VDSS Sodba Pdp 73/2017

Jedro

Z dokončnostjo sklepa o premestitvi na delovno mesto koordinator VII/2 je prenehala veljati pogodba o zaposlitvi z dne 27. 8. 2008 za delovno mesto kriminalist. Tožena stranka je bila zato tožniku od 15. 12. 2009 dalje dolžna izplačevati plačo in dodatke skladno s sklepom o premestitvi, kar je tudi storila. Tožnik bi lahko svoje denarne zahtevke iz naslova plače in dodatkov uspešno uveljavljal le v sporu, v katerem bi skladno z določbami ZJU zahteval ugotovitev nezakonitosti sklepa o premestitvi, česar pa ni storil. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek iz naslova plačila razlike v plači, dodatkov in prispevkov za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje.

Ob ugotovitvi, da je tožena stranka tožniku izplačevala plačo, dodatke in prispevke skladno z veljavnim sklepom o premestitvi na delovno mesto koordinator VII/2, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da razloga za izredno odpoved iz 3. in 5. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR-1 nista podana.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi:

"1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati iz naslova premalo plačanih plač za obdobje od 1. 9. 2011 do 13. 3. 2014 razliko med osnovno plačo bruto 2.907,88 EUR in osnovno plačo bruto 1.679,22 EUR ter ji po odvodu davkov in prispevkov plačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati dodatek za delovno dobo za obdobje od 1. 9. 2011 do 30. 6. 2012 v višini 9,24 %, za obdobje od 1. 7. 2012 do 30. 6. 2013 v višini 9,57%, za obdobje od 1. 7. 2013 do 13. 3. 2014 v višini 9,9 %, vse razlike med osnovno plačo bruto 2.907,88 EUR in osnovno plačo bruto 1.679,22 EUR, ter ji po odvodu davkov in prispevkov plačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. dne v mesecu do plačila.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati dodatek za stalnost za obdobje od 1. 9. 2011 do 30. 6. 2012 v višini 7,92 %, za obdobje od 1. 7. 2012 do 30. 6. 2013 v višini 8,25 %, za obdobje od 1. 7. 2013 do 13. 3. 2014 v višini 8,58 %, vse od osnovno plačo bruto 2.907,88 EUR, ter ji po odvodu davkov in prispevkov plačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. dne v mesecu do plačila.

4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za obdobje od 1. 9. 2011 do 13. 3. 2014 obračunati prispevek za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje v višini 10,55 % bruto plače za vsak mesec ter zneske nakazati Skladu obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja Republike Slovenije.

5. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati odpravnino bruto 34.452,60 EUR in ji po odvodu davkov in prispevkov plačati ustrezni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 3. 2014 do plačila.

6. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati odškodnino bruto 15.503,67 EUR in ji po odvodu davkov in prispevkov plačati ustrezni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 3. 2014 do plačila.

7. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po izteku izpolnitvenega roka do plačila, v roku 8 dni." (I. točka izreka.) Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 1.175,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Kot neutemeljen izpostavlja zaključek sodišča o tem, da ni bistveno, da je toženka sklep o premestitvi z dne 30. 11. 2009 izdala, ne da bi predhodno pridobila mnenje IK ZPIZ o ustreznosti delovnega mesta za tožnika. Tožena stranka ni upoštevala predpisanega postopka, ker ni pridobila dopolnilnega mnenja IK ZPIZ. Dolžna ga je bila pridobiti vse od 9. 12. 2009, ko je bila o tem obveščena s strani IK ZPIZ, a ni pojasnila, zakaj ga ni pridobila. V letu 2014 izdano dopolnilno mnenje dokazuje, da bi tožena stranka mogla in morala že v letu 2009 pridobiti novo mnenje. Zmotna je ugotovitev, da se je tožena stranka ekskulpirala s tem, ker tožnik ni uveljavljal sodnega varstva zoper sklep o premestitvi. Sodba nima razlogov o bistvenem dejstvu, ali obstajajo upravičeni razlogi za opustitev tožene stranke, ko ni odgovorila na poziv IK ZPIZ z dne 9. 12. 2009, posledično pa tožnika ni mogla pozvati na delo in mu zagotoviti uresničitev pravice do dela. Taka opustitev, ki je trajala več let, je lahko le posledica neenakopravnega in diskriminatornega obravnavanja tožnika. Tožena stranka ni aktivno naredila ničesar, da bi tožniku zagotovila delo.

Bistveno vprašanje je, ali je bilo ponujeno delovno mesto ustrezno. Ni bistveno, ali je bil sklep veljaven. Sodba nima razlogov o tem, zakaj tožnik poziva na delo ni prejel. Sodišče kot nebistveno šteje dejstvo, da tožnik dela ni nikoli opravljal in dejstvo, da mu toženka ni ponudila ustreznega dela. Sodišče ni pojasnilo, zakaj je tožena stranka tožniku več kot eno leto izplačevala plačo, kot jo je prejemal pred izdajo sklepa o premestitvi. Sodišče je samo s seboj v nasprotju z ugotovitvijo, da bi bil poziv na delo nezakonit. Sodišče ni presojalo, ali je bilo ravnanje tožene stranke ustrezno glede na to, da več kot 3 leta ni pridobila novega dopolnilnega mnenja, ustrezno. Tožnik se je zglasil na zdravniškem pregledu pred izdajo odločbe o premestitvi iz leta 2009 in nato v letu 2011 po pridobitvi negativnega mnenja, kar pomeni, da je sodeloval v postopku ugotavljanja ustreznega delovnega mesta več, kot je bilo potrebno.

Nepravilna je odločitev sodišča, da niso podani razlogi za izredno odpoved s strani delavca. Napačno je tudi stališče, da se upoštevajo le razlogi iz izredne odpovedi, saj se v tožbi lahko razloge širše utemelji in jih dokazno podpre. Sodišče je razpravljalo le o posameznih očitkih, ni pa jih povezalo v celoto. Preozko je tolmačilo zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu. Tožena stranka je te določbe kršila s tem, ko je izdala neustrezen sklep o premestitvi in ni pravilno izpolnila obrazca DD-1, tožniku pa je v podpis ponudila neustrezno pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka tudi ni navedla opravičljivega razloga, da obrazca DD-1 ZPIZ ni posredovala eno leto, in nato po izdaji negativnega mnenja kar tri leta ni zaprosila za novo mnenje. Tožnik se je udeležil prvega zdravniškega pregleda v januarju 2011, kar je sodišče spregledalo. Tožena stranka ni pojasnila, zakaj na podlagi tega pregleda ni ukrepala, kar kaže na diskriminatorno obravnavo tožnika. Delodajalec je vezan le na odločbo ZPIZ. Sodišče ni upoštevalo izpovedi priče A.A. glede tega, da za izpolnitev obrazca DD-1 ni bil potreben zdravniški pregled tožnika. Tožena stranka ni dokazala, zakaj ni mogla zagotoviti ustreznega delovnega mesta po prvem pregledu in kaj se je spremenilo, da bi bili potrebni dodatni pregledi. Sodišče se ni opredelilo do tega, zakaj je dopolnilno mnenje za isto delovno mesto najprej bilo negativno, nato pa pozitivno.

Sodišče ni razpravljalo o tožnikovi trditveni podlagi, zato je kršilo načelo kontradiktornosti. Ni povezalo posameznih časovnih trenutkov in ravnanj tožene stranke, zato ni odgovorilo na trditve tožnika o neenakopravni obravnavi. Neenaka obravnava je izvirala iz osebne okoliščine - invalidnosti, pokazala pa se je pri nemožnosti napredovanja, izobraževanja, usposabljanja, itd. Šlo je za namerno kršenje pravic tožnika. Sodišče se zmotno sklicuje na 149. člen ZJU, saj se ta nanaša na premestitev zaradi delovnih potreb. Tožena stranka je tožniku delo ponudila v B., ki je več kot tri ure vožnje oddaljena od tožnikovega kraja bivanja, česar v obrazcu DD-1 ni navedla, s čimer je zavedla IK ZPIZ. Določbe ponujene pogodbe so bile neustrezne glede na tožnikovo invalidnost, do tega pa se sodišče v sodbi ni opredelilo.

Nepravilna je tudi odločitev sodišča glede denarnih zahtevkov. Tožena stranka tožniku od septembra 2011 ni plačevala prejemkov skladno s pogodbo o zaposlitvi, ki je veljala med njima. Tožena stranka pogodbe iz leta 2008 namreč ni odpovedala. Dodatek za delovno dobo pa delavcu pripada že po zakonu. Sodba pa nima razlogov glede prispevka za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje in glede odločbe Komisije za pritožbe z dne 18. 6. 2014, ki je po tožnikovem mnenju nezakonita.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere opozarja pritožba, niti tistih, na katere se pazi po uradni dolžnosti.

5. Tožnik v svoji pritožbi na več mestih uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP z navedbami, kaj vse bi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi še moralo ugotoviti oziroma do česa bi se še moralo opredeliti. S tem pritožba dejansko uveljavlja nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in izpodbija sprejeto odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavzelo (pravilno) stališče, da je sklep o premestitvi z dne 30. 11. 2009 dokončen, ker tožnik zoper njega ni uveljavljal sodnega varstva. Na veljavnost dokončnega sklepa zato ne morejo vplivati dejstva, da je toženka ta sklep izdala brez predhodnega mnenja invalidske komisije, da tožnik dela po tem sklepu nikoli ni opravljal, da ga toženka na delo tudi nikoli ni pozvala in da mu je tožena stranka skoraj dve leti izplačevala plačo po prej veljavni pogodbi o zaposlitvi. Navedena dejstva je sodišče prve stopnje zato utemeljeno štelo kot nebistvena za odločitev v tej zadevi. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh okoliščin, ki jih je štelo za relevantne za odločitev v tej zadevi, svojo odločitev pa je tudi ustrezno obrazložilo. Pravilnost odločitve in sprejetih stališč pa pritožbeno sodišče presoja v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava.

6. Tožnik v pritožbi tudi neutemeljeno navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov za zavrnitev plačila (višjih) prispevkov za socialno varnost. Obrazložitev zaključka, da tožniku ne pripadajo vtoževani (višji) prispevki za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje, je sicer res podana v okviru obrazložitve, ali je podan razlog za izredno odpoved delavca po 5. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1, a je preizkus odločitve sodišča prve stopnje v tem delu kljub temu možen. Sodišče prve stopnje je namreč pojasnilo, da je prispevke za socialno varnost tožena stranka odvedla od pravilno določene bruto plače (za delovno mesto koordinator VII/2, skladno s sklepom o premestitvi z dne 30. 11. 2009), zato ni mogoče šteti, da tožena stranka tožniku ni plačala prispevkov za socialno varnost v celoti.

7. Sodišče prve stopnje je zavzelo (pravilno) stališče, da bi bil poziv na delo tožniku nezakonit, ker je ZPIZ izdal negativno dopolnilno mnenje o ustreznosti ponujenega delovnega mesta koordinator VII/2. Tak zaključek pa ni v nasprotju s poprejšnjo ugotovitvijo, da je sklep o premestitvi na delovno mesto koordinator VII/2 veljaven, saj ga, kot je bilo že poudarjeno, tožnik ni izpodbijal v sodnem postopku. Glede na navedeno tudi v tem delu izpodbijane sodbe ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Tožnik v pritožbi pavšalno uveljavlja tudi kršitev načela kontradiktornosti iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodišče prve stopnje ne bi razpravljajo o njegovi trditveni podlagi. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih okoliščin, ki so pomembne za odločitev v tej zadevi. Tožnik pa je to kršitev uveljavljal tudi na zadnjem naroku za glavno obravnavo, dne 6. 10. 2016, in sicer v zvezi z zavrnitvijo ostalih dokaznih predlogov.

9. Pravica do enakega varstva oziroma pravica do izjave, ki je varovana v 22. členu Ustave RS, sicer vključuje tudi pravico, da je stranki zagotovljena možnost sodelovanja v dokaznem postopku ter možnost, da se izjavi o rezultatih dokazovanja, iz pravice do enakega varstva pravic pa načelno izhaja pravica do izvedbe predlaganih dokazov. Vendar pa strankina pravica do izvedbe predlaganega dokaza ni absolutna. Sodišče je dolžno izvesti le tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi (213. člen ZPP). Dokazi niso pomembni, če je dejansko stanje v zadevi že dovolj raziskano, oziroma če glede na materialno pravo, ki ga je potrebno uporabiti, niso pomembni, ker na končno odločitev ne morejo vplivati, tudi če potrdijo navedbe, v zvezi s katerimi so bili predlagani. Sodišče torej lahko zavrne izvedbo dokaza v primeru, če bi se z njim dokazovalo dejstvo, ki ni pravno relevantno, ali je že dokazano. Zavrnitev dokaznega predloga mora obrazložiti v sklepu o zavrnitvi dokaznega predloga (drugi odstavek 287. člena ZPP) ali pa v obrazložitvi končne odločbe, tako da pojasni razloge nepotrebnosti, nerelevantnosti oziroma neprimernosti predlaganega dokaza, tako da je stranki dana možnost, da ugotovi razloge, na katerih temelji zavrnitev dokaznega predloga (takšna stališča so bila zavzeta v številnih odločbah Vrhovnega sodišča RS, npr. v zadevah opr. št. II Ips 69/2015, VIII Ips 144/2013). Prvostopenjsko sodišče je v 4. in 5. točki obrazložitve izpodbijane sodbe podrobno obrazložilo zavrnitev posameznih dokaznih predlogov. Tudi po oceni pritožbenega sodišča izvedba predlaganih, a zavrnjenih dokazov ni bila potrebna, ker je vse relevantne okoliščine za odločitev lahko ugotovilo na podlagi že izvedenih dokazov. Glede na navedeno v izpodbijani sodbi ni podana niti bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, je tožnik dne 12. 3. 2014 toženi stranki podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov po 3., 5., 6., 7. in 8. alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 in spremembe; ZDR-1). V tem postopku od tožene stranke za obdobje od 1. 9. 2011 do 13. 3. 2014 zahteva obračun in plačilo premalo plačanih plač, dodatka za delovno dobo in dodatka za stalnost, plačilo prispevka za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje za isto obdobje ter obračun in plačilo odpravnine in odškodnine za čas odpovednega roka. Razliko v plači, dodatke in prispevke zahteva glede na določbe pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 8. 2008 za delovno mesto kriminalist ..., za katero meni, da je še vedno v veljavi, kljub dokončnemu sklepu o premestitvi na delovno mesto koordinator VII/2. Odpravnino in odškodnino za čas odpovednega roka pa tožnik zahteva zaradi izredne odpovedi, ki jo je toženi stranki podal dne 12. 3. 2014.

11. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi odločilo drugič. S sodbo, opr. št. I Pd 995/2014 z dne 13. 7. 2015 je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Po vloženi pritožbi tožnika je pritožbeno sodišče navedeno sodbo sodišča prve stopnje s sklepom, opr. št. Pdp 1000/2015 z dne 19. 5. 2016, razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje. Ugotovilo je namreč, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je sodbo izdalo brez glavne obravnave, čeprav za to niso bili podani pogoji iz 24. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe; ZDDS-1) in 279.a člena ZPP. V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek ponovno v celoti zavrnilo.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, zato je sprejeta odločitev v celoti pravilna. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe, ki so bistvenega pomena (360. člen ZPP), pa dodaja:

13. Bistveno za odločitev v tej zadevi je, da sklep o premestitvi na delovno mesto koordinator VII/2 z dne 30. 11. 2009 velja. Pritožbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu z dne 19. 5. 2016 pritrdilo materialnopravni presoji sodišča prve stopnje v zvezi s sklepom o premestitvi tožnika na delovno mesto koordinator VII/2 z dne 30. 11. 2009. Navedeni sklep je tožena stranka izdala po prejemu odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 28. 5. 2009, s katero je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni in mu je bila priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami (psihično manj zahtevno delo, brez uporabe orožja, s čim manj socialnimi kontakti, s polovico polnega delovnega časa) od 19. 5. 2009 dalje. Zoper navedeni sklep o premestitvi tožene stranke je tožnik vložil pritožbo na Komisijo za pritožbe pri Vladi RS, ki je pritožbo zavrnila s sklepom z dne 20. 1. 2010. Ker tožnik zoper dokončni sklep o premestitvi ni uveljavljal sodnega varstva (kar med strankama ni sporno in kar tožnik priznava tudi v pritožbi), je sklep postal dokončen in s tem zavezujoč za obe pravdni stranki, kar pomeni, da ga mora upoštevati tudi sodišče v tem individualnem delovnem sporu, v katerem tožnik uveljavlja tudi denarne zahtevke iz naslova plače.

14. Tožena stranka je bila torej tožniku na podlagi sklepa tožene stranke o premestitvi tožnika z dne 30. 11. 2009 (ki je bil potrjen z odločbo Komisije za pritožbe pri Vladi RS z dne 20. 1. 2010) dolžna od 15. 12. 2009, ko je bil premeščen na novo delovno mesto, izplačevati plačo in dodatke skladno s tem sklepom in za to delovno mesto. Na veljavnost sklepa o premestitvi ne vpliva dejstvo, da je tožena stranka tožniku do septembra 2011 izplačevala višjo plačo in mu priznavala vse pravice (po prej veljavni pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto kriminalist ...), zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni ugotavljalo razlogov za takšno ravnanje tožene stranke.

15. Z dokončnostjo sklepa o premestitvi na delovno mesto koordinator VII/2 je prenehala veljati pogodba o zaposlitvi z dne 27. 8. 2008 za delovno mesto kriminalist ... Tožena stranka je bila torej tožniku od 15. 12. 2009 dalje dolžna izplačevati plačo in dodatke skladno s sklepom o premestitvi, kar je tudi storila. Kot je pritožbeno sodišče pojasnilo že v razveljavitvenem sklepu, bi tožnik lahko svoje denarne zahtevke iz naslova plače in dodatkov uspešno uveljavljal le v sporu, v katerem bi skladno z določbami Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/02 in nadalj.), zahteval ugotovitev nezakonitosti sklepa o premestitvi, česar pa ni storil. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikove tožbene zahtevke iz naslova plačila razlike v plači, dodatkov in prispevkov za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje.

16. V nadaljevanju je sodišče prve stopnje presojalo, ali je bila izredna odpoved tožnika, podana na podlagi 111. člena ZDR-1, zakonita. Presojalo je, ali so podani očitki iz izredne odpovedi:

- da mu delodajalec vsaj dva meseca ni izplačeval plače oziroma mu je izplačeval bistveno zmanjšano plačo (3. alineja prvega odstavka 111. člena ZDR-1),

- da delodajalec zanj tri mesece zaporedoma ali v obdobju šestih mesecev ni v celoti plačal prispevkov za socialno varnost (5. alineja prvega odstavka 111. člena ZDR-1 ),

- da mu ni zagotavljal varnosti in zdravja delavcev pri delu in je delavec od delodajalca predhodno zahteval odpravo grozeče neposredne in neizogibne nevarnosti za življenje ali zdravje (6. alineja prvega odstavka 111. člena ZDR-1),

- da mu delodajalec ni zagotavljal enake obravnave v skladu s 6. členom tega zakona (7. alineja prvega odstavka 111. člena ZDR-1) in

- da mu delodajalec ni zagotovil varstva pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali trpinčenjem na delovnem mestu v skladu s 47. členom tega zakona (8. alineja prvega odstavka 111. člena ZDR-1).

Ugotovilo je, da ni podan nobeden od uveljavljanih razlogov za izredno odpoved.

17. Ob ugotovitvi, da je tožena stranka tožniku izplačevala plačo, dodatke in prispevke skladno z veljavnim sklepom o premestitvi na delovno mesto koordinator VII/2, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da razloga za izredno odpoved iz 3. in 5. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR-1 nista podana.

18. Tožena stranka je sklep o premestitvi poslala na ZPIZ, ki ji je 9. 12. 2009 odgovoril, da je dolžna izpolniti obrazec DD-1 za pridobitev dopolnilnega mnenja o ustreznosti novega delovnega mesta. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka z izdajo sklepa o premestitvi ni ravnala v nasprotju z zakonom. Skladno s četrtim odstavkom 101. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/1999 in spremembe; ZPIZ-1) je namreč delodajalec dolžan pri zagotovitvi pravic in zaposlovanju zavarovancev, pri katerih je nastala invalidnost oziroma pri izbiri drugega delovnega mesta, upoštevati mnenje invalidske komisije o zavarovančevi preostali delovni zmožnosti, usposobljenost zavarovanca po uspešno končani poklicni rehabilitaciji ter določbe zakona, ki ureja delovna razmerja in kolektivnih pogodb, kar je tožena stranka storila, saj je v sklepu o premestitvi pri izbiri drugega delovnega mesta spoštovala odločbo ZPIZ z dne 28. 5. 2009 in omejitve, določene v njej. Na tem mestu je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo, da lahko skladno s petim odstavkom 101. člena ZPIZ-1 dopolnilno mnenje o ustreznosti ponujenega delovnega mesta zahtevata tako delodajalec kot zavarovanec, kar pomeni, da dopolnilnega mnenja tožena stranka ni bila dolžna zahtevati pred izdajo sklepa o premestitvi. Tožena stranka je sicer ravnala tudi v skladu s pozivom ZPIZ in mu posredovala obrazec DD-1, ki ga je ZPIZ prejel 28. 12. 2010, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožena stranka ni odgovorila na dopis ZPIZ z dne 9. 12. 2009. Dejstvo, da je od poziva ZPIZ na predložitev obrazca DD-1 do prejema tega obrazca minilo eno leto, samo zase še ne pomeni diskriminacije oziroma neenakopravne obravnave tožnika. Tožena stranka je tožniku ves ta čas izplačevala plačo, kot da bi delal, in to celo višjo, kot bi mu pripadala, dela pa mu v tem času utemeljeno ni zagotovila, saj je čakala na izdajo dopolnilnega mnenja ZPIZ.

19. Kot je nadalje razvidno iz ugotovitev sodišča prve stopnje, je bilo na obdobnem zdravstvenem pregledu tožnika dne 24. 1. 2011 ugotovljeno, da tožnik trajno ne izpolnjuje pogojev za dotedanje delo kriminalist ..., dokončne ocene delazmožnosti pa ni bilo mogoče podati, ker še niso prejeli zdravstvenega kartona osebnega zdravnika in laboratorijskih izvidov. Na nadaljnja vabila na zdravstvene preglede (v letih 2012, 2013 in 2014) se tožnik ni odzval. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da toženi stranki ni mogoče očitati, da tožniku ni zagotovila dela, saj po prejemu negativnega dopolnilnega mnenja tožniku ni smela odrediti del delovnega mesta koordinator VII/2, hkrati pa tudi ni mogla ugotoviti, katero delovno mesto bi bilo za tožnika ustrezno, ker se ta ni udeležil zdravstvenega pregleda. Po oceni pritožbenega sodišča je v tej zadevi pomembno tudi, da gre pri toženi stranki za delodajalca z več tisoč zaposlenimi in s posebno organizacijo dela - obstaja več oddelkov, ravni odločanja in podpisnikov dokumentov, zaradi česar vsak postopek zahteva svoj čas, kar vse je potrebno upoštevati pri časovni komponenti obravnave posameznikov. Nadalje je A.A., ki je bil pri toženi stranki od 1. 1. 2010 vodja službe za kadre, pojasnil, da je bilo pri toženi stranki med 20 in 25 delavcev, ki tako kot tožnik dela niso opravljali, zato so pričeli z obravnavo vsakega primera posebej in jih vabili na zdravniške preglede, pri čemer je šlo pri tožniku za specifičen primer, ker se pregledov ni udeleževal. S svojo pasivnostjo je po oceni pritožbenega sodišča tožnik tudi sam prispeval k dolgotrajnemu reševanju njegovega delovnopravnega položaja. Neutemeljena je pritožbena navedba, da sodišče ni presojalo ustreznosti ravnanja tožene stranke, ki več kot tri leta ni pridobila novega dopolnilnega mnenja. Sodišče prve stopnje je namreč presojalo vsa ravnanja tožene stranke od izdaje sklepa o premestitvi do izredne odpovedi delavca, pri čemer ni ugotovilo znakov neenakopravne obravnave oziroma diskriminacije, kot jo zatrjuje tožnik.

20. Tožena stranka je na podlagi več neuspešnih pozivov tožniku na zdravstvene preglede in ob ugotovitvi, da ima tožnik registriran t. i. popoldanski s. p. z dejavnostjo pravno in poslovno svetovanje, z dopisom z dne 9. 12. 2013 ZPIZ ponovno zaprosila za izdajo dopolnilnega mnenja. ZPIZ je izdal drugo dopolnilno mnenje z dne 29. 1. 2014, da je tožnik zmožen za delo na delovnem mestu koordinator VII/2 z omejitvami, predloženem v obrazcu DD-1, in v polovičnem delovnem času. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo presojati, zakaj je ZPIZ za isto delovno mesto po treh letih podal drugačno, pozitivno dopolnilno mnenje o ustreznosti delovnega mesta. Delodajalec je na mnenje ZPIZ vezan. Tožena stranka je bila tako tožnika dolžna pozvati na delo koordinator VII/2 po prejemu dopolnilnega mnenja ZPIZ z dne 29. 1. 2014, kar je storila z dopisom z dne 6. 2. 2014 in mu v podpis poslala tudi pogodbo o zaposlitvi za to delovno mesto. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da so določbe ponujene pogodbe o zaposlitvi neustrezne glede na tožnikovo invalidnost (določbe o neenakomerni razporeditvi delovnega časa, o napotitvi v tujino, ipd.). Tožena stranka je namreč tožniku v podpis ponudila "tipsko" pogodbo za ponujeno delovno mesto v obliki in vsebini, ki se generično uporablja za podobna delovna mesta pri toženi stranki. Določbe pogodbe pa v nobenem primeru ne morejo poseči v zakonske pravice, ki jih ima tožnik kot invalid. Skladno z določbami ZDR-1 se invalidu namreč ne sme odrediti dela v neenakomerno razporejenem delovnem času oziroma nadurnega dela, tak delavec pa tudi lahko odkloni pot v tujino. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožnika ni silila v privolitev za delo v tujini, saj bi se v primeru napotitve v tujino sklenila še posebna pogodba, ki je tožnik, kot navedeno, ne bi bil dolžan podpisati.

21. Na podlagi (drugega, pozitivnega) mnenja ZPIZ je tožena stranka sicer ponovno izdala sklep o premestitvi na delovno mesto koordinator VII/2 z dne 7. 4. 2014, ki pa ga je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja s sklepom z dne 18. 6. 2014 odpravila. V obrazložitvi je Komisija navedla, da je bil identičen sklep izdan že 30. 11. 2009, ki je postal dokončen, zato nov sklep o premestitvi ni potreben in ga je potrebno odpraviti. Sodišče prve stopnje se utemeljeno ni spuščalo v presojanje zakonitosti navedene odločbe Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, saj je tožnik v tem sporu ne izpodbija.

22. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožnika ni diskriminirala pri določitvi kraja opravljanja dela na delovnem mestu koordinator VII/2. A.A. je v zvezi s tem pojasnil, da v praksi ni bilo izvedljivo, da bi uslužbence premeščali bliže bivališču. Sodišče prve stopnje je utemeljeno izpostavilo tudi dejstvo, da ZPIZ pri izdaji prvega dopolnilnega mnenja ni presodil, da bi bilo ponujeno delovno mesto za tožnika neustrezno zaradi kraja opravljanja dela (temveč je negativno mnenje z dne 20. 1. 2011 izdalo zato, ker je bilo delovno mesto koordinator VII/2 psihično prezahtevno za tožnika), tožnik pa za obrazec DD-1, ki je bil podlaga za izdajo tega mnenja, ni trdil, da bi bil zavajajoče ali nepravilno izpolnjen. Sodišče prve stopnje pa je pri presoji ustreznosti lokacije opravljanja dela utemeljeno uporabilo 149. člen ZJU, ki ureja premestitve javnih uslužbencev.

23. Sodišče prve stopnje je po skrbni presoji vseh ravnanj tožene stranke, ki jih je tožnik v izredni odpovedi izpostavil kot dejanja mobinga, pravilno zaključilo, da toženi stranki ni mogoče očitati, da tožniku ni zagotovila dela in da ga je po priznani invalidnosti v postopku zagotavljanja ustreznega delovnega mesta diskriminatorno obravnavala oziroma ga trpinčila. Opisana dejanje namreč ne ustrezajo zakonski definiciji mobbinga, pri katerem gre za ravnanja, ki so ponavljajoča ali sistematična, torej ravnanja, ki se izvršujejo dlje časa. Glede na navedeno je pravilno ugotovilo, da niso bili podani niti razlogi za izredno odpoved iz 7. in 8. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR-1.

24. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve in druge stopnje, tožnik dela na delovnem mestu koordinator VII/2 nikoli ni opravljal, tožena stranka ga je po prejemu negativnega dopolnilnega mnenja z dne 20. 1. 2011 večkrat neuspešno povabila na zdravstveni pregled, na delo pa ga ni pozvala vse do prejema pozitivnega dopolnilnega mnenja ZPIZ. Zato že iz narave stvari izhaja, da tožena stranka ni mogla storiti kršitve iz 6. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR-1 (nezagotavljanje varnosti in zdravja delavca pri delu), ki ji jo je tožnik očital v izredni odpovedi.

25. Glede na to, da niso podani razlogi, ki jih je tožnik toženi stranki očital v izredni odpovedi, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da izredna odpoved tožnika ni bila zakonita. Utemeljeno je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine in odškodnine namesto odpovednega roka.

26. Ker je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna in niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

27. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Datum zadnje spremembe:

04.09.2017

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba VIII Ips 264/2017
• VDSS Sodba Pdp 794/2018
• VDSS sodba Pdp 1244/2012