04.09.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 1174/2014
• VDSS Sklep Pdp 829/2016
• VDSS Sodba Pdp 923/2016