VDSS Sodba Pdp 82/2017

Jedro

Do nezgode pri delu je prišlo zaradi poškodovanih rešetk, zaradi katerih se je zataknila cedilka z vročimi testeninami in s slanim kropom, prišlo je do izlitja kropa in tožnik je bil poparjen po desni roki in levi nogi. Tožnik v kuhinji ni imel nikakršnih navodil za varno delo, kot to zahteva 23. člen ZVZD. V posledici malomarne opustitve zagotovitve varnih delovnih pogojev (okvarjena rešetka) je tožniku nastala škoda. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo krivdno odgovornost tožene stranke za vtoževano odškodnino.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2011 dalje do plačila ter ji povrniti tudi pravdne stroške 749,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je sodišče zmotno presodilo, da je podan temelj zahtevka. Ni ustrezno upoštevalo izvedenskega mnenja ter 37. člena ZVZD, da je delavec dolžan obvestiti delodajalca o pomanjkljivosti, škodljivosti, okvari ali drugem pojavu, ki ogroža zdravje in varnost delavcev. Na navedeno je tožena stranka opozarjala tekom celotnega postopka, a se sodišče do tega ni opredelilo. Tožnik je sicer trdil, da je na zvite rešetke opozarjal, a glede tega ni predložil nobenega dokaza. Tudi se sodišče ni opredelilo do vprašanja, ali bi tožnik škodo lahko preprečil. Če so bile namreč rešetke zvite že pred spornim dogodkom, bi do takšnih dogodkov prihajalo redno. Zato je vprašanje, ali je bil tožnik pri opravljanju dela dovolj skrben. Pravilnost namestitve rešetk bi moral preveriti pred začetkom dela. Ne drži, da bi bilo treba tožnika ob premestitvi na delo v kuhinjo vojašnice v A. ponovno poučiti oziroma usposobiti za delo, saj je v vojašnici v B. pred premestitvijo opravljal identično delo, le v manjšem obsegu. Ni šlo za razporeditev na drugo delovno mesto. Sodišče se ni opredelilo do navedb glede obnove tal, ki je bila opravljena oktobra 2010, pri čemer rešetke niso bile predmet obnove, saj niso bile poškodovane in v tej zvezi tudi ni ocenilo izjave priče C.C., da rešetke niso bile poškodovane. Vlačenje 24 kg težke cedilke po površini rešetk ni nevarna dejavnost. Dosojena višina je pretirana in ni primerljiva z dosojenimi odškodninami v podobnih primerih. Kršitev določil postopka pa je podana zato, ker sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov oziroma jih ni ocenilo in se tudi ni opredelilo do odločilnih dejstev, zatrjevanih s strani tožene stranke. Predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi oziroma spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobenih postopkovnih kršitev, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

6. Ker je sodišče prve stopnje izvedlo vse predlagane dokaze, ne drži v pritožbi očitana postopkovna kršitev o neizvedbi dokazov, predlaganih s strani tožene stranke. Tudi ne drži, da sodišče prve stopnje ni ocenilo dokazov, izvedenih na predlog tožene stranke. Prav tako se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh odločilnih dejstev, zatrjevanih s strani tožene stranke. Toženi stranki ni bila kršena možnost obravnavanja pred sodiščem (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), v obrazložitvi izpodbijane sodbe pa tudi niso izostali razlogi o odločilnih dejstvih (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

7. Pritožba neutemeljeno navaja, da bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti do navedb tožene stranke glede obnove tal v kuhinji oktobra 2010, ko naj bi bilo izvedeno vzdrževanje objektov in vgrajene infrastrukture v vojašnicah, ter da bi se moralo opredeliti tudi do izjave priče C.C., da rešetke niso bile poškodovane. Ker je ključna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je rešetka v času škodnega dogodka 14. 1. 2011 bila poškodovana, obnova tal tri mesece pred tem ni relevatno dejstvo, ki bi lahko bilo odločilno v obravnavani zadevi. Glede omenjene izjave priče C.C., pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje do te izjave opredelilo, in sicer ji ni verjelo, saj je bila njena izpoved osamljena, priča pa je tudi nadrejena in odgovorna za stanje v kuhinji in bi se z drugačno izpovedjo lahko celo obremenila. Absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo v zvezi z navedenim smiselno uveljavlja pritožba, zato ni podana.

8. Ta postopkovna kršitev ni podana niti v zvezi s pritožbenim očitkom, da sodišče prve stopnje ni ustrezno upoštevalo izvedenskega mnenja ter da se ni opredelilo do navedb izvedenca glede dolžnosti delavca po 37. členu Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD; Ur. list RS, št. 54/99 in nasl. ), da mora delodajalca pisno ali ustno preko svojih predstavnikov takoj obvestiti o vsaki pomanjkljivosti, škodljivosti, okvari ali o drugem pojavu, ki bi lahko pri delu ogrozil njegovo zdravje in varnost ali zdravje in varnost drugih delavcev. Prav tako ne drži, da se sodišče prve stopnje v zvezi s tem ni opredelilo do vprašanja, ali bi tožnik lahko škodo preprečil. Iz 15. točke obrazložitve sodbe je razvidna ugotovitev, da je bil tožnik pred nezgodo premeščen na novo lokacijo oziroma delovišče, pri tem pa s strani nadrejenih ni bil posebej seznanjen s specifičnostmi tega delovnega okolja. Zato mu po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da o pomanjkljivosti na rešetki ni opozoril nadrejene. Sodišče prve stopnje je namreč še ugotovilo, da iz izpovedi priče D.D. izhaja, da so na napako na rešetkah predhodno opozarjali tudi že drugi zaposleni. Sodišče prve stopnje je torej pravilno zaključilo, da je tožena stranka v celoti odgovorna za stanje rešetke, ter da ni mogoče govoriti o soprispevku tožnika k nastanku škode (153. člen Obligacijskega zakonika - OZ, Ur. list, št. 83/2001 in nasl.).

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožbeni zahtevek iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo v celoti utemeljen tako po temelju kot po višini (3.500,00 EUR za telesne bolečine in 500,00 EUR zaradi strahu). Kot nakazano, je glede škodnega dogodka ugotovilo, da je do nezgode prišlo zaradi poškodovanih rešetk, zaradi katerih se je zataknila cedilka z vročimi testeninami in s slanim kropom, prišlo je do izlitja kropa in tožnik je bil poparjen po desni roki in levi nogi.

10. V skladu s 184. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.) mora delodajalec delavcu, ki mu je pri delu ali v zvezi z delom povzročena škoda, to povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Na podlagi prvega odstavka 131. člena OZ je tisti, ki povzroči drugemu škodo, to dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (krivdna odgovornost), podane pa morajo biti naslednje predpostavke: nedopustno ravnanje ali opustitev dolžnega ravnanja, škoda in vzročna zveza med njima, ter krivda. Za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se v skladu z drugim odstavkom 131. člena OZ odgovarja ne glede na krivdo (objektivna odgovornost).

11. V zvezi s ugotovitvijo, da bi morala tožena stranka tožnika ob premestitvi iz vojašnice v B. v vojašnico v A. posebej poučiti o varnem delu, se je sodišče prve stopnje oprlo na mnenje izvedenca s področja varstva pri delu, saj spremenjeno delovno okolje (druga kuhinja, večjega obsega) pomeni tudi spremenjeno varnost pri delu. Ugotovilo je, da tožnik v kuhinji ni imel nikakršnih navodil za varno delo, kot to zahteva 23. člen ZVZD. V posledici malomarne opustitve zagotovitve varnih delovnih pogojev (okvarjena rešetka) je tožniku nastala škoda. Zato je sodišče pravilno ugotovilo krivdno odgovornost tožene stranke. Ker je premikanje predmeta, težkega okoli 24 kg in napolnjenega z vrelo vsebino, ocenilo kot nevarno dejavnost, je ugotovilo tudi objektivno odgovornost tožene stranke, ko se odgovarja ne glede na krivdo, vzročna zveza pa se domneva.

12. Pritožba neutemeljeno navaja, da je dosojena višina odškodnine pretirana in ni primerljiva z dosojenimi odškodninami v podobnih primerih, pri čemer pa pritožba niti ne opredeli primerov, ki bi odstopali od odmere obravnavane odškodnine. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo 179. člen OZ, po katerem prisodi sodišče za pretrpljene telesne bolečine in strah pravično denarno odškodnino, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pri čemer je treba upoštevati tudi pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, ki torej ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom odškodnine. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik utrpel epidermalno opeklino na hrbtišču desne roke brez luščenja povrhnjice z opeklinskimi mehurji in deformalno rapeficirano opeklino v predelu levega skočnega sklepa in leve pete, v velikosti moške dlani z že prisotnimi opeklinskimi mehurji, ki so jih predrli. Ob ustreznem prevezovanju je bilo pričakovano spontano izceljenje v dveh do treh tednih. Opekline so prizadele manj kot 10 % telesne površine, do aprila 2011 je imel sedem kurativnih posegov. V bolniškem staležu je bil od 14. 1. 2011 do 31. 1. 2011 ter od 13. 2. 2011 do 12. 3. 2011. Zdravljenje rane na nogi je trajalo skoraj dva meseca, vsak drugi dan je bilo treba previjati rano. Dvakrat na teden je imel kontrolni pregled. Užival je protibolečinske tablete Lekadol. Dve minuti po poškodbi je trpel hude bolečine, ko si je rano začel hladiti z obkladki je bilo bolje, vendar je bila bolečina še vedno prisotna. Ko so mu rano najprej oskrbeli v vojašnici, so ga nato odpeljali na plastično kirurgijo, kjer so mu na poškodovanem predelu odstranili kožo. Bolečina nižje intenzitete je bila prisotna še okoli šest, sedem tednov. Bil je oviran, saj ni mogel obuti čevljev in je lahko hodil le v copatih. Ni mogel ven z otroki na sprehode. V konkretnem primeru je šlo za lažjo telesno poškodbo, zato je sodišče prve stopnje odškodnino iz naslova prestanih telesnih bolečin utemeljeno odmerilo v višini 3.500,00 EUR, kar predstavlja odškodnino v višini cca. 3,3-kratnika povprečne mesečne neto plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji v času odločanja sodišča (primerljiva zadeva VIII Ips 231/2010). Tudi iz naslova strahu odmerjena odškodnina v višini 500,00 EUR je ustrezna in v skladu s sodno prakso, ki loči primarni strah, ki ga oškodovanec utrpi ob samem škodnem dogodku ter sekundarni strah, ki ga oškodovanec trpi v procesu zdravljenja posledic škodnega dogodka in se opredeljuje kot zaskrbljenost ali bojazen za izid zdravljenja.

13. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

14. Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške (154., 155., 165. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

04.09.2017

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 371/2013
• VDSS Sodba Pdp 610/2018
• VDSS sodba in sklep Pdp 1089/2013